dr. Valentin Inzko
šolnik, koroški kulturni in javni delavec
“V življenju me je osrečevalo in dajalo moč dejstvo, da sem kristjan.”
“In kdo je na fotografiji, tu ob vas?” sem vprašal svojega sogovornika dr. Valentina Inzka. “Predsednik avstrijske republike,” mi je samoumevno odgovoril. In da bi preprečil nadaljnje razkrivanje mojega neznanja, je še dodal: “Ob njem pa je predsednik zvezne vlade”. Potrdilo se je moje pričakovanje, da sem se napotil k možu z bogato življenjsko zgodbo. Tako bogata je, da jo kar zakriva. Ne postavlja se v ospredje, želi pa govoriti o svojih rojakih, koroških Slovencih, katerim je posvetil svoje življenje. Pusti, da govorijo dejstva in podatki. Ne govori o svojih zaslugah niti o svojem trpljenju. Take reči je bilo treba kar izvleči iz njega. Tako sem se zagledal v križ v bogkovem kotu nad mizo. “Lep križ. Kje ste ga dobili?” sem vprašal. “Ima posebno zgodovino. Z njim so povezani moji spomini,” je odgovoril. “Hodil sem v šolo, ko so na Koroško prišli nacisti. Iz šolskih razredov so pometali križe, ki so prej viseli v vseh javnih prostorih. Snažilka jih je lepo zložila v košaro. Ker sem jo videval v cerkvi pri maši, sem vedel, da jih je z veliko bolečino nesla iz šole. Srečal sem jo in jo prosil, če mi da en križ. Z veseljem mi ga je odstopila. Spremljal me je skozi življenje. Sedaj je tu nad našo družinsko mizo.” Dejstvo, da niso bili komunisti in njihovi potomci prvi, ki so iz šol metali verske simbole, me ni kdovekaj presenetilo. Tudi me ni presenetilo dejstvo, da se odstranjevanje križev tako rado druži s teptanjem človekovega dostojanstva in kršenjem njegovih pravic. Bolj me je presenetil način njegovega pripovedovanja: brez jeze, brez sovraštva, brez zagrenjenosti. Morda je k temu pripomogla tudi njegova žena, ki se je včasih pridružila najinemu pogovoru ali pa tiho stala ob strani, kakor mu stoji že dolga desetletija.
– Januarja letos ste dopolnili 75 let. Ta vaš visoki življenjski jubilej je v javnosti, zlasti koroški, vzbudil precej pozornosti. Kaj so ljudje ob čestitkah, ki so vam jih izrekali, posebej poudarjali? Kakšne vaše zasluge so posebej omenjali ?
Pustil bom govoriti druge. Vidni predstavnik Katoliške akcije v krški (celovški) škofiji mag. Janko Merkač je ob čestitkah, ki jih je izrekel v Nedelji, cerkvenem listu krške škofije, omenil razpravo o dokumentu Sožitje Nemcev in Slovencev v koroški Cerkvi na škofijski sinodi 19971-72. Zapisal je: “Ta prispevek je resnično zarezal ozračje sinode. Prosil si namreč odpuščanje za vse, kar smo Slovenci prizadeli hudega nemško govorečim. Šele polagoma so se sinodali zavedli teže tvojih besed. Vem, da niso bile deležne le odobravanja. Trajalo je nekaj časa, preden se je tudi na strani nemško govorečih nekdo oglasil in prosil Slovence za odpuščanje za krivice, ki smo jih utrpeli z njihove strani. Osebno sem prepričan, da je bila prav ta tvoja krščanska gesta eden od odločilnih ključev, ki so odprli vrata in je bil sprejet dokument o sožitju. Drugi dogodek je potekal v povsem drugačnem okolju. Stal si pred sodnikom sodišča v Celovcu. Zagovarjati si se moral, ker si se v zvezi s šolskim vprašanjem zavzel za pravice Slovencev na Koroškem. Morda je bila za sodnika rutina, toda to spraševanje in zasliševanje sem doživljal kot skrajno moreče in ponižujoče. Zdelo se mi je, da te hoče oropati tvojega dostojanstva. Danes gledam na ta dogodek povsem drugače, namreč, da pomeni zate odlikovanje. Tvojega vsestranskega in srčnega zavzemanja za pravice slovenskega človeka nasprotniki ne bi mogli bolje potrditi, kakor da Te prav zaradi tega tirajo pred sodnika.” Zelo me je veselilo, da je bila moj življenjski jubilej povod za to, da so Dušnopastirski urad, Katoliška akcija in Mohorjeva družba vabili na večer, ki naj bi omogočil razpravo o sožitju.
– Bili ste vsestransko dejavni: šolnik in profesor, javni in kulturni delavec, dejavni ste bili v cerkvenem življenju. Kako ste vse to zmogli? Ste se mogli ob vsem delu posvečati še družini? Ponavadi vas vidimo skupaj z ženo. Vam je ona stala ob strani?
Ponovil bom, kar sem izjavil v Družini: “Svoji ženi Marinki sem hvaležen za njeno razumevanje v vseh letih najinega skupnega življenja. Bila je najmočnejša opora pri vseh mojih dejavnostih ter v mnogih zadevah najzanesljivejša svetovalka.”
– Rodili ste se v Svečah, v znameniti Einspielerjevi družini, ki je dala precej narodnih in kulturnih delavcev. Ste že od doma podedovali delo za narod, skupno blaginjo, za domovino, kulturo?
Rodil sem se v hiši, iz katere izhaja posredno ali neposredno šest duhovnikov Einspielerjev. Moja mama, učiteljica Marija Einspieler, so nam posredovali tradicijo Einspielerjeve rodbine. Profesor Andrej Einspieler je bi s Slomškom soustanovitelj Mohorjeve družbe (1851) in prvi slovenski poslanec v koroškem deželnem zboru (1861). V vrsti v slovensko in nemško pisanih glasil je budil politično in kulturno zavest koroških Slovencev ter se zavzemal za enakopravnost Slovencev z nemškimi sodeželani. Stolni prošt Lambert Einspieler je bil prvi zastopnik koroških Slovencev v avstrijskem parlamentu na Dunaju (1887 – 1901), frančiškan p. Oton Einspieler je vzgajal duhovniški naraščaj na Kostanjevici na Goriškem, prošt Gregor Einspieler je bil lastnik kulturno-političnega glasila Mir med leti 1888 in 1920.
– Kakšni so vaši spomini na Sveče vaše mladosti in današnjo vas? Kakšno razliko opažate v rabi slovenščine?
Ko sem med leti 1929 in 1934 obiskoval ljudsko šolo v Svečah, so govorili vsi otroci, razen nadučiteljevih hčerk, slovensko, pouk pa je bil nemški. Danes govori večina otrok nemško, pouk pa je za otroke, ki jih starši prijavijo k dvojezičnemu pouku na prvih treh šolskih stopnjah v enaki meri v nemškem in slovenskem jeziku. Od četrte stopnje naprej pa je slovenščina predvidena kot predmet štiri ure tedensko.
– In kako je večinski narod gledal na Slovence?
V obeh desetletjih, preden je Hitler leta 1938 zasedel Avstrijo, je bilo med Nemci in Slovenci vzdušje napeto. Nemci so videli v Slovencih sodeželane, ki so izdali Avstrijo pri glasovanju za priključitev južne Koroške k Jugoslaviji leta 1920 ali proti njej, čeprav je večina Slovencev tedaj glasovala za Avstrijo.
– Tudi druga svetovna vojna je bila za Slovence na Koroškem huda preizkušnja.
Slovenske kulturne in gospodarske ustanove so bile za časa Hitlerja ukinjene, slovenska beseda je bila, potem ko je nemška vojska zasedla Jugoslavijo, v javnosti prepovedana. Slovenski duhovniki so bili premeščeni v nemške predele dežele, nad dvesto slovenskih družin so nacisti izselili v razna taborišča v Nemčiji. Sledil je protinacistični upor. Kot žrtve tega upora na Dunaju so obglavili 13 rojakov iz vasi Sele in njene okolice.
– Ob vaši mnogovrstni dejavnosti se najprej ustaviva pri vašem deležu v cerkvenem življenju. Bili ste član koroške sinode leta 1971. Ta je zavzela pozitiven odnos do Slovencev. Kot njen sad ste že omenili dokument “Sožitje Nemcev in Slovencev v koroški Cerkvi”. Kako danes, po skoraj tridesetih letih, gledate na njeno usmeritev pa tudi na njene sadove?
Politično najtehtnejši dokument sinode je naslovljen “Sožitje Nemcev in Slovencev v koroški Cerkvi”. Vpeljava ljudskega jezika po 2. vatikanskem koncilu pri bogoslužju je od vsega začetka naletela v dvojezičnih farah na Koroškem na precejšnje težave. Zakonodaja iz leta 1959 je glede na uporabo materinega jezika pri verouku prikrajšala slovenske otroke. Škofijska sinoda se je morala tudi zato ukvarjati z vprašanjem verouka na dvojezičnem ozemlju. Sploh je bilo treba vrsto vprašanj, ki zadevajo rabo jezika na različnih področjih dvojezičnih far rešiti v duhu nemško-slovenskega sporazuma, kar pride do izraza v načelni izjavi dokumenta o sožitju: “Dejstvo, da v škofiji Krka-Celovec stoletja žive Nemci in Slovenci, je za nas dokaz mnogovrstnosti stvarstva in živa zgodovinska danost, zato hvaležno prevzemamo nalogo kristjanov na Koroškem, da oba ta naroda vodimo k boljšemu vzajemnemu razumevanju in s tem dejansko prispevamo k sožitju v duhu krščanske bratske ljubezni.”
Da je treba rešiti v Cerkvi odprta vprašanja v duhu sožitja, je v krški škofiji po sinodi priznana praksa. Ni vprašanja, ki bi se ga ne dalo rešiti v dialogu, v sodelovanju. Škofija priznava Slovencem njihov življenjski prostor.
– Sodelovali ste tudi pri avstrijski sinodi. Tudi v Sloveniji se pripravljamo na sinodo. Lahko potegnemo kakšne vzporednice? Česa se od vas lahko še posebej naučimo?
S sklepi koroške škofijske sinode o sožitju so sinodali nemškega in slovenskega materinega jezika ustvarili podlago za bodoči razvoj. S sklepi avstrijske sinode pod naslovom “Etnične manjšine v Avstriji” pa je Cerkev poudarila svojo odgovornost in skrb za vse manjšine v Avsriji. “Škofije tistih škofij, v katerih žive narodnostne manjšine, in Avstrijska škofovska konferenca se bodo v svojih področjih pri politično odgovornih zavzeli za pravično reševanje odprtih vprašanj v korist etničnih manjšin, ki naj ga na podlagi skupne odgovornosti skušajo soglasno doseči.” Menim, da bi morala tudi slovenska sinoda v eni ali drugi obliki dati izjavo o vprašanju manjšin in drugače verujočih.
– Bili ste predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, organizacije, ki temelji na krščanskem svetovnem nazoru. Takrat ste se zavzeli, da naj tudi ta organizacija sodeluje s Slovenijo, oziroma takrat še Jugoslavijo. Kako je ta vaša odločitev odmevala v organizaciji? In kako gledate danes nanjo?
Organizacija se je s tem strinjala. Maja 1965 se je proslave Narodnega sveta koroških Slovencev ob 20-letnici obstoja Druge avstrijske republike in ob 10. obletnice podpisa avstrijske državne pogodbe udeležil tedanji zvezni kancler dr. Josef Klaus. Bila je to mogočna manifestacija avstrijske ideje. Uradni obisk na povabilo predsednika slovenske vlade Janka Smoleta pri tedanji slovenski vladi pa je poudaril našo povezanost z vseslovenskim prostorom. Načelno gledano velja za danes isto. Kot zvesti avstrijski državljani se priznavamo k vseslovenskemu kulturnemu prostoru, vendar z vizijo, da bo poleg Avstrije postala tudi Slovenija članica Evropske unije. Pripadali bomo eni in isti Evropi.
– Vsestranska je bila vaša dejavnost na šolskem področju: pobudnik šolstva, nadzornik, organizator seminarjev za šolnike… V enem svojih predavanj ste zapisali: “Šoli ni dana samo naloga, da uvaja otroka v osnovno znanje, temveč … da vzgaja otroke v osebnosti.” V Sloveniji vladajoča ideologija poudarja, da šola ne sme vzgajati in mora biti neideološka.
V Avstriji so vprašanja katoliške Cerkve in šole urejena s pogodbo (9. julij 1962), sklenjeno med Svetim sedežem in Republiko Avstrijo v povezavi s konkordatom iz leta 1933. Take pogodbe so potrebne, da se država ne more polastiti monopola nad šolo.
– Koroško šolstvo je dvojezično. Kako gledate na njegovo prihodnost, zlasti z ozirom, da mladi, posebej otroci ne govorijo več slovensko?
Na dvojezičnem, torej na ozemlju, ki ga poseljujejo Slovenci in Nemci, je trenutno 67 osnovnih šol, na katerih na prvih treh šolskih stopnjah poučujejo vse predmete v enaki meri v nemškem in slovenskem jeziku. Na četrti šolski stopnji pa so za slovenski jezik predvidene štiri ure tedensko. Jezikovna slika med Slovenci je sledeča: na Koroškem obvlada slovenski jezik še okoli 40.000 ljudi. Narodno zavednih Slovencev je približno 15.000. To so osebe, ki so pri zadnjem ljudskem štetju 1991 navedle kot občevalni jezik slovenščino. Težave pri dvojezičnem pouku izvirajo iz dejstva, da precej otrok prihaja v šolo s slabim jezikovnim znanjem. Dogaja se, da marsikdaj otroci iz slovenskih družin ne obvladajo več slovenskega narečja. Tudi zaradi tega jezikovno znanje med našo mladino nazaduje. Moram pa omeniti, da imamo koroški Slovenci tri višje šole, na katerih morejo slovenski otroci opravljati maturo.
Enakopravnost slovenskega jezika in kulture moremo poleg teh šol dvigniti le z intenzivnim kulturnim delom, za kar si prizadevata tako Krščanska kulturna zveza kot Slovenska prosvetna zveza.
– Ob 50-letnici koroškega plebiscita ste govorili na proslavi. To je bil občutljiv trenutek, saj nemški nacionalisti radi zlorabljajo pomen tega dogodka tudi za gonjo proti Slovencem. Vi ste bili kot govornik sprejemljivi tako za Avstrijce kakor za slovensko manjšino.
Da, za slovenskega govornika sta me izbrala tako Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij. Na proslavi so bili navzoči zastopniki koroškega deželnega zbora, deželne vlade, škof, deželni glavar pa tudi državni predsednik dr. Thomas Klestil in tedanji zvezni kancler dr. Franz Vranitzky.
– In kaj ste želeli s tem nastopom in govorom pokazati in povedati?
Povedati sem hotel, da poudarjamo koroški Slovenci ob 1400 letnem bivanju v deželi tudi danes pravico do nemotenega razvoja na domači zemlji, da nam je Koroška skupna domovina in da nam je skupna tudi nadaljna zgodovinska usoda.
– V življenju ste – tako od Avstricev kot od Slovencev -prejeli več odlikovanj. Priznanja sicer niso tisto, po čemer človek teži, a ste jih najbrž veseli. Kaj pa vas je skozi življenje veselilo, osrečevalo, vam dajalo moč?
To, da sem kristjan.
– Kdor vas je kdaj obiskal, je lahko občudoval vaše družinsko življenje. Vsi štirje otroci so že odrasli. Najbolj znan je sin Zdravko, sedaj veleposlanik Republike Avstrije v Sarajevu, prej pa je bil ravnatelj avstrijskega Kulturnega instituta v Pragi. Kaj pa drugi otroci?
V Svečah, mojem rojstnem kraju, sem se leta 1946 spoznal z begunko, učiteljico Marinko Ziherl iz Vodic na Gorenjskem. Pri Gospe Sveti sva se pred dobrimi 50 leti poročila. Štirje otroci so se nama rodili, doraščali so v kmečkem okolju in se šolali na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu. Sin Zdravko je poročen z znano pevko Bernardo Fink, Slovenko iz Argentine. Osemletni Simon in petletni Valentin dopolnjujeta njuno družino. Sinu so sledile tri hčerke, vse pedagoginje, kot oče in mama. Hčerka Marija, rojena leta 1951, je vse prezgodaj umrla zaradi neozdravljive bolezni v 44. letu starosti. Zala in Alenka pa poučujeta na celovških srednjih šolah. Z ženo se veseliva trinajstih vnukov, ki naju obiskujejo in razveseljujejo. Vsi so še na začetku ali sredi šolanja. Rada jih imava. Za prihodnost si želiva predvsem zdravja. Bogu se zahvaljujeva za vse lepo in dobro v življenju pa tudi za preizkušnje, ki so naju kalile.
Tudi gospa Marinka mi je ob koncu pogovora pripovedovala o svojih otrocih. Zanimal me je seveda sin Zdravko, veleposlanik v Sarajevu. Nanizala mi je zanimive spomine na svoj obisk v Mongoliji, kjer ga je obiskala, ko je tam deloval še kot diplomat organizacije OZN. “Toliko let je prebil v tuji deželi, pa je ohranil vero,” je materinsko dejala. “Najbrž zato, ker je v življenju srečal toliko dobrih ljudi. Veste, boljše snahe kot je njegova žena, bi si ne mogla želeti,” je še dodala. Dobrota kliče dobroto, se mi je utrnila misel, ko sem že v dežju zapuščal Sveče, idilično koroško vas, kjer je svoje zadnje domovanje našel znani slovenski kipar Franc Gorše. Tudi njega se Inzkova spominjata z vso prisrčnostjo. Obiskovalcu rada pokažeta domačijo, kjer je preživel zadnje leto svojega življenja in odstirata poteze njegovega blagega značaja.
Rustja B., Gost meseca, v: Ognjišče (1998) 5, str. 6.
Proti koncu leta 1996 je v Nemčiji vzbudila veliko zanimanje knjiga “Sol zemlje”, napisana v obliki pogovora med časnikarjem Petrom Seewaldom in kardinalom Josephom Ratzingerjem, ki je od leta 1981 prefekt rimske kongregacije za nauk vere. Založba Družina je pred nedavnim izdala slovenski prevod (Ljubljana 1998, 317 strani). Knjiga ima daljši uvod in tri poglavja (O osebi, Problemi katoliške Cerkve, Na pragu novega časa). Prisluhnimo kardinalovim spominom na mladost.
Domača vzgoja je bila stroga. “Moj oče je bil zelo pravičen, a tudi zelo strog človek. Toda zmeraj smo občutili, da je bil strog iz dobrote. In zato smo njegovo strogost lahko zares dobro sprejemali. Mati je to, kar je bilo pri njem morda preveč strogo, zmeraj izravnavala s svojo toplino in prisrčnostjo. Bila sta to dva zelo različna temperamenta, ki sta se prav zaradi svoje različnosti zelo dobro dopolnjevala. Bilo je strogo, to moram reči, a bilo je tu vendarle veliko topline in prisrčnosti in veselja, kar se je pomnožilo s tem, da smo se igrali skupaj in tudi starši so sodelovali.” Pomembno vlogo je imela v njihovi družini glasba, “ki ima tudi povezovalno moč”.
Še bolj pa je družino Ratzinger (Joseph je imel še starejšega brata in sestro) povezovala globoka vera.”Oče je bil zelo veren mož. V nedeljo je šel ob šestih k maši, potem ob devetih h glavni službi božji in popoldne še enkrat. Materina vernost je bila zelo topla in prisrčna. V tej točki sta si bila na svoj različni način oba spet edina, vernost je bila čisto v središču in sestavni del življenja. Že s skupno molitvijo. Pri vseh obedih je bila molitev. Če je bilo le kako mogoče zaradi šolskega ritma, smo šli seveda tudi vsak dan k maši in ob nedeljah skupno k božji službi.” Prav bogoslužje je malega Josepha najbolj očaralo in ves srečen je bil, ko so mu starši že v drugem razredu šole kupili misal. “Potem so za nas seveda bili nekaj očarljivega liturgični prazniki, z glasbo in vsem, kar je bilo tu okrasja in podob.” Vse tri otroke so starši dali v šole. Joseph je nekaj časa hodil v šolo od doma, potem pa so tudi njega dali v zavod, da se “nauči socialnosti in reda”. Vedno bolj je v njem zorela misel na duhovniški poklic. “Občutek, da ima Bog z vsakim človekom, tudi z mano, neke načrte, je zgodaj postal jasen v meni; da je z mano neka božja zamisel; polagoma mi je postalo jasno, da ima to, kar Bog načrtuje z mano, opraviti z duhovništvom.”
Na današnji dan je umrl Ignacij Knoblehar, misijonar v Sudanu in znamenit raziskovalec te afriške dežele. Dočakal je manj kot 39 let. Slavni nemški naravoslovec Alfred Brehme, ki ga je osebno poznal, je o njem zapisal: “Bil je tako ljubezniv kakor učen, neutrudljiv pri svojem delu, vesel v občevanju s sopotniki, skromen in plemenit. Pisal je zares izvrsten znanstveni dnevnik.”
Na svoje misijonsko poslansivo se je Knoblehar osem mesecev pripravljal v Libanonu. Nato je odpotoval v Egipt; misijonarji so z ladjo po Nilu pripluli do Kartuma februarja 1848. Predstojnik misijona, apostolski provikar, poljski misijonar Ryllo je kmalu zatem zbolel in umrl, za svojega naslednika je izbral 29-letnega Knobleharja. Ta je za svojo prvo in glavno misijonsko postajo izbral Kartum. Severni del Sudana je bil tedaj pod oblastjo muslimanske Turčije in misijonariti je bilo mogoče samo med črnskimi plemeni proti jugu. Novembra 1849 je Knoblehar v spremstvu nekaterih misijonarjev z jadrnico odplul po Belem Nilu proti jugu. Prišel je tako globoko, kamor dotlej še ni prispel noben Evropejec. Med tamkajšnjim plemenom Barijcev (v njihov jezik je prevedel glavne verske resnice in molitve) je hotel ustanoviti novo misijonsko postajo, pa so mu to preprečili muslimanski trgovci s sužnji. Naslednje leto je šel v Evropo, da pridobi novih sodelavcev in zbere denarno pomoč za svoj misijon. Pred vrnitvijo je za plovbo po Nilu kupil ladjo, ki ji je dal ime Stella Matutina (Zgodnja Danica). Pridružilo se mu je nekaj slovenskih in drugih misijonarjev. Zaradi nezdravega podnebja in mrzlice, za katero takrat še niso imeli učinkovitega zdravila, so misijonarji naglo umirali. Nazadnje je zbolel tudi Knoblehar. Ko se je odpravil v Evropo na okrevanje, je med potjo 13. aprila 1858 umrl v Neaplju, kjer je tudi pokopan.
Sudanski domačini so Knobleharja zaradi njegove učenosti, modrosti in dobrote imenovali “Abuna Soliman” (Naš oče Salomon). Njegovo učenost so občudovali mnogi raziskovalci, ki so se srečali z njim: kasnejši graditelj Sueškega prekopa Francoz Ferdinand Lesseps, že omenjeni nemški naravoslovec Alfred Brehm, Američan Bavard Taylor. 0 njegovi misijonski in znanstveni dejavnosti so se bralci po Evropi in pri nas lahko seznanjali v temeljitih in zanimivih Knobleharjevih letnih poročilih, ki so jih objavljala izvestja Marijine družbe za pospeševanje katoliškega misijona v osrednji Afriki, delno tudi časnika Zgodnja Danica in Laibacher Zeitung. Obširno Knobleharjevo poročilo o prvem (dvomesečnem) potovanju po Nilu je v knjižici Potovanje po Beli reki v nemščini in slovenščini objavil Vinko Klun (Ljubljana 1850). Med svojim bivanjem v Sudanu je Knoblehar opravil šest potovanj po Nilu. Vse, kar je videl in slišal in kar je doživel, je skrbno zapisoval. Sistematično je beležil tudi podatke o meteoroloških razmerah in o vodostaju Belega Nila. Zbiral je tudi etnološke predmete, ki so mu jih darovali prebivalci ob Nilu. V svoj ladijski dnevnik je zapisal, da je 16. januarja 1850 dosegel 4° 12′ severne širine. Dolga leta je ostal Knoblehar edini, ki mu je uspelo priti tako daleč na jug Sudana. Nameraval je napisati daljše delo o Sudanu, pa mu je to preprečila prezgodnja smrt. Njegovo rokopisno gradivo je deloma na Dunaju, deloma v Rimu.
TRIJE USTANOVITELJI Temelj cistcercijanske duhovnosti je znamenito pravilo sv. Benedikta (+ ok. 547), očeta zahodnega meništva: “Moli in delaj!” (Ora et labora). Sčasoma se je življenje benediktinskih menihov marsikje precej oddaljilo od vzorov ustanovitelja. Tako je bilo tudi v francoskem samostanu Moutier la Celle, katerega predstojnik je postal svetniški menih Robert. Ko je hotel samostansko življenje reformirati, je naletel na odpor. Tudi v novoustanovljenem samostanu Molesme (1075) je bila močna struja redovnikov, ki niso bili za dosledno izpolnjevanje pravil sv. Benedikta. Med tistimi, ki so opata Roberta podpirali, sta bila prior Alberik in njegov namestnik Štefan Harding. Ti trije so skupaj z 19 redovniki ustanovili nov samostan Citeaux v samoti južno od mesta Dijon. Redovno življenje v novem samostanu so namenoma začeli na cvetno nedeljo, 21. marca 998, na god sv. Benedikta. Opat Robert se je na ukaz škofa moral vrniti v Molesme, za opata v Citeauxu je bil izvoljen Alberik, po njegovi smrti (1109) pa Štefan Harding. Vse tri ustanovitelje častimo kot svetnike.
ČETRTI USTANOVITELJ – SV. BERNARD Samostan Citeaux je stal na precej odljudnem, močvirnatem kraju in tudi zato ni imel novih poklicev. Bali so se, da bo propadel. Leta 1112 pa je na samostanska vrata potrkal 22-letni Bernard, plemiški sin, rojen na gradu Fontaines pri Dijonu. Bil je izredno nadarjen in obetala se mu je sijajna kariera. Ob spominu na zgodaj umrlo mater se je v cvetu mladosti odpovedal svetu in se odločil za samostansko življenje. V Citeaux je privedel 30 sorodnikov in prijateljev, med njimi štiri brate, več nečakov in strica. Njegov zgled je privabljal številne posnemovalce, tako da so morali ustanavljati nove samostane, med njimi leta 1115 Clairvaux, kjer je prvi opat postal Bernard. Istega leta je bil ustanovljen tudi samostan Morimond, iz katerega so leta 1135 prišli menihi v Stično ustanavljat prvi samostan na slovenskih tleh.
Opat Štefan Harding je leta 1119 izdal pravila cistercijanskega reda, ki se imenujejo Charta caritatis (Listina ljubezni). Samostanom zagotavljajo samostojnost, hkrati pa določajo bratsko povezavo. Redovna družina v Clairvaux, ki jo je vodil Bernard, je naglo rasla: kmalu je štela 700 menihov in rasli so novi in novi samostani. Kmalu je bil Bernard na čelu ne le enega samostana, temveč celega reda, ki se je izredno hitro širil po vsej Evropi. Do Bernardove smrti (1153) je bilo samo iz Clairvauxa ustanovljenih 67 samostanov. Skupno je tedaj cistercijanski red štel že 343 samostanov. Bernardov duhovi vpliv je segel tudi v naše kraje: razmeroma zgodaj so na slovenskih tleh zrasli trije cistercijanski samostani: Stična (1136), Vetrinj pri Celovcu (1142) in Kostanjevica na Dolenjskem (1234).
NAGLA RAST REDA IN PROPADANJE Za časa sv. Bernarda in še nekaj stoletij po njem so se cistercijanski samostani širili po vsej Evropi, od Pirenejskega polotoka do Poljske. Okoli leta 1200 je bilo nad 500 samostanov, pred Lutrovo reformacijo pa kar 742! V samostanskih skupnostih so ločeno živeli patri-duhovniki in redovni bratje, ki so opravljali razna ročna dela: obdelovali so zemljo, sadjarili, se ukvarjali z raznimi obrtmi, s patri jim je bilo skupno prizadevanje za svetost po redovnih pravilih. V srednjem veku je bilo po samostanih število bratov štiri do petkrat večje od števila patrov. Po zaslugi sv. Bernarda je bil Clairvaux žarišče mistične teologije, ki je učila, kako uskladiti dejavno življenje s kontemplativnim. Cistercijani so imeli sprva svoje samostanske šole, potem pa so menihi študirali na raznih evropskih univerzah. Lutrov razkol je uničil skoraj vse cistercijanske samostane v Nemčiji in severni Evropi. Proti koncu 17. stol. je prišlo do cepitve v redu: eni so zastopali strogo izpolnjevanje benediktinskih pravil in tako je nastal red trapistov, drugi pa so bili za splošno izpolnjevanje. Stroga veja (trapisti) se je močneje uveljavila in šteje danes skoraj dvakrat več članov kot cistercijanska. Veliko cistercijanskih samostanov je dal zapreti cesar Jožef II. (1780-1790) na ozemlju Avstro-Ogrske, mnogo jih je pometla francoska revolucija, po drugi svetovni vojni pa komunistični režimi Vzhodne Evrope. Po drugem vatikanskem koncilu si cistercijani prizadevajo za prenovo v duhu pravil sv. Benedikta.
BELI MENIHI PRIDEJO V STIČNO Že opat Alberik je za cistercijane vpeljal redovno obleko: bel habit s črnim škapulirjem, zato so cistercijane imenovali “beli menihi”. Na Slovensko jih je poklical oglejski patriarh Peregrin (1132-1162), ki je bil v prijateljskih stikih s sv. Bernardom. Njegova škofija je segala od Ogleja do Drave. Videl je, da na ozemlju, kjer bivajo Slovenci, krščanstvo še ni dovolj utrjeno. K temu naj bi pripomogli cistercijani. V Stično so prišli iz francoskega samostana Morimond, ki je bil ustanovljen (1115) prav z namenom, da se cistercijanski red širi proti Vzhodu. Menihi iz tega samostana so gradnjo samostana v Stični (nem. Sittich) vodili iz bližnjega Šentvida, kjer so imeli začasno bivališče. Redovno življenje v Stični se je začelo 7. julija 1135, leto zatem pa je patriarh izdal ustanovo listi no Stične. Tedaj je nastopil prvi opat Vincenc, samostanska cerkev pa je bila posvečena šele leta 1156. Patriarh Peregrin je stiškemu samostanu dal trdno gospodarska podlago, da so se redovniki lahko preživljali. S svojim vzornim kmetijstvom, sadjarstvom in vinogradništvom so učili tudi okoliške kmete. Stiški samostan so s svojiml darovi podprli številni dobrotniki. Beli menihi pa so se oddolžili s tem, da so bili učitelji in dobrotniki ljudi. Od srede 12. pa do konca 15. stol. je bila Stična najpomebnejše versko in kulturno središče na slovenskih tleh. Pod “opatovo palico” je bilo leta 1770 kar 37 župnij, medtem ko jih je ljubljanska škofija tedaj imela le 23. Zgodovino stiškega samostana je v svoji tetralogiji (nizu štirih ljudskih povesti) posrečeno podal pisatelj Ivan Zorec (Beli menihi, Stiški svobodnjak, Stiški tlačan, Izgnani menihi).
ZGLED CISTERCIJANSHE ARHITEKTURE Cistercijani so ljubitelji lepote. Njihova umetnost se najbolj odraža v arhitekturi, ki je odprta, svetla, brez okrasja. Idealna zasnova cistercijanskega samostana je bila, da je bila cerkev povezana z meniškim korom, ob njem je bil kor redovnih bratov, zakristija je bila prehod v kapiteljski prostor, stopnice so vodile v spalnico za patre in posebej za brate. Pomemben je bil dnevni prostor za patre in križni hodnik, ki je bil nekakšno srce samostana. Drugi prostori so bili: umivalnica, jedilnica, ogrevalnica, kuhinja, sobe za brate in njihova jedilnica. Cistercijani so v 12. stoletju, ko sta bila zgrajena stiški samostan in njegova cerkev, gradili v romanskem slogu. Stiška cerkev je enkraten spomenik tega sloga ne le na slovenskih tleh, štejejo jo tudi med najbolj značilne spomenike zgodnjeromanskega stavbarstva v Evropi sploh. Cerkev ima tri podolžne ladje, ki so se sprva zaključevale v okroglih oltarnih apsidah, o čemer pričajo ohranjeni temelji. Sedanjo podobo je cerkev dobila po prezidavah v času baroka pod opatom Jakobom Reinprechtom (1603-1626). Umetnostni zgodovinar dr. Marijan Zadnikar, največji poznavalec romanskega stavbarstva pri nas, v svoji monografiji o Stični (Družina, Ljubljana 1990) o prvotni stiški cerkvi piše, da je “v zasnovi povzela prastaro benediktinsko tradicijo in jo prilagodila zahtevam strogega reformiranega reda. Odtod odsotnost zidanih zvonikov in kript, bogatih slikanih oken in oprem, zamenjava obokov z ravnimi lesenimi stropi in kamnitih arkadnih stebrov z zidanimi slopi ter še marsikaj.” Prvotna stiška cerkev je “spomenik francoske arhitekture na naših tleh”.
DOLGA VRSTA STIŠKIH OPATOV Zgodovino stiškega samostana so s svojo osebnostjo in svojim delom zaznamovali njegovi predstojniki : opati. Njih vrsta je zelo dolga – sedanji opat p. dr. Anton Nadrah, ki je to službo sprejel leta 1979, je 56. Prvi opat Vincenc, ki je bil za to službo izvoljen dvakrat, je bil Francoz, drugi, Folknand, pa Nemec. V srednjem veku je bila večina stiških opatov iz plemiških družin. Prvi opat, ki je bil zanesljivo slovenskega rodu, je bil 26. opat Matej Zaletel (1441-1449). Za časa 28. opata Ulrika (1450-1481) so Stično med 5. in 10. junijem 1471 napadli Turki in samostan, ki ni bil dovolj zavarovan, izropali in požgali. “To žalostno poglavje iz stiške zgodovine je pisatelj Josip Jurčič 1864 po svoje obdelal v znani povesti Jurij Kozjak” (Jože Gregorič). Velik prijatelj umetnosti je bil že omenjeni opat Jakob Reinprecht (1603-1626), pod katerim so stiško cerkev barokizirali. 48. opat Anton pl. Gallenfels (1688-1719) je bil član Akademije operozov v Ljubljani, ki je imela svoj sedež v Stiškem dvorcu na Starem trgu. Zadnji opat pred razpustiivijo samostana je bil Franc Ksaver pl. Taufferer (1764-1784). Sredi 18. stol. je bilo v Stični nad 40 menihov, leta 1784 pa je cesar Jožef II., ki se mu je zdelo nepotrebno vse, kar ni neposredno pospeševalo državne moči, trgovine in obrti ter splošne ljudske omike, stiški samostan razpustil. Odlok je bil izdan 4. oktobra, do 25. oktobra so morali menihi samostan izprazniti. Nastala je tudi velika kulturna škoda, ker je bil uničen velik del bogate knjižnice. Menihi so odšli v razne samostane, prazna stavba je propadala, v Stični je bila ustanovljena župnija, ki so jo vodili škofijski duhovniki.
STIČNA SPET ŽIVI! Ob 800-letnici cistercijanskega reda leta 1898 je opatija Mehreau v Avstriji za ta jubilej hotela redu pokloniti kak obovljen samostan in odločili so se za Stično, ki je po 114 letih ponovno zaživela. 4. oktobra 1898 je v za silo obnovljenem samostanu steklo redno redovniško življenje. Prvi opat obnovljene Stične je bil Gerard Maier (1903-1912). Pod njegovim naslednikom p. Bernardom Widmannom je v Stično pribežalo goriško bogoslovje z nadškofom Frančiškom Sedejem in ostalo tam do konca prve svetovne vojne. Čudovit razcvet je doživel stiški samostan pod opatom dr. Avguštinom Kostelcem (1924-1963). Število redovnikov se je tako pomnožilo, da so stiški menihi pomagali obnoviti samostan Mogilo pri Krakovu (1925), po drugi svetovni vojni pa samostan Stams na Tirolskem, ki je znan po svoji “smučarski” gimnaziji. Stiški beli menihi so bili nosilci liturgičnega gibanja in ekumenske misli. Opata Kostelca je nasledil p. Rafael Ašič (1963-1979). Sedanji opat p. dr. Anton Nadrah si zelo prizadeva, da bi opatija Stična vedno bolj postajala duhovno središče za verne slovenske ljudi. V samostanu je urejen dom duhovnih vaj, vsako leto sredi septembra je v Stični veliko srečanje slovenske mladine. Od leta 1985 je pod stiško streho Slovenski verski muzej. “Danes ni potrebno odpreti samostanske žitnice in ljudem deliti žito, kakor so ga včasih,” je zapisal opat Nadrah. “Človek je danes lačen duhovnih vrednot, Boga, zato smo odprli duhovno žitnico…” Da bi Stična zaživela v polnosti, kliče po novih redovnih poklicih!
“V javnosti knez, v cerkvi škof, med ljudstvom oče, med duhovniki prijatelj,” je Jakoba Missia, ljubljanskega škofa, zatem goriškega nadškofa in prvega slovenskega kardinala, na kratko označil slovenski katoliški filozof in bogoslovni profesor Aleš Ušeničnik. “Nam sorodnikom je po izročilu znano, da je zaslužni kardinal Missia bil Slovenec po duši, po srcu, po miselnosti ter je to svoje počutje tudi izpričeval,” piše Drago Skale v Zborniku Missijevega simpozija v Rimu (1987). Kot škof je na prvo mesto postavljal vero in Cerkev in ne narodno pripadnost, zato so ga naši liberalni narodnjaki razglasili za “sovražnika Slovencev in germanofila”, kar naj bi razodeval že njegov priimek. Pa to nikakor ne drži … Priimek Missia izvira iz domačega poimenovanja hiše v zaselku Mota: reklo se je Pri Mislovih. Kardinalov prapraded je bil Vid Misle; njegov sin Martin se je pisal Misla; sin le-tega, tudi Martin, pa je v krstni knjigi župnije Sv. Križ (Križevci) pri Ljutomeru, pod katero je Mota spadala do konca prejšnjega stoletja (zdaj je vključena v župnijo Kapela pri Radencih) vpisan s priimkom Missia.
Ta je dvajset let mlajšega brata Japeca, kakor so mu pravili doma, pripravljal na šolo v Radgoni in Mariboru; gimnazijo je obiskoval v Gradcu. Bolehnega dijaka-odličnjaka je tedanji graški škof Otokar Attems med počitnicami jemal s seboj na grad Seggau pri Lipnici, kjer se je kmečki fant sukal v visoki družbi. To je “Missijevi osebnosti vtisnilo trajen pečat plemenitega vedenja in umerjenosti v družbi, a ga obenem v teh mladostnih letih odtegnilo stiku z domačim slovenskim okoljem” (Franc Kralj). Po maturi leta 1857 je Jakob Missia zaprosil za sprejem v graško bogoslovje in bil takoj sprejet. Brat Anton je to sporočil umirajoči mami, ki je rekla: “Prav je, da bode duhovnik, ali povej mu, naj bode dober duhovnik, sicer naj rajši ne bode duhovnik.” To si je Jakob zapomnil za vse življenje. V Gradcu je študiral le eno leto, kajti škof Attems ga je poslal v Rim, kjer je kot gojenec zavoda Germanik (za bogoslovce iz nemških dežel) na papeški univerzi Gregoriani končal študij filozofije in teologije z doktoratom leta 1864; leto poprej (30. maja 1863) je prejel mašniško posvečenje. Mladi doktor se je vrnil v Gradec, kjer je bil najprej prefekt in učitelj petja v malem semenišču, potem pa škofijski tajnik in kancler ter stolni kanonik. 14. junija 1884 ga je avstrijski cesar Franc Jožef imenoval za ljubljanskega knezoškofa (to pravico so imeli Habsburžani od 15. stoletja); Sveti sedež je to imenovanje kmalu potrdil in Jakob Missia je 14. decembra 1884 zasedel ljubljanski škofijski sedež.
“To, kar pri vas iščem, za kar se moram pri vas truditi, ste vi, so vaše duše; vi pa in vaše duše ste božji in Bog sam skrbi za vas,” je zapisal v svojem pozdravnem pastirskem pismu ob nastopu službe v Ljubljani. “Missia je v Ljubljano prišel z jasnim pastoralnim programom. Od vernikov in duhovnikov je zahteval dosledno življenje po božjih in cerkvenih zapovedih tako v zasebnem kot javnem življenju. Obsojal je polovičarstvo. Kristjan naj se ne sramuje svoje vere in Cerkve, kateri pripada. Vernike je vzgajal v pastirskih pismih” (France M. Dolinar). V njih je govoril o temeljnih vprašanjih verskega in moralnega življenja: o posvečevanju nedelj in praznikov, o katoliški zavesti in povezanosti s papežem, o svetosti krščanskega zakona, o družini. Njegovo geslo je bilo: “Vse prenoviti v Kristusu!” Vrh njegovih prizadevanj za katoliško prebujenje med Slovenci je bil prvi slovenski katoliški shod v Ljubljani leta 1892, ki je ostro ločil duhove na Slovenskem. Knezoškof Missia, ki mu je bil pokrovitelj, je na njem imel govor, ki je bil izrazito verski. Po uspešnem trinajstletnem delovanju v ljubljanski škofiji ga je cesar odbral za goriškega nadškofa. Na ta sedež je bil umeščen 22. maja 1898. Kot tajnika stalnega odbora avstrijskih škofov, ki so ga priznavali za duhovnega voditelja, ga je papež Leon XIII. 19. junija 1899 imenoval za kardinala. Ko je 24. marca 1902 od kapi zadet umrl, so časniki pisali, da so avstrijski škofje “izgubili svojega glavarja”. V svoji oporoki je izrazil željo, naj ga pokopljejo v baziliki na Sveti Gori.
“Kristus je s svojim zgledom pokazal, kako naj se trpeči dvigne nad samega sebe in se obrne k njemu, ki je naše središče in naše vse. S to mislijo je umirala slovenska pesnica Lili Novy,” je ob njeni smrti pred štiridesetimi leti (17. marca 1958) dejal ljubljanski stolni pridigar Josip Šimenc, ki je dobro poznal dušo te izredne žene.
Njen mož je kmalu zbolel na živcih in je bil poslan v bolnišnico za častnike na Češkem. Lili s hčerkama je živela v skupnem gospodinjstvu z materjo Viko. Bila je izrazita umetniška narava in že pri šestih letih je začela pisati pesmi, seveda v nemščini, po letu 1921 jih je tudi objavljala. Kot evropsko razgledana ženska je v Ljubljani iskala “svoj Weimar” – kulturni krog, v katerem bi se lahko razživela. Našla ga je pri slovenskih pisateljih in pesnikih (Fran Albreht, brata Juš in Ferdo Kozak, Josip Vidmar in drugi). Sestajali so se po kavarnah ter po domovih, kjer so razpravljali o umetnosti in o drugih vprašanjih. Josip Vidmar hvali njeno “gosposko diskretnost”: ko je obiskovala prijatelje, nikoli ni raznašala nobenih čenč. Vidmar, ki se razglaša za “človeka brez religije”, spoštljivo govori vernosti Lili Novy; “slovensko katolištvo ji je bilo sicer tuje, čeprav je imela slovenskega spovednika, ki ga je našla med starejšimi frančiškani”. Ko sta za predstavo Beraške operete Vidmar in Liliy Novy skupaj ‘kovala’ popevke, je Lili zavrnila njegovo kitico: “vsem nam je treba živeti / in dovoljeno je vse, / tudi bližnjega požreti, / preden bližnji te požre.” “Njena krščanska duša se ni mogla sprijazniti z besedo ‘bližnji’, ki je eden izmed pojmov najvišje krščanske zapovedi ljubezni do bližnjega. Aluzija ali norčevanje jo je bolelo.” Tudi ni marala pogovorov o svoji globoki veri; ti pogovori so bili nedovoljeno poseganje v njen intimni svet.
Lili Novy se je šolala predvsem v nemškem jeziku in je v njem pesnila vse do smrti. Ko jo je življenje pripeljalo v Ljublajno, mesto njenih slovenskih prednikov, je začela v nemščino prevajati slovensko liriko (Blater aus der slowenischen Lyrik, Prešeren Gedichte, Jugoslawische Fraunsenlyrik). Šele po svojem petdesetem letu je začela pesniti v slovenščini. Leta 1935 je v reviji Sodobnost objavila svoje štiri prve slovenske pesmi. Ko so se njene pesmi množile, je začela misliti na zbirko. V začetku usodnega leta 1941 je izšla njena knjiga Temna vrata z ilustracijami Božidarja Jakca. Naslov Temna vrata se nanaša na vrata njene hiše na Starem trgu, ima pa tudi simboličen pomen. Osrednja tema te njene prve zbirke je ljubezen. Poznavalci poezije so bili veselo presenečeni, kajti “zaslišali so nov ženski glas in izvirne stihe resnične pesnice” (J. Vidmar). Po drugi svetovni vojni, ko čas ni bil naklonjen njeni poduhovljeni liriki, je pisala otroške pesmi (zbirka Pikapoka, Majhni ste na tem velikem svetu) in razne krajše stvari. Obiskovala je šole in otrokom brala svoje pesmi. Pesmi njenih zadnjih let je v zbirki oboki po njeni smrti (1959) izdal Josip Vidmar. V njih se težišče izpovedi pomakne k doživetjem minevanja in smrti. Po besedah Antona Slodnjaka “izražajo pogumen dvogovor s smrtjo in vedro slovo od življenja oziroma trdno upanje v posmrtnost… Celo v te pesmi umirajoče starke je vtkala nekaj vrstic oziroma kitic posebne lepote ter izpričala, da je v njeni neznatnosti živela močna duša.”
Bil je prvorojenec od šesterih otrok očeta Jožefa in matere Jere roj. Pance. Devet let star je “pustil igre, luže in drsanja na jamenskih mlakah” in šel rade volje v šolo, ker so mu obljubili, da jo lahko pusti, če mu ne bo šlo. Stric frančiškan p. Marcel ga je vzel v Novo mesto, kjer se je pripravljal za srednjo šolo. V tem času se je seznanil z o. Markom Pohlinom in pod njegovim vplivom začel pesniti. Toda pesmi so bile povečini zanič. “Le če je zajel snov iz lastne šegavosti ali iz življenja svojega naroda, mu je misel sama ustvarila obliko, preprosto sicer, a umetniško skladno” (Ivan Grafenauer). Po končani šesti šoli ga je oče prisilil k študiju bogoslovja. Valentin je iz kljubovalnosti vstopil k frančiškanom, kjer je po slovesnih zaobljubah postal pater Marcelijan. Novo mašo je pel leta 1782 in nato bil dve leti pridigar v Ljubljani.
Eno leto je bil v Sori, tri leta na Bledu, štiri leta v Ribnici; leta 1793 je na lastno prošnjo šel v bohinjski Koprivnik. Tam je prišel v stik z baronom Žigom Zoisom, ko je obiskal svoje plavže. Zois je Vodnika kmalu pridobil za literarno delo. Odkril mu je načrt, da bi se ljudstvo začelo izobraževati s pomočjo pratike, ki naj bi prinašala nekaj poučnih sestavkov pa tudi kakšno pesem. Uredniško delo naj bi prevzel Vodnik. Izšli so trije letniki Velike pratike (1795-1797), zanje je Vodnik zložil vrsto pesmi, od katerih je najbolj znana Dramilo mojim rojakom.
Za pratike je napisal tudi nekaj proznih sestavkov (Popisovanje Krajnske dežele, Hišna opravila za vsak mesec, Podvučenje od rajtanja). Ko je Velika pratika omagala, jo je nasledila Mala pratika, ki je začela izhajati leta 1798 in se je ohranila vsaj do leta 1806. Zois je dosegel, da je Vodnik leta 1796 dobil službo kaplana pri sv. Jakobu v Ljubljani. Baronu se je porodila misel na slovenski časnik in po novem letu 1797 je izšel naš prvi časnik Lublanske Novice. Vodnik je bil tri leta (1797-1799) njihov urednik in edini pisatelj. Novice so v drobcih prinašale tudi njegov pomemben spis Povedanje od slovenskega jezika.
Svoje navdušenje je izrazil v pesmi Ilirija oživljenja, s katero se je zameril avstrijskih oblastem. Pod Francozi je pisal šolske učbenike: sestavil jih je sedem, izšlo jih je le pet, med njimi tudi Pismenost ali gramatika za prve šole (1811), ki je “za tiste čase odlična in izvirna šolska slovnica” (A. Gspan). Ko je po Napoleonovem padcu (1814) pri nas zavladala Avstrija, so Vodnika zaradi njegovega prijateljstva do Francozov kazensko upokojili. Zaman je bil njegov trud, da bi se opral in da bi dobil stolico za zgodovino ali za slovenščino na liceju. Vplivni zaščitniki (Zois) so dosegli, da je smel kot začasni učitelj poučevati latinščino in grščino. V zadnjih letih je spisal še nekaj pesmi od katerih je najzrelejša Moj spominek, ki izraža zavest, da je kot pesnik dovršil svojo nalogo. Umrl je za kapjo 8. januarja 1819.
Pesniške in pisateljske darove Valentina Vodnika, frančiškanskega redovnika in nato škofijskega duhovnika, je odkril baron Žiga Zois. On je dal pobudo za prvi slovenski časnik Lublanske Novice. Prva številka je izšla po novem letu 1797, Valentin Vodnike je bil tri leta njihov urednik in edini pisatelj.
Najbrž je napačno, da Slovenci razmišljamo o kulturi samo ob kulturnem prazniku, pa še takrat na bolj zunanji na~in. Pokojni Bojan Štih ima imeniten stavek: Človeško življenje ni namenjeno samo zabavi in prebavi. Vse naše hlastanje po ugodju in imetju je razumljivo, ker smo bili Slovenci v zgodovini reven in lačen narod. Sla po pridobitništvu pa lahko človeka odvrača od tistega, kar pomeni imeti duha in bogato notranje življenje. Hlastanje po predmetih lahko pripelje do tega, da ti postanejo naši lastniki, ne mi njihovi. Tudi naše hlastanje po Evropi skriva v sebi nevarnost. Kajti kaj nam bo Evropa, če bomo izgubili svojo barvo, svoj jaz, svojega duha in besedo? Potem nam ta Evropa ni potrebna, ker bi izgubili samega sebe. Danes opažam, da je v Sloveniji izpadla skrb za slovensko samobitnost in samostojnost ter duhovno avtonomijo. Tudi danes, ko imamo svojo državo in samobitnost, je pomembno in potrebno, da obdržimo med glasovi drugih narodov svoj glas, kot razpoznaven in samosvoj. Ta glas je podoben posameznikovemu glasu, ki je samo njegov in mu daje enkratnost ter zavest, da nekaj je. Brez notranjega pogleda vase in življenja navznoter ni napredka posameznika. Brez tega se v človeku naredi neka plast vseenosti in banalnosti. In kakor se mora posameznik truditi za notranje življenje, tako se mora za to truditi tudi narod.
Dolenjska je moja zibelka. Tam so me z bratom dvojčkom položili materi v naročje. Drugi bratec, večji in močnejši od mene ni hotel piti na materinih prsih in je umrl. Ostalo je “ta slabo”, namreč jaz, da bi se mučilo in vicalo skozi življenje. Življenje me je že tako zaznamovalo z odpornostjo in dolenjsko pokrajino, z njenim neskončno lepim ritmom valovanja in čustvenostjo, ki je tam najmočnejša, saj gre od pekla do neba, od milne do sovraštva. To dokazujejo vse razprtije, ki so bile na Dolenjskem. Nisem maral ne učiteljice ne šole. To je bila stara zgradba, nekdanji gasilski dom, ki je smrdel po apnu in lizolu. Učiteljica je tepla. V meni je ostal negativen odnos do šole, učiteljstva in pedagogije.
V Ljubljani sem pogrešal Dolenjsko. Stanoval sem v Marijanišču in sem tudi tam ohranil negativni odnos do pedagogije. Tudi za sestre (redovnice) sem bil “težak” primer. Zaradi tega me niso sprejeli, da bi pri njih stanoval tudi v gimnaziji. Stavek, ki ga je ravnatelj dejal očetu: “Častite sestre fanta ne priporočajo,” so ga tako razjezile, da mi je dal krepko zaušnico, ko sva prišla iz pisarne. Njegovo nejevoljo je opazil p. Roman Tominec, ki je dejal. “Če ga nikjer nočejo, ga bomo pa mi vzeli”. In tako sem pristal v frančiškanskem konviktu.
Ne spadam med tiste, ki jamrajo, da je vsa slovenska literatura materinska, od Cankarja naprej. Mene je zaznamovala mati. Ona je bila tista radovednost in tisti nemir, ki je tudi v meni. Hodila je okoli, me vodila v Ljubljano, prodajala, da je toliko zaslužila, da bi me preživela. [koda, da ni imela možnosti, da bi študirala, kot je njena sestra, ki je bila pozneje prednica pri notredamskih sestrah. Dala mi je dve pomembni stvari: veselje do besede in naučila me je delati v vinogradu. Obe me sedaj zaznamujeta. Spada med tiste slovenske matere, ki res podpirajo tri hišne vogale. Zdržijo vso pezo življenja. Govorijo nam, da moraš imeti toliko moči, da se izkoplješ iz vsega, kar pride v življenju ter da te trpljenje naredi močnejšega. To je ohranila do starosti. [e ob sinovi smrti me je tolažila: “Saj ne veš, morda je tako bolje. Morda bo vojna, bil bi vpoklican in padel.” Čutil sem, da ji je bilo hudo, a mi je želela odvzeti del bolečine.
To je drugo obdobje moje Dolenjske, kjer sem živel med vojno, od spomladi 1942 do konca vojne. Nekaj časa sem bil doma, potem pa na stričevem gruntu. Bile so čudne razmere. Možje so bili razkropljeni, eden v internaciji, drugi se je skriival, eden pri belih, drugi pri rdečih. Ljudje so zginjali. Ob koncu vojne sem se moral že jaz skrivati pred vojskami, ki so hodile mimo nas, da me ne bi pobrale. Vsak dan je nekdo padel in bilo je polno mrličev. Mladost je bila sicer tako močna, da je “prevpila” ta umiranja. Spominjam pa se dogodka, ko sem globoko doživel smrt. Nekega mrzlega novembrskega dne je neki partizan, nihče ni vedel od kje je, bežal iz vasi. Nemci so ga ustrelili. Zapuščeno je obležal za našo hišo na mrzli zemlji. V njegovi smrti sem začutil tudi svojo smrt. [el sem v kozolec in napisal pesem o smrti. Pesem se je zgubila, spomin na kruto, samotno smrt pa je ostal. Opažal sem še drugo stvar. Ena hiša je pripadala danes belim, jutri rdečim. Druga pa obratno. @alostno je bilo, da so ljudje drug drugega ovajali in velikokrat se je zgodilo, da je bil do smrti samo korak. Na drugi strani je tisto obdobje zame strašno fantovsko, ker sem začel dozorevati. Kri je puhtela v telesu, iz dečka sem postajal mož. Naučil sem se kositi in nihče ni mogel tekmovati z mano, ker so bile doma samo žene in starejši možje. Vozil in oral sem s konji… Vsa ta dogajanja so me prisilila, da sem hitro, morda prehitro dozorel. Otroštvo je bilo v meni zamorjeno, je pa v meni ostal otrok, ki se najbrž oglaša v otroških pesmih.
Vsekakor bolj to drugo. Po sinovi smrti dve, tri leta nisem mogel nič napisati. Zdelo se mi je, da je pravzaprav spričo te smrti vsako sestavljanje besed v verze neko nesmiselno početje, ker je smrt tako odločujoča in nasilna. V tistem času sem prevajal ruskega pesnika Pasternaka. S svojo vero v moč, smiselnost in lepoto poezije je priklical nekaj mojih verzov, ki sem jih “čečkal” v beležke. Dediščina je sorazmerno hitro nastajala in izšla leta 1982 ter bila ponatisnjena leto pozneje. Je hkrati krik ob neki smrti in že pogovor z mladeničem, ki je mrtev in ni mrtev, saj se lahko pogovarjaš z njim in on ti govori svoje besede, ki so besede razumevanja.
Mislim, da človeško življenje ne preneha, ampak se nadaljuje v novi obliki. Lansko leto sem prevajal ruskega pesnika Zabolotckega, ki je mnogo let preživel v taboriščih. Pravi, ko bom umrl, ne bom umrl, lahko bom roža, lahko bom cvet, kopriva, ptica ki poje. To je njegova podoba. Ne gre za reinkarnacijo, ampak za vero v življenje, ki se ne konča. Menim tudi, da človek v smrti ni sam, ampak čuti prisotnost tistih, ki jih ima rad. Ljudje, katerim je živim ali mrtvim izkazoval svojo ljubezen, so v poslednji uri z njim. Vera v neminljivost in obstoj življenja nosi v sebi ogromno človeškost. Brez tega si manj kot človek. Brez te vere si obsojen na izginotje. S to vero v to pa si poklican tudi v drugačno človečnost in v dejavno ljubezen.