Blaž Kumerdej
* 27. januar 1738, Zagorice na Bledu, † 10. marec 1805, Ljubljana
“Kranjska ima jako ugodno lego za trgovino in obrt. Ljudstvo je nadarjeno, pa zelo siromašno. Kriva temu je nevednost, ker zna na kmetih komaj sto ljudi pisati in brati. Treba je učiti ljudi brati in pisati v domačem jeziku, da preprosti človek lažje in bolje spozna svoje krščanske dolžnosti.” Tako je zapisal v svoji spomenici o šolskem vprašanju, poslani dunajski vladi leta 1773, Blaž Kumerdej, ki je umrl na današnji dan (10. marca 1805).
Zagovornik slovenskega šolstva
Pisec te poslanice z dolgim naslovom Domoljuben načrt, kako bi se dalo kranjsko stanovalstvo najuspešneje poučevati v pisanju in branju, se je rodil 27. februarja 1738 v Zagorici, vasi, ki je danes del Bleda (na levo roko, če prideš iz Lesc). Na latinskih šolah (klasični gimnaziji) v Ljubljani se je zanimal za ruščino in za cirilico in glagolico. Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje, da bi študiral teologijo in postal duhovnik, pa si je kmalu premislil in odšel na Dunaj študirat filozofijo in pravo. Študij je končal z doktoratom in postal učitelj na dunajski orientalski akademiji. Ogreval se je za razsvetljenjsko miselnost, ki je navdihovala tudi tedanjo avstrijsko cesarico Marijo Terezijo. “Prosvetljena absolutistka” se je zanimala za izobraževanje preprostega ljudstva. “Ljudem je treba pomagati, da bodo živeli krepostneje, da bodo marljivejši in imovitnejši in tako lažje plačevali davke.” Cesarica je leta 1772 izdala odlok za izboljšanje šolstva v vseh njenih deželah.
Šolske razmere v svoji kranjski domovini je želel izboljšati Blaž Kumerdej s svojo poslanico, ki jo je nenaprošen predložil dunajski vladi leta 1773. V njej poudarja potrebo, da se osnuje ljudskošolski pouk na podlagi materinščine, ako naj šola v slovenskih deželah prinaša kaj sadov (tedanja vlada je namreč hotela povsod ustanavljati le nemške šole). Dobro utemeljeni Kumerdejev predlog je vlada izročila kranjskemu deželnemu glavarstvu, ki je zbralo mišljenje cerkvene in svetne gosposke, po katerem so predlogi Blaža Kumerdeja neizvedljivi. Deželno glavarstvo je poslalo na Dunaj nekaj svojih predlogov, ki pa niso bili ugodno sprejeti. Dvorna pisarna je 12. julija 1773 odredila, naj se v Ljubljani osnuje šolska komisija in ustanovi normalka. Za njenega ravnatelja je bil imenovan Kumerdej “zaradi razboritosti in vneme, ki jo je pokazal v tej prevažni stvari”.
Ravnatelj normalke in jezikoslovec
Normalka je bila šola, ki se je zgledovala po “normah” šole, ustanovljene leta 1771 pri Svetem [tefanu na Dunaju, kjer so poučevali po metodi opata Ignacija Felbingerja (po tabelah ali črkah). Ljubljansko normalko so odprli jeseni 1773 in sicer za štiri razrede hkrati, kar pa se je izkazalo za zgrešeno, ker se tvarina ni prav razdelila. Poglavitni razlog neuspeha je bilo dejstvo, da se je pouk vršil v nemškem jeziku, čeprav je bilo med 120 obiskovalci normalke le 20 nemških otrok. Med ljudmi je bilo veliko predsodkov zoper šolo pa tudi cerkvena in svetna gosposka nista bili posebno ogreti zanjo. Cesarica je bila huda in je za šolskega upravitelja na Kranjskem imenovala grofa Janeza Nepomuka Edlinga, oskrbnika brižinskih škofov v Škofji Loki, ki je kazal veliko vnemo za šolstvo pri nas.
Zanimanje za novo šolo je hotel spodbuditi najprej s tem, da je poslovenil več knjig, ki naj bi služile učiteljem in učencem. Sam je prevedel Mali katekizem, namenjen začetnim šolam ali trivijalkam, na katerih se je poučeval verouk, branje, pisanje in računstvo. Kumerdej je leta 1778 izdal naše prvo dvojezično berilo “Vadenja za brati v vse sorti pisanju za šolarje teh deželskih šol v cesarskih krajevnih deželah”, ki so ga pri nas uporabljali vse do leta 1848.
Kumerdej se je ta čas posvetil jezikoslovju. Poglabljal se je v študij slovanskih jezikov in za to pridobival še druge. V ta namen se je leta 1779 rodila Kumerdejeva jezikoslovna akademija, ki je štela 15 članov in si je zadala nalogo urediti pravopis, gojiti jezik in zbirati gradivo za slovensko-nemški slovar. Ruski akademiji znanosti je 1780 poslal razpravo o jezikoznanstvu Slovanov in Rusov in s tem prvi pri nas opozoril o potrebi znanstvene povezanosti med Slovani.
“Akademik” in prevajalec svetega pisma
Blaž Kumerdej je bil vodilni član skupine slovenskih razsvetljencev, ki je hotela obnoviti Akademijo delavnih (Academia operosorum). Ta je delovala v Ljubljani v letih od 1701 do 1725. Za razliko od prve akademije (1693-1725), ki je bila po duhu humanistična, po jezikovni strani latinska, po zavesti glavnih članov pa kranjsko- domovinska, je bila obnovljena akademija po duhu prosvetljenska, po rabi jezika in po svojih narodnoprosvetiteljskih namenih že izrazito slovenska. Med njenimi člani so bili: prevajalec Svetega pisma Jurij Japelj, pesnik p. Damascen Dev, zgodovinar in dramatik Anton Tomaž Linhart, nabožni pisec oče Marko Pohlin in drugi. Na prvi javni seji (3. aprila 1781) je tajnik Jurij Japelj to novo akademijo imenoval “pravo slovstveno državo naše domovine”. Družba, ki je imela namen pospeševati književnost, je delovala štiri leta. Kumerdej je sam sestavil poskus pravopisa, spisal je kranjsko-slovansko slovnico s težnjo ustvariti skupen slovanski jezik. Zapustil je bogato slovarsko delo (večina teh del je ostala v rokopisu).
Kumerdej je v svojem času veljal za najboljšega poznavalca slovenščine, zato ga je duhovnik Jurij Japelj povabil k sodelovanju pri novem prevodu Svetega pisma v slovenščino. Japelj in Kumerdej sta izdala v dveh knjigah Novi testament (1784, 1786) in prvi del Starega testamenta – Mojzesove bukve (1791), potem so delo nadaljevali drugi. Kumerdej si je s svojo vsestransko dejavnostjo pridobil vzdevek Neutrudni, ki ga je nosil kot član Akademije delavnih.
Silvester Čuk
Jože Abram je izšel iz trdne kraške rodovine, ki je dala več šolanih in pridnih ljudi. Rodil se je v Štanjelu na svečnico, 2. februarja 1875. Po končani ljudski šoli v domačem kraju je nižjo gimnazijo obiskoval v Gorici, višjo pa v Ljubljani. V Gorici je spoznal bogoslovnega profesorja dr. Antona Mahniča, rojaka iz bližnjega Kobdilja, v Ljubljani pa dr. Janeza Evangelista Kreka – “slovenskega Mojzesa”. Ob Kreku, Cirilu Vugi in Antonu Breclju, s katerimi ga je vezalo “kazaško pobratimstvo” (Abram-Bajda, Brecelj-Bogdan, Krek-Ostap, Vuga-Salop), se je Abram ogreval za vse, kar je bilo slovansko, posebej še ukrajinsko. Že v gimnazijskih letih je začutil dar in veselje do literarnega in narodnega dela. Leta 1895 je v reviji Dom in svet izšel njegov prvenec – pesem z značilnim naslovom Ukrajinec. Kasneje je svoje spise pošiljal Angelčku, Vrtcu in visokošolski Zori (v njej je objavil vrsto tehtnih razprav o takrat aktualnih vprašanjih).
Po maturi je stopil v goriško bogoslovje in bil po štirih letih študija posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel 23. julija 1899 v Štanjelu. Slavnostni pridigar je bil njegov pobratim Janez Evangelist Krek. Kot mlad duhovnik je Abram deloval v duhu tega svojega pobratima in prijatelja: povsod se je ljudem vtisnil v spomin kot vzoren duhovnik pa tudi kot gospodarski in kulturno-prosvetni organizator. Ustanavljal in pospeševal je knjižnice, podporna društva, vodil je posojilnice, med vojno skrbel za prehrano ljudi.
Novomašnika Jožeta je tedanji goriški nadškof kardinal Jakob Missia poslal za kaplana v Bovec, kjer je skrbel ne le za duše, ampak tudi za “zunanje zadeve” – s tem namenom je ustanovil Katoliško politično društvo. Leta 1901 je šel iz Bovca za vikarja v Trento. Tam je preživel tri nepozabna leta. Vzljubil je gorski svet, postal je Trentar med Trentarji in poslej je bil “Trentar” njegov psevdonim, s katerim se je najraje podpisoval. Pogosto je zahajal v planine, se ob njih učil in svoja spoznanja posredoval drugim v planinskih spisih (nekaj jih je zbral Jožko Kragelj v knjigi Moja Trenta, ki jo je izdala Goriška Mohorjeva družba leta 1972).”Mnogo sem se naučil po božjih sončnih planotah in vrheh. Spoznal sem lepoto narave, veličastnost božjega stvarstva. Naravo preprosto, nepopačeno, neponarejeno, kot jo je Bog ustvaril … V tej naravni zaupni slogi se tudi človek z nepokvarjenim bratskim srcem bliža človeku… In osebe, ki so kdaj uživale veličastnost planin, veže tudi še nadalje, tudi v dolinah, neka posebna prisrčnost in zaupnost – pravo prijateljstvo!
Čutijo se sorodne po duhu, čutijo, da so res bratje in sestre, otroci enega in istega Očeta, ki kraljuje nad nebom in planino” (V planinskem kraljestvu in bratstvu).Ko beremo to, pač razumemo, zakaj je svetovno znani planinec dr. Julius Kugy, pesnik naših Julijcev, ki je bil v Trenti kakor doma, ob smrti Jožeta Abrama-Trentarja zapisal: “Bil je eden najplemenitejših ljudi, kar sem jih poznal, in eden mojih najboljših prijateljev. Imel je odprto oko in široko odprto srce za naravne lepote; bil je poln toplega, dobrohotnega humorja in iskrenega duha, pri tem pa preprost in skromen, vedno dobre volje in vedno pripravljen pomagati vsem, ki so potrebovali njegove pomoči. Predvsem in nad vsem je pa bil resnično izbran služabnik božji, res globoko veren: vero, ljubezen in mir razsipajoči duhovnik.”
Težko se je ločil od Trente, ko je leta 1904 odšel v Novake in tam ostal tri leta. V tem času je vrgel na papir svoj Opis Trente, prebiral in prevajal je ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka ter izdal Kobzarja in Hajdamake. Iz Novakov je odšel v Bilje (1907-11), od tam v Obloke v Baški grapi, kjer je med prvo vojno skrbel za prehrano prebivalstva. Leta 1918 je postal župnijski upravitelj pri Sv. Luciji – na Mostu, kjer je odprl bogato župnijsko knjižnico, ki je “v letih fašističnega zatiranja natihona vzgajala in postala tajna šola slovenskega jezika,” pričuje Jožko Kragelj, njegov faran. Leta 1929 ga je nadškof Sedej poklical v Pevmo (pri Gorici), kjer je v najtežjih časih raznarodovanja postal pravi duhovni oče svojemu ljudstvu.”
Pri vsem svojem duhovniškem delu ni pozabil svojih ljubljenih gora in tudi peresa ni odložil. S spominskimi članki in s planinskimi zapisi je sodeloval v goriški Mladiki, v ljubljanskem dijaškem glasilu Mentor, bogatil je koledarje Goriške Mohorjeve družbe. Poskušal se je tudi kot dramatik: napisal je tri ljudske igre, med katerimi je najbolj dognan Zlatorog, igra v petih dejanjih, ki je izšla v založbi ljubljanske Drame.
Za spopad je bilo določeno področje vojne krajine na stičišču Balkanskega in Apeninskega polotoka, koder je vodila glavna cestna povezava med Italijo in severnimi provincami. Središče obrambe je bilo na utrjenem prelazu Ad Pirum (Hrušica), trdnjavi v zaledju pa sta bili Nauportus (Vrhnika) in Castra (Ajdovščina). Evgenijev strateg Arbogast, po rodu Frank, je Teodozijev pohod proti Italiji hotel ustaviti z zasedbo gorskih prelazov. Teodozijev štab pa je z naglimi pohodi skušal prehiteti zasedbo alpskih zapor ali jih vsaj hitro prebiti. Teodozijeva vojska, ki je proti kraju spopada krenila iz Sirmija (Sremska Mitrovica), je štela okoli 100.000 mož. Rimskim vojakom je poveljeval cesar sam, na čelu zavezniških Vizigotov pa je bil njihov vodja in prvi kralj Alarik. Strateg tega pohoda je bil vandalski general Stilikon. Evgenijeva vojska je bila za polovico šibkejša od Teodozijeve; kot najemniki so v njej sodelovali Franki in Sasi. V odločilni spopad pri Frigidu se je dvignila iz Mediolana (Milana), mimo Akvileje (Ogleja) do trdnjave Castra (Ajdovščina). Poveljeval ji je cesar Evgenij, ob njem je bil strateg Abrogast, ki je bil cesarja ustoličil, ter generala Flavijan in Arbicio.
V noči od 5. na 6. september je na Teodozijevo stran prestopil omahljivi Arbicio, poveljnik zasede na vzhodnih pristopih k alpskim zaporam, in s tem se je podrl pomemben steber Arbogastove taktike. Teodoziju je bila odprta pot za umik. Zavrnil je predlog nekaterih svojih generalov naj se umakne in bitko preloži na naslednje leto. Drugo jutro, poročajo kronisti tiste dobe, se je Teodozij ponovno povzpel na skalo, s katere je imel pogled na celotno bojišče. Odložil je orožje in se “v ponižnosti vrgel na tla pred božje obličje”.
Bitka pri Frigidu, beremo na kovinskih tablah, postavljenih na Evgenijevem razgledišču na Zemonu, je bila tudi spopad dveh različnih svetovnih nazorov. Kristjan Teodozij je premagal zadnjega glasnika antičnega poganstva in vrednot, na katerih je do tedaj počival tisočletni Rim. Po zmagi v bitki pri Frigidu je postalo krščanstvo edino dovoljena vera v imperiju. Prepoved poganstva in s tem njegov zaton, pa predstavlja eno najglobljih kulturnozgodovinskih sprememb v antični dobi.
Strmeči otrok ob mlaki na vrtu
V osmi šoli so Fran Erjavec, Vaclav Bril, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in Valentin Zarnik ustanovili literarni krožek ter izdali tri številke rokopisnega glasila Vaje, zato so znani kot ‘vajevci’. Erjavec je objavil svoj spis Žaba ter nekaj drugih krajših del. Po maturi je na Dunaju študiral kemijo in prirodopisje za profesorja na realkah.
Na podlagi teh izkušenj so nastale znanstvene prirodoslovne študije. Hrvati so ga cenili kot strokovnjaka, dijaki so ga ljubili kot odličnega profesorja, velikega učenjaka in srčno dobrega človeka. Zaradi njegovih strokovnih del ga je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti leta 1875 imenovala za svojega dopisnega člana. Tedaj je bil Fran Erjavec že štiri leta profesor na državni (nemški) realki v Gorici. Želel je priti v domovino, vleklo ga je v rodno Ljubljano, vendar je bil tudi v Gorici srečen, ker je bil lepo sprejet. Ko je imel prost dan, je čez rame obesil popotno torbo ter šel med ljudi na Kras, v Vipavsko dolino, Trnovski gozd, celo v Julijce.
Povsod je bil prijazno sprejet, dasi so ga imeli zdaj za trgovca, zdaj za davkarja, za doktorja vseh bolezni – pa tudi za ravbarja! Leta 1872 se je 38-letni profesor poročil z 18-letno Marijo Ferfilovo iz Senožeč, varovanko goriškega veletrgovca Trippa, in si ustvaril topel dom. Iz tega srečnega zakona so se rodili trije ‘mili’ otroci: Ljudmila, Miljutin in Milena. Strogo-dobri oče jih je vzgajal v narodnem in verskem duhu. V njegovi hiši so bili ljubi gostje številni prijatelji in prosvetni delavci. Med njimi se je tako dobro počutil, da je leta 1875 odklonil imenovanje za rednega profesorja zoologije na univerzi v Zagrebu.
Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je ob odkritju Erjavčevega spomenika na Erjavčevi cesti v Novi Gorici (15. oktobra 1972) dejal: “Erjavec je eden najizobraženejših, najpridnejših in najplemenitejših mož našega slovstva v devetnajstem stoletju … Bil je tak, kakršen je bil njegov slog: odkrit, domač, lep.” Lahko rečemo, da je vse življenje ohranil otroško srce, ker se je znal čuditi ob vsem, kar je odkrivalo njegovo oko in je potem njegovo pero zapisalo.Kdor kaj bere, mora poznati Erjavčevo Žabo, Mravljo ter številna druga zanimiva bitja, opisana v mohorskih knjigah Domače in tuje živali v podobah ter Naše škodljive živali v podobi in besedi. Med pripovednimi besedili ima skoraj ‘katekizemsko’ veljavo njegova poučna povest Ni vse zlato, kar se sveti. Enkratni so njegovi potopisi, v katerih ga zanima ljudstvo s svojimi navadami in običaji (Ena noč na Kumu, Na kraški zemlji, Med Savo in Dravo). V svojih beležkah Iz popotne torbe je shranil obilo narodopisnega in slovarskega gradiva. Erjavčeva dela so pomemben vir za Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (1894-95). Vsi, ki so ga poznali, so Erjavca spoštovali in ljubili. Prizadela jih je njegova nenadna smrt 13. januarja 1887, ko še ni dopolnil triinpetdeset let življenja. Pokopali so ga ob sinu Miljutinu, ki je umrl tri leta poprej.
Zares veliki ljudje so zelo preprosti in pristni. Tak je bil “oče beneških Slovencev” Ivan Trinko. Njegov vsestransko nadarjeni duh ga je dvigal v evropske višine, njegovo srce pa ga je vleklo med ljudi pod Matajurjem, kjer mu je tekla zibelka. Za svoje rojake je vse življenje delal, med svojimi domačimi je preživel večer življenja, med njimi tudi čaka vstajenja.
Mašniško posvečenje je prejel 20. junija 1886. Nekaj mesecev kasneje je postal profesor na semeniški gimnaziji, leta 1890 pa profesor filozofije na liceju. Poučeval je do leta 1942! “Vse je učil, naj bodo pošteni in naj dobro uporabljajo božje darove” (A. Venturini). Leta 1942 ga je v Vidmu podrl vojak s kolesom in pri tem si je zlomil desni kolk. Odtlej je šepal, zato se je službi odpovedal in se vrnil v Tarčmun v hišo nečakov, ki jo je bil leta 1930 pomagal graditi malo pod vasjo. Tam je imel sobo in kapelo, tam je bral in študiral ter sprejemal številne prijatelje. 26. junija 1954 je sprejel zadnji obisk – obisk sestre Smrti. [tiri dni kasneje ga je velika množica hvaležno pospremila na božjo njivo ob župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika nad vasjo.
“Dobro uporabljajte božje darove!” je naročal Trinko svojim učencem. To je uresničeval najprej sam. Z “desetimi talenti”, ki mu jih je zaupal Bog, je pridno “trgoval”. Poleg tega, da je bil odličen učitelj in vzgojitelj, se je uveljavil tudi kot pesnik in pisatelj, bil pa je tudi nadarjen slikar in glasbenik. Domača slovenščina je bila narečna, v šoli slovenščine ni imel; šele v četrti gimnaziji se je ob knjigah Mohorjeve družbe začel učiti knjižne slovenščine. Prav kmalu jo je obvladal tako dobro, da je v njej izražal svoje pesniško čutenje. Prve pesmi je objavil leta 1885 v Ljubljanskem zvonu, tedaj najuglednejši slovenski reviji; podpisoval se je s psevdonimom Zamejski.
Na prigovarjanje Simona Gregorčiča se je Trinko odločil za samostojno pesniško zbirko, ki je izšla leta 1897 pod naslovom Poezije. Iz njegovih pesmi diha ljubezen do slovenskega naroda, skrb za njegov razvoj in obstanek. Precej njegovih pesmi, ki so nastale po izidu Poezij, je ohranjenih v njegovi zapuščini. Vsako leto je nekaj objavljenih v Trinkovem koledarju, ki je začel izhajati že leta 1954, ko je bil Trinko še živ. Te knjižice je bil iskreno vesel, ker je upal, da bo beneškim Slovencem pomagala ohranjati narodno zavest.
Najpomembnejše Trinkovo prozno delo je knjiga Naši paglavci (Gorica 1929), v kateri so zbrane “črtice in slike z beneškoslovenskega pogorja”. V Domu in svetu je predstavil Slovensko Benečijo (1898) in Rezijo (1907). Kot prevajalec je Italijane seznanjal s slovensko in slovansko (predvsem rusko) književnostjo. Napisal je tudi slovensko slovnico za Italijane. Pisal je tudi znanstvene spise. Sodeloval je pri pripravi katekizma za beneške Slovence, ki ga je Ivan Trinko sestavil in mu dodal svojo oporoko. Trinko je bil tudi dober risar: njegove perorisbe in risbe s svinčnikom prikazujejo zlasti domačo pokrajino. Doma je bil tudi na glasbenem področju: dobro je igral na harmonij, nad 30 let je vodil semeniški zbor, pisal je skladbe za bogoslužne potrebe. Največ pa je storil s svojo osebnostjo: zakoreninjen v veri in slovenstvu je bil neupogljiv hrast, na katerega so se njegovi rojaki lahko naslonili v najhujših nevihtah.
Škof Abraham je čutil potrebo, da svoje slovenske vernike, ko jih obišče, nagovori v njihovem jeziku. Sicer so pa to velevale tudi določbe cesarja Karla Velikega. Tako je dal v svoj popotni priročnik zapisati troje besedil v slovenskem jeziku. Ta rokopisna knjiga, ki so jo leta 1803 prenesli iz Freisinga v državno knjižnico v München, obsega 169 pergamentnih listov različne kakovosti, vezana je v lesene platnice, prevlečene z belim usnjem. Ima šest delov in vanjo je 26 različnih rok zapisalo besedila bogoslužno-pridigarske vsebine, povečini v latinščini. Med njimi so leta 1807 odkrili tri krajše zapise v slovenščini, znane pod imenom Brižinski spomeniki.
Pridevnik brižinski je prvi uporabil Anton Janežič v svoji slovnici (1854): ime Freising je prevedel v Brižinje ter tako dobil pridevnik brižinski. Kljub odporom nekaterih se je ta uveljavil. Škof Abraham je svojo življenjsko pot končal 26. maja 994. Ob tisočletnici njegove smrti je SAZU v Ljubljani pripravila Mednarodni simpozij o Brižinskih spomenikih, že leta 1992 pa je pripravila njihovo znanstveno-kritično izdajo.
V omenjenem priročniku je 73 različnih besedil (pridig, obrednih molitev itd.); Brižinski spomeniki so vanj vpisani kot 32., 70. in 71. enota. Obsegajo dva obrazca splošne izpovedi (1. in 3.), ki se je po rimskem spokornem obredu molila pri maši katehumenov po evangeliju, preden so spokorniki šli iz cerkve. Ob slovesnih prilikah (ob obisku škofa) je izpovedi sledila skupna odveza, vselej v latinščini. Prvi spomenik, ki se začenja z besedami GLAGOLITE PO NAZ REDKA ZLOUEZA (Govorite za nami teh malo besed), je bil po vsej verjetnosti zapisan okrog leta 975, ko je škof Abraham več let bival na Koroškem. Ta obrazec splošne izpovedi naj bi bil v rabi v Karantaniji. Drugi obrazec splošne izpovedi, zapisan v tretjem brižinskem spomeniku (JAZ SE ZAGLAGOLO – Jaz se odpovem), pa naj bi bil v rabi v Slovenski Panoniji okrog Blatnega jezera. Isti pisec je zapisal tudi drugi brižinski spomenik – pridigo o grehu in pokori, katere prva vrstica se glasi ECCE BI DED NAŠ NE ZEGREŠIL (^e bi ded naš ne grešil) – ker sta v zborniku takoj eden za drugim. Pisava Brižinskih spomenikov je bistveno enaka pisavi latinskih besedil v priročniku: to je pisava, ki je bila v veljavi v srednji in zahodni Evropi v stoletjih po Karlu Velikem in se po njem imenuje karolinška minuskula.
Brižinski spomeniki so prepisi veliko bolj zgodnjih predlog, ki pa se niso ohranile. Obrazci, ki so zapisani v Brižinskih spomenikih, sodijo jezikoslovci, niso dosti mlajši od prvih časov pokristjanjenja Slovencev, torej segajo v prvo polovico 9. stoletja. Jezik Brižinskih spomenikov razodeva že ‘izrazite črte današnje slovenščine”, čeprav je njeno jedro še vedno bolj ali manj občeslovansko. Deloma se kaže tudi vpliv starocerkvenoslovanščine (predvsem v 2.). “Raziskave so pokazale,” piše slavist Jože Pogačnik, “da sta 1. in 3. spomenik zanimiva predvsem jezikovno, medtem ko ima 2. tudi slovstvane kvalitete.” Literarni zgodovinar Anton Slodnjak (Slovensko slovstvo, Ljubljana 1968, str. 12) občuduje mojstrstvo pisca 3. spomenika, ki govori o izvirnem grehu in o odrešenju.
“Jedrnato sintezo krščanske vere je naš avtor izrazil v monumentalnih, slikovitih in vendar preprostih stavkih. V bogatem in čistem jeziku, z redkimi izposojankami in tujimi stavčnimi zvezami je lepo in umljivo izrazil najbolj zapletena načela krščanskega idealizma. Ta uspeh je bil pač najmočnejši dokaz zoper trditev, da jezik alpskih Slovanov ni sposoben za slovstveno uporabo. Toda škof Abraham ni imel naslednika, ki bi zbiral slovenske verske tekste.”
“Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vsem Spodnjim Štajerskim! Kdor bi se v področju moje oblasti upiral mojim poveljem, pride pred moje vojaško sodišče!”
Zasedel je slovensko narodnostno ozemlje na Štajerskem, koder je bila kasneje zarisana meja z Avstrijo. Nameraval je zasesti tudi Koroško, pa mu vlada v Ljubljani tega ni dovolila. kako zgrešeno je bilo to, pove izjava maršala Focha, vrhovnega poveljnika zavezniških sil, članu slovenske delegacije na mirovnih pogajanjih v Parizu: “Kar imate zasedenega svojega ozemlja in če vlada tam red, ostane vaše.” General Maister se je moral jeseni 1919 kot poveljnik policijskih sil umakniti s Koroškega, ki je po nesrečnem plebiscitu 10. oktobra 1920 prišlo pod Avstrijo. Zatem je bil mestni poveljnik Maribora. Zaradi narodne zavednosti je bil preganjan v stari Avstriji, tudi v novi državi kot čvrst Slovenec ni bil zaželen, zato je bil leta 1923 brez pravega razloga upokojen, ko mu je bilo komaj 49 let. Ostal je v Mariboru, kjer je spodbujal kulturno, še posebej literarno življenje.
Med poklicnimi vojaki redko zasledimo pesnika in resničnega ljubitelja knjig. Rudolf Maister je bil taka izjema. Najbrž je postal vojak po čudnem spletu življenjskih okoliščin. Rodil se je 29. marca 1874 v Kamniku. Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu in Kranju, kjer je končal tudi nižjo gimnazijo. Po prvih dveh razredih višje gimnazije v Ljubljani je zaradi očetove smrti vstopil v vojaško šolo (domobransko kadetnico) na Dunaju. Že kot četrtošolec (štirinajstletnik) je v Kranju ustanovil in urejal dijaški list Inter nos (Med nami). Leta 1890 je bil v Vrtcu natisnjen njegov prvi spis. V Ljubljani je postal član tajnega dijaškega literarnega društva Zadruga (vanjo so bili včlanjeni Cankar, Kette, Murn, Župančič in mnogi drugi), ki mu je ostal zvest tudi med šolanjem na Dunaju. Vse življenje je bil povezan s slovenskim kulturnim ustvarjanjem in političnim snovanjem. Kot častnik je služboval pretežno na Slovenskem: skoro petnajst let v Ljubljani, nekaj časa v Celovcu, od leta 1913 do razpada Avstro-Ogrske pa v Celju in Mariboru. V letih 1909-1912 je bil v Galiciji, kjer je zbolel za tuberkulozo, tako da ni bil več sposoben za frontno službo in to ga je pripeljalo v Maribor v poveljstvo črnovojnikov.
Pesniti je začel že v gimnazijskih letih; pesmi je objavljal večinoma pri Ljubljanskem zvonu pod psevdonimom Vojanov. Leta 1904 je izšla njegova prva pesniška zbirka Poezije, ki prinaša predvsem radožive ljubezenske pesmi. Druga zbirka Kitica mojih (1929) pa je bolj rodoljubna: pesnik se predstavi kot glasnik osvobodilnih prizadevanj svojega naroda in lepot slovenske zemlje. Pesnik Janko Glazer, dolgoletni ravnatelj mariborske osrednje knjižnice, je kot strokovnjak pregledal bogato knjižnico generala Maistra, potem pa zapisal sodbo: “Za Maistra kot zbiratelja knjig je značilno… da je bil s slovensko knjigo zvezan z globoko in živo ljubeznijo tudi notranje… Svojo zbirko je v teku desetletij izpopolnil v eno največjih in najlepših zasebnih knjižnic na Slovenskem.” General in pesnik Rudolf Maister je umrl na Uncu 26. julija 1934.
Če hočemo tega velikega moža bolje spoznati, bomo vzeli v roke njegovo knjigo Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva (Mohorjeva družba, Celje 1973), kajti v njenem drugem delu najdemo izčrpen Grafenauerjev življenjepis “iz prve roke”: napisal ga je namreč njegov sin Bogo, priznan zgodovinar in akademik. Ivan Grafenauer je bil rojen 7. marca 1880 v Veliki vasi, župnija Brdo pri Šmohorju v Ziljski dolini. Grafenauerji spadajo med najbolj znane rodove med koroškimi Slovenci – tam so živeli že v 17. stoletju. Oče Miha je postal leta 1885 mežnar in organist pri farni in romarski cerkvi sv. Križa na Peravi, ki je zdaj del Beljaka. V tem mestu je Ivan leta 1900 končal gimnazijo z veliko maturo. Kot otrok, kasneje kot fant in študent slavistike in germanistike na Dunaju, je bil zelo navezan na domačo vas, na materin dom: ta navezanost je postala simbol ljubezni do domovine Koroške, kateri je želel služiti kot profesor in vzgojitelj zavednih Slovencev. Ta želja se mu žal ni uresničila in to ga je napolnilo z grenkobo. Vse življenje pa se je rad vračal na Koroško.
Po končanem študiju je jeseni 1904 postal profesor na gimnaziji v Kranju. Njegova predmeta sta bila slovenščina in nemščina, poučeval pa je tudi petje in občasno celo telovadbo. Po opravljenih skušnjah je januarja 1906 dosegel naslov srednješolskega profesorja. 1. maja 1906 se je poročil z Ljudmilo (Milico) Dolžan iz Zabreznice. V njunem skladnem zakonu, ki je trajal dobrih 57 let, se je do leta 1927 rodilo trinajst otrok (med njimi, poleg že omenjenega B<162>ga, sin Radogost, ki je postal redovnik jezuit). Bil je skrben družinski oče; skupaj z ženo Milico je v reviji Mladika pisal razmišljanja O vzgoji otrok in Iz duhovnega življenja družine. Kot pripadnik katoliškega kulturnega kroga je največ sodeloval pri Domu in svetu. Leta 1908 je prišel za profesorja slovenščine na I. klasično gimnazijo v Ljubljani, kjer je ostal vse do svoje upokojitve leta 1940, razen treh let dopusta (1915-1918) za sestavo slovenskih beril za višje gimnazijske razrede in treh let, ko je bil začasni višji šolski nadzornik. Skozi šolo tega široko razgledanega slavista in človeško globokega, strogega, toda dobrega profesorja je šlo na stotine slovenskih izobražencev. Njegova zgoščena in pregledna Kratka zgodovina slovenskega slovstva (1917-1919, 1920) je bila v razdobju med obema vojnama najbolj razširjen gimnazijski priročnik. Julija 1917 je dosegel naslov doktorja. Ob ustanovitvi univerze v Ljubljani leta 1919 se je potegoval za katedro za zgodovino slovenske književnosti, ki pa je ni dobil, dasi je bil tedaj vodilni slavist. Ostal je še naprej na gimnaziji. Ta krivica ga je zelo bolela in trajalo je kakšnih deset let, da jo je prebolel. Zdravilo za to rano je bilo imenovanje za dopisnega (1940), nato pa rednega člana SAZU (1946). Uveljavil se je tudi kot jezikoslovec. Podrobno je raziskoval srednji vek ter zagovarjal misel o nepretrgani slovstveni tradiciji v tej dobi. Najbolj je to vidno v njegovi monografiji o karolinški katehezi in izvoru Brižinskih spomenikov.
Grafenauerja sta že v študentskih letih privlačili dve področji znanstvenega dela: jezikoslovje in narodopisje. Kot gimnazijski profesor se ni mogel posvečati narodopisju, vanj se je usmeril po upokojitvi. Na področju narodopisja se je uveljavil predvsem s svojimi dognanji o starosti naših ljudskih pesmi, o njihovi motiviki in njihovih oblikovnih značilnostih. Napisal je vrsto tehtnih razprav: o kompostelskem romarju, o štiftarjih, o Zariki in sončici, o mladi Zori. Za vrh Grafenauerjevega narodopisnega snovanja velja njegova monografija o Lepi Vidi (1943). Na njegovo pobudo je bil 3. oktobra 1951 pri SAZU ustanovljen Inštitut za slovensko narodopisje, ki mu je bil upravnik vse do svoje smrti. @elel je, da bi naše delo na področju narodopisja dobilo tudi mednarodno veljavo. Zato je leta 1956 sprožil misel o ustanovitvi delovnega krožka narodopiscev vzhodnoalpskih dežel – Alpes Orientales, v kateri sodelujejo slovanski, avstrijski, švicarski in furlanski narodopisci.