Nekoč sva šli z mamo v sosednjo vas. Takrat smo uporabljali steze, saj se je veliko hodilo peš. Steze so vodile po travnikih, tudi ob njivah in vrtovih in nihče ni branil hoditi po teh uhojenih stezah. Najina steza je vodila za vasjo, kjer so imeli nekateri obdelane njive, nekateri pa sadovnjake.
»Mama, glej, kako lepa jabolka so na tej nizki jablani. Ali lahko eno odtrgam?« me je mikalo, ker so bile veje tako nizke, da sem jih celo jaz, ki sem bila še majhen otrok, lahko dosegla.
»Ne, ne smeš! Ta jabolka niso naša. Če boš enega odtrgala, ga boš nekomu ukradla,« me je poučila. »Veš, jabolko ni zraslo samo od sebe. Nekdo je jablano posadil, ji pognojil, jo obrezoval in ji uredil lepo krošnjo. Jablana je bogato obrodila. Njen lastnik zdaj čaka, da bodo jabolka zrela in bo gospodar lahko pobral sadove svojega truda. Zapomni si: nikoli ne kradi, niti najmanjših reči ne.« Ta njen nauk sem si zapomnila za vse življenje.
***
Precej desetletij je minilo od takrat. Moje mame ni več med nami, ostali pa so njeni nasveti in vzgojne besede, ki so včasih sicer nekje na dnu z raznimi mislimi in skrbmi napolnjene glave. Ko je pravi čas, pa le priplavajo na površje in jasno slišim mamin glas, ki me opominja in uči.
Vas, kjer živim s svojo družino, leži v dolgi dolini, ki jo od vseh strani obdajajo z gozdom porasli griči. Skrbno so obdelani koščki zemlje, ki so dovolj brez kamna in pripravni za pridelovanje zelenjave in drugih pridelkov. Če je leto sušno, bolje uspeva na njivah v kraških dolinah, če je leto mokro, pa malo višje, da voda prej odteče. Navadila sem se, da za vsak slučaj posadim in posejem nekaj na oba kraja, da zagotovo vsaj nekaj pridelamo.
Tisto leto nam je rdeča pesa zelo dobro obrodila na obeh krajih. Pobrala sem tisto na najbolj oddaljenem zelniku in prihranila za naslednji dan peso na njivi pod hišo. Z velikim veseljem in ponosna, da mi je uspelo pridelati toliko in tako debele rdeče pese, sem se podala tja, da poberem sadove svojega dela. Na njivi pa me je čakalno bridko presenečenje: nekdo me je prehitel in pobral polovico pese – lepo po vrstah. Od šestih vrst so bile tri popolnoma prazne.
“Človek, samo človek lahko tako na čisto pobere,” mi je prišlo na misel. Zabolelo me je to spoznanje. “Človek je kradel! Zakaj mi ni rekel, dala bi mu peso, zdaj pa ima na svoji duši greh tatvine. Le kdo je bil? Morda neki vaščan, ki je nekoč dejal, da je moral, ko se je z avtom vračal v mesto, na nekem zelniku ukrasti solato, če jo je hotel jesti.” “Ni ti bilo treba, doma bi si obdelal košček zemlje in bi imel svojo solato,” bi mu odgovoril moj mož.
Hodila sem po njivi in bolelo me je, da se je nekdo znesel nad mojim delom. Ni pomislil, koliko truda me je stalo, ko sem sadila, okopavala in negovala te rastline. Poteptal je vse moje delo. Pa še pregrešil se je proti sedmi Božji zapovedi: Ne kradi!
Čisto na koncu pobranih vrst so mi oči obstale na sledi, vtisnjeni v zemljo, ki me je kljub izgubi pridelka razveselila. Bila je sled jelena, ki si je privoščil priboljšek.
Neverjetno, kako je žival čisto pospravila, kot gospodinja pospravi in pobriše mizo po kosilu, tako čisto je ta jelen pospravil tri vrste pese. “O, hvala Bogu,” sem rekla sama pri sebi. “Žival ne krade, samo vzame si, kolikor potrebuje. Samo da ni bil človek, ki je uničil moj trud in se pregrešil.” Spoznanje, da je to storila žival, je manj boleče.
Čez nekaj let sem na televiziji videla nekoga, ki je hodil po gozdu in vsakih nekaj korakov pritisnil v vlažno zemljo odtis medvedje šape. Začela sem premišljevati o tisti pobrani pesi na naši njivi. V spominu mi je ostalo, da je bil tam en sam odtis jelenovega kopita, pa še ta čisto na koncu, kjer se njiva dvigne v breg in je zemlja dosti manj rahla kot spodaj.
Ta ‘žival’ se je res neverjetno pripravila na pojedino! Kako ima lahko človek drugega za norca. Je pa bil toliko ‘pošten’, da je pridelek razpolovil: pol je ukradel zase, pol je pustil nam.

Heli.(zgodba), v: Ognjišče 9 (2022), 82.

Moji kratki zgodbi, ki jo hočem napisati, najbrž nihče ne bo verjel. A vendar je resnična.
Zdravnik mi je svetoval, da naj bi se kljub moji visoki starosti potrudila in še vsak dan malo hodila. Tako hodim vsak dan, kadar ni prevroče, za pol ure ali uro na sprehod. Moja spremljevalka je palica. Naša vas je majhna, zato najrajši hodim čez polja in travnike. Nato čez potok do mogočne lipe. Pod njo je hladna senčica in klop. Tam se usedem, malo pomolim in spet gre pot naprej proti domu po makadamski cesti. Slaba je ta cesta. Vreme jo je tako uničilo, da je vsa jamasta in kamnita.
Tako sem se nedavno zaletela v en kamen, da bi skoraj padla, če ne bi imela palice. Malo prestrašena obstojim in gledam to kamenje. Naenkrat zagledam kamen v obliki srca. Ne, to ni mogoče, kakor bi ga kdo izklesal! Poberem ga in ga kar z rokami malo očistim. Doma sem to izklesano srce oprala in ga kar še ogledovala, potem pa sem ga shranila v predal nočne omarice.
Čez dober mesec ali dva spet naredim isti obhod v upanju, da so tisto slabo cesto le popravili, a je niso. Najslabše je tam, kjer cesta za malenkost pelje navzgor do velike in lepe kmečke hiše. Obstala sem točno tam, kjer sem zadnjič našla to lepo izklesano srce. Tedaj zagledam spet na robu ceste kamen, podoben srcu. Poberem ga, bil je malo večji, a ni dvoma: kamen je bil v obliki srca! Ne morem se načuditi, da sem našla še en kamen v obliki srca. Kaj naj bi to pomenilo?
Prosila sem sosedovo deklico, ki hodi še v osnovno šolo, da mi je oboje src pobarvala z vodenimi barvicami živo rdeče barve. Na sredi je potegnila še z malo modre barve, zdaj je bila to prava umetnina.
Dolgo sem imela to čudo shranjeno. Potem pa je naneslo, da je imela moja dobra prijateljica, ki je sedem let mlajša od mene, rojstni dan. Ker mi je storila že veliko dobrega, sem ji podarila ta moj najdeni čudež, oboje src sem dala v malo vrečico in jo zavezala z rdečo pentljo. Lahko bi ji kupila kakšno lepo rožo, a ima sama celo hišo v rožah. Ne morem vam povedati, kako sem jo razveselila s tem malim darom.
Na koncu me je obšla misel, da si tudi tisti človek, ki nosi v srcu kamen, želi k sebi ljubeče srce …

A. Uršej, (zgodba), v: Ognjišče 9 (2022), 26.

»Povej, katera je ta?« sem vpraševala Franceta.
»Ta črka je S,« je odgovarjal, da se je že naveličal.
»Povej, katera je ta?« sem govorila tako dolgo, da me je začel oponašati: »Povej, katera je ta?«
»Kakor hočeš, pa ne povej nič! Saj že znam brati.« Začela sem brati iz starega abecednika, ki je bil natisnjen še pod Avstrijo, in sem res gladko brala. Pesmice, povestice, da se mi je kar samo smejalo. Nič več ni treba prosjačiti okoli naših, sama bom brala.
Ko je učiteljica sedela v senci pod trto pred Seljakovo hišo, me je nenadoma vprašala, če res že znam brati. Le kdo bi ji to povedal?
»Znam,« sem sramežljivo priznala.
»Na – tule beri!« mi je dala knjigo. To ni bil abecednik, ki sem ga znala skoraj na pamet. Besede so bile dolge in meni malo razumljive, vendar sem jih zmogla.
Učiteljica me je povabila: »Z nami boš hodila v šolo, samo vpisala te ne bom, ker si še premlada. Če hočeš, vprašaj doma ata in mamo, pa mi povej!«
»Nikoli več ne boš brez skrbi, celo življenje nikoli več, ko boš začela hoditi v šolo. Lahko še počakaš eno ali dve leti. Navadno začno hoditi v šolo s sedmim letom, ti pa si stara šele pet let. Če bi zelo rada šla v šolo, ti ne branim. Tvoja volja, tvoj svet!« so resno pokimali mama. Ata so mislili prav tako, rekli pa niso nič.
Ko sem prvič srečala učiteljico, smo se zmenili in postala sem šolarka. Abecednik, računico in Zgodbe svetega pisma sem imela še iz avstrijskih časov (to se je dogajalo okrog leta 1920), tudi tablica je bila stara, toda njej se to ni poznalo. Le kamenček sem dobila nov. Zanj sem dala eno krono. To je bilo petindvajset par. Lep, svetlo modro zelen bankovček. Na njem je bila kodrasta otroška glavica. Koga je predstavljala, ne vem. Kamenček je bil do polovice ovit s pisalnim papirčkom, ki je bil zelo lep, dokler ga nisem umazala. Od kraja, ko je bil dolg, se je kamenček rad prelomil. Bilo je še lažje pisati z njim. Na eno stran tablice slovensko nalogo, na drugo računsko, to so bile številke. Ko jih je učiteljica v šoli pregledala, smo vse skrbno zbrisali z mokro, potem pa še s suho cunjico. Pušico sem imela leseno, nič poslikano. Tudi ta ni bila nova. Torbica je bila iz hodničnega platna, ki je bilo narejeno iz koncev. Ti konci so bili kakšna dva decimetra dolgi in so ostali nam, če jih gospodar ni maral s platnom vzeti domov. Take konce smo obešali po kakšni turščici, da smo s tem plašili vrane.
Ko je začela učiteljica črke vezati v besede, mi jo postalo v šoli dolgčas. »N-n-n-n-n-a!« je govorila in pomikala počasi črke drugo k drugi. To se mi je zdelo neumno.
»Na!« sem rekla.
»Ne smeš tako! Učiti so moraš z nami!« je rekla učiteljica.
Kako je bilo težko sestavljati po dve črki in počasi vezati zloge, ko so mi besede kar same silile v usta!
»Saj ti ni treba, če se ti zdi težko. Pa doma ostani!« je rekel France.
Vendar sem šla še v šolo. Vprašala sem, če smem ostati doma.
»Ne moreš več, si že vpisana v šolo!« Ni mi bilo hudo, ko mi je učiteljica to povedala. Po pouku sem morala ostati v šoli, da me je naslikala. Dolgo je delala tisto sliko. Ker sem ji čisto pri miru sedela, mi je podarila debelo jabolko, kakršnih doma nismo imeli.
Nikoli pa mi tiste slike ni pokazala. Zato ne vem, kakšen je bil takrat moj obraz. Morda so se na njem že poznali sledovi prezgodnjih skrbi? Zares nepotrebnih prezgodnjih skrbi!

M. Brenčič-Jelen, (zgodba), v: Ognjišče 9 (2022), 83. (iz knjige Sedem ključavnic, Ognjišče 1995)

Njihova vas ni ravno velika, majhna pa tudi ne. Večina hiš se stiska ob cesti, ki se iz doline počasi vzpenja do srede vasi, kjer se razdeli. Širša se obrne nazaj v dolino, ožja pa se zagrize v breg in se izgubi tam nekje na koncu vasi. Križišče cest je tudi središče vasi z mogočno lipo in velikim betonskim koritom. Tam so dolga leta napajali živino, a so ga podrli, ko so širili cesto. Vaščani se dobro poznajo med seboj. Vsi vedo o vsakem skoraj vse, pogosto celo preveč. Živijo v isti vasi, pa so njihove življenjske poti zelo različne in zanimive. Leon je večkrat pomislil, da bi jih bilo dobro zapisati. Gotovo bi med prvimi opisal sosedovega Franca, ki je bil drugačen od drugih vaščanov. To je Leon prvič zares opazil, ko mu je bilo pet ali šest let. Pridružil se je skupini fantov iz bližnjih hiš, ki so se ob cesti sproščeno pogovarjali. Med njimi je bil tudi Franc. Čeprav je imel že dobrih štirideset let, ni bil veliko večji od njega, z nekoliko manjšo glavo in nekim posebnim, njemu nerazumljivim izrazom na obrazu. Neko stalno zadovoljstvo je bilo na njem, skoraj nasmeh. Stal je poleg Franca, ko ga je eden od navzočih vprašal, če je kaj močan.
»Seveda sem!« je Leon odgovoril brez pomisleka.
»Če si res močan, vrzi Franca po tleh!«
Leon je vse preletel z začudenim pogledom.
»Porini ga, če si upaš!« ga je izzival drugi.
Franc je mirno gledal, kot da se ne dogaja nič posebnega.
»Saj vemo, da si ga ne upaš,« so bili glasni.
Leon jih je še nekaj časa zbegano gledal, nato pa se ga s prsti bolj dotaknil kot porinil. Franc je padel po tleh kot bi se prevrnil snop pšenice. Fantje so se porogljivo zasmejali. Leon je nemočno gledal na tleh ležečega Franca. Ničesar ni razumel, saj je bil na njegovem obrazu še vedno tisti dobrotni nasmeh.
Ravno tedaj se je mimo pripeljal s kolesom Leonov bratranec. »Res si junak,« ga je ošvrknil, »da se spravljaš na Franca!« in se odpeljal naprej.
Leona je postalo sram, čeprav niti ni dobro vedel zakaj. Fantje so pomagali Francu vstati, on pa je zbežal proti domači hiši.
Tega dogodka doma nikomur ni omenil. Po ovinkih je začel spraševati, zakaj je Franc drugačen od drugih. Mama mu je povedala, da je, ko je bil še majhen, zbolel za neko boleznijo, ki se ji pravi tifus. Domači niso dobro vedeli, kaj se z njim dogaja, in so ga zdravili z domačimi zdravili. Ko so ga le peljali k zdravniku, pa je bilo že prepozno. Kmalu so opazili, da v razvoju zaostaja. Rasel je počasneje kot drugi otroci, pozno je začel govoriti, pa še to zelo nerazumljivo. Težko si je kaj zapomnil, zato mu tudi v šolo ni bilo treba hoditi. Sicer pa je bil vedno dobrodušen, smehljal se je in le redkokdaj se je razjezil. Raje je poslušal kot govoril, še najraje pa prepeval. Zapeti je znal samo pesem Nad vasjo je čredo pasla, vendar samo prvo kitico.
Do svoje smrti je zanj z vso ljubeznijo skrbela mama, potem pa ga je vzel k sebi starejši brat. Po svojih močeh in sposobnostih je Franc pomagal pri vsakdanjih opravilih. Najraje je skladal drva, ki jih ob štedilniku in peči nikoli ni smelo zmanjkati, ob sobotah pa je iz leta v leto po hiši ribal tla, ki so bila takrat še iz smrekovih desk. Ribal jih je in ribal, da so začele izstopati grče. Z vozičkom, ki so mu pravili garovc, je vozil pridelke z njiv. Verjetno tudi zato, da je med potjo lahko prepeval svojo edino pesem.
Rad je tudi pel skupaj z vaškimi fanti. Tiste čase se je po vaseh še veliko prepevalo. Pridružil se jim je, kadar je le mogel. Saj pravzaprav ni pel, le poskušal je peti. S svojim hrapavim glasom jih je bolj motil kot pa pripomogel k ubranemu petju, pa ga niso nikoli odslovili. Vedeli so, da bi ga preveč prizadeli. Pevci so odraščali, se poročali in odhajali v druge kraje, on pa je ostajal in tako bil edini, ki v teku let prepeval z vsemi fanti.
Ko se je bližal petdesetim letom, so ga vaščani spraševali: »Franc, kdaj boš umrl?« On pa je vsakemu z vso resnostjo odgovarjal, da potem, ko bo dopolnil petdeset let. »Tako mi je napovedal atek,« je ponavadi dodal.
Ni ga motilo, če mu niso verjeli ali se mu celo posmehovali.
Malo pred svojim petdesetim rojstnim dnevom je poiskal Jaka, ki je takrat vodil fantovski pevski zborček.
»Jaka, mi obljubiš, da mi boš izpolnil željo?«
»Kakšno željo?«
»Najprej mi moraš obljubiti, sicer ti ne morem povedati!«
Malo je pomislil. »Prav, obljubim ti.«
»Jaka, tebi še najbolj zaupam. Ti veš, da bom kmalu umrl.«
»Ja, sem že slišal, pa težko verjamem.«
»Ko bom umrl, bom ležal v kamri, tako kot moj pokojni brat. Mi obljubiš, da mi boste prišli takrat pod okno zapet mojo pesem?«
»Kaj ti pride na pamet!«
»Ali obljubiš?«
»Seveda obljubim,« je resno odgovoril.
»Dobro. Veš, česa se pa bojim: ko me boste spustili v grob in me zasuli, ne bi mogel poslušati ropota kamenja, ki pada na mojo krsto. Mi obljubiš, da boste na krsto vrgli samo zemljo brez kamenja?«
Jaka ga je začudeno gledal, nato pa samo dvignil dva prsta in rekel: »Obljubim.«
»Jaka, vedel sem, da se lahko zanesem nate!« je rekel s tistim svojim nasmehom.
***
Ni minilo niti dva meseca po njegovem petdesetem rojstnem dnevu, ko mu je nekega dne po večerji postalo slabo. Da gre malo na zrak, je dejal. Kmalu so zaslišali glasno hropenje in nečak, ki je pohitel za njim, ga je našel sedečega naslonjenega na zid, glava pa je počivala na ramenih. Sklonil se je k njemu. Na negibnem obrazu je še vedno počival njegov nasmeh.
Ko se je začelo mračiti, so se pod oknom kamre, kjer je počival Franc, zbrali vsi fantje, ki so kadar koli peli v vaških pevskih skupinah. Tolikokrat so že peli na vasi pod lipo, pod okni, ob veselih in žalostnih dogodkih, nikoli pa še niso peli pod oknom mrtvemu človeku. Pa tudi nikoli, tako se jim je zdelo, niso peli tako občuteno in iskreno, otožno in hkrati veselo, kot tisti večer.
Od tam so odšli na pokopališče. Prinesli so veliko železno sito in presejali skoraj polovico kupa, izkopanega iz groba. Skrbno so pazili, da med zemljo ni ostal niti droben kamenček.
Ko je bil naslednji dan pogrebni obred končan, so začeli počasi zasipavati krsto. Ljudje so molče spremljali ta slovesni obred.
Leon se je vračal domov skupaj s sosedovimi fanti.
»V teh dneh se mi je včasih zdelo, da je Franc še vedno med nami,« je dejal prvi.
»Če prav pomislim, je bil Franc res nekaj posebnega,« je razmišljal drugi. »Morda je čutil stvari, ki jih mi samo slutimo.«
Molče so šli naprej in slišali so se samo koraki.

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 9 (2022), 30-31.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.