Cistercijani in Stična
Cistercijani v Stični obhajajo v letu 1998 dva pomembna jubileja: 900- letnico cistercijanskega reda in 100-letnico ponovne naselitve stiške opatije. Častitljivejši in večji je seveda prvi, ki so ga v Stični pro slavili že 22. marca 1998; dan prej je minilo točno 900 let od ustanovitve reda: 21. marca 998 je namreč zaživel samostan Citeaux (lat. Cistercium) v francoski Burgundiji, po katerem je red dobil ime. 26. aprila bodo proslavili 100-letnico vrnitve prvih menihov v Stično. Več slavij bo tudi v naslednjih mesecih. Glavna in sklepna slovesnost obeh jubilejev pa bo 4. oktobra; pred stotimi leti se je ravno na ta dan začelo redno redovniško življenje v obnovljeni Stični.
TRIJE USTANOVITELJI Temelj cistcercijanske duhovnosti je znamenito pravilo sv. Benedikta (+ ok. 547), očeta zahodnega meništva: “Moli in delaj!” (Ora et labora). Sčasoma se je življenje benediktinskih menihov marsikje precej oddaljilo od vzorov ustanovitelja. Tako je bilo tudi v francoskem samostanu Moutier la Celle, katerega predstojnik je postal svetniški menih Robert. Ko je hotel samostansko življenje reformirati, je naletel na odpor. Tudi v novoustanovljenem samostanu Molesme (1075) je bila močna struja redovnikov, ki niso bili za dosledno izpolnjevanje pravil sv. Benedikta. Med tistimi, ki so opata Roberta podpirali, sta bila prior Alberik in njegov namestnik Štefan Harding. Ti trije so skupaj z 19 redovniki ustanovili nov samostan Citeaux v samoti južno od mesta Dijon. Redovno življenje v novem samostanu so namenoma začeli na cvetno nedeljo, 21. marca 998, na god sv. Benedikta. Opat Robert se je na ukaz škofa moral vrniti v Molesme, za opata v Citeauxu je bil izvoljen Alberik, po njegovi smrti (1109) pa Štefan Harding. Vse tri ustanovitelje častimo kot svetnike.
ČETRTI USTANOVITELJ – SV. BERNARD Samostan Citeaux je stal na precej odljudnem, močvirnatem kraju in tudi zato ni imel novih poklicev. Bali so se, da bo propadel. Leta 1112 pa je na samostanska vrata potrkal 22-letni Bernard, plemiški sin, rojen na gradu Fontaines pri Dijonu. Bil je izredno nadarjen in obetala se mu je sijajna kariera. Ob spominu na zgodaj umrlo mater se je v cvetu mladosti odpovedal svetu in se odločil za samostansko življenje. V Citeaux je privedel 30 sorodnikov in prijateljev, med njimi štiri brate, več nečakov in strica. Njegov zgled je privabljal številne posnemovalce, tako da so morali ustanavljati nove samostane, med njimi leta 1115 Clairvaux, kjer je prvi opat postal Bernard. Istega leta je bil ustanovljen tudi samostan Morimond, iz katerega so leta 1135 prišli menihi v Stično ustanavljat prvi samostan na slovenskih tleh.
Opat Štefan Harding je leta 1119 izdal pravila cistercijanskega reda, ki se imenujejo Charta caritatis (Listina ljubezni). Samostanom zagotavljajo samostojnost, hkrati pa določajo bratsko povezavo. Redovna družina v Clairvaux, ki jo je vodil Bernard, je naglo rasla: kmalu je štela 700 menihov in rasli so novi in novi samostani. Kmalu je bil Bernard na čelu ne le enega samostana, temveč celega reda, ki se je izredno hitro širil po vsej Evropi. Do Bernardove smrti (1153) je bilo samo iz Clairvauxa ustanovljenih 67 samostanov. Skupno je tedaj cistercijanski red štel že 343 samostanov. Bernardov duhovi vpliv je segel tudi v naše kraje: razmeroma zgodaj so na slovenskih tleh zrasli trije cistercijanski samostani: Stična (1136), Vetrinj pri Celovcu (1142) in Kostanjevica na Dolenjskem (1234).
NAGLA RAST REDA IN PROPADANJE Za časa sv. Bernarda in še nekaj stoletij po njem so se cistercijanski samostani širili po vsej Evropi, od Pirenejskega polotoka do Poljske. Okoli leta 1200 je bilo nad 500 samostanov, pred Lutrovo reformacijo pa kar 742! V samostanskih skupnostih so ločeno živeli patri-duhovniki in redovni bratje, ki so opravljali razna ročna dela: obdelovali so zemljo, sadjarili, se ukvarjali z raznimi obrtmi, s patri jim je bilo skupno prizadevanje za svetost po redovnih pravilih. V srednjem veku je bilo po samostanih število bratov štiri do petkrat večje od števila patrov. Po zaslugi sv. Bernarda je bil Clairvaux žarišče mistične teologije, ki je učila, kako uskladiti dejavno življenje s kontemplativnim. Cistercijani so imeli sprva svoje samostanske šole, potem pa so menihi študirali na raznih evropskih univerzah. Lutrov razkol je uničil skoraj vse cistercijanske samostane v Nemčiji in severni Evropi. Proti koncu 17. stol. je prišlo do cepitve v redu: eni so zastopali strogo izpolnjevanje benediktinskih pravil in tako je nastal red trapistov, drugi pa so bili za splošno izpolnjevanje. Stroga veja (trapisti) se je močneje uveljavila in šteje danes skoraj dvakrat več članov kot cistercijanska. Veliko cistercijanskih samostanov je dal zapreti cesar Jožef II. (1780-1790) na ozemlju Avstro-Ogrske, mnogo jih je pometla francoska revolucija, po drugi svetovni vojni pa komunistični režimi Vzhodne Evrope. Po drugem vatikanskem koncilu si cistercijani prizadevajo za prenovo v duhu pravil sv. Benedikta.
BELI MENIHI PRIDEJO V STIČNO Že opat Alberik je za cistercijane vpeljal redovno obleko: bel habit s črnim škapulirjem, zato so cistercijane imenovali “beli menihi”. Na Slovensko jih je poklical oglejski patriarh Peregrin (1132-1162), ki je bil v prijateljskih stikih s sv. Bernardom. Njegova škofija je segala od Ogleja do Drave. Videl je, da na ozemlju, kjer bivajo Slovenci, krščanstvo še ni dovolj utrjeno. K temu naj bi pripomogli cistercijani. V Stično so prišli iz francoskega samostana Morimond, ki je bil ustanovljen (1115) prav z namenom, da se cistercijanski red širi proti Vzhodu. Menihi iz tega samostana so gradnjo samostana v Stični (nem. Sittich) vodili iz bližnjega Šentvida, kjer so imeli začasno bivališče. Redovno življenje v Stični se je začelo 7. julija 1135, leto zatem pa je patriarh izdal ustanovo listi no Stične. Tedaj je nastopil prvi opat Vincenc, samostanska cerkev pa je bila posvečena šele leta 1156. Patriarh Peregrin je stiškemu samostanu dal trdno gospodarska podlago, da so se redovniki lahko preživljali. S svojim vzornim kmetijstvom, sadjarstvom in vinogradništvom so učili tudi okoliške kmete. Stiški samostan so s svojiml darovi podprli številni dobrotniki. Beli menihi pa so se oddolžili s tem, da so bili učitelji in dobrotniki ljudi. Od srede 12. pa do konca 15. stol. je bila Stična najpomebnejše versko in kulturno središče na slovenskih tleh. Pod “opatovo palico” je bilo leta 1770 kar 37 župnij, medtem ko jih je ljubljanska škofija tedaj imela le 23. Zgodovino stiškega samostana je v svoji tetralogiji (nizu štirih ljudskih povesti) posrečeno podal pisatelj Ivan Zorec (Beli menihi, Stiški svobodnjak, Stiški tlačan, Izgnani menihi).
ZGLED CISTERCIJANSHE ARHITEKTURE Cistercijani so ljubitelji lepote. Njihova umetnost se najbolj odraža v arhitekturi, ki je odprta, svetla, brez okrasja. Idealna zasnova cistercijanskega samostana je bila, da je bila cerkev povezana z meniškim korom, ob njem je bil kor redovnih bratov, zakristija je bila prehod v kapiteljski prostor, stopnice so vodile v spalnico za patre in posebej za brate. Pomemben je bil dnevni prostor za patre in križni hodnik, ki je bil nekakšno srce samostana. Drugi prostori so bili: umivalnica, jedilnica, ogrevalnica, kuhinja, sobe za brate in njihova jedilnica. Cistercijani so v 12. stoletju, ko sta bila zgrajena stiški samostan in njegova cerkev, gradili v romanskem slogu. Stiška cerkev je enkraten spomenik tega sloga ne le na slovenskih tleh, štejejo jo tudi med najbolj značilne spomenike zgodnjeromanskega stavbarstva v Evropi sploh. Cerkev ima tri podolžne ladje, ki so se sprva zaključevale v okroglih oltarnih apsidah, o čemer pričajo ohranjeni temelji. Sedanjo podobo je cerkev dobila po prezidavah v času baroka pod opatom Jakobom Reinprechtom (1603-1626). Umetnostni zgodovinar dr. Marijan Zadnikar, največji poznavalec romanskega stavbarstva pri nas, v svoji monografiji o Stični (Družina, Ljubljana 1990) o prvotni stiški cerkvi piše, da je “v zasnovi povzela prastaro benediktinsko tradicijo in jo prilagodila zahtevam strogega reformiranega reda. Odtod odsotnost zidanih zvonikov in kript, bogatih slikanih oken in oprem, zamenjava obokov z ravnimi lesenimi stropi in kamnitih arkadnih stebrov z zidanimi slopi ter še marsikaj.” Prvotna stiška cerkev je “spomenik francoske arhitekture na naših tleh”.
DOLGA VRSTA STIŠKIH OPATOV Zgodovino stiškega samostana so s svojo osebnostjo in svojim delom zaznamovali njegovi predstojniki : opati. Njih vrsta je zelo dolga – sedanji opat p. dr. Anton Nadrah, ki je to službo sprejel leta 1979, je 56. Prvi opat Vincenc, ki je bil za to službo izvoljen dvakrat, je bil Francoz, drugi, Folknand, pa Nemec. V srednjem veku je bila večina stiških opatov iz plemiških družin. Prvi opat, ki je bil zanesljivo slovenskega rodu, je bil 26. opat Matej Zaletel (1441-1449). Za časa 28. opata Ulrika (1450-1481) so Stično med 5. in 10. junijem 1471 napadli Turki in samostan, ki ni bil dovolj zavarovan, izropali in požgali. “To žalostno poglavje iz stiške zgodovine je pisatelj Josip Jurčič 1864 po svoje obdelal v znani povesti Jurij Kozjak” (Jože Gregorič). Velik prijatelj umetnosti je bil že omenjeni opat Jakob Reinprecht (1603-1626), pod katerim so stiško cerkev barokizirali. 48. opat Anton pl. Gallenfels (1688-1719) je bil član Akademije operozov v Ljubljani, ki je imela svoj sedež v Stiškem dvorcu na Starem trgu. Zadnji opat pred razpustiivijo samostana je bil Franc Ksaver pl. Taufferer (1764-1784). Sredi 18. stol. je bilo v Stični nad 40 menihov, leta 1784 pa je cesar Jožef II., ki se mu je zdelo nepotrebno vse, kar ni neposredno pospeševalo državne moči, trgovine in obrti ter splošne ljudske omike, stiški samostan razpustil. Odlok je bil izdan 4. oktobra, do 25. oktobra so morali menihi samostan izprazniti. Nastala je tudi velika kulturna škoda, ker je bil uničen velik del bogate knjižnice. Menihi so odšli v razne samostane, prazna stavba je propadala, v Stični je bila ustanovljena župnija, ki so jo vodili škofijski duhovniki.
STIČNA SPET ŽIVI! Ob 800-letnici cistercijanskega reda leta 1898 je opatija Mehreau v Avstriji za ta jubilej hotela redu pokloniti kak obovljen samostan in odločili so se za Stično, ki je po 114 letih ponovno zaživela. 4. oktobra 1898 je v za silo obnovljenem samostanu steklo redno redovniško življenje. Prvi opat obnovljene Stične je bil Gerard Maier (1903-1912). Pod njegovim naslednikom p. Bernardom Widmannom je v Stično pribežalo goriško bogoslovje z nadškofom Frančiškom Sedejem in ostalo tam do konca prve svetovne vojne. Čudovit razcvet je doživel stiški samostan pod opatom dr. Avguštinom Kostelcem (1924-1963). Število redovnikov se je tako pomnožilo, da so stiški menihi pomagali obnoviti samostan Mogilo pri Krakovu (1925), po drugi svetovni vojni pa samostan Stams na Tirolskem, ki je znan po svoji “smučarski” gimnaziji. Stiški beli menihi so bili nosilci liturgičnega gibanja in ekumenske misli. Opata Kostelca je nasledil p. Rafael Ašič (1963-1979). Sedanji opat p. dr. Anton Nadrah si zelo prizadeva, da bi opatija Stična vedno bolj postajala duhovno središče za verne slovenske ljudi. V samostanu je urejen dom duhovnih vaj, vsako leto sredi septembra je v Stični veliko srečanje slovenske mladine. Od leta 1985 je pod stiško streho Slovenski verski muzej. “Danes ni potrebno odpreti samostanske žitnice in ljudem deliti žito, kakor so ga včasih,” je zapisal opat Nadrah. “Človek je danes lačen duhovnih vrednot, Boga, zato smo odprli duhovno žitnico…” Da bi Stična zaživela v polnosti, kliče po novih redovnih poklicih!
(priloga 04_1998)
“V javnosti knez, v cerkvi škof, med ljudstvom oče, med duhovniki prijatelj,” je Jakoba Missia, ljubljanskega škofa, zatem goriškega nadškofa in prvega slovenskega kardinala, na kratko označil slovenski katoliški filozof in bogoslovni profesor Aleš Ušeničnik. “Nam sorodnikom je po izročilu znano, da je zaslužni kardinal Missia bil Slovenec po duši, po srcu, po miselnosti ter je to svoje počutje tudi izpričeval,” piše Drago Skale v Zborniku Missijevega simpozija v Rimu (1987). Kot škof je na prvo mesto postavljal vero in Cerkev in ne narodno pripadnost, zato so ga naši liberalni narodnjaki razglasili za “sovražnika Slovencev in germanofila”, kar naj bi razodeval že njegov priimek. Pa to nikakor ne drži … Priimek Missia izvira iz domačega poimenovanja hiše v zaselku Mota: reklo se je Pri Mislovih. Kardinalov prapraded je bil Vid Misle; njegov sin Martin se je pisal Misla; sin le-tega, tudi Martin, pa je v krstni knjigi župnije Sv. Križ (Križevci) pri Ljutomeru, pod katero je Mota spadala do konca prejšnjega stoletja (zdaj je vključena v župnijo Kapela pri Radencih) vpisan s priimkom Missia.
Ta je dvajset let mlajšega brata Japeca, kakor so mu pravili doma, pripravljal na šolo v Radgoni in Mariboru; gimnazijo je obiskoval v Gradcu. Bolehnega dijaka-odličnjaka je tedanji graški škof Otokar Attems med počitnicami jemal s seboj na grad Seggau pri Lipnici, kjer se je kmečki fant sukal v visoki družbi. To je “Missijevi osebnosti vtisnilo trajen pečat plemenitega vedenja in umerjenosti v družbi, a ga obenem v teh mladostnih letih odtegnilo stiku z domačim slovenskim okoljem” (Franc Kralj). Po maturi leta 1857 je Jakob Missia zaprosil za sprejem v graško bogoslovje in bil takoj sprejet. Brat Anton je to sporočil umirajoči mami, ki je rekla: “Prav je, da bode duhovnik, ali povej mu, naj bode dober duhovnik, sicer naj rajši ne bode duhovnik.” To si je Jakob zapomnil za vse življenje. V Gradcu je študiral le eno leto, kajti škof Attems ga je poslal v Rim, kjer je kot gojenec zavoda Germanik (za bogoslovce iz nemških dežel) na papeški univerzi Gregoriani končal študij filozofije in teologije z doktoratom leta 1864; leto poprej (30. maja 1863) je prejel mašniško posvečenje. Mladi doktor se je vrnil v Gradec, kjer je bil najprej prefekt in učitelj petja v malem semenišču, potem pa škofijski tajnik in kancler ter stolni kanonik. 14. junija 1884 ga je avstrijski cesar Franc Jožef imenoval za ljubljanskega knezoškofa (to pravico so imeli Habsburžani od 15. stoletja); Sveti sedež je to imenovanje kmalu potrdil in Jakob Missia je 14. decembra 1884 zasedel ljubljanski škofijski sedež.
“To, kar pri vas iščem, za kar se moram pri vas truditi, ste vi, so vaše duše; vi pa in vaše duše ste božji in Bog sam skrbi za vas,” je zapisal v svojem pozdravnem pastirskem pismu ob nastopu službe v Ljubljani. “Missia je v Ljubljano prišel z jasnim pastoralnim programom. Od vernikov in duhovnikov je zahteval dosledno življenje po božjih in cerkvenih zapovedih tako v zasebnem kot javnem življenju. Obsojal je polovičarstvo. Kristjan naj se ne sramuje svoje vere in Cerkve, kateri pripada. Vernike je vzgajal v pastirskih pismih” (France M. Dolinar). V njih je govoril o temeljnih vprašanjih verskega in moralnega življenja: o posvečevanju nedelj in praznikov, o katoliški zavesti in povezanosti s papežem, o svetosti krščanskega zakona, o družini. Njegovo geslo je bilo: “Vse prenoviti v Kristusu!” Vrh njegovih prizadevanj za katoliško prebujenje med Slovenci je bil prvi slovenski katoliški shod v Ljubljani leta 1892, ki je ostro ločil duhove na Slovenskem. Knezoškof Missia, ki mu je bil pokrovitelj, je na njem imel govor, ki je bil izrazito verski. Po uspešnem trinajstletnem delovanju v ljubljanski škofiji ga je cesar odbral za goriškega nadškofa. Na ta sedež je bil umeščen 22. maja 1898. Kot tajnika stalnega odbora avstrijskih škofov, ki so ga priznavali za duhovnega voditelja, ga je papež Leon XIII. 19. junija 1899 imenoval za kardinala. Ko je 24. marca 1902 od kapi zadet umrl, so časniki pisali, da so avstrijski škofje “izgubili svojega glavarja”. V svoji oporoki je izrazil željo, naj ga pokopljejo v baziliki na Sveti Gori.
“Kristus je s svojim zgledom pokazal, kako naj se trpeči dvigne nad samega sebe in se obrne k njemu, ki je naše središče in naše vse. S to mislijo je umirala slovenska pesnica Lili Novy,” je ob njeni smrti pred štiridesetimi leti (17. marca 1958) dejal ljubljanski stolni pridigar Josip Šimenc, ki je dobro poznal dušo te izredne žene.
Njen mož je kmalu zbolel na živcih in je bil poslan v bolnišnico za častnike na Češkem. Lili s hčerkama je živela v skupnem gospodinjstvu z materjo Viko. Bila je izrazita umetniška narava in že pri šestih letih je začela pisati pesmi, seveda v nemščini, po letu 1921 jih je tudi objavljala. Kot evropsko razgledana ženska je v Ljubljani iskala “svoj Weimar” – kulturni krog, v katerem bi se lahko razživela. Našla ga je pri slovenskih pisateljih in pesnikih (Fran Albreht, brata Juš in Ferdo Kozak, Josip Vidmar in drugi). Sestajali so se po kavarnah ter po domovih, kjer so razpravljali o umetnosti in o drugih vprašanjih. Josip Vidmar hvali njeno “gosposko diskretnost”: ko je obiskovala prijatelje, nikoli ni raznašala nobenih čenč. Vidmar, ki se razglaša za “človeka brez religije”, spoštljivo govori vernosti Lili Novy; “slovensko katolištvo ji je bilo sicer tuje, čeprav je imela slovenskega spovednika, ki ga je našla med starejšimi frančiškani”. Ko sta za predstavo Beraške operete Vidmar in Liliy Novy skupaj ‘kovala’ popevke, je Lili zavrnila njegovo kitico: “vsem nam je treba živeti / in dovoljeno je vse, / tudi bližnjega požreti, / preden bližnji te požre.” “Njena krščanska duša se ni mogla sprijazniti z besedo ‘bližnji’, ki je eden izmed pojmov najvišje krščanske zapovedi ljubezni do bližnjega. Aluzija ali norčevanje jo je bolelo.” Tudi ni marala pogovorov o svoji globoki veri; ti pogovori so bili nedovoljeno poseganje v njen intimni svet.
Lili Novy se je šolala predvsem v nemškem jeziku in je v njem pesnila vse do smrti. Ko jo je življenje pripeljalo v Ljublajno, mesto njenih slovenskih prednikov, je začela v nemščino prevajati slovensko liriko (Blater aus der slowenischen Lyrik, Prešeren Gedichte, Jugoslawische Fraunsenlyrik). Šele po svojem petdesetem letu je začela pesniti v slovenščini. Leta 1935 je v reviji Sodobnost objavila svoje štiri prve slovenske pesmi. Ko so se njene pesmi množile, je začela misliti na zbirko. V začetku usodnega leta 1941 je izšla njena knjiga Temna vrata z ilustracijami Božidarja Jakca. Naslov Temna vrata se nanaša na vrata njene hiše na Starem trgu, ima pa tudi simboličen pomen. Osrednja tema te njene prve zbirke je ljubezen. Poznavalci poezije so bili veselo presenečeni, kajti “zaslišali so nov ženski glas in izvirne stihe resnične pesnice” (J. Vidmar). Po drugi svetovni vojni, ko čas ni bil naklonjen njeni poduhovljeni liriki, je pisala otroške pesmi (zbirka Pikapoka, Majhni ste na tem velikem svetu) in razne krajše stvari. Obiskovala je šole in otrokom brala svoje pesmi. Pesmi njenih zadnjih let je v zbirki oboki po njeni smrti (1959) izdal Josip Vidmar. V njih se težišče izpovedi pomakne k doživetjem minevanja in smrti. Po besedah Antona Slodnjaka “izražajo pogumen dvogovor s smrtjo in vedro slovo od življenja oziroma trdno upanje v posmrtnost… Celo v te pesmi umirajoče starke je vtkala nekaj vrstic oziroma kitic posebne lepote ter izpričala, da je v njeni neznatnosti živela močna duša.”
Bil je prvorojenec od šesterih otrok očeta Jožefa in matere Jere roj. Pance. Devet let star je “pustil igre, luže in drsanja na jamenskih mlakah” in šel rade volje v šolo, ker so mu obljubili, da jo lahko pusti, če mu ne bo šlo. Stric frančiškan p. Marcel ga je vzel v Novo mesto, kjer se je pripravljal za srednjo šolo. V tem času se je seznanil z o. Markom Pohlinom in pod njegovim vplivom začel pesniti. Toda pesmi so bile povečini zanič. “Le če je zajel snov iz lastne šegavosti ali iz življenja svojega naroda, mu je misel sama ustvarila obliko, preprosto sicer, a umetniško skladno” (Ivan Grafenauer). Po končani šesti šoli ga je oče prisilil k študiju bogoslovja. Valentin je iz kljubovalnosti vstopil k frančiškanom, kjer je po slovesnih zaobljubah postal pater Marcelijan. Novo mašo je pel leta 1782 in nato bil dve leti pridigar v Ljubljani.
Eno leto je bil v Sori, tri leta na Bledu, štiri leta v Ribnici; leta 1793 je na lastno prošnjo šel v bohinjski Koprivnik. Tam je prišel v stik z baronom Žigom Zoisom, ko je obiskal svoje plavže. Zois je Vodnika kmalu pridobil za literarno delo. Odkril mu je načrt, da bi se ljudstvo začelo izobraževati s pomočjo pratike, ki naj bi prinašala nekaj poučnih sestavkov pa tudi kakšno pesem. Uredniško delo naj bi prevzel Vodnik. Izšli so trije letniki Velike pratike (1795-1797), zanje je Vodnik zložil vrsto pesmi, od katerih je najbolj znana Dramilo mojim rojakom.
Za pratike je napisal tudi nekaj proznih sestavkov (Popisovanje Krajnske dežele, Hišna opravila za vsak mesec, Podvučenje od rajtanja). Ko je Velika pratika omagala, jo je nasledila Mala pratika, ki je začela izhajati leta 1798 in se je ohranila vsaj do leta 1806. Zois je dosegel, da je Vodnik leta 1796 dobil službo kaplana pri sv. Jakobu v Ljubljani. Baronu se je porodila misel na slovenski časnik in po novem letu 1797 je izšel naš prvi časnik Lublanske Novice. Vodnik je bil tri leta (1797-1799) njihov urednik in edini pisatelj. Novice so v drobcih prinašale tudi njegov pomemben spis Povedanje od slovenskega jezika.
Svoje navdušenje je izrazil v pesmi Ilirija oživljenja, s katero se je zameril avstrijskih oblastem. Pod Francozi je pisal šolske učbenike: sestavil jih je sedem, izšlo jih je le pet, med njimi tudi Pismenost ali gramatika za prve šole (1811), ki je “za tiste čase odlična in izvirna šolska slovnica” (A. Gspan). Ko je po Napoleonovem padcu (1814) pri nas zavladala Avstrija, so Vodnika zaradi njegovega prijateljstva do Francozov kazensko upokojili. Zaman je bil njegov trud, da bi se opral in da bi dobil stolico za zgodovino ali za slovenščino na liceju. Vplivni zaščitniki (Zois) so dosegli, da je smel kot začasni učitelj poučevati latinščino in grščino. V zadnjih letih je spisal še nekaj pesmi od katerih je najzrelejša Moj spominek, ki izraža zavest, da je kot pesnik dovršil svojo nalogo. Umrl je za kapjo 8. januarja 1819.
Pesniške in pisateljske darove Valentina Vodnika, frančiškanskega redovnika in nato škofijskega duhovnika, je odkril baron Žiga Zois. On je dal pobudo za prvi slovenski časnik Lublanske Novice. Prva številka je izšla po novem letu 1797, Valentin Vodnike je bil tri leta njihov urednik in edini pisatelj.
Najbrž je napačno, da Slovenci razmišljamo o kulturi samo ob kulturnem prazniku, pa še takrat na bolj zunanji na~in. Pokojni Bojan Štih ima imeniten stavek: Človeško življenje ni namenjeno samo zabavi in prebavi. Vse naše hlastanje po ugodju in imetju je razumljivo, ker smo bili Slovenci v zgodovini reven in lačen narod. Sla po pridobitništvu pa lahko človeka odvrača od tistega, kar pomeni imeti duha in bogato notranje življenje. Hlastanje po predmetih lahko pripelje do tega, da ti postanejo naši lastniki, ne mi njihovi. Tudi naše hlastanje po Evropi skriva v sebi nevarnost. Kajti kaj nam bo Evropa, če bomo izgubili svojo barvo, svoj jaz, svojega duha in besedo? Potem nam ta Evropa ni potrebna, ker bi izgubili samega sebe. Danes opažam, da je v Sloveniji izpadla skrb za slovensko samobitnost in samostojnost ter duhovno avtonomijo. Tudi danes, ko imamo svojo državo in samobitnost, je pomembno in potrebno, da obdržimo med glasovi drugih narodov svoj glas, kot razpoznaven in samosvoj. Ta glas je podoben posameznikovemu glasu, ki je samo njegov in mu daje enkratnost ter zavest, da nekaj je. Brez notranjega pogleda vase in življenja navznoter ni napredka posameznika. Brez tega se v človeku naredi neka plast vseenosti in banalnosti. In kakor se mora posameznik truditi za notranje življenje, tako se mora za to truditi tudi narod.
Dolenjska je moja zibelka. Tam so me z bratom dvojčkom položili materi v naročje. Drugi bratec, večji in močnejši od mene ni hotel piti na materinih prsih in je umrl. Ostalo je “ta slabo”, namreč jaz, da bi se mučilo in vicalo skozi življenje. Življenje me je že tako zaznamovalo z odpornostjo in dolenjsko pokrajino, z njenim neskončno lepim ritmom valovanja in čustvenostjo, ki je tam najmočnejša, saj gre od pekla do neba, od milne do sovraštva. To dokazujejo vse razprtije, ki so bile na Dolenjskem. Nisem maral ne učiteljice ne šole. To je bila stara zgradba, nekdanji gasilski dom, ki je smrdel po apnu in lizolu. Učiteljica je tepla. V meni je ostal negativen odnos do šole, učiteljstva in pedagogije.
V Ljubljani sem pogrešal Dolenjsko. Stanoval sem v Marijanišču in sem tudi tam ohranil negativni odnos do pedagogije. Tudi za sestre (redovnice) sem bil “težak” primer. Zaradi tega me niso sprejeli, da bi pri njih stanoval tudi v gimnaziji. Stavek, ki ga je ravnatelj dejal očetu: “Častite sestre fanta ne priporočajo,” so ga tako razjezile, da mi je dal krepko zaušnico, ko sva prišla iz pisarne. Njegovo nejevoljo je opazil p. Roman Tominec, ki je dejal. “Če ga nikjer nočejo, ga bomo pa mi vzeli”. In tako sem pristal v frančiškanskem konviktu.
Ne spadam med tiste, ki jamrajo, da je vsa slovenska literatura materinska, od Cankarja naprej. Mene je zaznamovala mati. Ona je bila tista radovednost in tisti nemir, ki je tudi v meni. Hodila je okoli, me vodila v Ljubljano, prodajala, da je toliko zaslužila, da bi me preživela. [koda, da ni imela možnosti, da bi študirala, kot je njena sestra, ki je bila pozneje prednica pri notredamskih sestrah. Dala mi je dve pomembni stvari: veselje do besede in naučila me je delati v vinogradu. Obe me sedaj zaznamujeta. Spada med tiste slovenske matere, ki res podpirajo tri hišne vogale. Zdržijo vso pezo življenja. Govorijo nam, da moraš imeti toliko moči, da se izkoplješ iz vsega, kar pride v življenju ter da te trpljenje naredi močnejšega. To je ohranila do starosti. [e ob sinovi smrti me je tolažila: “Saj ne veš, morda je tako bolje. Morda bo vojna, bil bi vpoklican in padel.” Čutil sem, da ji je bilo hudo, a mi je želela odvzeti del bolečine.
To je drugo obdobje moje Dolenjske, kjer sem živel med vojno, od spomladi 1942 do konca vojne. Nekaj časa sem bil doma, potem pa na stričevem gruntu. Bile so čudne razmere. Možje so bili razkropljeni, eden v internaciji, drugi se je skriival, eden pri belih, drugi pri rdečih. Ljudje so zginjali. Ob koncu vojne sem se moral že jaz skrivati pred vojskami, ki so hodile mimo nas, da me ne bi pobrale. Vsak dan je nekdo padel in bilo je polno mrličev. Mladost je bila sicer tako močna, da je “prevpila” ta umiranja. Spominjam pa se dogodka, ko sem globoko doživel smrt. Nekega mrzlega novembrskega dne je neki partizan, nihče ni vedel od kje je, bežal iz vasi. Nemci so ga ustrelili. Zapuščeno je obležal za našo hišo na mrzli zemlji. V njegovi smrti sem začutil tudi svojo smrt. [el sem v kozolec in napisal pesem o smrti. Pesem se je zgubila, spomin na kruto, samotno smrt pa je ostal. Opažal sem še drugo stvar. Ena hiša je pripadala danes belim, jutri rdečim. Druga pa obratno. @alostno je bilo, da so ljudje drug drugega ovajali in velikokrat se je zgodilo, da je bil do smrti samo korak. Na drugi strani je tisto obdobje zame strašno fantovsko, ker sem začel dozorevati. Kri je puhtela v telesu, iz dečka sem postajal mož. Naučil sem se kositi in nihče ni mogel tekmovati z mano, ker so bile doma samo žene in starejši možje. Vozil in oral sem s konji… Vsa ta dogajanja so me prisilila, da sem hitro, morda prehitro dozorel. Otroštvo je bilo v meni zamorjeno, je pa v meni ostal otrok, ki se najbrž oglaša v otroških pesmih.
Vsekakor bolj to drugo. Po sinovi smrti dve, tri leta nisem mogel nič napisati. Zdelo se mi je, da je pravzaprav spričo te smrti vsako sestavljanje besed v verze neko nesmiselno početje, ker je smrt tako odločujoča in nasilna. V tistem času sem prevajal ruskega pesnika Pasternaka. S svojo vero v moč, smiselnost in lepoto poezije je priklical nekaj mojih verzov, ki sem jih “čečkal” v beležke. Dediščina je sorazmerno hitro nastajala in izšla leta 1982 ter bila ponatisnjena leto pozneje. Je hkrati krik ob neki smrti in že pogovor z mladeničem, ki je mrtev in ni mrtev, saj se lahko pogovarjaš z njim in on ti govori svoje besede, ki so besede razumevanja.
Mislim, da človeško življenje ne preneha, ampak se nadaljuje v novi obliki. Lansko leto sem prevajal ruskega pesnika Zabolotckega, ki je mnogo let preživel v taboriščih. Pravi, ko bom umrl, ne bom umrl, lahko bom roža, lahko bom cvet, kopriva, ptica ki poje. To je njegova podoba. Ne gre za reinkarnacijo, ampak za vero v življenje, ki se ne konča. Menim tudi, da človek v smrti ni sam, ampak čuti prisotnost tistih, ki jih ima rad. Ljudje, katerim je živim ali mrtvim izkazoval svojo ljubezen, so v poslednji uri z njim. Vera v neminljivost in obstoj življenja nosi v sebi ogromno človeškost. Brez tega si manj kot človek. Brez te vere si obsojen na izginotje. S to vero v to pa si poklican tudi v drugačno človečnost in v dejavno ljubezen.
»Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. ‘Bolje je, da gremo domov,’« sem rekla sestrični in bratrancu, »bliska se. Najbrž bo nevihta.’ In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: ‘Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.’ ‘Odkod si?’ sem jo vprašala. ‘Iz nebes.’ ‘In kaj želiš od mene?’ ‘Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.’ ‘Bom šla tudi jaz v nebesa?’ ‘Da, boš.’ ‘In Jacinta?’ ‘Tudi ona.’ ‘Pa Francek?’ ‘Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev’ /…/
Potem je dodala: ‘Ali ste se pripravljeni darovati Bogu in prenašati trpljenje, ki vam ga bo poslal, v spravo za grehe, s katerimi ga žalijo, in se žrtvovati za spreobrnjenje grešnikov?’ ‘Smo pripravljeni.’ ‘Precej boste morali trpeti, vendar vas bo krepila božja milost.’ Ko je izgovorila ti dve besedi, je prvič razprla roke in na nas razlila tako močno luč, da smo v njej po Bogu, ki je bil ta luč, lahko videli sami sebe jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Padli smo na kolena in ponavljali molitve, ki nas jih je naučil angel. Nato je Marija dodala: ‘Vsak dan molite rožni venec, da boste svetu izprosili mir in konec vojne.’ Zatem se je pričela narahlo dvigati proti vzhodu, dokler ni izginila v daljavi.«
Pastirčki se vrnejo domov in si obljubijo, da ne bodo nikomur pripovedovali, kaj so videli. A Jacinta je obljubo prelomila in doma vse povedala. Ko svakinja Olimpija Lucijino mater pobara o zadevi in ta od hčere zahtevala pojasnilo, hči trdovratno molči. Mati povzdigne glas, a deklica se ne zbega.
Na pragu tretjega tisočletja krščanske zgodovine, ko nekateri “preroki nesreče” napovedujejo konec sveta, je še bolj živo vprašanje “tretje fatimske skrivnosti”. V svojih spominih jo je leta 1943 zapisala sestra Lucija, edina še živeča od treh pastirčkov, ki se jim je v Fatimi prikazovala Marija od 13. maja do 13. oktobra 1917. Besedilo “tretje skrivnosti” ni bilo objavljano, temveč je bilo v zapečatenem pismu izročeno papežu Piju XII. Njegov naslednik Janez XXIII. je pismo dobil v roke leta 1959. Nadškof Loris Capovilla, tajnik tega papeža, ki mu je besedilo dal prebrati, je v pogovoru za verski tednik Famiglia cristiana konec novembra 1997 izjavil, da tretja fatimska skrivnost ne napoveduje katastrofe za človeštvo in Cerkev, temveč poudarja, da moramo bolj zares vzeti evangeljski klic k pokori in spreobrnjenju.
Papež Janez XXIII. je pismo sestre Lucije, ki vsebuje tretjo fatimsko skrivnost, prejel 17. avgusta 1959, deset mesecev po svoji izvolitvi. Kako ga je sprejel, so vprašali nadškofa Lorisa Capovilla, tedaj papeževega tajnika.
Ne bi rekel. Sicer pa je bilo pismo naslovljeno na Pija XII. in če je tudi ta veliki papež sklenil, da ničesar ne objavi, je pač že moram imeti razlog za to. Časniki so pisali, da bo to besedilo sestre Lucije objavljeno leta 1960. Glede tega nikoli nisem slišal ničesar iz ust papeža ali njegovih najbližjih sodelavcev; vsem se zdi primerno, da spoštujejo odločitev Pija XII.
Dediščina prvorojenca: očetovo ime in glasba
Po maturi (1898) se je vpisal v goriško bogoslovje. 14. julija 1901 ga je tedanji goriški nadškof kardinal Jakob Missia posvetil v duhovnika. Novo mašo je pel teden zatem v Grgarju; slavje je bilo grenko, ker je oče umiral. Po končanem študiju je 1. novembra 1902 šel za kaplana v Kamnje, kjer je ostal tri leta in tri mesece. Brž je ustanovil in vodil cerkveni pevski zbor, za katerega je tudi pisal skladbe. Njegov učitelj je bil skladatelj Danilo Fajgelj, ki ga je opozarjal na napake. Največ pa se je naravno nadarjeni Vodopivec naučil iz knjig. Pevski zbor je imel tudi v Črničah, kamor je šel iz Kamenj.
Ko je leta 1907 prišel za vikarja v Kromberk pri Gorici, je ustanovil Slovensko katoliško izobraževalno društvo, ki je imelo v svojem okviru ženski, moški in mešani zbor, dramsko skupino in še tamburaški orkester. Vse te odseke je vodil Vodopivec sam. Zanje je pridno komponiral in objavljal v raznih zbirkah. Največ je ustvarjal za cerkveno glasbo: napisal je enajst (povečini latinskih) maš in ogromno pesmi za mešane zbore, ki so izšle v mnogih zbirkah. V pesmarici Slavimo Gospoda (Celje 1992) je 12 Vodopivčevih pesmi, ki jih radi zapojemo vsi (Božje milostno Srce, Najvišji, vsemogočni Bog…). Kot vikar in od leta 1936 župnik v Kromberku je doživel vihar dveh svetovnih vojn. Posebno huda je bila prva, ko je bil Kromberk popolnoma porušen.
Na področju svetne glasbe so se ljudem močno priljubile njegove spevoigre: Kovačev študent (izvajali so ga na številnih odrih in tudi na ljubljanskem radiu), Srce in denar, Povodni mož, Snubači. Najlepše so njegove pesmi za moški zbor, ki jih še danes pojo in jih ima “v ušesih” sleherni ljubitelj slovenske umetne pesmi: Na poljani, Jaz bi rad rdečih rož, O večerni uri, Pobratimija, žebljarska – najlepša pa je njegova Žabja svatba.
Družina Foerster iz Osenic na Češkem je bila že več rodov “prepojena” z glasbo in ta “sladki strup” se je prelil tudi v žile Antona, ki se je rodil 20. decembra 1837. Glasbe se je učil najprej pri svojem očetu, nadučitelju in cerkvenem pevovodju. Po gimnazijski maturi leta 1858 je vstopil v cistercijanski samostan, kjer pa je ostal le enajst mesecev. Potem je odšel na praško univerzo študirat pravo. Že kot študent se je družil s skladatelji, med njimi tudi z Bedrychom Smetano, ki ga poznamo zlasti po njegovi priljubljeni operi Prodana nevesta. Na njegovem zavodu je Foerster poučeval klavir. Ko je pravni študij leta 1863 dokončal, si je namesto pravniškega poklica izbral glasbo, kamor ga je vleklo srce. Na priporočilo skladatelja Smetane je Foerster leta 1865 dobil službo stolnega organista in pevovodje v Senju, kjer je preučeval staroslovansko cerkveno glasbo; ustanovil je glasbeno šolo, zbor, orkester in glasbeno društvo. Leta 1867 je prišlo iz Ljubljane vabilo, če bi postal pevovodja v čitalnici. Ponudbo je z veseljem sprejel.
Že drugo leto svojega bivanja v Ljubljani je postal glasbeni vodja (regens chori) v stolnici; to službo je opravljal polnih 41 let. Tu je postal cecilijanec: v stolnici je uvedel pravo liturgično petje ter ga dvignil do evropskih višin. Ko je bilo leta 1887 v Ljubljani ustanovljeno Cecilijansko društvo, je postal Foerster njegov glasbeni voditelj. Bil je tudi dolgoletni ravnatelj orglarske šole (1877-1908) in glasbeni urednik revije Cerkveni glasbenik. Po upokojitvi se je umaknil k sinu v Novo mesto, kjer je 17. junija 1926 umrl.
Duhovniki so mu govorili, da ljudje raje poslušajo stare Riharjeve pesmi, ki tako lepo izražajo slovensko versko čutenje; časopisi so se oglašali z očitki, da je “glasba v Ljubljani poverjena tujcu, nehvaležnemu izvajalcu, praktičnemu kruhoborcu, ki uničuje slovensko pesem in uvaja lutrovske in husitske pesmi”. Celo branjevke na tržnici okoli stolnice so ga, ko je šel mimo, zmerjale: “Lajzon, Lajzon!” (po latinskem Kyrie eleison – Gospod, usmili se). Foerster pa je šel mirno naprej po svoji cecilijanski poti prenove in dviga slovenske cerkvene glasbe. Veliko je komponiral, predvsem na latinska bogoslužna besedila: ustvaril je 10 latinskih maš (z naših korov se še danes razlega njegova Maša v čast sv. Cecilije). Ko je skladal, je imel pred očmi tudi manjše zbore. Njegove cerkvene skladbe so “nekako visoke in neljudske” (v pesmarici Slavimo Gospoda iz leta 1992 najdemo samo štiri njegove pesmi), vendar pa “ne morejo zatajiti pristnega glasbenika: vsebinsko so bogate, umetniško dovršene in izklesane do potankosti” (Jože Trošt). Kot vodja orglarske šole je vzgojil okoli 200 organistov in s tem postavil temelje za boljši glasbeni razvoj pri nas. V slovensko glasbeno zgodovino se je zapisal kot mož, ki je temeljito prenovil cerkveno glasbo pri nas.
Ko je Anton Foerster leta 1867 prišel v Ljubljano, je deloval najprej kot kapelnik Dramatičnega društva in glasbeni vodja čitalnice. Naslednje leto pa je postal glasbeni vodja v ljubljanski stolnici in zagovorrnik cecilijanstva. Glasbeni zgodovinarji sodijo, da “cecilijanstvo ni moglo v zadostni meri uveljaviti Foersterjevega talenta. Zato je Foersterjeva svetna glasba pomembnejša od njegove duhovne. S svojim delom v svetni glasbi se je Foerster uvrstil med najpomembnejše skladatelje te dobe” (Radoslav Hrovatin). V cerkvenih skladbah je Foerster strog cecilijanec, v svetnih pa lirik, kakor mu je narekovalo srce. Najbolj znano njegovo delo na tem področju je Gorenjski slavček, prva slovenska umetna opera, ki je bila prvič izvedena v Ljubljani leta 1872; tudi zdaj jo še uvrščajo na spored opernih predstav. Njegova druga opera Dom in rod, ki jo je napisal v pokoju v Novem mestu, ni bila nikoli izvedena, pač pa je Glasbena matica v Ljubljani leta 1907 izvedla njegovo kantato Turki na Slevici. Zelo so priljubljene njegove pesmi za moški zbor; eden najlepših je znani Večerni ave, veliko je pisal tudi za mešane zbore. Foerster je bil ne le plodovit skladatelj in glasbeni pedagog, temveč tudi koncertni pianist in najboljši orglarski virtuoz svoje dobe na Slovenskem. Skladatelj Stanko Premrl, njegov naslednik na koru ljubljanske stolnice, je o njem zapisal: “Našemu narodu je daroval vse svoje velike glasbene zmožnosti in moči. Naši glasbi je položil zdrav in trden temelj, ki na njem danes mlajši rod lahko gradi dalje.”