oče Romuald Štandreški
* 1676, Štandrež (it. Sant’ Andrea), † 22. april 1748, Gorica
Kapucini so najmlajša veja rodovitnega drevesa, ki ga je zasadil sv. Frančišek Asiški (ob frančiškanih in minoritih). Red je potrdil papež Klemen VII. leta 1528. Pri nas so najprej začeli delovati na Goriškem. Njihove postne pridige leta 1583 v Gorici so “v kratkem času obrodile obilne sadove”, zato so meščani želeli, da bi te pridigarje imeli stalno v svoji sredi. 20. oktobra 1591 so kapucini res prišli v Gorico in ustanovili svoj prvi samostan na slovenskih tleh. Stal je sredi polja med Gorico in Štandrežem. Kapucini so bili pri ljudeh zelo priljubljeni, zato so v svoje vrste privabili mnoge mlade iz Gorice in okolice. Med njimi je bil tudi Lovrenc Marušič iz Štandreža, sin Andreja in Uršule, rojen 9. avgusta 1676. Po opravljenem noviciatu v Celju, kamor so kapucini prišli leta 1609, je 13. marca 1700 položil slovesne zaobljube kot brat Romuald. Po mašniškem posvečenju je oče Romuald postal pridigar štajerske kapucinske province, pod katero je tedaj spadal tudi goriški samostan. Že pred letom 1720 je bil prestavljen h kapucinom v Škofjo Loko, ki so se tam naselili leta 1707. Leta 1720 so namreč loški kapucini dobili dovoljenje, da smejo pripraviti spokorno procesijo v obliki dramske igre, kakršno so vodili na veliki petek kapucini v Ljubljani in Novem mestu. Tam so bile v nemškem jeziku, besedilo za škofjeloško pa je oče Romuald prelil v slovenščino – sam ali ob pomoči Tolminca očeta Agatangela. “Ker so v besedilu posebnosti loškega in kraškega narečja, vprašanje Romualdovega pomočnika ni razrešeno, morda je bilo besedilo nalašč prilagojeno preprostemu predstavljalcu” (Martin Jevnikar). Celotno besedilo je ohranjeno v knjižnici škofjeloškega kapucinskega samostana. Rokopis nosi latinski naslov Instructio pro processione Locopolitana in die parasceues Domini (Navodilo za škofjeloško procesijo na veliki petek). Oče Romuald je na prvih straneh rokopisa v latinščini povedal, da se je procesija začela leta 1721 na prošnjo barona Eckerja, namestnika brižinskega škofa in predstojnika bratovščine sv. Rešnjega telesa. Le-ta je procesijo prirejala in plačala, k sodelovanju je pritegnila še bratovščine raznih mestnih obrtnikov, kapucini pa so priskrbeli reditelja. Režiserske opombe v Škofjeloškem pasijonu, kakor je to prvo dramsko besedilo v slovenščini krstila literarna zgodovina, so v nemščini, latinščini in slovenščini. O očetu Romualdu, ki je bil voditelj oziroma reditelj, ne vemo veliko; znano je le, da se je njegovo življenje izteklo 22. aprila 1748 v Gorici.
“Poglej, kaj tvojega Odrešenika košta tvoja dušica”
Škofjeloška pasijonska procesija, za katero še ni znana pisna predloga – po vsej verjetnosti je nastala na Bavarskem – je obsegala 13 prizorov, ki so se odigravali vsak na svojem vozu. Sprevod je odšel izpred kapucinske cerkve na veliki petek ob štirih popoldne po pridigi. Najbolj poznamo procesijo iz leta 1721, izpričani sta še procesiji v letih 1727 in 1728, zadnja je bila najbrž okoli leta 1780, ko je cesar Jožef II. vse “baročne” ljudske pobožnosti prepovedal. “Obsežna pesnitev z več kot 1000 verzi, z napotki za posamezne skupine, ki so se pomikale peš ali na konjih ali jih je na večjih ali manjših odrih nosilo določeno število mož, je edinstvena priča verske vneme in spektakularnosti baročnega časa,” piše v svoji zgodovini slovenske dramatike France Koblar. Vsak prizor so predstavili vaščani okoliških vasi, ki so hodili h kapucinom v Loko, kjer jih je oče Romuald tedne in tedne učil, da “so si zapomnili besedilo, da so ga znali prav povedati, se prav kretati na nosilu ali na vozu, se prav nositi v nevajenih oblekah, ki jih je bilo 278 in so jih hranili v loškem samostanu” (Niko Kuret). Prizori Škofjeloškega pasijona očeta Romualda so naslednji: Paradiž, Smrt, Zadnja večerja, Sprevod Jezusovih sovražnikov, Krvavi pot, Bičanje, Kronanje, Spokornik sv. Hieronim, Glejte, človek, Kristus na križu, Mati sedem žalosti, Skrinja zaveze, Gospodov grob. “Za tiste čase in za tedanjo Loko je bila to velikanska prireditev, ki ji ne prej ne pozneje ne moremo postaviti ob stran nobene druge podobne. S sodelovanjem vseh okoliških vasi so si kapucini zagotovili udeležbo bližnje in daljne loške okolice. Lahko si predstavljamo, da se je na veliki petek popoldne v Loki trlo ljudi” (Niko Kuret). Mirko Rupel v Zgodovini slovenskega slovstva (Ljubljana 1956) priznava: “Slovenska škofjeloška procesija je svojevrstno baročno dramatično delo, spretno zgrajeno za učinkovito izvedbo ob množičnem sodelovanju preprostega ljudstva. Odlikuje se z obsegom, uspelo verzifikacijo in na živo recitiranje preračunano dikcijo ter se tako ugodno razločuje od večine slovenskih slovstvenih izdelkov tistega časa. Važna je tudi kot prva pisana priča o razvoju slovenske gledališke umetnosti.” France Koblar pa poudarja, da besedilo škofjeloškega pasijona v poučnem namenu “odkriva zgodovino človeškega greha in njegove posledice, v spodbudnem spremlja Kristusovo trpljenje in odrešenje, v vsem pa obuja vest lahkomiselnemu grešniku in ga opominja h pokori”.
(obletnica meseca 08_1996)
Na srečanje s papežem Janezom Pavlom II. v mariborski škofiji so bili povabljeni tudi slovenski evangeličani – verniki protestantske cerkve, ki jih je največ v Prekmurju. Drugod po naši domovini je protestantizem kmalu po svojem nastanku in razcvetu v 16. stol. zamrl. Zgodovinska zasluga slovenskih protestantov je, da so nam dali prvo tiskano knjigo: Primož Trubar je leta 1551 izdal Katekizem in Abecednik. Ta najplodovitejši slovenski protestantski pisec je umrl pred 410 leti.
Ta je mladim pripravnikom na duhovniški poklic razlagal nazore humanistov, ki so bili zelo blizu mislim nemških reformatorjev, med katerimi velja poudariti eno: da je treba Sveto pismo prevesti v žive jezike. Bonomo je bil Trubarju zelo naklonjen. Leta 1527 mu je, čeprav še ni bil duhovnik, podelil župnijo Loka pri Zidanem mostu. Dohodki te župnije so mu omogočili študij na Dunaju. Leta 1530 je bil posvečen v duhovnika in Bonomo ga je poslal za vikarja v Laško, kjer je s svojimi pridigami zoper zidavo novih cerkva vzbujal jezo vernikov. Leta 1533 je prišel v Ljubljano, kjer je bilo nekaj kanonikov ogretih za protestantske nazore. Trubar je bil ognjevit stolni pridigar, vendar izrazito protikatoliških naukov še ni oznanjal. Grmel je proti romarjem in zidavi novih cerkva, zlasti božjepotne cerkve na Sveti Gori pri Gorici. To je bil tudi neposredni povod, da je bil pregnan iz Ljubljane. Zatekel se je k škofu Bonomu v Trst, kjer je postal njegov dvorni kaplan in slovenski pridigar. Novi ljubljanski škof Franc Kacijanar (1536-1543), ki je bil napol luteran, je Trubarja imenoval za stolnega kanonika v Ljubljani. Njegov naslednik Urban Tekstor-Tkalčič (1543-1558) pa je pri deželnem knezu dosegel, naj se duhovniški vodje krivovercev zapro.
Trubar se je umaknil v Šentjernej na Dolenjskem, od koder je v začetku leta 1548 zbežal na Nemško, v Nürnberg. Kmalu je dobil službo drugega pridigarja v Rothenburgu ob Tauberi, kjer je dokončno pretrgal vezi z rimsko Cerkvijo in postal pravi protestant. Oženil se je z Barbaro Sitar iz Kranja, ki mu je rodila štiri otroke (Primoža, Magdaleno, Kristjana in Felicijana). Zatem je postal župnik v Kemptenu ob tirolski meji. Tam je prejel povabilo kranjskih deželnih stanov, naj pride domov in izpelje organizacijo nove Cerkve. Službo superintendenta (predstojnika) protestantske Cerkve na Slovenskem je (občasno) opravljal v letih 1561-1565, ko je zaradi izida Cerkovne ordninge moral dokončno v pregnanstvo. Najprej je dobil župnijo v Lauffenu ob Neckarju, proti koncu leta 1566 pa se je naselil v Derendingenu pri Tübingenu. Tam si je sezidal hišo in zasadil vinograd in kot župnik deloval 19 let, do konca svojih dni. Iztekli so se mu 28. junija 1586.
Po sodbi literarnega zgodovinarja Mirka Rupla, raziskovalca slovenske reformacije, je Trubarja “njegovo slovstveno delo preživelo, je ostalo in rodilo obilo sadu. Kar pa je napravil kot reformator in kot voditelj nove slovenske Cerkve, to je na mah odnesla protireformacijska burja ob koncu stoletja.” V nasprotju s stališči rimske Cerkve so reformatorji zagovarjali zdravo načelo (ki ga je z zamudo “posvojil” drugi vatikanski koncil), da naj bo bogoslužni jezik vsakomur razumljiv in da naj vsak vernik sam bere Sveto pismo. Iz teh dveh zahtev se je rodila tudi slovenska književnost, katere oče je Primož Trubar. Na vprašanje, kaj je napravilo Trubarja za prvega slovenskega pisatelja, Mirko Rupel odgovarja: “Samo izobrazba in verska gorečnost gotovo ne. V njem je morala biti še druga sila, ki mu je potisnila pero v roke, namreč povezanost z ubogim, zapuščenim ljudstvom, sočutje z njim, ljubezen do domovine.”
To se kaže tudi v njegovih prisrčnih nagovorih “lubi Slovenci”, “moji lubi Slovenci”, “moji lubi bratje in Slovenci”. Čutil je dolžnost, da se loti slovenskega pisanja, ker je želel dokazati, da se tudi njegov jezik lahko piše in bere kot jeziki drugih ljudstev. Pred begom v Nemčijo (1548) ni še nič napisal. Ko je začel pisati, je uporabljal jezik svoje rojstne vasi, osrednje slovensko narečje, kar je bila “nadvse srečna odločitev” (M. Rupel). Za osnovo je vzel preprost domač jezik in slog. Za pisavo pa je izbral gotico. Njegovi knjigi Katekizem in Abecednik – prvi slovenski knjigi – sta šli v tisk proti koncu leta 1550, izšli pa v začetku leta 1551 brez avtorjevega imena. Katekizem je vseboval razlago najvažnejših naukov, v dodatku pa je bilo med drugim sedem pesmi z notami. Abecednik pa je bil “čitanka” za razpoznavanje prvih črk. Trubar je napisal, prevedel, oziroma priredil 26 knjig. Zadnja knjiga, ki je izšla za njegovega življenja je bil Ta celi novi testament (1582), s katerim se je Trubar poslovil od Slovencev: “Le-te bukve z le-to preguvorjo vom, mojim lubim Slovenom, jest, kir sem 74 lejt star, 52 pridigar, h ti moji odhudni iz tiga sveta za sabo pustim.” Mirko Rupel sodi: “Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakot Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo.”
Na pepelnico, 10. februarja 2016, ko je papež Frančišek med spokornim bogoslužjem določil in po svetu razposlal misijonarje usmiljenja, so bili v baziliki sv. Petra posmrtni ostanki sv. Pija iz Pietrelcine in sv. Leopolda Mandića, ki sta bila kot neutrudna spovednika ‘utelešenje’ Božjega usmiljenja. Njuni posmrtni ostanki so bili v Rimu od 3. do 11. februarja 2016, ko so jih prenesli nazaj v San Giovanni Rotondo oziroma v Padovo.
»Jezus mi je dal videti kakor v zrcalu, da vse moje življenje v prihodnosti ne bo nič drugega kot mučeništvo,« je leta 1913 zapisal kapucinski pater Pij iz Pietrelcine. Vzdevek ‘iz Pietrelcine’ je dobil po svojem rojstnem kraju v srednji Italiji, kjer se je rodil 25. maja 1887 kot Francesco Forgione. Leta 1903 je vstopil h kapucinom in dobil redovno ime Pij (Pio), leta 1910 je prejel mašniško posvečenje. Od leta 1916 je živel v hribovskem kraju San Giovanni Rotondo. Tam je mladi redovnik prejel znamenja Kristusovih ran (stigme). Cerkveni predstojniki so mu naročili, naj te rane skrije in nosi rokavice (brez prstov). Kmalu po prihodu v San Giovanni Rotondo je zaslovel kot spovednik. V več kot petdesetih letih bivanja v tem samostanu je v svoji spovednici sprejel na sto tisoče ljudi. Na spoved pri njem se je bilo treba temeljito pripraviti. Imel je dar, da je videl v srca spovedancev, če ni opazil prave pripravljenosti, je znal biti zelo odločen. »Kot je ravnal Jezus s pismouki in farizeji ter drugimi svojimi sodobniki, tako delam jaz s svojimi spovedanci! Treba jih je pripraviti do tega, da se spreobrnejo in spokorijo; če tega ni mogoče doseči zlepa. jih je treba tudi bolj trdo prijeti!«
Na splošno so bile spovedi pri patru Piju zelo krake: tri minute ali malo več. Pater je poslušal izpoved, drugo je videl, dal čisto kratek nauk za življenje in vsi so zadovoljni odhajali iz spovednice. Mnogi so prihajali k njemu vedno znova, ker so si ga izbrali za svojega duhovnega voditelja. »Ko mi Gospod zaupa neko dušo, si jo naložim na ramena in je ne izpustim,« je dejal. »Vsakdo lahko reče: pater je ves moj!« Svojih duhovnih otrok se je spominjal pri vsaki maši, zato se je zelo dolgo ustavljal pri spominu živih in rajnih. Njegovo življenje se je izteklo 23. septembra 1968. Za verne ljudi je bil pater Pij svetnik že za življenja, Cerkev pa mu je ta naslov priznala po rednem postopku. Papež Janez Pavel II. ga je 2. maja 1999 razglasil za blaženega, 16. junija 2002 pa za svetnika.
»Sveti Leopold Mandić ni zapustil bogoslovnih ali književnih del, ni blestel s svojo izobrazbo, ni osnoval socialnih ustanov. Za vse, ki so ga poznali, je bil samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je drugje: v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice-spovednice,« je dejal papež Janez Pavel II., ko je 16. oktobra 1983 hrvaškega kapucina bl. patra Leopolda Mandića razglasil za svetnika in zavetnika spovednikov.
Ves ta čas je bilo njegovo glavno delo spovedovanje. Kot spovednik je privlačil duše z nekim nadnaravnim ‘magnetizmom’. Ko je v svoji spovedni sobici sedel v naslanjaču, ga je bilo komaj videti (bil je zelo majhne postave – 139 cm). Imel pa je sila živahne oči, iz katerih je pogosto kar otipljivo izžarevala njegova velika duša. Na svoje poslanstvo spovednika se je pripravljal z nenehnim študijem, še več pa je molil, da si je od Boga izprosil dar modrosti. Poudarjal je, da spovednik ni profesor, ki razlaga svojo modrost, biti mora brat in oče, ki se sklanja k izgubljenemu sinu. »V spovednici ne smemo delati reklame svoji učenosti, ker bomo s tem samo podrli v dušah tisto, kar hoče v njih zgraditi Bog.« Ko so mu očitali, da je v spovednici do grešnikov preblag, je pokazal na križ in dejal: »Glejte, On nam je dal zgled. Nismo mi umrli za duše, On je zanje prelil svojo Božjo kri. Z dušami moramo torej ravnati, kakor nas je naučil On s svojim zgledom.« Ko je dajal razne nasvete, je znal biti zelo odločen. Zavest, da nastopa v Božjem imenu, je iz njega napravila čisto drugega človeka. »Ko spovedujem in svetujem, čutim vso težo svoje službe in ne morem biti izdajalec svoje vesti. Kot duhovnik, kot Božji služabnik se ne bojim nikogar!« T
Evharistična daritev, med katero je zbor pel Slomškovo mašo skladatelja Jožeta Trošta, je bila mednarodno obarvana: prvo berilo so prebrali v slovenščini, drugo v madžarščini, v več jezikih so izrekli tudi prošnje. Papež Slovan je v zavidljivo gladki slovenščini bral mašno homilijo, v kateri je – z mislijo na Slomška – govoril o svetosti kot poklicu vsakega človeka, tembolj kristjana. Svetništvo pomeni uresničenje samega sebe po božjem načrtu. “Prav zato, ker ljudje danes tako iščejo svojo polno uresničitev, so svetniki še toliko bolj potrebni. Naš čas zahteva zrele osebnosti, sposobne, da potem, ko so doumele vrednoto svetosti, skušajo to uresničiti v vsakdanjem življenju… Svetniki s privlačno silo svojega zgleda znajo pokazati pot, po kateri je treba hoditi, da bi napredovali v pravi smeri.” 
V tej zvezi je omenil tudi Slomška in napovedal njegovo skorajšnjo beatifikacijo, saj je že podpisal odlok o junaški stopnji njegovih kreposti. V drugem delu nagovora je vernike spodbujal, naj se z močjo, ki jo daje Bog, odločajo za “kulturo življenja”. Ob koncu maše je izrekel Bogu zahvalo, da je bilo med njegovim obiskom v Sloveniji tako lepo vreme, nato je po krajšem nagovoru zmolil Raduj se, Kraljica nebeška – angelsko češčenje velikonočnega časa – ter podelil apostolski blagoslov.
V mariborski stolnici ga je pričakovalo nad 500 predstavnikov slovenske kulture, znanosti in umetnosti. Na poti iz škofije v stolnico je na trgu pred cerkvijo, kjer se je zbralo lepo število ljudi, blagoslovil vodnjak miru arhitekta Borisa Podrecca v spomin na svoj obisk v prijaznem Mariboru (ob vhodu v mesto je bilo videti velikanske lepake z dobrodošlico svetemu očetu, kar smo v Ljubljani zaman iskali). Po prihodu v stolnico je papež, potem ko se je osebno pozdravil s številnimi navzočimi, šel molit na Slomškov grob v kapeli Sv. Križa. Nato je Komorni moški zbor iz Celja pod vodstvom Cirila Vrtačnika zapel latinsko skladbo Ambroža Čopija Totus Tuus. “Ko rečemo ‘kultura’, smo z eno besedo zajeli vse dimenzije človekove osebnosti. 
Ko rečemo ‘znanost’, pa smo zajeli človekovega ustvarjalnega duha, njegovo soustvarjanje in sodelovanje s Stvarnikom,” je v pozdravu dejal škof Kramberger. Predsednik SAZU prof. dr. France Bernik je preletel zgodovinski razvoj slovenske kulture in znanosti na vseh področjih. “Vaša kultura ima svoj daljni izvor v misijonski dejavnosti, ki so jo sredi 8. stoletja vodili benediktinski menihi iz Ogleja in Salzburga,” je poudaril sveti oče, ki se je zavzel za plodno sodelovanje “med krščanstvom in kulturo, med vero in razumom”.
To misel je v svoji zahvali podčrtal tudi sveti oče, ko je dejal: “Bratje in sestre v Sloveniji, bodite enotno in složno ljudstvo, družina, sestavljena iz mnogih družin, med katerimi vladata ljubezen in medsebojna pomoč.” Ob koncu je dejal, da Sloveniji in njenim državljanom zaupa svetilko vere in posebej slovenskim kristjanom naročil: “S to svetilko v rokah se zdaj pogumno napotite kot romarji upanja proti tretjemu krščanskemu tisočletju, da boste gradili med seboj spravljeno družbo, ki bo zagotavljala mir in varnost vašim otrokom. To je moje prisrčno voščilo.” Ko njegovo letalo še ni pristalo v Rimu, so začele padati prve deževne kaplje.
V soboto, 18. maja 1996 ob devetih dopoldne je bilo v Ljubljani evharistično slavje ob 1250-letnici krščanstva v našem narodu. Na hipodromu v Stožicah se je zbralo nad 100.000 ljudi. Najbolj vneti molivci so bili tam že ob treh zjutraj. Prihajajoče je v mašno slavje uvajalo petje in molitev. Bolj ko je bilo sonce visoko, višje je bilo število vernikov in slovesneje je bilo pričakovanje vseh. Srečati se s svetim očetom je milost, dana redkim rodovom. Ko je nad hipodromom zabrnel helikopter, ki je vozil prvega duhovnika Cerkve, je množica ploskajoč vzvalovila. Pred mašo je papež postal Ljubljančen – častni meščan našega glavnega mesta. Srečal se je z begunci in jim podaril 50.000 dolarjev. Po pristopu je Janez Pavel II. najprej pokleknil pred podobo brezjanske Matere božje, ki je kot izredna gostja priromala v Ljubljano. “Z veliko hvaležnostjo Bogu in božji Materi Mariji Vas, sveti oče, spoštljivo in prisrčno pozdravljam na Vaš današnji rojstni dan in Vam izrekam najboljše želje in čestitke,” je v svojem uvodnem pozdravu dejal nadškof Alojzij [uštar. Izpovedal je, da se Cerkev na Slovenskem zaveda “svoje velike odgovornosti v pripravi na leto 2000, v novi evangelizaciji.” Njena posebna naloga pa je “sprava, ki naj zaceli rane po drugi svetovni vojni.”
Med mašo na hipodromu v Stožicah je papež v skoraj tekoči slovenščini podal homilijo, v kateri se je ozrl na preteklost slovenske Cerkve in ji usmeril pogled v prihodnost. “Na binkoštni dan so ljudje iz raznih koncev sveta naenkrat v sebi začutili posledice izlitja Svetega Duha na apostole. Knjiga Apostolskih del našteva narode, ki so bili tistega dne prisotni v Jeruzalemu. Danes bi bil lahko seznam iz Apostolskih del precej daljši, vseboval bi tudi ljudstva slovanskih jezikov in med njimi posebej slovensko ljudstvo. V teku stoletij so namreč misijonarji evangelija prišli vse do vaše dežele, da bi vašemu ljudstvu v vašem jeziku oznanili blagost odrešenja… Vaše ljudstvo, hvaležno za dar vere, je tudi samo dalo Cerkvi številne misijonarje. Med njimi škofa Ireneja Friderika Baraga, misijonarja med ameriškimi Indijanci…”
Slovenci veljamo za gostoljuben narod, ki ima odprto srce in roke. Gostu postrežemo – če je tako izreden gost, kot je sveti oče, ga v spomin na obisk tudi obdarimo. Tistih, ki jih imamo radi, se spomnimo z darili ob osebnih praznikih. Slovenska darila, ki so bila izročena papežu Janezu Pavlu II. pri maši na njegov 76. rojstni dan, so bila polna simbolike. Prvi dar, ki mu ga je izročila šestčlanska družina Rožič iz župnije Črnomelj, je bila “snov” za evharistično daritev: velika hostija na pateni, male hostije v ciboriju ter vrčka z vinom in vodo. Marija Krt in Stanislav Balantič iz župnije Stranje sta prinesla svetemu očetu hleb doma pečenega kruha in mašna vina vinogradnikov iz vseh vinorodnih področij slovenske dežele.
Sobota, 18. maja 1996, je bila vsa ožarjena s soncem. Z jasnega neba je toplo gledalo na ograjeno ravnino športnega letališča pri Postojni “ta pravo” sonce, brez katerega ni življenja; mlade in vse, ki so že v dopoldanskih urah začeli prihajati na prizorišče srečanja s svetim očetom, pa je odznotraj grelo sonce ljubezni, brez katerega življenje ni življenje. Vhodi na prizorišče, ki so ga zasnovali za manj kot 50.000 ljudi, so se odprli ob devetih; ob enajstih se je začel spored “ogrevanja” za papeža. Nastopili so mladi iz vseh treh slovenskih škofij, člani duhovnih gibanj in gostje iz sosednjih dežel. Vse je povezovala pesem. Ob pol treh, dve uri pred papeževim prihodom, je stekla neposredna priprava, ki jo je “zasekala” godba na pihala iz Kopra pod vodstvom Darija Pobega. Pričevanje mladih iz vseh treh slovenskih škofij, skavtov iz zamejstva in iz Slovenije, pa pričevanje mladih Slovencev iz Koroške in njihovih nemško govorečih vrstnikov, mladih iz Italije in iz Hrvaške je vsakič potrdila navdušena pesem. Generalni vikar koprske škofije Renato Podbersič je orisal pripravo Cerkve na Primorskem na obisk svetega očeta. Reka romarjev ves ta čas ni presahnila in tako je “morje” nenehno naraščalo – brez pretiravanja lahko rečemo, da se je do prihoda svetega očeta na letališče zbralo blizu 70.000 ljudi, ogromna večina mladih.
Naša dežela še ni doživela tako veselega viharja, kot je bil tisti, ki je nastal, ko je med množico prišel papež. [e tako zadrt čemernež se je ogrel in je mahal z zastavico, ploskal, vriskal in pel. Po vožnji s “papamobilom” je šel sveti oče na čudovito pripravljen oder in s koprskim škofom Metodom je najprej nekaj minut molče molil pred podobo Svetogorske Matere božje, ki je “priromala” v Postojno. “Sveti oče, obrazi mladih žarijo, ker morejo velikonočno veselje dopolniti z radostjo, da lahko s Petrom gredo naproti vstalemu Gospodu,” je dejal škof Metod papežu v pozdrav. “Na vaš 76. rojstni dan, poln blagoslova iz nebes, smo zbrani tu v družinskem vzdušju iz ljubezni do Kristusa, do božje Matere Marije in do Vas, sveti oče, da Vas poslušamo in skupaj z Vami praznujemo. Tu so mladi v sozvočju s papežem, ki jih razume, ker ima sam mladostno srce.” Te škofove besede so mladi “ozvočeno” potrdili. V njihovem imenu sta svetega očeta pozdravila študentka Andrejka Novosel (Amos) in absolvent Janez Zavašnik (ZK[). “Veseli smo, da ste prišli k nam. Sedaj, ko vidite, kje živimo, kakšna so naša mesta in vasi, kakšna je naša dežela in zgodovina, kakšni smo mi, nas boste še lažje razumeli in nam postali še bližji. Posebno pa smo veseli zato, ker bomo lahko z Vami obhajali Vaš življenjski jubilej.”
Z besedami tega velikonočnega psalma je papež Janez Pavel II. začel svoj “pogovor” z mladimi v Postojni. Pred tem je bilo besedno bogoslužje. Sledila so tri vprašanja, ki so jih svetemu očetu zastavili zastopniki mladih na Slovenskem: radi bi vedno trdno upali, pa nas večkrat zajame strah; kako moremo graditi Cerkev; kaj naj storimo, da bo vera navdihovala naše življenje? Odgovore na ta vprašanja je sveti oče vključil v svoj nagovor, ki ga je začel s priznanjem, da je vesel, ker lahko z mladimi praznuje svoj 76. rojstni dan. “Rojstni dan in dan krsta nas spominjata na dar življenja in na mladost vere, ki jo Bog nenehno obnavlja. Zato se veselim, ker lahko danes z vami razmišljam o tem, kar je najbolj značilno za mladost, namreč o smislu življenja in o poklicanosti.” V drugi polovici nagovora je odgovoril na zastavljena vprašanja. Zdravilo zoper strah in vir upanja je vstali Kristus, “ki nenehno vstopa v dvorano zadnje večerje”. Cerkev moramo graditi tako, da postanemo “živi kamni” občestva, ki se s pomočjo bogoslužja, kateheze in bratskega življenja v skupnosti vedno tesneje povezuje s Kristusom. Na tretje vprašanje pa je odgovoril, da ne bo razkoraka med vero in življenjem, če “Jezus za vas postane oseba, za katero je vredno zastaviti vse življenje. Dovolite mu, naj vstopi v vaše načrte, v vsako vašo dejavnost.”
Nagovoru je sledila potrditev v veri, ki je del krstnega obreda. Pred tem dejanjem je sveti oče izročil skavtom baklo, prižgano ob velikonočni sveči, skavti pa so jo ponesli med mlade kot “štafetno palico” žive vere. Po mednarodnih prošnjah za vse potrebe in vesoljni molitvi očenaša, so mladi prinesli svetemu očetu darove primorske zemlje in njenih ljudi: sol, oljčno olje, pšenico v rasti, pršut, vino, sir, češnje, jabolka, prt iz idrijskih čipk, narejen po meri oltarja v papeževi zasebni kapeli. Postojnski župan Josip Bajc je v spomin na kraj, kjer je obhajal svoj “najlepši” rojstni dan, papežu podaril sliko z motivom iz Postojnske jame. Sveti oče se je raznežil, ko je k njemu prihitelo osem otrok iz župnije Matenja vas, na katerem ozemlju je postojnsko letališče, ki so nosili v rokah deset metrov dolgo kito cvetja in mu jo ovili okrog vratu. Morje src je znova vzvalovilo v kipečem navdušenju. oglasila se je voščilna pesem: “Happy birthday to you!” Papež je v šali dejal: “Nisem vedel, da ste Američani. Zmeraj sem mislil, da ste Slovenci!” Mladi so mu v odgovor zapeli voščilo še v slovenščini. Operni pevec Marko Kobal je svetemu očetu zapel staroslovansko voščilo “Mnogaja ljeta”, vsi navzoči pa priljubljeno slovensko “Kol’kor kapljic, tol’ko let”. “Hvala mladim! Hvala Sloveniji!” je ponavljal papež, ki se kar ni mogel posloviti.
“Znanost je iskanje resnice, znanstvenik pa njen služabnik. Kdor bo iskal sebe, svoje slave, svojega priznanja, bo izginil brez sledu; le tisti, kdor bo samega sebe žrtvoval resnici, bo z resnico živel tudi sam.” Tako je zapisal profesor Jakob Šolar, neutrudni garač, ki ga je pred sto leti rodila Selška dolina. Bil je raziskovalec slovenskega jezika, skrbel je za izdajo dobrih slovenskih učnih knjig, sodeloval je pri novejših izdajah naše slovnice in pravopisa, bil je urednik, prevajalec, vzgojitelj mladih v šoli in izven nje.
To je delal kot profesor na Škofijski gimnaziji, pa tudi kot jetnik v zaporu.” Rodil se je 29. aprila 1896 na Rudnem v župniji Selca nad Škofjo Loko. Njegov oče je bil navdušen sodelavec Janeza Ev. Kreka, zato ni čudno, da sta od petih sinov dva postala duhovnika: ob Jakobu je brat Janez v Ameriki šel k benediktincem kot oče Venceslav. Enega sina je pobrala prva svetovna vojna, dva pa sta bila poročena v domači vasi. Jakob je klasično gimnazijo končal v Ljubljani leta 1915; po štirih letih bogoslovja je bil 1. septembra 1918 posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil pet let prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, obenem pa je študiral slovenščino in francoščino na ljubljanski univerzi. Vmes je bil skoro dve leti v Parizu, kjer se je specializiral za fonetiko, novo znanost o glasovih posameznih jezikov. Po opravljenih profesorskih izpitih je leta 1924 postal na Škofijski gimnaziji suplent, oktobra 1927 pa profesor slovenščine in francoščine. Ob svojem profesorskem delu se je posvečal pripravljanju učbenikov. V javnosti je nastopil z mladino, ki se je zbirala okoli revije Križ na gori, kateri je bil nekaj časa urednik. S pisano in govorjeno besedo se je boril zoper zaostalost in duhovno omejenost. Ko so aprila 1941 Zavode zasedli Nemci, je ostal profesor na škofijski klasični gimnaziji pri uršulinkah v Ljubljani do aretacije konec oktobra 1944. Dva meseca je bil v ljubljanskih zaporih, nato pa je bil odpeljan v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je dočakal osvoboditev. Od konca aprila 1946 pa do konca oktobra 1952 je delal kot višji znanstveni svetnik pri Inštitutu za slovenski jezik SAZU. Blagega moža in delavnega znanstvenika so boljševistične oblasti brez vsake krivde za štiri leta in pol spravile v ječo. “V meni se je toliko podrlo vere v človeka in v vrednost dela, da si komaj morem predstavljati, kako naj se človek še česa loti zunaj,” je 15. maja 1955 pisal iz zapora v Igu bratu Venceljnu domov. Leta 1958 je postal stolni kanonik. Srce, ki je prestalo toliko hudega, mu je vedno bolj pešalo in 22. junija 1968 je za vedno obstalo. “Vsem vse iz srca odpuščam in prav tako prosim vse, da mi odpuste, če sem jim kdaj kaj hudega prizadel,” je zapisal v svoji oporoki.
Za profesorja Šolarja je bil jezik “duhovna vrednota, ki jo more prav negovati in vrednotiti samo, kdor je res omikanega duha”. Njegov dolgoletni sodelavec dr. Anton Bajec je ob Šolarjevem grobu dejal: “Po Breznikovi in Šolarjevi zaslugi je postal Šentvid takrat romarska pot za veliko število tistih, ki jim je bila pri srcu usoda slovenskega jezika.” Profesor Šolar je bil eden izmed ustanoviteljev Slavističnega društva in pobudnik njegovih načrtov pri raziskovanju slovenskega jezika in književnosti: pravopis, slovar slovenskega jezika, inštituta za slovenski jezik. Slovenski pravopis 1950 je skoraj v celoti njegovo delo, velik delež ima tudi pri Pravopisu 1962. Velikansko delo je opravil pri zbiranju gradiva za Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki ga pa ni dočakal, saj je prva knjiga (vseh je pet in obsegajo nad 5.000 strani) izšla 1970, dve leti po njegovi smrti.
Znal si je poiskati jezikovno in književno razgledane sodelavce, ki so v nekaj letih sestavili čitanke, ki bi zaslužile, da bi bile v vsaki slovenski hiši na častnem mestu. Šolar je izšel iz družine in okolja, kjer se je veliko bralo, zato je v svojih učencih in v vseh mladih njihovega rodu hotel vzbuditi ljubezen do knjige. Pri Mohorjevi, najstarejši slovenski založbi, je sprožil pobudo za obnovo zbirke Cvetje iz domačih in tujih logov, s katero je hotel dati mladini v roke bogat izbor domačih in tujih klasikov z literarnozgodovinskimi uvodi in opombami. “Vsaka količkaj izobražena družina bi morala imeti svojo knjižnico… Kako prazno mora biti v hiši, kjer je časopisnega papirja na kupe, a lepe knjige manjka.”
“Dva fakta sta v življenju: življenje in smrt. Več jih ni. Saj pravim: piše se o tem težko. Jaz čutim v sebi veliko silo ravno vsled tega, ker mi Smrt ne more nič vzeti. Absolutno ničesar. Tudi mojih ciljev ne more odstaviti.” Tako je razglabljal v svojem pismu Fanici Obidovi julija 1925 “pesnik našega Krasa” Srečko Kosovel, tedaj študent na ljubljanski univerzi. Deset mesecev pozneje, 27. maja 1926 ga je sredi cvetoče pomladi pokosila hladna smrt.
Želel je, da bi postal gozdarski inženir, ker je bil prepričan, da bo pogozdovanje Krasa to pokrajino kdaj rešilo revščine. Toda po maturi se je Srečko oktobra 1922 vpisal na filozofsko fakulteto mlade ljubljanske univerze in izbral tri smeri: romanistiko, filozofijo in slavistiko, poslušal pa je še predavanja iz umetnostne zgodovine.”Vedno, ko je prihajal Srečko domov, ga je bil oče zelo vesel in vsi smo se radi pogovarjali z njim, ker je bil zelo duhovit in dovtipen,” se je spominjala sestra Tončka. Srečko pa je prijateljici Fanici Obidovi v pismu (1926) zapisal: “Govorim zato veselo in šaljivo, da prikrijem vse trpko zase.” Kot študent se je literarno udejstvoval. Februarja 1926 je šel s prijatelji na literarni večer v Zagorje ob Savi. Zvečer jim je vlak ušel, Srečko je ostal čez noč kar na postaji. Močno se je prehladil, skoraj ves marec je preležal v Ljubljani. Obležal je tudi v Tomaju, ko je prišel konec marca domov za velikonočne praznike.”Oče mu je poskrbel najboljše zdravnike iz Trsta, a mu niso mogli pomagati,” se spominja Tončka. “Točno dva meseca je bil doma in potem je umrl.” Pred smrtjo mu je tedanji tomajski župnik Albin Kjuder, s katerim se je Srečko rad pogovarjal tudi o verskih vprašanjih, podelil zakrament za umirajoče.
Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je o Kosovelu zapisal, da je kljub svoji prezgodnji smrti “ustvaril v zboru slovenske lirike novo, izvirno melodijo ter z njo, z družbenokritičnimi eseji in s čisto, privlačno osebnostjo globoko deloval na vrstnike… Kljub rahlemu zdravju in šibkemu telesu ga je izredno mikalo stvarno in borbeno življenje.” Srečko Kosovel je pisal pesmi, črtice, pesmi v prozi, eseje, članke in kritike. Ustvaril je veliko besedil, še več pa je ostalo v njegovi zapuščini osnutkov. Leta 1925 je pripravljal zbirko svojih pesmi z naslovom Zlati čoln, ki pa ni izšla. Pred smrtjo je bilo po raznih revijah objavljenih le okoli 40 njegovih pesmi. Leta 1927 je prijatelj Alfonz Gspan izdal knjigo Pesmi s 66 Kosovelovimi pesmimi. Šele petdeset let po njegovi smrti so zbrali in natisnili vse Kosovelovo zbrano delo. Prva knjiga zbranega dela, ki jo je uredil Anton Ocvirk (1946), prinaša 358 Kosovelovih pesmi, še toliko jih je tedaj čakalo v zapuščini. Kosovela smo sprva imeli za liričnega pesnika Krasa, ki sluti bližino smrti; po odkritju njegove bogate zapuščine pa se je izkazalo, da je eden najpomembnejših predstavnikov slovenske avantgardne poezije. V njegovih pesmih so poudarjene osebne bivanjske teme osamljenosti, nemoči, groze, smrti in tragičnega odnosa do sveta ter teme narodove ogroženosti in obstoja.
V nekaterih svojih pesmih Kosovel naznanja propad zahodne civilizacije zaradi krivde človeka, ki se je odtujil naravi in poštenosti. V zadnjem obdobju njegovega ustvarjanja ima pomemben delež proletarska in revolucionarna tematika, v proznih sestavkih, ki so nastali po letu 1925, je Kosovel pisal o družbenih in narodnostnih vprašanjih svojega časa, zlasti pa o razmerjih med umetnostjo in družbo. Nekateri literarni zgodovinarji bi ga radi uvrstili med svobodomislece in revolucionarje, sestra Tončka, ki je bila ob njem, ko je umiral, pa pravi, da je bil Srečko veren. “Tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut, nekaj njegove lirike je prav religiozne.”
Rodil se je v Solkanu kot najstarejši od sedmih otrok malemu kmetu Jožefu in Tereziji Šuligoj (predniki naj bi se naselili v Solkanu kot pribežniki izpod Turkov). Ljudsko šolo je končal v Solkanu. Starši si spričo velike družine še pomisliti niso upali, da bi kateri od otrok študiral. Tedanji solkanski kaplan Josip Godnič pa jim je prigovarjal: “Dajte Pepča v šolo v Gorico!” In res je dvanajstletni deček prišel v latinske šole v Gorico, kjer je bil gojenec deškega semenišča, katerega je tedaj vodil dr. Anton Mahnič. Mladi Srebrnič je Mahniča spoštoval in občudoval, vendar je bil tako samostojen, da se ni pustil vgnesti v njegove kalupe. Mahnič je to njegovo samoniklost znal ceniti. Po maturi leta 1896 se je vpisal na dunajsko univerzo, kjer je študiral zgodovino in zemljepis. Živahno je sodeloval pri slovensko-hrvaškem akademskem društvu Danica. Bil je vseskozi zaveden kristjan in Slovenec. Ko je bil leta 1902 promoviran za doktorja filozofije, je prišel z znakom Marijine kongregacije in s trobojnico društva Danica. Po enoletnem poučevanju zgodovine, zemljepisa ter slovenščine na goriški gimnaziji se je jeseni 1902 odločil za duhovniški poklic. 
Tedanji goriški nadškof A. Jordan ga je poslal v Rim, kjer je kot gojenec Germanika končal bogoslovne študije na gregorijanski univerzi. Dunajskemu doktoratu je dodal še doktorat iz sholastične filozofije in teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1906, naslednje leto se je vrnil v Gorico in nadškof Sedej ga je nastavil za prefekta, podravnatelja in knjižničarja v centralnem bogoslovju. Opravljal je še druge odgovorne službe. Leta 1910 je postal redni profesor cerkvene zgodovine v goriškem bogoslovju. Deloval je tudi na kulturnem področju: bil je prvi predsednik Katoliškega tiskovnega društva, pobudnik lista Naš čolnič… Proti koncu leta 1915 se je zaradi bližine fronte z bogoslovjem umaknil v Stično, kjer mu je umrla mama. 
Ob koncu vojne je hitel na Goriško, potrebno obnove v vseh pogledih, a že leta 1919 je bil poklican v Ljubljano, da pomaga pri ustanavljanju slovenske univerze. Leta 1920 je postal redni profesor za starokrščansko književnost in zgodovino na teološki fakulteti v Ljubljani. Izvoljen je bil za predsednika Leonove družbe in sprejel je uredništvo revije Čas, glasila tega društva. V ljubljanskih letih je bilo njegovo pero, ki ga je bil zastavil že v dunajski dobi, najbolj plodovito. Svoje članke, razprave, govore, ocene je objavljal predvsem v raznih revijah (Zora, Čas, Voditelj v bogoslovnih vedah, Bogoslovni vestnik) pa tudi v zbornikih in samostojnih publikacijah.
Sredi znanstvenega dela, ki se mu je posvetil z vsem srcem, ga je 15. septembra 1923 doletelo imenovanje za škofa na Krku, kakor je predlagal že leta 1920 umrli predhodnik Mahnič. Škofovsko posvečenje je prejel 8. decembra v ljubljanski stolnici, vodstvo škofije na Krku pa je prevzel 23. decembra. Značilno zanj je bilo, da je ob umestitvi odklonil slovesno kosilo, namesto tega pa je sam pogostil reveže in bolnike. Novo službo je izvrševal po zgledu apostola Pavla, čigar besede “Stojte močni v veri!” si je izbral za svoje škofovsko geslo. Kot škofu mu ni bilo do časti; ostal je preprost, domač, prijazen in ljubezniv z vsakim človekom. Breme škofovstva je nosil nad štirideset let: ves čas med obema vojnama in še dve desetletji po drugi svetovni vojni. Pod fašizmom se je odločno zavzemal za pravice svojih hrvaških vernikov, branil je glagoljaško bogoslužje. Po vojni pa je moral prestajati javna zasramovanja in ponižanja, razglasili so ga za “bandita in okupatorjevega hlapca”.
V svojem dolgoletnem vodenju je krško škofijo vzorno uredil. Svoje vernike je redno in načrtno poučeval s pastirskimi pismi, njegova skrb za duhovne poklice je rodila daljnosežne sadove: Krk ima še danes precej poklicev. Versko življenje je postavljal na dva trdna temelja: evharistija in Marija. Po zgledu svojega prednika škofa Mahniča si je pred drugo svetovno vojno zelo prizadeval, da bi kristjani imeli čim več besede v javnem življenju, zato je pospeševal katoliške organizacije, zlasti Katoliško akcijo. S članki in knjižicami je izpovedal svoje stališče do raznih problemov. Tako je s knjižico Kam to pelje? (Kuda to vodi?) kritično ocenil nekatere šolske učbenike stare Jugoslavije in opozoril, kako spodkopavajo zdrava moralna načela. Prav kot Mahnič se je tudi škof Srebrnič odlično vživel v hrvaške razmere in Hrvati so ga sprejeli za svojega. Leta 1949 je bil imenovan za upravitelja reške škofije, ob štiridesetletnici škofovstva leta 1963 mu je papež Janez XXIII. podelil častni naslov nadškofa. Leta 1964 je breme škofije preložil na ramena pomožnega škofa Karmela Zazinovića. Svojo zvesto službo Bogu in ljudstvu je sklenil 21. junija 1966 – v 91. letu življenja in 43. letu škofovstva. “Kako lepo je, da je starec, ki je do konca ostal duhovno mlad in angelsko čist,” je v pogrebnem govoru dejal istrski škof Nežić, “umrl prav na god zavetnika mladine!”