»Fajn«
Gotovo ste že ugotovili, da je svet, v katerem živimo, bolj kot ne krut, neusmiljen in neizprosen. Nič kaj primeren za to, da bi v njem živeli mirno in srečno do konca svojih dni, česar si bolj ali manj vsi želimo – in od življenja to tudi pričakujemo. Srečni želimo biti, veseli, zdravi, vse, kar bolj ali manj vsebujejo rojstnodnevne čestitke in pa tisti zdaj že tako pogost pozdrav, ko se razidemo: »Uživaj!« ali »Imej se fajn!« Tudi na radiu mi že preseda, da so tri četrtine govora ponavadi usmerjene na vikend; samo še dva dni, pa bo petek …
Precej pozornosti damo na to, da bi se imeli v življenju »fajn«, se vam ne zdi? Da bi se lepo in dobro počutili. Vendar posledica te želje, s katero ni seveda nič narobe, ni hvaležnost, ko nekaj takega doživimo, ampak neprestano hlastanje po »posebnih« trenutkih, po doživetjih, po zabavah. Poglejte samo, kako močno se širi ponudba zabavne industrije, poglejte, kako veliko turistov je po vsem svetu, ki morajo vsi nekaj videti, nekaj doživeti, sicer njihov dopust nima nobene vrednosti. V strahu, da nam morda ne bi bilo »fajn«, iščemo možnosti, da nam bo. Kajti človek, ki v življenju ne doživi nečesa »fajn«, svoje življenje razume kot totalno katastrofo, kot da je nekaj narobe z njim, počuti se manjvredno, depresivno.
V lovu za »fajn« trenutki se zato za vsako ceno izogibamo neprijetnostim vseh vrst, tudi dolžnostim, »teženju«, dolgočasju in sploh vsem stvarem, ki od nas zahtevajo nekaj truda, trpljenja in potrpljenja. Vanje stopimo, ko pač res moramo, ko smo v to dobesedno prisiljeni. Takrat, ko začnemo rutinsko življenje odraslih ljudi, misleč, da je to nekaj najslabšega, kar se nam lahko zgodi, ker smo oropani »žuranja« mladostniških let. Kot da je v življenju res vredno in pomembno samo tisto, kar je »fajn« …
Pravijo, da v življenju vsega skupaj nismo srečni niti pet odstotkov časa. Res, tako zelo malo. In menda to velja tudi za tiste, ki jim zavidamo »fajn« življenje, tiste z Instagrama, ki trenutno živijo tako drugačno življenje od našega. Morda je v njih še manj sreče kot v nas. Kar pa ne pomeni, da je »sreča« edino merilo tega, da ima življenje svojo vrednost. Življenje postane vredno šele tedaj, ko razumeš, da je življenje težko in da s tem ni nič narobe, da je prav táko, kot mora biti. Da je v njem vse na pravem mestu, prijetno in naporno, dolgočasno in zanimivo, smrt in življenje, pesem in bolečina, da ima vse, prav vse svojo vrednost in pomembnost – tudi to, da nocoj pišem članek, ko bi lahko bil na koncertu. In da so trenutki prijetnosti samo še en košček v tem širnem mozaiku, nič bolj in nič manj pomembni od katerih drugih koščkov.
Vendar je za to treba najprej razumeti, da je vsakdanjost ravno tako bogata kot izrednost, da je na morju ravno toliko lepot kot okoli moje hiše in da staremu ne manjka nič od tistega, kar ima mladi. Kdor to ve, mu zaradi tega resda še ni »fajn«, ima pa življenje rad. In verjetno je to tisto, kar je potrebno, da je živeti lepo. Tudi če je težko.
M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 9 (2019) 90.
V svojem kratkem pismu ste se dotaknili problema, ki je izredno pereč za današnje krščanske starše. Ti zlepa ne govorijo toliko o nobeni drugi bolečini kot prav o tej: otroke so vzgajali v krščanskem duhu, želeli so jim privzgojiti vrednote, pa so otroci, ko so odrasli, izbrali drugo pot. Ne hodijo v cerkev ali vsaj ne redno, nekateri ne krstijo svojih otrok in jih ne vzgajajo versko … So primeri, ko kakšen od otrok postane celo nasprotnik vere in Cerkve. Na drugi strani pa lahko v verskem tisku ali na spletnih portalih beremo pričevanja ljudi, ki jih starši niso vzgajali v veri, pa so vero pozneje odkrili in so zato srečni.
Primorci smo še posebej navezani na romarsko Sveto Goro, kjer že stoletja kraljuje Marijina bazilika s svojo milostno podobo. Na tem kraju se je leta 1539 dvanajstletni pastirici Urški Ferligoj iz Grgarja prikazala Marija in ji naročila: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi«. Že kmalu po začetku prikazovanj na Skalnici, kot so ljudje včasih imenovali Sveto Goro, so izprosili dovoljenje oglejskega patriarha za zidavo nove cerkve. Hieronim Attems, namestnik tedanjega goriškega glavarja, je daroval zemljišče na vrhu Skalnice in leta 1541 so pričeli z deli. Toda ni šlo brez problemov, kajti kmalu so se proti gradnji pojavile govorice in natolcevanja. Toda kljub nasprotovanju nekaterih je bila volja ljudstva močnejša in že 12. oktobra 1544 je bila na hribu nad Solkanom posvečena mogočna triladijska cerkev. Hitro se je uveljavila kot kraj zbiranja vernega ljudstva na Goriškem in po sosednjih deželah. S številnimi romarji je v svetišče, ki so ga od sredine 16. stoletja upravljali frančiškani, prihajala tudi miloščina in različni darovi. Tako je uspelo oskrbnikom svetišča marsikaj zgraditi in olepšati.
Leto dni po posvetitvi svetogorske cerkve je Marco Grimani, tedanji oglejski patriarh in cerkveni oblastnik na Goriškem, cerkvi podaril sliko na cedrovem lesu. Na njej je podoba Marije z Jezusom v naročju, ob njej pa prerok Izaija in sv. Janez Krstnik. Delo pripisujejo beneškemu slikarju Jakobu Palmi starejšemu, s pravim imenom Jacopo Negretti (1480–1528). Janez Krstnik na Marijini levici s prstom kaže na Jezusa, napis na njegovi romarski palici pa oznanja: »Glejte, Jagnje Božje!«. Na Marijini desnici je prerok Izaija, ki v roki drži knjigo s prerokbami o Zveličarju sveta in o njegovi deviški Materi.
Novo dinamiko katoliškega gibanja so na Goriško prinesli jezuiti, ki so se na pobudo nadškofa Andreja Gollmayerja v Gorico vrnili leta 1866. Opravljali so pomembno poslanstvo na področju duhovnega oblikovanja vernikov kot duhovni voditelji, pridigarji in spovedniki, hkrati pa so se angažirali ampak tudi na družbeno-kulturnem področju kot pospeševalci katoliškega gibanja. 
Tudi na Goriškem je sicer narodnostni vidik začel prevladovati nad verskim, vseeno pa so se zvrstile veličastne procesije, katerih višek je predstavljalo škofijsko romanje na Sveto Goro v ponedeljek, 2. septembra 1872, udeležilo se ga je za tiste čase skoraj neverjetnih 40.000–50.000 vernikov. To je bila menda najveličastnejša Pijeva procesija v vsej takratni državi. Takšno navdušenje gre gotovo pripisati bližini Kraljevine Italije, ki so jo katoličani obtoževali, da je pravzaprav uničila Papeško državo.
Pričakala so jih mnoga okrašena okna meščanskih stanovanj in prižgane bakle.
Ko so množice dosegle željeni cilj, se je navdušenje stopnjevalo in pesmi so odmevale proti dolini. Vrh Svete Gore in celotna cerkev so bili dobesedno natrpani po vseh kotih. Videlo se je samo morje glav. Ko je višja duhovščina dospela do vhoda v cerkev, so, takoj ko so od daleč zagledali Marijino milostno podobo, vsi pokleknili do tal in zaslišala se je molitev: Ave Maris Stella (Zdrava, morska zvezda).
Mnenje, ki ste ga zapisali v svojem pismu, sem že slišal, torej to ni samo vaš pomislek, ampak tako razmišljajo tudi drugi ljudje. Obenem vas moram pohvaliti, da tako pozorno spremljate moje zapise. Res je, v njih poudarjam tudi to, kar ste vi zapisali: da nas Bog ljubi in je usmiljen ter nam odpušča. Zanimivo, da vi v tem vidite nevarnost. Najbrž vam je bližje Bog kot strogi sodnik, ki pazi na naša dejanja in čaka, kje bomo pogrešili in nas bo potem kaznoval. Prav gotovo Bog vse ve in nas bo sodil za naša dejanja, ampak Bog je najprej ljubeči Oče, ki nas neizmerno ljubi, kar je dokazal tudi njegov Sin, Jezus Kristus, ki je prišel na svet ter trpel, umrl in vstal iz ljubezni do nas. Jezus je dejal: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3, 16).
Po materini strani kraljevega rodu, po očetu grofična, si sredi bogastva in sijaja cvetela imenu primerno: kot rožica. In ker si bila menda tudi lepa kot rožica, ti snubcev seveda ni manjkalo.
Se mi zdi. … Tako – v šali.
Kmalu smo dobili elektriko in zdaj je bil razsvetljen vsak kotiček v hiši. Bilo je tudi več bralcev, ki so bili pogosto zatopljeni v knjige pozno v noč.
K sreči se ob vsakem prehodu meje poleg raznih informacij izpiše tudi njihova telefonska številka. Da naj se umiri, mu je svetovala uslužbenka, prekliče bančne kartice, nato pa odide na postajo policije, da prijavi izgubo dokumentov. Brez tega potrdila ob povratku ne bo mogel prestopiti meje.
Visoke poletne temperature privabljajo na dan tudi mrčes. Na pikanje komarjev smo obsojeni ves poletni čas. Poleg komarjev pa nam grozijo piki in vbodi drugega mrčesa. Pomembno je, da se dobro zaščitimo ali po potrebi ukrepamo.
Ugriz ni boleč, je pa srbeč. Medtem ko pik komarjev redko povzroča več kot kožno srbečico, pa je klopov ugriz lahko veliko bolj nevaren. V Sloveniji je izrazito velik odstotek klopov prenašalcev bolezni. Najpogostejši sta lymska borelioza in klopni meningoencefalitis (KME). Medtem ko so z borelijami okuženi klopi razširjeni po vsej Sloveniji, pa je klopov, okuženih s povzročiteljem klopnega meningoencefalitisa največ na Gorenjskem, Koroškem, Štajerskem in v ljubljanski regiji. Lymska borelioza je bakterijska bolezen, zdravi se z antibiotiki, cepiva zanjo ni. Že v času kožnih sprememb ali pa v prvih mesecih po izginitvi tipičnega kolobarja, ki se pojavi na koži, lahko pride do resnih težav z živčevjem, sklepi in srcem. Če se bolezen ne zdravi takoj, lahko zdravstvene težave, povezane z okužbo, izbruhnejo več let po okužbi.
Ose so napadalne žuželke, pičijo lahko večkrat, osji pik pa je precej boleč, medtem ko čebela piči enkrat in je pik manj boleč. Žuželkam se je najbolje umakniti, saj načeloma niso napadalne, pičijo najpogosteje v samoobrambi. Mesto vboda dobro pregledamo, po potrebi odstranimo želo, spiramo z vodo in milom, posušimo in hladimo. Če ste na pike žuželk alergični, se lahko pojavijo resni zdravstveni zapleti, tudi šokovna stanja in smrt. Če veste, da ste alergični, morate v svoji bližini imeti vedno škatlico za samopomoč z zdravili. V primeru hujših reakcij na pik je potrebno takoj poiskati zdravniško pomoč.
Tistim, ki radi preživljajo svoje dneve v morju pa preti še ena nevarnost-meduze. Meduze so redni gostje severnega Jadrana. 
Ožge podobno kot mesečinka, vendar je ožig kompasne meduze običajno manj boleč. Meduze niso smrtonosne, razen v primeru, da smo alergični nanjo. Imajo pa te meduze toksine, ki učinkujejo na človeško telo različno, zato se jim je v vsakem primeru dobro izogibati in predvsem paziti na predele obraza.