* 20. september 1776, Vače, Slovenija, † 20. november 1845, Trst

Od pastirčka do profesorja

Ta veliki mož, ki se je zaradi vneme za lep jezik zapisal v slovensko slovstveno zgodovino, je izšel iz sila skromnih razmer. Rodil se je 20. septembra 1776 na Vačah pri Litiji kot edini otrok malega kmeta in krojača Jurija ter njegove pobožne žene Neže. Brž ko je Matevžek dobil prve hlače, je postal pastirček. Takrat je bil za kaplana in učitelja na Vačah Jurij Stendler, ki je brž spoznal, da je pastirček Matevžek zelo bistre glave. Starše je nagovarjal, naj ga pošljejo v šole. Mama o tem še slišati ni hotela, ker se je bala, da se njen edinec utegne v mestu popačiti. Oče pa bi ga rad poslal v šole, ko bi le denar imel! Kaplan je obljubil, da bo dečka on pomagal šolati. Nekega dne je dejal: “Matevžek, bova šla!” in peljal ga je v Ljubljano, kjer mu je našel stanovanje. Za hrano je šlo včasih bolj trdo, toda Matevžek se je pridno učil, tako da je z odliko končal nižje (“nemške”) in višje (“latinske”) šole. Kot višješolec se je sam vzdrževal kot domači učitelj pri tedanjem kranjskem deželnem glavarju grofu Juriju Jakobu Hohenwartu.

Po maturi (1799) je vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer je študij končal v treh letih, ker je v enem letu naredil tretji in četrti letnik. Ljubljanska bogoslovna šola je prav tedaj ostala brez profesorja dogmatike. Semeniški predstojniki so bistrega Ravnikarja nagovorili, naj se poteguje za to službo, čeprav še ni bil posvečen v duhovnika. Profesorsko skušnjo je odlično prestal. Zadnji dan julija 1802 je prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je 25 let poučeval dogmatiko, hkrati pa je bil vodja semenišča – med njegovimi učenci je bil tudi Friderik Baraga. Bil je tudi profesor na liceju, pod Francozi kancler univerze, nato so ga Avstrijci imenovali za voditelja filozofskega študija, kasneje za gubernijskega svetnika v Trstu.

“Do višje kulture s spopolnjenim jezikom

Profesor Ravnikar si je zelo prizadeval, da bi vpeljal v osnovne šole slovenščino, zato je prevajal šolske knjige. “Pripoznana je resnica, da je kultura kakega naroda v najbolj natanki zvezi s kulturo njegovega deželnega jezika in da se pri vsakem narodu začenja višja kultura s spopolnjenim jezikom,” je zapisal Matevž Ravnikar v svoji spomenici na dunajski dvor, v kateri utemeljuje potrebo stolice za slovenski jezik na ljubljanskem liceju. Njegovi predlogi so na Dunaju naleteli na ugoden odmev in leta 1817 je bila na ljubljanskem liceju res uvedena stolica za slovenski jezik; njen prvi predstojnik je bil (po želji Ravnikarja) Franc Metelko.

Lepo slovenščino je Ravnikar pisal v svojih številnih prevodih. Skoraj sam je prevedel Pentatevh (pet Mojzesovih knjig), ki je ostal v rokopisu. Na novo je prevedel Mesenguyev molitvenik Sveta maša inu keršansko premišljevanje (1813). V uvodu je poudaril, da uporablja jezik, “kakor se danes govori med nami”. [e več je pomenil njegov prevod in priredba Nemca Galla Perpomočik Boga spoznati (1813). “To moralno berilo je bilo oprto na vsakdanje kmečko življenje in tod teče Ravnikarju beseda prav živo in v ljudskih frazah” (Lino Legiša). Njegovo največje delo je prevod Zgodb svetega pisma za mlade ljudi Krištofa Schmida, ki so izhajale tri leta (1815-1817) in sicer v treh delih: prvi prinaša zgodbe stare zaveze, drugi zgodbe nove zaveze do Kristusovega trpljenja in tretji ter četrti skupaj zgodbe nove zaveze po Kristusovem vstajenju ter Apostolsko dejanje ino cerkve perčetik. Knjiga obsega 981 strani. Z Zgodbami si je Ravnikar pri sodobnikih prislužil naslov “oče slovenske proze”. Knjižni jezik je postavil na temelj kmetove (ljudske) govorice ter odločilno usmeril njegov razvoj v prihodnost. Ravnikar se je zelo potrudil, da je v svojih prevodih pisal čisto slovenščino ne samo v besedah, ampak tudi v skladnji. Iz stare slovanščine je hotel oživeti deležnik na -vši ali -ši, zato ga je Prešeren “ošvrknil” s svojim epigramom: “Gorjancev naših jezik potujč’vavši, / si kriv, da kolne kmet molitve bravši.”

“Moj Matevžek bo še škof!”

V rahlo “legendarnem” Ravnikarjevem življenjepisu, ki je izšel ob prvi obletnici njegove smrti (1846), beremo anekdoto, da je oče Jurij leta 1785, ko je svojega devetletnega sina peljal v ljubljanske šole, ob slovesu Vačanom dejal: “Moj Matevžek bo še škof!” Ta “prerokba” bi se lahko uresničila že leta 1827, ko so Ravnikarju ponudili škofijo v Tarnovu (Galicija), pa jo je odklonil, ker da je oče, ki je bil pri njem, prestar, da bi mogel prenesti tako potovanje. Tri leta kasneje, 18. septembra 1830, ga je cesar Franc I. imenoval za prvega tržaško-koprskega škofa (škofiji sta bili tisto leto združeni pod enim škofom z dvema sedežema). Tržaški del škofije je prevzel 15. januarja 1832, koprskega pa tri tedne pozneje. Kot škof v Trstu je našel zelo neurejene razmere: primanjkovalo je duhovnikov, ti so bili, posebno v Istri, malo izobraženi in slabo preskrbljeni. Škof jim je gmotno pomagal, jim kupoval teološke knjige, da bi mogli opravljati svojo učiteljsko službo. Spodbujal jih je, naj ne zanemarjajo pridig in krščanskega nauka. “Rotim vas in prosim, da ob nedeljah in praznikih oznanjujete božjo besedo, pri farnih mašah pridigujte in popoldne razlagajte krščanski nauk za odrasle in za mladino. In tudi v šolah ne zanemarjajte godne mladosti.” Redno je opravljal dušnopastirske obiske (vizitacije) in ob birmah je z veseljem pridigal. Ni maral bučnih sprejemov in prepovedal je streljanje z možnarji. “Grom topiča gre le posvetnim poglavarjem, škofu gre le glas zvonov!” Kot škof se je tudi zelo trudil, da bi imela slovenščina v tržaških cerkvah pravice, ki so ji pritikale po številu prebivalstva. V oporoki je določil šest dijaških ustanov (štipendij), v denarju pa šest tisoč florintov za dobre teološke knjige za duhovnike in bogoslovce ter za nabožne ljudske knjige. Njegovo življenje se je izteklo 20. novembra 1845. Po smrti so ga mnogi imenovali “rajnki prerok”, ker je “bral” prihodnost. Malo pred smrtjo je menda dejal: “Avstrijsko cesarstvo čakajo hudi časi.” Ta njegova “prerokba” se je izpolnila prav kmalu – v revolucionarnem letu 1848.

(obletnica meseca 11_1995)

* 26. januar 1797, Žirovnica, † 6. julij 1835, Sava pri Tomačevem.

Usodna reka Sava

V Žirovnici ob Savi se je pri Ovsenjekovih 26. januarja 1797 rodil Matija Čop. Ta trda kmečka rodovina je dala več pomembnih mož, duhovnikov in posvetnih izobražencev. Matija je z desetim letom šel v Ljubljano, kjer je z odliko opravil glavno šolo in štiri razrede gimnazije, po francoski zasedbi še prva dva letnika filozofije, tretjega pa je končal na Dunaju. V višjih razredih se je preživljal sam s poučevanjem. Leta 1817 je materi na ljubo šel študirat bogoslovje, ker pa ni čutil duhovniškega poklica, je opravil profesorski poklic in leta 1820 nastopil službo na Reki. Čez dve leti je odšel v Lvov, kjer je na liceju poučeval klasična jezika, nekaj časa še avstrijsko in svetovno zgodovino. Zelo rad bi postal profesor estetike na Dunaju, še raje v Padovi, ki je bila tedaj pod Avstrijo. Toda iz Lvova je leta 1827 prišel v Ljubljano za profesorja na liceju. Že naslednje leto je šel v licejsko knjižnico, kjer je 1830 postal predstojnik. Bil je prvi, ki je čutil, da je ena poglavitnih nalog osrednje narodne knjižnice zbiranje slovenskih in drugih slovanskih tiskov. Precej časa mu je vzelo poučevanje jezikov, ki ga je sprejel, da je podpiral dva mlajša brata, ki sta študirala, in bolehno sestro, pa tudi zato, da je kupoval knjige in tudi potoval. V Ljubljani je imel za družbo zlasti rojaka Prešerna, s katerim sta se poznala že izza študentovskih let in ju je vezalo prisrčno prijateljstvo. Imel je še druge prijatelje v Ljubljani in drugod, s katerimi si je dopisoval. Komaj je dobro posegel v slovensko literarno življenje, ga je 6. julija 1835 ugrabila smrt v valovih Save. Ko ga je Prešeren videl mrtvega, je jokal kot otrok in si očital, zakaj ni šel z njim, ko ga je prijatelj vabil na Savo. Svojo žalost je izpovedal v (nemški) elegiji V spomin Matije Čopa, objavljeni v Ilirskem listu 25. julija 1835.

“Velikan učenosti” in “čudni dihur”

V (slovenski) pesmi V spomin Matije Čopa imenuje Prešeren svojega prijatelja “velikan učenosti”. Upravičeno, kajti Čop je bil “v literarnih stvareh razgledan kakor le redkokdo v tedanji Evropi” (Lino Legiša). Imel je izreden dar za jezike in znal jih je 19. Jezikov se je učil ne toliko iz zanimanja za jezikovna vprašanja, ampak predvsem zato, da bi v izvirniku “užival” najpomembnejša literarna dela. Po naravi je bil tak, da je najraje sprejemal. Ogromno je bral, prav malo pa je napisal, zato ga je prijatelj Prešeren ošvrknil z zabavljivim napisom Čudni dihur, ki pravi: “V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre knjige, / od sebe pa ne da najmanjši fige.”

Čop je bil izredno razgledan mož, ki pa se je bal javnega nastopa. [e največ se je ukvarjal z literarno teoretičnimi vprašanji, posebno ga je mikala pesniška oblika in na tem področju je blagodejno vplival na Prešerna. “Brez Prešerna,” meni Slodnjak, “bi bil ostal samoten, izredno načitan in samostojno misleč, vendar bolj ali manj zakoten estet in uživač literarnih umetnin… kot pesnikov sobojevnik za slovensko posvetno poezijo pa je stopil iz tišine svoje biblioteke v najsvetlejše trenutke domače zgodovine.” Za literarno delo ga je hotel ogreti že Smole leta 1823, vendar zaman. Svoje obsežno in temeljito znanje je posredoval drugim najprej na pobudo znamenitega jezikoslovca Jerneja Kopitarja, ki je Čopa priporočil Čehu Šafariku, avtorju Zgodovine slovanskega jezika in slovstva, da napiše slovenski del. Čop se je naloge nekaj časa otepal, potem pa je pripravil trezen pregled dotedanje slovenske književne ustvarjalnosti. Šafarik mu je v svoji zahvali priporočil, naj svoje delo izda posebej kot zgodovino slovenskega slovstva, vendar se to ni uresničilo. Čopov prispevek je izšel šele leta 1864 v knjigi Geschichte der südslawischen Literatur (Zgodovina južnoslovanske književnosti).

Kranjska čbelica in abecedna vojska

Leta 1830 je izšla prva številka almanaha Kranjska čbelica, ki je namesto nabožnega slovstva za kmete uveljavljal posvetno literaturo za izobraženstvo. Matija Čop sicer ni bil med “očeti” Kranjske čbelice, vendar jo je od vsega začetka branil, ker je doumel njen pomen za razvoj naše književnosti. Čbelica je bila mejnik v slovenski poeziji ne samo po Prešernovih pesmih, ki ji dajejo za vse čase nevenljiv sijaj, ampak tudi po svojem splošnem kulturnem pomenu: okoli sebe je namreč zbrala vse pesniške sile, ki jih je premogla tedanja Kranjska, in s krogom svojih sotrudnikov je segla tudi na Koroško (I. Grafenauer). Čop je Čbelico literarno branil proti cenzuri in v javnosti.

Leta 1833 je v listu Illyrisches Blatt objavil nemški prevod ocene Kranjske čbelice izpod peresa češkega pesnika in jezikoslovca F. Čelakovskega, ki ji je dodal lastno oceno, v kateri je opozoril na pomen slovstva za izobražence. Čelakovsky je v svojem zapisu objavil tudi Prešernov zbadljivi sonet o kaši, s katerim je prvak naših pesnikov osmešil “črkarsko pravdo” ali “abecedno vojsko”, ki je izbruhnila leta 1830 med zagovorniki stare pisave (bohoričice) in novega črkopisa, ki ga je na Kopitarjevo pobudo sestavil Franc Metelko. Te zdrahe je Prešeren označil za “pravdo od oslove sence”. Čelakovsky ga je pohvalil: “Izvrstno, dragi Prešeren! Mi smo z vami istih misli!” Čop je v svojih “pripombah” zapisal: “Mnenje gospoda Čelakovskega glede neprimernosti novih črk je tudi naše; moramo pa dodati, da se nam zdijo načela, na katerih sloni ta novotarija in ki jih ni gospod Metelko prvi izrekel, še veliko bolj graje vredna kakor njihova izvedba.” Kopitar je razumel, da to meri nanj in s tem se mu je Čop smrtno zameril. Čop je svojo sodbo strokovno utemeljil in po njegovi zaslugi je vlada konec leta 1833 prepovedala rabo metelčice v šolskih knjigah. Na Štajerskem se je ohranila danjčica do leta 1839, ko je bila povsod uvedena naša sedanja pisava – gajica.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1995) 7/8, str. 28.

* 9. november 1827, Podbrezje, † 25. junij 1895, Ljubljana

68-letna šola življenja

“Učitelj naj tudi učencem vtisne v glavo zlato vodilo, ki pravi, da se človek nikoli ne izuči, in da vse naše življenje ni nič drugega kot vedna šola in preskušnja,” je zapisal Andrej Praprotnik v stanovskem glasilu Učiteljski Tovariš. Njegova življenjska šola je trajala oseminšestdeset let. Začela se je 9. novembra 1827 v Podbrezjah na Gorenjskem. V skrivnost abecede ga je uvajal tamkajšnji župnik Franc Pirc, preden je šel v Ameriko pomagat Baragu kot misijonar med Indijanci. Osnovno šolo je obiskoval v Šenčurju, kjer je živel pri stricu Jakobu (1835-1838), potem pa je šolanje nadaljeval na glavni šoli v Kranju, kjer je bil učni jezik nemški. “Slovensko govoriti nam je bilo ojstro prepovedano.” Leta 1841 je odšel v Ljubljano in se na dveletni pripravnici usposobil za učitelja. Njegovo prvo službeno mesto so bile rodne Podbrezje, kjer je poučeval dve leti. Po opravljenem učiteljskem izpitu je v revolucionarnem letu 1848 odšel poučevat v Kamno Gorico. Leta 1851 ga najdemo že na glavni šoli v [kofji Loki. Opravil je izpit iz slovenščine in leta 1853 odšel na novoustanovljeno šolo na Dobrovi pri Ljubljani. Od tam je leta 1858 prišel na šentjakobsko deško šolo v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve (1890). Na vseh naštetih postajah je ob svojem poklicnem delu deloval kot organizator učiteljstva in strokovni pisec, kot sestavljalec učbenikov ter pesnik in pisatelj. Zadnjo življenjsko “učno uro mu je odzvonilo” 25. junija 1895 v Ljubljani.

Učiteljsko društvo in učiteljski tovariš

Andrej Praprotnik je poučeval 45 let (1845-1890) in v tem času so se razmere na področju osnovnega šolstva korenito spremenile. Ko je službo nastopil, je bil v veljavi avstrijski šolski zakon iz leta 1805, po katerem je prejšnji državni nadzor nad šolami nadomestil cerkveni. Župniki so bili krajevni šolski nadzorniki: nadzirali so vsebino in metodo pouka, vedenje učencev in učiteljev ter odnos staršev do šole. Nad njimi so bili dekanijski šolski nadzorniki, najvišja šolska oblast pa so bili škofijski šolski nadzorniki. Ko so nemški liberalci dobili večino v dunajskem parlamentu, so poskrbeli, da je leta 1869 izšel osnovnošolski zakon, ki je odpravil cerkveni ter spet uvedel državni nadzor nad šolami. Uzakonil je boljšo pedagoško izobrazbo učiteljev, je pa razdelil duhove in večino učiteljstva sčasoma pripeljal v liberalni tabor.

Te spremembe so narekovale potrebo, da se učitelji povežejo in tako je bilo leta 1868 ustanovljeno Učiteljsko društvo za Kranjsko, medtem ko so učitelji na Štajerskem in Koroškem imeli svoja društva. V njih so si prizadevali za izboljšanje svojega gmotnega položaja, za boljšo izobrazbo in skupaj so preučevali politična dogajanja, povezana s šolo. “V teh letih so se morali učitelji odločati o dveh stvareh: za slovensko ali raznarodovalno šolo ter za liberalno osnovnošolsko zakonodajo ali proti njej” (Tatjana Hojan). Bili so za narodno šolo in proti liberalni zakonodaji. Jeseni 1872 je bil v Ljubljani občni zbor vseh slovenskih učiteljev, vendar enotno učiteljsko društvo, katerega predsednik je bil Andrej Praprotnik, ni prav zaživelo.

Še prej kot po društvu so učitelji čutili potrebo po učiteljskem listu. Prvi slovenski pedagoški časnik [olski prijatelj je izhajal v letih 1852-1858, nato je postal cerkveni list. Proti koncu leta 1870 je zagledal beli dan nov šolski časnik – Učiteljski Tovariš, ki ga je urejal Andrej Praprotnik ter bil njegov solastnik. Program lista je bil: zastopati verska načela in se boriti za slovenski jezik ter za pravice in koristi učiteljev. Mnogo prispevkov je napisal Praprotnik sam, pridobil pa je tudi dopisnike iz mnogih slovenskih krajev. Praprotnik je sestavil tudi več učbenikov: Spisje za slovensko mladino, Zgledi za prvence, Abecednik.

Pesnik in pisatelj

Danes si (kljub nekakšni demokraciji) težko predstavljamo, da bi učitelj pisal nabožne pesmi. Iz vernega srca Andreja Praprotnika, “prvaka slovenskih učiteljev”, so privrele številne cerkvene pesmi, ki so skoraj ponarodele in jih pojemo še danes. V pesmarici Slavimo Gospoda iz leta 1992 najdemo naslednje: Glej, zvezdice božje, Večerja zadnja, Zapoj veselo, Skalovje groba, S skupno pesmijo, Ko v jasnem pasu, Ko zarja zjutraj, Marija, mati ljubljena, O Devica, pomočnica, Častimo te. Poleg nabožnih pesmi je pisal tudi priložnostne za razne slovesnosti, porodila pa se mu je tudi kakšna razpoloženjska, od katerih je še danes znana “V dolinici prijetni je ljubi moj dom”. Pesmi je objavljal v Vedežu, Drobtinicah, Slovenski Bčeli, Šolskem prijatelju, Zgodnji Danici, Novicah in Učiteljskem Tovarišu. Izšle so tudi v teh zbirkah: Pesmi, cerkvene in druge (1856), Svete pesmi za šolsko mladost (1864), Marija, naša pomočnica (1866).

Povesti, ki jih je napisal, so bile predvsem poučne. Za mladino je začel izdajati knjižno zbirko, v kateri so izšli trije zborniki z naslovom Darek pridni mladosti (1861, 1863, 1864). Uredil je tudi več koledarjev. Za Mohorjevo družbo je sestavil Slovenski spisovnik z navodili o sestavi listin, pisem in o uradnem dopisovanju. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: “Prva skrb mi je mladina, ravno tako domovina.”

(obletnica meseca 06_1995)

* 13. april 1735, Ljubljana, † 4. februar 1801, Dunaj

“Zlasti dve poglavji Krajnske gramatike sta bili pomembni: predgovor in prozodija (nauk o pasništvu). V prvem slavi Pohlin slovenščino kot ‘plemenit, koristen in svet jezik’. Opominja učečo se mladino, naj se ga ne sramuje, temveč naj ga proučuje in uporablja.” Tako sodi literarni zgodovinar Anton Slodnjak o slovnici, najpomembnejšem delu plodovitega preroditelja očeta Marka Pohlina, ki se je rodil v Ljubljani pred 260 leti.

Menih – učitelj posvetnega pismenstva

V času razsvetljenstva (od srede 18. stol.) so bili edini šolani Slovenci duhovniki in redovniki, zato je skorajda naravno, da se je prerodna misel utrnila v njihovih glavah. Prvi slovenski razsvetljenski preroditelj je izšel iz reda bosonogih avguštincev ali diskalceatov. To je bil oče Marko Pohlin. Rodil se je 13. aprila 1735 kot sin gostilničarja v šempetrskem predmestju v Ljubljani. Pri krstu je dobil ime Anton. Ko mu je bilo dvanajst let, je šel na frančiškansko gimnazijo v Novo mesto, nato je pri jezuitih v Ljubljani končal licej. Odločil se je za meniško življenje in šel k diskalceatom, ki so med ljubljanskimi redovniki tedaj uživali največ ugleda. Bogoslovje je študiral v redovni šoli Maria Brunn pri Dunaju. Ko je bil posvečen v duhovnika, je prišel v ljubljanski diskalceatski samostan za vikarja in pridigarja. Leta 1775 so ga prestavili na Dunaj, kjer je bil samostanski učitelj. Po šestih letih se je vrnil v Ljubljano in bil namestnik samostanskega predstojnika. Leta 1784, dve leti pred razpustom samostana, je za vedno zapustil domovino. Živel je na Dunaju kot tajnik redovne province. Zadnja leta pa je bil učitelj v Maria Brunnu. Tam ga je 4. februarja 1801 doletela smrt, ko še ni dopolnil šestinšestdeset let.

Merilo življenja niso leta, temveč delo, ki ga nekdo v njemu odmerjenem času opravi. Lahko rečemo, da je bilo življenje očeta Marka Pohlina zelo bogato, saj je izdal čez 40 knjig in zapustil okoli 20 neobjavljenih rokopisov, ki pa so se povečini izgubili. Pisal je v nemškem, latinskem in slovenskem jeziku. Za pisanje v slovenščini se je ogrel ob stiku s Čehi. Spoznal je, da ima češčina vse pravice v šolah in uradih, slovenščina pa je povsem zapostavljena. V skrbi za uveljavitev slovenščine v javnem življenju je ustanovil svoj književni krožek, katerega član je bil nekaj časa tudi mladi Valentin Vodnik, prvi pomembnejši slovenski pesnik.

Abecednik in računica, slovnica in slovar

Delavni oče Marko Pohlin je zasnoval knjižni načrt, ki ga je začel takoj uresničevati. Poleg nabožnih knjig (molitvenikov, katekizmov, svetniških življenjepisov, pridig) je sestavil učbenike, slovnico in slovar, pisal pa je tudi pesmi, leposlovno prozo, zabavne in poljudno poučne spise ter dela s področja zgodovine in literarne zgodovine. Njegova prva natisnjena knjiga je bila Abecedika (1765), abecednik, ki so ga rabili v šoli in so ga večkrat ponatisnili. Leta 1781 so izšle njegove Bukevce za rajtengo, prva slovenska računica. Pohlin je bil prepričan, da je prvi pogoj za uvedbo slovenščine v šole in javno življenje “dobro utemeljena” slovnica. Napisal je svojo slovnico – Kraynsko Grammatiko – v nemščini, da bi se iz nje učili slovenščine popotni tujci, zlasti pa nemško šolani slovenski izobraženci. Izšla je leta 1768, druga izdaja leta 1783. “S svojo slovnico je hotel dati Pohlin jeziku pravila, a preveč samovoljno,” ocenjuje dr. Ivan Grafenauer. “Njegova pisava je v glavnem fonetično ljubljanska, ne da bi se držal določenega narečja; na zgodovinsko upravičene oblike (protestantskih pisateljev) in na etimologijo se ni oziral. Uvedel je tudi več črkopisnih novotarij.” Alfonz Gspan mu zameri, da se je štel za meščana in je zviška gledal na kmečki jezik ter ga imenoval “jezik drhali”. Sicer pa je Pohlin pisal boljši jezik od tistega, ki ga je učil v svoji slovnici. “Kakor je jezikovna in pravopisna plat Krajnske gramatike ponesrečena, pomenijo pa prerodne izjave v Uvodu in še na več mestih v knjigi naravnost mejnik v zgodovini razvoja slovenske narodne zavesti,” priznava Alfonz Gspan.

Poleg slovnice je sestavil tudi slovar z naslovom Tu malu besediše treh jezikov, ki je izšel leta 1781. Gradivo zanj je zbral z izpisovanjem iz nekaterih dotedanjih slovenskih piscev, nekatere besede je vzel iz ljudskih ust, nekatere pa je ustvarjal sam. Kljub njegovemu čudaštvu še danes živi precej besed, ki jih je v slovar vpeljal Pohlin (bolest, imenik, krojač, orjak, podnebje, zrcalo…). Lotil se je tudi pisanja zabavnih in poučnih knjig za ljudstvo.

“Marku Pohlinu pripada v zgodovini našega literarnega preporoda eno najvidnejših mest,” presoja njegov pomen Alfonz Gspan. “Četudi po duhu konservativec, je zasnoval smotrn literarni načrt, ga po potrebi dopolnjeval in ga večinoma sam izvršil… Njegova velika prerodna vnema je pritegnila za sabo vrsto boljših sodelavcev, ko je bil led prebit.”

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1995) 4, str. 28.

* 25. september 1865, Križe (pri Tržiču), * 19. marec 1932, Novo mesto

Desetletni čevljarjev sin za orglami

Zvoke tega sveta je Ignacij zaslišal 25. septembra 1865 v skromnem domu čevljarja Andreja Hladnika, ki je opravljal službo cerkovnika v Križah pri Tržiču. [e preden je Nace začel hoditi v šolo, se je družina preselila v Tržič, kjer je dovršil štiri razrede ljudske šole kot odličnjak. Že v otroških letih ga je privlačila glasba. Prvi glasbeni pouk (na violini) je dobil pri tržaškem organistu Jožetu Debeljaku. Orglanja pa ga je učil tedanji tržiški kaplan Jakob Aljaž, kasnejši “triglavski župnik” in skladatelj. “Šuštarjev” Nace je v tej šoli napredoval tako naglo, da mu je, komaj desetletnemu, zaupal orglanje pri popoldanski božji službi (litanijah).

Pregovoril je starše, da so nadarjenega dečka pustili na orglarsko šolo v Ljubljano, ki je bila ustanovljena leto poprej in jo je vodil Anton Foerster. Nace je šolo končal v dveh letih s prav dobrim uspehom. Takšno spričevalo je začudilo marsikoga, ki je Naceta poznal in je vedel, da deček zmore več in sodili so, da je bilo ocenjevanje prestrogo. Petnajstletni “diplomirani organist” je svojo prvo službo nastopil v Šentjakobu ob Savi, kjer je ostal poldrugo leto. Kupil si je klavir, kateremu je dodal pedal (igralnik za noge), ki ga je z vrvicami povezal s klavirskimi tipkami. Na tem glasbilu se je naučil pedalne tehnike, po kateri je slovel. Leta 1881 je prevzel službo organista v Stari Loki in tam ostal osem let. [e dolgo po njegovem odhodu so Ločani govorili, da še nikomur niso orgle pele tako kakor njemu. V Loki se je ukvarjal tudi s pisateljevanjem: pisal je povesti, ki jih je prosto prevajal iz nemščine. Nekatere so bile tudi natisnjene – v Dolenjskem listu so kot podlistek izhajali njegovi Tihotapci.

Organist na kapitlju in srce novomeške glasbe

Štiriindvajsetletni Ignacij Hladnik je 1. oktobra 1889 nastopil službo kapiteljskega organista in pevovodja v Novem mestu, kjer je ostal vse do svoje smrti. Z njim je prišel tudi oče, ki je postal kapiteljski cerkovnik. V Novo mesto je Hladnika povabil tedanji prošt Peter Urh, ki je bil doma iz Tržiča in je nadarjenega mladega organista poznal. Hladnik je nasledil Jožefa Krausa, ki je bil po rodu Čeh in je bil kapiteljski organist kar 56 let. Na kapiteljskem koru je Hladnik namesto dobrega zbora, ki k taki cerkvi spada, našel samo tri pevke. Razmeroma kmalu se mu je posrečilo ustanoviti odličen zbor, s katerim je poleg latinske maše vsako nedeljo večkrat izvajal tudi razne zahtevne koncerte.

V Novem mestu si je spletel družinsko gnezdo. Poročil se je z Marijo Knavs iz Kočevja in imela sta šest otrok: dva dečka (eden je umrl v nežni dobi) in štiri deklice. Oče je vsem omogočil solidno glasbeno izobrazbo, tako da so lahko v čudoviti svet glasbe uvajali še druge.

Poleg službe organista in pevovodje na kapitlju, ki jo je opravljal 42 let, je Hladnik prevzel še številne druge obveznosti: 37 let je poučeval petje na novomeški gimnaziji, polnih 25 let je orglal pri frančiškanih in tam vodil tudi zbor, na kmetijski šoli v Grmu je učil petje dvajset let, v Rokodelskem domu petnajst let. Privatno je poučeval orgle in violino, revne dijake ponavadi brezplačno. S svojim zborom in orkestrom je prirejal koncerte, leta 1930 je imel koncert za radio. Rad je imel živahne, tekoče skladbe francoskih mojstrov, nad vse pa je postavljal Bacha. Pri improvizaciji ob orglah je bil poln domislic, vedno pa je bilo čutiti, da igra po naše, po slovensko. Orgle je mojstrsko obvladal. “Njegovo igro so hvalili preprosti ljudje, kakor tudi glasbeno izobraženi poslušalci. Večkrat se je s posebnim poudarkom omenjala njegova izredna spretnost v pedalu. Tu so mu noge dostikrat švigale sem in tja kot bi šlo za stavo. Nekateri so ga imeli celo za najboljšega organista v Sloveniji in Jugoslaviji” (Stanko Premrl).

Leta 1930 je stopil v pokoj, ker ga je k temu prisilila bolezen. Srce ga je še nekajkrat vleklo h kraljici glasbil, ljubljenim orglam. Zadnjikrat je sedel za kapiteljske orgle na novega leta dan 1932. Bolezen ga je priklenila na posteljo. Na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1932 je njegovo veselo srce prenehalo biti. Na njegovi zadnji poti ga je spremljalo domala vse mesto. Pogrebci so mu iz srca zapeli njegovo Marija, skoz’ življenje.

Skladatelj po meri slovenske duše

Hladnikov skladateljski opus je zelo obsežen. Skladati je začel že kot organist v Šentjakobu ob Savi, ko mu je bilo komaj petnajst let. Prva njegova skladba je bila natisnjena leta 1884. Skladal je večinoma v polifonem stilu, njegove skladbe preveva ljudsko občutje, zato so se ljudem hitro priljubile. “Njegove pesmi se bodo še prepevale in spomin nanj bo ostal kakor za Riharjem,” je zapisano v spominskem članku v Mohorjevem koledarju za leto 1933. Zložil je veliko evharističnih pesmi, postne, velikonočne, božične, nešteto Marijinih. Ustvarjal je z lahkoto. Poleg številnih zborovskih je napisal tudi veliko skladb za orgle (vse njegove orgelske skladbe so izšle v zbirki Musica organistica slovenica ob petdesetletnici Hladnikove smrti leta 1982). Ohranjenih je 111 Hladnikovih vezanih rokopisov v obliki večje knjige, kjer je večina njegovih skladb.

“Pesem Marija, skoz’ življenje je dokaz, da je Hladnik komponiral za zbor,” piše muzikolog dr. Edo Škulj. “Je pa znal tako ‘po slovensko’ zapeti, da so verniki njegove pesmi kar pobirali; pesmi so šle s kora v klopi. Pesem je izrazito zborovska že zaradi imitacije med moškima in ženskima glasovoma, pa je kljub temu postala ljudska. In to je verjetno eden redkih primerov v svetovni cerkvenoglasbeni literaturi, da zbrano občestvo poje v imitaciji. Ni pa to edina Hladnikova pesem, ki jo je prevzelo ljudstvo. Nova cerkvena ljudska pesmarica Slavimo Gospoda nam v kazalu pove, da so Hladnikove pesmi: Angelsko petje, Bodi nam pozdravljena, Krasota Jezus angelska, Marijo častimo, O Marija moje želje, presveto Srce ter Usmiljeni Jezus, ki je ena najlepših slovenskih evharističnih pesmi oziroma pesmi na čast Srcu Jezusovemu. Vse te pesmi so izredno pevne in spadajo v železni repertoar vsakega ljudskega petja po Sloveniji.”

*  20. marec 1808, Trst – Vrdela Vrdelj, † 29. januar 1884 Trst – Vrdela Vrdelj

Prepričan sem, da na Slovenskem malokdo ve, kdo je bil Josip Godina-Verdelski, kdaj in kje je živel. Nevednost naj prežene ta zapis, s katerim ga predstavljamo ob dvestoletnici njegovega rojstva. Ta zanimivi mož, ki se je trudil, da bi s svojimi spisi rojake na Tržaškem budil k narodni zavesti, je kot sedemdesetletni upokojenec napisal knjigo, v kateri spominsko obnavlja dogodke, ki so zaznamovali njegovo življenjsko pot. Knjiga, ki naj bi jo po njegovi smrti razdelili “domačincem”, ni nobena literarna umetnina, po sodbi pisatelja Borisa Pahorja pa je dragocena, saj je Živenje, kakor je Josip Godina svojo avtobiografijo naslovil, “edini izvirni slovenski spis, ki nam nazorno osvetljuje položaj našega življa v prvih sedmih desetletjih devetnajstega stoletja”.

Brati se je naučil sam, potem pa menjal veliko šol

Boris Pahor imenuje Josipa Godina “zaslužni samohodec”; res je bil nekaj posebnega. Rodil se je 20. marca 1808 na Vrdeli, vaškem okolišu, ki spada pod župnijo Sv. Ivana, ki je bila tedaj v tržaškem predmestju in še popolnoma slovenska. Oče Anton je bil kmet, mati Marija pa gospodinja in perica. Imela sta 16 otrok, a do leta 1813 jih je deset umrlo, ostali sta dve hčerki in štirje sinovi; Josip je bil predzadnji. Starša sta bila nepismena. Josip pa se je “v šestem letu svoje dobe branja naučil – sam,” pripoveduje v svojem Živenju. Hodil je k nekemu modremu kmetu, ki je imel veliko knjig (tudi on se je bil sam naučil branja). Ta je za svojega sina in nekaj drugih dečkov najel starega zidarja, ki je otroke naučil spoznavati črke. Josip je doma našel Mali katekizem z nemškim besedilom na levi, v slovenskem na desni strani. “Po vsakokratnem nauku pri tistem zidarju, pri katerem je samo slišal imenovati abecedne črke, pa njih podobo in ime tudi trdno v glavici obderžal, jih je doma v tistimi primerjal, katere je nahajal v opomnjenem Malem katekizmu.” Oče se je še trikrat poročil: prva mačeha Marija je bila res mačeha – hudobna; Josipovo branje je imela za lenobo in izgubo časa. Druga mačeha Marina pa je bila dobra in je Josipa spodbujala k učenju. Najprej je obiskoval nemško normalko v Trstu. Bil je odličen učenec, vendar silno občutljiv za svojo čast. Ko je bil nekoč po krivici kaznovan, ga je tako prizadelo, da bi šolo pustil, če ga ne bi pregovorila mačeha Marina. Nekaj podobnega se mu je prigodilo na gimnaziji v Kopru, zato je odšel v Gorico. Tam je bil po krivici kaznovan s slabo oceno v vedenju, zato je sredi šolskega leta odšel v Ljubljano, kjer je bil med njegovimi učitelji Matija Čop; zadnja dva razreda gimnazije je končal v Gorici.

Večni popotnik po službeni dolžnosti

“Po dovršitvi osmega razreda se je Josip sicer mislil posvetiti duhovskemu stanu, na namig profesorja iz Gorice pa se je odločil za študij prava na vseučilišču v Gradcu.” Tudi v študentskih letih se je, kot že prej v dijaških, preživljal z instrukcijami. Po diplomi leta 1837 se je vrnil v Trst, kjer je bil eno leto v sodnijski, zatem pa do konca življenja v finančni. Zelo pogosto so ga prestavljali, kar vse popisuje v svojem Živenju. Martin Jevnikar je ob branju dobil vtis, da so bile “vse te zamenjave šol in službenih mest posledica njegovega težkega značaja, ki ni znal najti stika ne s profesorji ne s predstojniki in sodelavci”. Borisu Pahorju pa se zdi Josip Godina drugačen. “Tu pa tam je Godinov značaj čudaški, vendar pa v bistvu simpatičen, prav nič dolgočasen, marsikdaj celo nadvse isker in duhovit.” Pisec sam pa o sebi sodi takole: “Bil je lahke in vroče krvi in trmaste glave. Imel je močan čut za čast.”

Naštejmo kraje njegovih selitev po službeni dolžnosti. Iz Trsta je bil leta 1840 prestavljen v Dubrovnik, kjer se je poročil s Katarino Schimpf, hčerko okrajnega zdravnika, ki je umrla pri porodu drugega sina v Splitu, kamor so ga poslali iz Dubrovnika. Leta 1845 ga srečamo v Trstu in Gorici, kjer se je drugič poročil s Frančiško Koch, hčerko odvetnika iz Gradca. Od tam so ga poslali v Tržič (Monfalcone), pa spet v Split in nazaj v Trst, od tam pa v Koper, kjer mu je umrla žena in vseh sedem sinov in kjer se je še tretjič poročil. Po petih letih službovanja v Celovcu se je vrnil v Trst, kjer je ostal do upokojitve leta 1875. Naselil se je na Vrdeli, kjer mu je umrla tretja žena. Tam se je 29. januarja 1884 izteklo tudi njegovo življenje.

Svoje knjige je sam založil in rojakom delil

V mirnem pokoju rojstne Vrdele, po kateri si je privzel vzdevek Verdelski, je leta 1879 napisal svoje Živenje (Življenje) “s pristavkom raznih stranskih rečij za razdelitev med domačince po njegovi smerti”. Knjigo je, kot še vrsto drugih svojih del, izdal na lastne stroške in jih potem brezplačno razdeljeval ljudem. Pri tem ga je vodila misel, “da je potrebno v slovenskem jeziku podati ljudem vse, kar je pomembno za urejeno, zdravo in napredno življenje. Vsekakor pa bi poudaril, da je ta njegov pragmatizem izredno zanimiv, saj se precej razlikuje od tradicionalnega slovenskega poudarjanja prvenstva predvsem kulturnega poslanstva” (Boris Pahor).

Slovenstva se je zavedel šele leta 1852 v Trstu, ko je izdal svoje prvo slovensko publikacijo Koledarček za leto 1853. Vabil je k naročilu Voditelja k znanstvu, ki naj bi obsegal “podučno domače berilo, lepe izgledne in podučne povestnice, opis zemlje, šeg in njenih prebivavcov in novih koristih iznajdb… za pokončanje praznih ali babjih ver in predsodkov… za narodovo zadovoljstvo in za poboljšanje njegovega stanja”. Najbolj tehtno Godinovo delo je Opis in zgodovine Tersta in njegove okolice (1872), s katerim je hotel dokazati, da je bil Trst “sperva slavjanski”. Josip Godina je zasejal tudi prvo seme slovenskega časnikarstva na Tržaškem: leta 1866 je izšel njegov Ilirski Primorjan, kateremu je sledil Tržaški Ljudomil. Godina je bil izdajatelj, urednik in pisec. S svojimi zanimivimi prispevki je sodeloval v slovenskem tisku: pisal je v Novice, v Naprej, v Einspielerjevega Slovenca, za Mohorjevo družbo.