* 13. april 1735, Ljubljana, † 4. februar 1801, Dunaj

“Zlasti dve poglavji Krajnske gramatike sta bili pomembni: predgovor in prozodija (nauk o pasništvu). V prvem slavi Pohlin slovenščino kot ‘plemenit, koristen in svet jezik’. Opominja učečo se mladino, naj se ga ne sramuje, temveč naj ga proučuje in uporablja.” Tako sodi literarni zgodovinar Anton Slodnjak o slovnici, najpomembnejšem delu plodovitega preroditelja očeta Marka Pohlina, ki se je rodil v Ljubljani pred 260 leti.

Menih – učitelj posvetnega pismenstva

V času razsvetljenstva (od srede 18. stol.) so bili edini šolani Slovenci duhovniki in redovniki, zato je skorajda naravno, da se je prerodna misel utrnila v njihovih glavah. Prvi slovenski razsvetljenski preroditelj je izšel iz reda bosonogih avguštincev ali diskalceatov. To je bil oče Marko Pohlin. Rodil se je 13. aprila 1735 kot sin gostilničarja v šempetrskem predmestju v Ljubljani. Pri krstu je dobil ime Anton. Ko mu je bilo dvanajst let, je šel na frančiškansko gimnazijo v Novo mesto, nato je pri jezuitih v Ljubljani končal licej. Odločil se je za meniško življenje in šel k diskalceatom, ki so med ljubljanskimi redovniki tedaj uživali največ ugleda. Bogoslovje je študiral v redovni šoli Maria Brunn pri Dunaju. Ko je bil posvečen v duhovnika, je prišel v ljubljanski diskalceatski samostan za vikarja in pridigarja. Leta 1775 so ga prestavili na Dunaj, kjer je bil samostanski učitelj. Po šestih letih se je vrnil v Ljubljano in bil namestnik samostanskega predstojnika. Leta 1784, dve leti pred razpustom samostana, je za vedno zapustil domovino. Živel je na Dunaju kot tajnik redovne province. Zadnja leta pa je bil učitelj v Maria Brunnu. Tam ga je 4. februarja 1801 doletela smrt, ko še ni dopolnil šestinšestdeset let.

Merilo življenja niso leta, temveč delo, ki ga nekdo v njemu odmerjenem času opravi. Lahko rečemo, da je bilo življenje očeta Marka Pohlina zelo bogato, saj je izdal čez 40 knjig in zapustil okoli 20 neobjavljenih rokopisov, ki pa so se povečini izgubili. Pisal je v nemškem, latinskem in slovenskem jeziku. Za pisanje v slovenščini se je ogrel ob stiku s Čehi. Spoznal je, da ima češčina vse pravice v šolah in uradih, slovenščina pa je povsem zapostavljena. V skrbi za uveljavitev slovenščine v javnem življenju je ustanovil svoj književni krožek, katerega član je bil nekaj časa tudi mladi Valentin Vodnik, prvi pomembnejši slovenski pesnik.

Abecednik in računica, slovnica in slovar

Delavni oče Marko Pohlin je zasnoval knjižni načrt, ki ga je začel takoj uresničevati. Poleg nabožnih knjig (molitvenikov, katekizmov, svetniških življenjepisov, pridig) je sestavil učbenike, slovnico in slovar, pisal pa je tudi pesmi, leposlovno prozo, zabavne in poljudno poučne spise ter dela s področja zgodovine in literarne zgodovine. Njegova prva natisnjena knjiga je bila Abecedika (1765), abecednik, ki so ga rabili v šoli in so ga večkrat ponatisnili. Leta 1781 so izšle njegove Bukevce za rajtengo, prva slovenska računica. Pohlin je bil prepričan, da je prvi pogoj za uvedbo slovenščine v šole in javno življenje “dobro utemeljena” slovnica. Napisal je svojo slovnico – Kraynsko Grammatiko – v nemščini, da bi se iz nje učili slovenščine popotni tujci, zlasti pa nemško šolani slovenski izobraženci. Izšla je leta 1768, druga izdaja leta 1783. “S svojo slovnico je hotel dati Pohlin jeziku pravila, a preveč samovoljno,” ocenjuje dr. Ivan Grafenauer. “Njegova pisava je v glavnem fonetično ljubljanska, ne da bi se držal določenega narečja; na zgodovinsko upravičene oblike (protestantskih pisateljev) in na etimologijo se ni oziral. Uvedel je tudi več črkopisnih novotarij.” Alfonz Gspan mu zameri, da se je štel za meščana in je zviška gledal na kmečki jezik ter ga imenoval “jezik drhali”. Sicer pa je Pohlin pisal boljši jezik od tistega, ki ga je učil v svoji slovnici. “Kakor je jezikovna in pravopisna plat Krajnske gramatike ponesrečena, pomenijo pa prerodne izjave v Uvodu in še na več mestih v knjigi naravnost mejnik v zgodovini razvoja slovenske narodne zavesti,” priznava Alfonz Gspan.

Poleg slovnice je sestavil tudi slovar z naslovom Tu malu besediše treh jezikov, ki je izšel leta 1781. Gradivo zanj je zbral z izpisovanjem iz nekaterih dotedanjih slovenskih piscev, nekatere besede je vzel iz ljudskih ust, nekatere pa je ustvarjal sam. Kljub njegovemu čudaštvu še danes živi precej besed, ki jih je v slovar vpeljal Pohlin (bolest, imenik, krojač, orjak, podnebje, zrcalo…). Lotil se je tudi pisanja zabavnih in poučnih knjig za ljudstvo.

“Marku Pohlinu pripada v zgodovini našega literarnega preporoda eno najvidnejših mest,” presoja njegov pomen Alfonz Gspan. “Četudi po duhu konservativec, je zasnoval smotrn literarni načrt, ga po potrebi dopolnjeval in ga večinoma sam izvršil… Njegova velika prerodna vnema je pritegnila za sabo vrsto boljših sodelavcev, ko je bil led prebit.”

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1995) 4, str. 28.

* 25. september 1865, Križe (pri Tržiču), * 19. marec 1932, Novo mesto

Desetletni čevljarjev sin za orglami

Zvoke tega sveta je Ignacij zaslišal 25. septembra 1865 v skromnem domu čevljarja Andreja Hladnika, ki je opravljal službo cerkovnika v Križah pri Tržiču. [e preden je Nace začel hoditi v šolo, se je družina preselila v Tržič, kjer je dovršil štiri razrede ljudske šole kot odličnjak. Že v otroških letih ga je privlačila glasba. Prvi glasbeni pouk (na violini) je dobil pri tržaškem organistu Jožetu Debeljaku. Orglanja pa ga je učil tedanji tržiški kaplan Jakob Aljaž, kasnejši “triglavski župnik” in skladatelj. “Šuštarjev” Nace je v tej šoli napredoval tako naglo, da mu je, komaj desetletnemu, zaupal orglanje pri popoldanski božji službi (litanijah).

Pregovoril je starše, da so nadarjenega dečka pustili na orglarsko šolo v Ljubljano, ki je bila ustanovljena leto poprej in jo je vodil Anton Foerster. Nace je šolo končal v dveh letih s prav dobrim uspehom. Takšno spričevalo je začudilo marsikoga, ki je Naceta poznal in je vedel, da deček zmore več in sodili so, da je bilo ocenjevanje prestrogo. Petnajstletni “diplomirani organist” je svojo prvo službo nastopil v Šentjakobu ob Savi, kjer je ostal poldrugo leto. Kupil si je klavir, kateremu je dodal pedal (igralnik za noge), ki ga je z vrvicami povezal s klavirskimi tipkami. Na tem glasbilu se je naučil pedalne tehnike, po kateri je slovel. Leta 1881 je prevzel službo organista v Stari Loki in tam ostal osem let. [e dolgo po njegovem odhodu so Ločani govorili, da še nikomur niso orgle pele tako kakor njemu. V Loki se je ukvarjal tudi s pisateljevanjem: pisal je povesti, ki jih je prosto prevajal iz nemščine. Nekatere so bile tudi natisnjene – v Dolenjskem listu so kot podlistek izhajali njegovi Tihotapci.

Organist na kapitlju in srce novomeške glasbe

Štiriindvajsetletni Ignacij Hladnik je 1. oktobra 1889 nastopil službo kapiteljskega organista in pevovodja v Novem mestu, kjer je ostal vse do svoje smrti. Z njim je prišel tudi oče, ki je postal kapiteljski cerkovnik. V Novo mesto je Hladnika povabil tedanji prošt Peter Urh, ki je bil doma iz Tržiča in je nadarjenega mladega organista poznal. Hladnik je nasledil Jožefa Krausa, ki je bil po rodu Čeh in je bil kapiteljski organist kar 56 let. Na kapiteljskem koru je Hladnik namesto dobrega zbora, ki k taki cerkvi spada, našel samo tri pevke. Razmeroma kmalu se mu je posrečilo ustanoviti odličen zbor, s katerim je poleg latinske maše vsako nedeljo večkrat izvajal tudi razne zahtevne koncerte.

V Novem mestu si je spletel družinsko gnezdo. Poročil se je z Marijo Knavs iz Kočevja in imela sta šest otrok: dva dečka (eden je umrl v nežni dobi) in štiri deklice. Oče je vsem omogočil solidno glasbeno izobrazbo, tako da so lahko v čudoviti svet glasbe uvajali še druge.

Poleg službe organista in pevovodje na kapitlju, ki jo je opravljal 42 let, je Hladnik prevzel še številne druge obveznosti: 37 let je poučeval petje na novomeški gimnaziji, polnih 25 let je orglal pri frančiškanih in tam vodil tudi zbor, na kmetijski šoli v Grmu je učil petje dvajset let, v Rokodelskem domu petnajst let. Privatno je poučeval orgle in violino, revne dijake ponavadi brezplačno. S svojim zborom in orkestrom je prirejal koncerte, leta 1930 je imel koncert za radio. Rad je imel živahne, tekoče skladbe francoskih mojstrov, nad vse pa je postavljal Bacha. Pri improvizaciji ob orglah je bil poln domislic, vedno pa je bilo čutiti, da igra po naše, po slovensko. Orgle je mojstrsko obvladal. “Njegovo igro so hvalili preprosti ljudje, kakor tudi glasbeno izobraženi poslušalci. Večkrat se je s posebnim poudarkom omenjala njegova izredna spretnost v pedalu. Tu so mu noge dostikrat švigale sem in tja kot bi šlo za stavo. Nekateri so ga imeli celo za najboljšega organista v Sloveniji in Jugoslaviji” (Stanko Premrl).

Leta 1930 je stopil v pokoj, ker ga je k temu prisilila bolezen. Srce ga je še nekajkrat vleklo h kraljici glasbil, ljubljenim orglam. Zadnjikrat je sedel za kapiteljske orgle na novega leta dan 1932. Bolezen ga je priklenila na posteljo. Na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1932 je njegovo veselo srce prenehalo biti. Na njegovi zadnji poti ga je spremljalo domala vse mesto. Pogrebci so mu iz srca zapeli njegovo Marija, skoz’ življenje.

Skladatelj po meri slovenske duše

Hladnikov skladateljski opus je zelo obsežen. Skladati je začel že kot organist v Šentjakobu ob Savi, ko mu je bilo komaj petnajst let. Prva njegova skladba je bila natisnjena leta 1884. Skladal je večinoma v polifonem stilu, njegove skladbe preveva ljudsko občutje, zato so se ljudem hitro priljubile. “Njegove pesmi se bodo še prepevale in spomin nanj bo ostal kakor za Riharjem,” je zapisano v spominskem članku v Mohorjevem koledarju za leto 1933. Zložil je veliko evharističnih pesmi, postne, velikonočne, božične, nešteto Marijinih. Ustvarjal je z lahkoto. Poleg številnih zborovskih je napisal tudi veliko skladb za orgle (vse njegove orgelske skladbe so izšle v zbirki Musica organistica slovenica ob petdesetletnici Hladnikove smrti leta 1982). Ohranjenih je 111 Hladnikovih vezanih rokopisov v obliki večje knjige, kjer je večina njegovih skladb.

“Pesem Marija, skoz’ življenje je dokaz, da je Hladnik komponiral za zbor,” piše muzikolog dr. Edo Škulj. “Je pa znal tako ‘po slovensko’ zapeti, da so verniki njegove pesmi kar pobirali; pesmi so šle s kora v klopi. Pesem je izrazito zborovska že zaradi imitacije med moškima in ženskima glasovoma, pa je kljub temu postala ljudska. In to je verjetno eden redkih primerov v svetovni cerkvenoglasbeni literaturi, da zbrano občestvo poje v imitaciji. Ni pa to edina Hladnikova pesem, ki jo je prevzelo ljudstvo. Nova cerkvena ljudska pesmarica Slavimo Gospoda nam v kazalu pove, da so Hladnikove pesmi: Angelsko petje, Bodi nam pozdravljena, Krasota Jezus angelska, Marijo častimo, O Marija moje želje, presveto Srce ter Usmiljeni Jezus, ki je ena najlepših slovenskih evharističnih pesmi oziroma pesmi na čast Srcu Jezusovemu. Vse te pesmi so izredno pevne in spadajo v železni repertoar vsakega ljudskega petja po Sloveniji.”

*  20. marec 1808, Trst – Vrdela Vrdelj, † 29. januar 1884 Trst – Vrdela Vrdelj

Prepričan sem, da na Slovenskem malokdo ve, kdo je bil Josip Godina-Verdelski, kdaj in kje je živel. Nevednost naj prežene ta zapis, s katerim ga predstavljamo ob dvestoletnici njegovega rojstva. Ta zanimivi mož, ki se je trudil, da bi s svojimi spisi rojake na Tržaškem budil k narodni zavesti, je kot sedemdesetletni upokojenec napisal knjigo, v kateri spominsko obnavlja dogodke, ki so zaznamovali njegovo življenjsko pot. Knjiga, ki naj bi jo po njegovi smrti razdelili “domačincem”, ni nobena literarna umetnina, po sodbi pisatelja Borisa Pahorja pa je dragocena, saj je Živenje, kakor je Josip Godina svojo avtobiografijo naslovil, “edini izvirni slovenski spis, ki nam nazorno osvetljuje položaj našega življa v prvih sedmih desetletjih devetnajstega stoletja”.

Brati se je naučil sam, potem pa menjal veliko šol

Boris Pahor imenuje Josipa Godina “zaslužni samohodec”; res je bil nekaj posebnega. Rodil se je 20. marca 1808 na Vrdeli, vaškem okolišu, ki spada pod župnijo Sv. Ivana, ki je bila tedaj v tržaškem predmestju in še popolnoma slovenska. Oče Anton je bil kmet, mati Marija pa gospodinja in perica. Imela sta 16 otrok, a do leta 1813 jih je deset umrlo, ostali sta dve hčerki in štirje sinovi; Josip je bil predzadnji. Starša sta bila nepismena. Josip pa se je “v šestem letu svoje dobe branja naučil – sam,” pripoveduje v svojem Živenju. Hodil je k nekemu modremu kmetu, ki je imel veliko knjig (tudi on se je bil sam naučil branja). Ta je za svojega sina in nekaj drugih dečkov najel starega zidarja, ki je otroke naučil spoznavati črke. Josip je doma našel Mali katekizem z nemškim besedilom na levi, v slovenskem na desni strani. “Po vsakokratnem nauku pri tistem zidarju, pri katerem je samo slišal imenovati abecedne črke, pa njih podobo in ime tudi trdno v glavici obderžal, jih je doma v tistimi primerjal, katere je nahajal v opomnjenem Malem katekizmu.” Oče se je še trikrat poročil: prva mačeha Marija je bila res mačeha – hudobna; Josipovo branje je imela za lenobo in izgubo časa. Druga mačeha Marina pa je bila dobra in je Josipa spodbujala k učenju. Najprej je obiskoval nemško normalko v Trstu. Bil je odličen učenec, vendar silno občutljiv za svojo čast. Ko je bil nekoč po krivici kaznovan, ga je tako prizadelo, da bi šolo pustil, če ga ne bi pregovorila mačeha Marina. Nekaj podobnega se mu je prigodilo na gimnaziji v Kopru, zato je odšel v Gorico. Tam je bil po krivici kaznovan s slabo oceno v vedenju, zato je sredi šolskega leta odšel v Ljubljano, kjer je bil med njegovimi učitelji Matija Čop; zadnja dva razreda gimnazije je končal v Gorici.

Večni popotnik po službeni dolžnosti

“Po dovršitvi osmega razreda se je Josip sicer mislil posvetiti duhovskemu stanu, na namig profesorja iz Gorice pa se je odločil za študij prava na vseučilišču v Gradcu.” Tudi v študentskih letih se je, kot že prej v dijaških, preživljal z instrukcijami. Po diplomi leta 1837 se je vrnil v Trst, kjer je bil eno leto v sodnijski, zatem pa do konca življenja v finančni. Zelo pogosto so ga prestavljali, kar vse popisuje v svojem Živenju. Martin Jevnikar je ob branju dobil vtis, da so bile “vse te zamenjave šol in službenih mest posledica njegovega težkega značaja, ki ni znal najti stika ne s profesorji ne s predstojniki in sodelavci”. Borisu Pahorju pa se zdi Josip Godina drugačen. “Tu pa tam je Godinov značaj čudaški, vendar pa v bistvu simpatičen, prav nič dolgočasen, marsikdaj celo nadvse isker in duhovit.” Pisec sam pa o sebi sodi takole: “Bil je lahke in vroče krvi in trmaste glave. Imel je močan čut za čast.”

Naštejmo kraje njegovih selitev po službeni dolžnosti. Iz Trsta je bil leta 1840 prestavljen v Dubrovnik, kjer se je poročil s Katarino Schimpf, hčerko okrajnega zdravnika, ki je umrla pri porodu drugega sina v Splitu, kamor so ga poslali iz Dubrovnika. Leta 1845 ga srečamo v Trstu in Gorici, kjer se je drugič poročil s Frančiško Koch, hčerko odvetnika iz Gradca. Od tam so ga poslali v Tržič (Monfalcone), pa spet v Split in nazaj v Trst, od tam pa v Koper, kjer mu je umrla žena in vseh sedem sinov in kjer se je še tretjič poročil. Po petih letih službovanja v Celovcu se je vrnil v Trst, kjer je ostal do upokojitve leta 1875. Naselil se je na Vrdeli, kjer mu je umrla tretja žena. Tam se je 29. januarja 1884 izteklo tudi njegovo življenje.

Svoje knjige je sam založil in rojakom delil

V mirnem pokoju rojstne Vrdele, po kateri si je privzel vzdevek Verdelski, je leta 1879 napisal svoje Živenje (Življenje) “s pristavkom raznih stranskih rečij za razdelitev med domačince po njegovi smerti”. Knjigo je, kot še vrsto drugih svojih del, izdal na lastne stroške in jih potem brezplačno razdeljeval ljudem. Pri tem ga je vodila misel, “da je potrebno v slovenskem jeziku podati ljudem vse, kar je pomembno za urejeno, zdravo in napredno življenje. Vsekakor pa bi poudaril, da je ta njegov pragmatizem izredno zanimiv, saj se precej razlikuje od tradicionalnega slovenskega poudarjanja prvenstva predvsem kulturnega poslanstva” (Boris Pahor).

Slovenstva se je zavedel šele leta 1852 v Trstu, ko je izdal svoje prvo slovensko publikacijo Koledarček za leto 1853. Vabil je k naročilu Voditelja k znanstvu, ki naj bi obsegal “podučno domače berilo, lepe izgledne in podučne povestnice, opis zemlje, šeg in njenih prebivavcov in novih koristih iznajdb… za pokončanje praznih ali babjih ver in predsodkov… za narodovo zadovoljstvo in za poboljšanje njegovega stanja”. Najbolj tehtno Godinovo delo je Opis in zgodovine Tersta in njegove okolice (1872), s katerim je hotel dokazati, da je bil Trst “sperva slavjanski”. Josip Godina je zasejal tudi prvo seme slovenskega časnikarstva na Tržaškem: leta 1866 je izšel njegov Ilirski Primorjan, kateremu je sledil Tržaški Ljudomil. Godina je bil izdajatelj, urednik in pisec. S svojimi zanimivimi prispevki je sodeloval v slovenskem tisku: pisal je v Novice, v Naprej, v Einspielerjevega Slovenca, za Mohorjevo družbo.

* 27. januar 1738, Zagorice na Bledu, † 10. marec 1805, Ljubljana

“Kranjska ima jako ugodno lego za trgovino in obrt. Ljudstvo je nadarjeno, pa zelo siromašno. Kriva temu je nevednost, ker zna na kmetih komaj sto ljudi pisati in brati. Treba je učiti ljudi brati in pisati v domačem jeziku, da preprosti človek lažje in bolje spozna svoje krščanske dolžnosti.” Tako je zapisal v svoji spomenici o šolskem vprašanju, poslani dunajski vladi leta 1773, Blaž Kumerdej, ki je umrl na današnji dan (10. marca 1805).

Zagovornik slovenskega šolstva

Pisec te poslanice z dolgim naslovom Domoljuben načrt, kako bi se dalo kranjsko stanovalstvo najuspešneje poučevati v pisanju in branju, se je rodil 27. februarja 1738 v Zagorici, vasi, ki je danes del Bleda (na levo roko, če prideš iz Lesc). Na latinskih šolah (klasični gimnaziji) v Ljubljani se je zanimal za ruščino in za cirilico in glagolico. Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje, da bi študiral teologijo in postal duhovnik, pa si je kmalu premislil in odšel na Dunaj študirat filozofijo in pravo. Študij je končal z doktoratom in postal učitelj na dunajski orientalski akademiji. Ogreval se je za razsvetljenjsko miselnost, ki je navdihovala tudi tedanjo avstrijsko cesarico Marijo Terezijo. “Prosvetljena absolutistka” se je zanimala za izobraževanje preprostega ljudstva. “Ljudem je treba pomagati, da bodo živeli krepostneje, da bodo marljivejši in imovitnejši in tako lažje plačevali davke.” Cesarica je leta 1772 izdala odlok za izboljšanje šolstva v vseh njenih deželah.

Šolske razmere v svoji kranjski domovini je želel izboljšati Blaž Kumerdej s svojo poslanico, ki jo je nenaprošen predložil dunajski vladi leta 1773. V njej poudarja potrebo, da se osnuje ljudskošolski pouk na podlagi materinščine, ako naj šola v slovenskih deželah prinaša kaj sadov (tedanja vlada je namreč hotela povsod ustanavljati le nemške šole). Dobro utemeljeni Kumerdejev predlog je vlada izročila kranjskemu deželnemu glavarstvu, ki je zbralo mišljenje cerkvene in svetne gosposke, po katerem so predlogi Blaža Kumerdeja neizvedljivi. Deželno glavarstvo je poslalo na Dunaj nekaj svojih predlogov, ki pa niso bili ugodno sprejeti. Dvorna pisarna je 12. julija 1773 odredila, naj se v Ljubljani osnuje šolska komisija in ustanovi normalka. Za njenega ravnatelja je bil imenovan Kumerdej “zaradi razboritosti in vneme, ki jo je pokazal v tej prevažni stvari”.

Ravnatelj normalke in jezikoslovec

Normalka je bila šola, ki se je zgledovala po “normah” šole, ustanovljene leta 1771 pri Svetem [tefanu na Dunaju, kjer so poučevali po metodi opata Ignacija Felbingerja (po tabelah ali črkah). Ljubljansko normalko so odprli jeseni 1773 in sicer za štiri razrede hkrati, kar pa se je izkazalo za zgrešeno, ker se tvarina ni prav razdelila. Poglavitni razlog neuspeha je bilo dejstvo, da se je pouk vršil v nemškem jeziku, čeprav je bilo med 120 obiskovalci normalke le 20 nemških otrok. Med ljudmi je bilo veliko predsodkov zoper šolo pa tudi cerkvena in svetna gosposka nista bili posebno ogreti zanjo. Cesarica je bila huda in je za šolskega upravitelja na Kranjskem imenovala grofa Janeza Nepomuka Edlinga, oskrbnika brižinskih škofov v Škofji Loki, ki je kazal veliko vnemo za šolstvo pri nas.

Zanimanje za novo šolo je hotel spodbuditi najprej s tem, da je poslovenil več knjig, ki naj bi služile učiteljem in učencem. Sam je prevedel Mali katekizem, namenjen začetnim šolam ali trivijalkam, na katerih se je poučeval verouk, branje, pisanje in računstvo. Kumerdej je leta 1778 izdal naše prvo dvojezično berilo “Vadenja za brati v vse sorti pisanju za šolarje teh deželskih šol v cesarskih krajevnih deželah”, ki so ga pri nas uporabljali vse do leta 1848.

Kumerdej se je ta čas posvetil jezikoslovju. Poglabljal se je v študij slovanskih jezikov in za to pridobival še druge. V ta namen se je leta 1779 rodila Kumerdejeva jezikoslovna akademija, ki je štela 15 članov in si je zadala nalogo urediti pravopis, gojiti jezik in zbirati gradivo za slovensko-nemški slovar. Ruski akademiji znanosti je 1780 poslal razpravo o jezikoznanstvu Slovanov in Rusov in s tem prvi pri nas opozoril o potrebi znanstvene povezanosti med Slovani.

“Akademik” in prevajalec svetega pisma

Blaž Kumerdej je bil vodilni član skupine slovenskih razsvetljencev, ki je hotela obnoviti Akademijo delavnih (Academia operosorum). Ta je delovala v Ljubljani v letih od 1701 do 1725. Za razliko od prve akademije (1693-1725), ki je bila po duhu humanistična, po jezikovni strani latinska, po zavesti glavnih članov pa kranjsko- domovinska, je bila obnovljena akademija po duhu prosvetljenska, po rabi jezika in po svojih narodnoprosvetiteljskih namenih že izrazito slovenska. Med njenimi člani so bili: prevajalec Svetega pisma Jurij Japelj, pesnik p. Damascen Dev, zgodovinar in dramatik Anton Tomaž Linhart, nabožni pisec oče Marko Pohlin in drugi. Na prvi javni seji (3. aprila 1781) je tajnik Jurij Japelj to novo akademijo imenoval “pravo slovstveno državo naše domovine”. Družba, ki je imela namen pospeševati književnost, je delovala štiri leta. Kumerdej je sam sestavil poskus pravopisa, spisal je kranjsko-slovansko slovnico s težnjo ustvariti skupen slovanski jezik. Zapustil je bogato slovarsko delo (večina teh del je ostala v rokopisu).

Kumerdej je v svojem času veljal za najboljšega poznavalca slovenščine, zato ga je duhovnik Jurij Japelj povabil k sodelovanju pri novem prevodu Svetega pisma v slovenščino. Japelj in Kumerdej sta izdala v dveh knjigah Novi testament (1784, 1786) in prvi del Starega testamenta – Mojzesove bukve (1791), potem so delo nadaljevali drugi. Kumerdej si je s svojo vsestransko dejavnostjo pridobil vzdevek Neutrudni, ki ga je nosil kot član Akademije delavnih.

Silvester Čuk

* 2. februar 1875, Štanjel, † 22. junij 1938, Ljubljana

Novomašni pridigar pobratim Krek

Jože Abram je izšel iz trdne kraške rodovine, ki je dala več šolanih in pridnih ljudi. Rodil se je v Štanjelu na svečnico, 2. februarja 1875. Po končani ljudski šoli v domačem kraju je nižjo gimnazijo obiskoval v Gorici, višjo pa v Ljubljani. V Gorici je spoznal bogoslovnega profesorja dr. Antona Mahniča, rojaka iz bližnjega Kobdilja, v Ljubljani pa dr. Janeza Evangelista Kreka – “slovenskega Mojzesa”. Ob Kreku, Cirilu Vugi in Antonu Breclju, s katerimi ga je vezalo “kazaško pobratimstvo” (Abram-Bajda, Brecelj-Bogdan, Krek-Ostap, Vuga-Salop), se je Abram ogreval za vse, kar je bilo slovansko, posebej še ukrajinsko. Že v gimnazijskih letih je začutil dar in veselje do literarnega in narodnega dela. Leta 1895 je v reviji Dom in svet izšel njegov prvenec – pesem z značilnim naslovom Ukrajinec. Kasneje je svoje spise pošiljal Angelčku, Vrtcu in visokošolski Zori (v njej je objavil vrsto tehtnih razprav o takrat aktualnih vprašanjih).

Po maturi je stopil v goriško bogoslovje in bil po štirih letih študija posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel 23. julija 1899 v Štanjelu. Slavnostni pridigar je bil njegov pobratim Janez Evangelist Krek. Kot mlad duhovnik je Abram deloval v duhu tega svojega pobratima in prijatelja: povsod se je ljudem vtisnil v spomin kot vzoren duhovnik pa tudi kot gospodarski in kulturno-prosvetni organizator. Ustanavljal in pospeševal je knjižnice, podporna društva, vodil je posojilnice, med vojno skrbel za prehrano ljudi.

Trentar v visoki šoli gora

Novomašnika Jožeta je tedanji goriški nadškof kardinal Jakob Missia poslal za kaplana v Bovec, kjer je skrbel ne le za duše, ampak tudi za “zunanje zadeve” – s tem namenom je ustanovil Katoliško politično društvo. Leta 1901 je šel iz Bovca za vikarja v Trento. Tam je preživel tri nepozabna leta. Vzljubil je gorski svet, postal je Trentar med Trentarji in poslej je bil “Trentar” njegov psevdonim, s katerim se je najraje podpisoval. Pogosto je zahajal v planine, se ob njih učil in svoja spoznanja posredoval drugim v planinskih spisih (nekaj jih je zbral Jožko Kragelj v knjigi Moja Trenta, ki jo je izdala Goriška Mohorjeva družba leta 1972).”Mnogo sem se naučil po božjih sončnih planotah in vrheh. Spoznal sem lepoto narave, veličastnost božjega stvarstva. Naravo preprosto, nepopačeno, neponarejeno, kot jo je Bog ustvaril … V tej naravni zaupni slogi se tudi človek z nepokvarjenim bratskim srcem bliža človeku… In osebe, ki so kdaj uživale veličastnost planin, veže tudi še nadalje, tudi v dolinah, neka posebna prisrčnost in zaupnost – pravo prijateljstvo!

Čutijo se sorodne po duhu, čutijo, da so res bratje in sestre, otroci enega in istega Očeta, ki kraljuje nad nebom in planino” (V planinskem kraljestvu in bratstvu).Ko beremo to, pač razumemo, zakaj je svetovno znani planinec dr. Julius Kugy, pesnik naših Julijcev, ki je bil v Trenti kakor doma, ob smrti Jožeta Abrama-Trentarja zapisal: “Bil je eden najplemenitejših ljudi, kar sem jih poznal, in eden mojih najboljših prijateljev. Imel je odprto oko in široko odprto srce za naravne lepote; bil je poln toplega, dobrohotnega humorja in iskrenega duha, pri tem pa preprost in skromen, vedno dobre volje in vedno pripravljen pomagati vsem, ki so potrebovali njegove pomoči. Predvsem in nad vsem je pa bil resnično izbran služabnik božji, res globoko veren: vero, ljubezen in mir razsipajoči duhovnik.”

Postavljen med koncilske očete

Težko se je ločil od Trente, ko je leta 1904 odšel v Novake in tam ostal tri leta. V tem času je vrgel na papir svoj Opis Trente, prebiral in prevajal je ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka ter izdal Kobzarja in Hajdamake. Iz Novakov je odšel v Bilje (1907-11), od tam v Obloke v Baški grapi, kjer je med prvo vojno skrbel za prehrano prebivalstva. Leta 1918 je postal župnijski upravitelj pri Sv. Luciji – na Mostu, kjer je odprl bogato župnijsko knjižnico, ki je “v letih fašističnega zatiranja natihona vzgajala in postala tajna šola slovenskega jezika,” pričuje Jožko Kragelj, njegov faran. Leta 1929 ga je nadškof Sedej poklical v Pevmo (pri Gorici), kjer je v najtežjih časih raznarodovanja postal pravi duhovni oče svojemu ljudstvu.”

Pri vsem svojem duhovniškem delu ni pozabil svojih ljubljenih gora in tudi peresa ni odložil. S spominskimi članki in s planinskimi zapisi je sodeloval v goriški Mladiki, v ljubljanskem dijaškem glasilu Mentor, bogatil je koledarje Goriške Mohorjeve družbe. Poskušal se je tudi kot dramatik: napisal je tri ljudske igre, med katerimi je najbolj dognan Zlatorog, igra v petih dejanjih, ki je izšla v založbi ljubljanske Drame.

Ko je junija 1938 odšel na obisk k starim znancem v Ljubljano, je prijatelju pesniku Joži Lovrenčiču zaupal, da ima zbrano že vse gradivo, da ga predela v posebno knjigo o Trenti – tem svojem najljubšem kraju. Toda njegove načrte je prekrižala nenadna smrt 22. junija 1938 na domu pobratima dr. Antona Breclja v Ljubljani, kjer so ga tudi pokopali. Svojevrsten, toda zaslužen “spomenik” mu je postavil slikar Tone Kralj: naslikal ga je v prezbiteriju župnijske cerkve sv. Silvestra v Pevmi in ga posadil med koncilske očete.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1995) 2, str. 28.

Vojaki se zbirajo

Za spopad je bilo določeno področje vojne krajine na stičišču Balkanskega in Apeninskega polotoka, koder je vodila glavna cestna povezava med Italijo in severnimi provincami. Središče obrambe je bilo na utrjenem prelazu Ad Pirum (Hrušica), trdnjavi v zaledju pa sta bili Nauportus (Vrhnika) in Castra (Ajdovščina). Evgenijev strateg Arbogast, po rodu Frank, je Teodozijev pohod proti Italiji hotel ustaviti z zasedbo gorskih prelazov. Teodozijev štab pa je z naglimi pohodi skušal prehiteti zasedbo alpskih zapor ali jih vsaj hitro prebiti. Teodozijeva vojska, ki je proti kraju spopada krenila iz Sirmija (Sremska Mitrovica), je štela okoli 100.000 mož. Rimskim vojakom je poveljeval cesar sam, na čelu zavezniških Vizigotov pa je bil njihov vodja in prvi kralj Alarik. Strateg tega pohoda je bil vandalski general Stilikon. Evgenijeva vojska je bila za polovico šibkejša od Teodozijeve; kot najemniki so v njej sodelovali Franki in Sasi. V odločilni spopad pri Frigidu se je dvignila iz Mediolana (Milana), mimo Akvileje (Ogleja) do trdnjave Castra (Ajdovščina). Poveljeval ji je cesar Evgenij, ob njem je bil strateg Abrogast, ki je bil cesarja ustoličil, ter generala Flavijan in Arbicio.

Teodozij nad Vrhpoljem, Evgenij na Zemonu

Cesar Teodozij je 4. septembra prispel do trdnjave Ad Pirum. Noč je prečul v molitvi, naslednje jutro pa je zaukazal napad proti izhodu v Vipvsko dolino. V boj je poslal Vizigote pod Alarikovim poveljstvom, sam je dogajanje opazoval in nadziral z razgledne skale nad današnjo vasjo Vrhpolje. Njegov nasprotnik Evgenij pa je imel svoj štab verjetno na vzpetini današnjega dvorca Zemono. Izhod v Vipavsko dolino so branili Arbogastovi Franki. Vsi poskusi preboja so bili odbiti in na bojišču je obležalo okoli 10.000 Alarikovih vojakov. Prvi dan bitke se je za Teodozija iztekel porazno.

V noči od 5. na 6. september je na Teodozijevo stran prestopil omahljivi Arbicio, poveljnik zasede na vzhodnih pristopih k alpskim zaporam, in s tem se je podrl pomemben steber Arbogastove taktike. Teodoziju je bila odprta pot za umik. Zavrnil je predlog nekaterih svojih generalov naj se umakne in bitko preloži na naslednje leto. Drugo jutro, poročajo kronisti tiste dobe, se je Teodozij ponovno povzpel na skalo, s katere je imel pogled na celotno bojišče. Odložil je orožje in se “v ponižnosti vrgel na tla pred božje obličje”.

Zmagovalca je odločil vihar

Po cesarjevi molitvi so njegovi poveljniki zaukazali nov napad, ki je bil zmagovit zaradi nepričakovanega ‘zaveznika’. Dvignil se je “tako silovit veter, da je obrnil kopja sovražnikov proti njim samim”. Sodobni opisovalci bitke pri Frigidu navadno pišejo o izredno močni burji, meteorolog Mirko Kovač pa meni, da porazu Evgenijeve vojske ni botrovala (ne)običajna vipavska burja, “temveč prej vihar, ki spremlja nevihto, če ne celo tornado… Vremenoslovsko gledano in po antičnih virih bi bil vihar pri Frigidu neke vrste vrtinčasti veter v zvezi z nevihto, ne pa čudežna burja.” V podivjani naravi so nasprotniki videli božjo roko, popustili vse in se pognali v beg. Teodozij je slavil veliko zmago. Evgenija so ujeli in ga kar na bojnem polju obglavili, vojakom pa so pustili prosto pot.

Bitka pri Frigidu, beremo na kovinskih tablah, postavljenih na Evgenijevem razgledišču na Zemonu, je bila tudi spopad dveh različnih svetovnih nazorov. Kristjan Teodozij je premagal zadnjega glasnika antičnega poganstva in vrednot, na katerih je do tedaj počival tisočletni Rim. Po zmagi v bitki pri Frigidu je postalo krščanstvo edino dovoljena vera v imperiju. Prepoved poganstva in s tem njegov zaton, pa predstavlja eno najglobljih kulturnozgodovinskih sprememb v antični dobi.

(obletnica meseca 10_1994)

* 4. september 1834, Ljubljana, † 12. januar 1887, Gorica, Avstro-Ogrska

Strmeči otrok ob mlaki na vrtu

Gregorčič ni pretiraval: Fran Erjavec je od najnežnejše mladosti pa do svoje prezgodnje smrti ljubil vse živo v naravi. In ljubezen je bila vzajemna. Rodil se je 9. septembra 1834 na Poljanah, predmestju Ljubljane, ki je bila tedaj še ‘dolga vas’. Oče, po rodu iz Kriške vasi pri Višnji gori, je bil mestni uslužbenec in imel je hiško z vrtom. Na njem je mehki Dolenjec sadil rože, pa jih je ‘praktična’ žena zamenjala s krompirjem. Na koncu vrta je bila “velika mlaka, ki tudi v najhujši suši ni usehnila. To je bilo moje morje,” se spominja Fran v svojem spisu Žaba (1855). “Po ves dan sem stal kraj svojega morja in premišljeval živali, ki so tu notri živele in trpele.” Oče mu je umrl, ko še ni dopolnil pet let, mati se je znova poročila in Frana je vzgajala stara mati. Pomenljivo je, da Erjavec v svojih spisih nikoli ne opeva materinske ljubezni in skoraj vsi njegovi junaki so brez matere! Njegova ljubezen do narave se je poglobila, ko se je kot gimnazijec seznanil s prirodopiscem samoukom Ferdinandom Schmidtom. Z njim in z drugimi kranjskimi prirodopisci je v počitnicah “oblazil velik del kranjske dežele ter preteknil, iščoč redkih žuželk in polžev, marsikatero jamo in votlino”.

V osmi šoli so Fran Erjavec, Vaclav Bril, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in Valentin Zarnik ustanovili literarni krožek ter izdali tri številke rokopisnega glasila Vaje, zato so znani kot ‘vajevci’. Erjavec je objavil svoj spis Žaba ter nekaj drugih krajših del. Po maturi je na Dunaju študiral kemijo in prirodopisje za profesorja na realkah.

Profesor s popotno torbo

Po končanem študiju je bil eno leto profesor na Dunaju (Gumpendorf). Leta 1860 je postal profesor v Zagrebu, kjer je ostal enajst let. Na šoli je brž začel ustanavljati prirodopisni kabinet. V prirodoslovne in narodopisne namene je prepotoval vso Hrvaško in sosednje pokrajine.

Na podlagi teh izkušenj so nastale znanstvene prirodoslovne študije. Hrvati so ga cenili kot strokovnjaka, dijaki so ga ljubili kot odličnega profesorja, velikega učenjaka in srčno dobrega človeka. Zaradi njegovih strokovnih del ga je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti leta 1875 imenovala za svojega dopisnega člana. Tedaj je bil Fran Erjavec že štiri leta profesor na državni (nemški) realki v Gorici. Želel je priti v domovino, vleklo ga je v rodno Ljubljano, vendar je bil tudi v Gorici srečen, ker je bil lepo sprejet. Ko je imel prost dan, je čez rame obesil popotno torbo ter šel med ljudi na Kras, v Vipavsko dolino, Trnovski gozd, celo v Julijce.

Povsod je bil prijazno sprejet, dasi so ga imeli zdaj za trgovca, zdaj za davkarja, za doktorja vseh bolezni – pa tudi za ravbarja! Leta 1872 se je 38-letni profesor poročil z 18-letno Marijo Ferfilovo iz Senožeč, varovanko goriškega veletrgovca Trippa, in si ustvaril topel dom. Iz tega srečnega zakona so se rodili trije ‘mili’ otroci: Ljudmila, Miljutin in Milena. Strogo-dobri oče jih je vzgajal v narodnem in verskem duhu. V njegovi hiši so bili ljubi gostje številni prijatelji in prosvetni delavci. Med njimi se je tako dobro počutil, da je leta 1875 odklonil imenovanje za rednega profesorja zoologije na univerzi v Zagrebu.

Najplemenitejši mož našega slovstva

Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je ob odkritju Erjavčevega spomenika na Erjavčevi cesti v Novi Gorici (15. oktobra 1972) dejal: “Erjavec je eden najizobraženejših, najpridnejših in najplemenitejših mož našega slovstva v devetnajstem stoletju … Bil je tak, kakršen je bil njegov slog: odkrit, domač, lep.” Lahko rečemo, da je vse življenje ohranil otroško srce, ker se je znal čuditi ob vsem, kar je odkrivalo njegovo oko in je potem njegovo pero zapisalo.Kdor kaj bere, mora poznati Erjavčevo Žabo, Mravljo ter številna druga zanimiva bitja, opisana v mohorskih knjigah Domače in tuje živali v podobah ter Naše škodljive živali v podobi in besedi. Med pripovednimi besedili ima skoraj ‘katekizemsko’ veljavo njegova poučna povest Ni vse zlato, kar se sveti. Enkratni so njegovi potopisi, v katerih ga zanima ljudstvo s svojimi navadami in običaji (Ena noč na Kumu, Na kraški zemlji, Med Savo in Dravo). V svojih beležkah Iz popotne torbe je shranil obilo narodopisnega in slovarskega gradiva. Erjavčeva dela so pomemben vir za Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (1894-95). Vsi, ki so ga poznali, so Erjavca spoštovali in ljubili. Prizadela jih je njegova nenadna smrt 13. januarja 1887, ko še ni dopolnil triinpetdeset let življenja. Pokopali so ga ob sinu Miljutinu, ki je umrl tri leta poprej.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1994) 9, str. 20.

* 25. januar 1863, Tarčmun (Tercimonte), Beneška Slovenija, † 26. junij 1954, Tarčmun

Zvestoba domači družini in Benečiji

Zares veliki ljudje so zelo preprosti in pristni. Tak je bil “oče beneških Slovencev” Ivan Trinko. Njegov vsestransko nadarjeni duh ga je dvigal v evropske višine, njegovo srce pa ga je vleklo med ljudi pod Matajurjem, kjer mu je tekla zibelka. Za svoje rojake je vse življenje delal, med svojimi domačimi je preživel večer življenja, med njimi tudi čaka vstajenja.

Njegovo dolgo in bogato življenje se je pričelo 25. januarja 1863 v Tarčmunu kot četrti od petih otrok ‘pri Pjernovih’. Rodil se je kot avstrijski državljan, v tretjem letu pa so mu zgodovinski dogodki državljanstvo spremenili v italijansko (leta 1866 se je prebivalstvo Benečije ob plebiscitu odločilo za Italijo). Njegova prva učiteljica je bila mati, ki mu je vsadila v srce ljubezen do slovenstva. [ole, ki jih je obiskoval, so bile vse italijanske. Začel je doma v Tarčmunu, nadaljeval v ^edadu, zlata medalja za pridnost ga je pripeljala v videmsko nadškofijsko semenišče, kjer sta bila klasična gimnazija z licejem in bogoslovje. Po maturi se je brez pomislekov odločil za bogoslovje.

Mašniško posvečenje je prejel 20. junija 1886. Nekaj mesecev kasneje je postal profesor na semeniški gimnaziji, leta 1890 pa profesor filozofije na liceju. Poučeval je do leta 1942! “Vse je učil, naj bodo pošteni in naj dobro uporabljajo božje darove” (A. Venturini). Leta 1942 ga je v Vidmu podrl vojak s kolesom in pri tem si je zlomil desni kolk. Odtlej je šepal, zato se je službi odpovedal in se vrnil v Tarčmun v hišo nečakov, ki jo je bil leta 1930 pomagal graditi malo pod vasjo. Tam je imel sobo in kapelo, tam je bral in študiral ter sprejemal številne prijatelje. 26. junija 1954 je sprejel zadnji obisk – obisk sestre Smrti. [tiri dni kasneje ga je velika množica hvaležno pospremila na božjo njivo ob župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika nad vasjo.

Pesnik in pisatelj, slikar in glasbenik

“Dobro uporabljajte božje darove!” je naročal Trinko svojim učencem. To je uresničeval najprej sam. Z “desetimi talenti”, ki mu jih je zaupal Bog, je pridno “trgoval”. Poleg tega, da je bil odličen učitelj in vzgojitelj, se je uveljavil tudi kot pesnik in pisatelj, bil pa je tudi nadarjen slikar in glasbenik. Domača slovenščina je bila narečna, v šoli slovenščine ni imel; šele v četrti gimnaziji se je ob knjigah Mohorjeve družbe začel učiti knjižne slovenščine. Prav kmalu jo je obvladal tako dobro, da je v njej izražal svoje pesniško čutenje. Prve pesmi je objavil leta 1885 v Ljubljanskem zvonu, tedaj najuglednejši slovenski reviji; podpisoval se je s psevdonimom Zamejski.

Na prigovarjanje Simona Gregorčiča se je Trinko odločil za samostojno pesniško zbirko, ki je izšla leta 1897 pod naslovom Poezije. Iz njegovih pesmi diha ljubezen do slovenskega naroda, skrb za njegov razvoj in obstanek. Precej njegovih pesmi, ki so nastale po izidu Poezij, je ohranjenih v njegovi zapuščini. Vsako leto je nekaj objavljenih v Trinkovem koledarju, ki je začel izhajati že leta 1954, ko je bil Trinko še živ. Te knjižice je bil iskreno vesel, ker je upal, da bo beneškim Slovencem pomagala ohranjati narodno zavest.

Najpomembnejše Trinkovo prozno delo je knjiga Naši paglavci (Gorica 1929), v kateri so zbrane “črtice in slike z beneškoslovenskega pogorja”. V Domu in svetu je predstavil Slovensko Benečijo (1898) in Rezijo (1907). Kot prevajalec je Italijane seznanjal s slovensko in slovansko (predvsem rusko) književnostjo. Napisal je tudi slovensko slovnico za Italijane. Pisal je tudi znanstvene spise. Sodeloval je pri pripravi katekizma za beneške Slovence, ki ga je Ivan Trinko sestavil in mu dodal svojo oporoko. Trinko je bil tudi dober risar: njegove perorisbe in risbe s svinčnikom prikazujejo zlasti domačo pokrajino. Doma je bil tudi na glasbenem področju: dobro je igral na harmonij, nad 30 let je vodil semeniški zbor, pisal je skladbe za bogoslužne potrebe. Največ pa je storil s svojo osebnostjo: zakoreninjen v veri in slovenstvu je bil neupogljiv hrast, na katerega so se njegovi rojaki lahko naslonili v najhujših nevihtah.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1994) 6, str. 20.