Ali nas mamica vidi?
Učiteljica Eva in njena mati sta se šele pred kratkim preselili iz mesta na vas, ki je bila nedaleč od trga, kjer je bila šola, občina, trgovine, zdravstveni dom. Počasi sta spoznavali ljudi. Prva je Evi padla v oči deklica, stara kakšnih pet let. Vsak dan je sedela na pragu lepe hiše. Vedno je imela v rokah svojo punčko ter žalostno strmela predse. Vsak dan isto. Punčka se ji je zasmilila in pomislila je, da mora biti tukaj nekaj narobe.
Ko se je nekega vračala iz službe, je ustavila avto, stopila k deklici in jo vprašala: »Vsak dan te vidim tukaj, ko se peljem mimo. Ali koga čakaš?«
»Očka čakam, da pride iz službe,« je odgovorila plaho. »Gospa Sandra me vsak dan pripelje iz vrtca in me tu odloži.«
»In te pusti kar na pragu?«
»Saj sem tukaj doma, samo nočem biti v hiši sama.«
»Kje pa je tvoja mamica?«
»Moja mamica je v nebesih. Očka pa mora vsak dan v službo v mesto.«
Eva se je začudila, da tako majhno deklico pustijo samo. »Veš kaj, punčka, pojdi z menoj, saj stanujem tukaj zraven. Kako ti je ime?«
»Jaz sem Kristina, punčka pa je Lola.«
»Kako lepo ime imata obe. Daj, pridita.«
In za čuda, mala Kristina se ni branila, samo svojo Lolo je še bolj tiščala k sebi.
»Mama.« je zaklicala Eva že pred vrati, »danes sem nekoga pripeljala s seboj. To je naša mala soseda Kristina, ki je čisto sama doma, zato sem jo povabila, da gre z menoj.«
»Joj, kako lep otrok – prava princeska je!« je rekla mama in že postavljala na mizo kosilo.
»Hvala, jaz sem že jedla,« je rekla deklica. »Samo žejna sem.«
Eva ji je hitro nalila soka, ki ga je Kristina na dušek spila in se lepo zahvalila. Govorila je samo, če sta jo kaj vprašali. Pogledala je skozi okno: »Očka je prišel!« je vzkliknila in že odhitela k svojemu domu. Eva je videla, kako jo je očka objel, jo visoko dvignil in že sta izginila v hišo. Eva je videla, da je Kristinin očka eleganten moški, visoke postave, črnih las. Več ni videla.
Sčasoma je Kristina postala stalen gost pri Evi in njeni materi.
Sprva si ni upala povedati očku, da jo prijazna mlada gospa povabi k sebi. Kmalu pa je zvedel vse. Ko ga nekoč ni čakala pred hišo, jo je šel iskat k sosedi. Opravičil se je, še bolj prisrčno pa se je zahvalil. Kristina je bila vedno bolj navezana na prijazno mlado teto. »Prav taka si, kot je bila moja mamica. Rada te imam,« ji je nekega dne rekla Kristina.
Eva je deklico tako vzljubila, kot da je njena hčerka. Vse to je polagoma zvedel tudi očka.
Ko je zapadel prvi sneg, je prišel k njim. »Jaz sem Rasto,« se je predstavil Evi in njeni materi, »pred slabim letom mi je umrla žena. Pobrala jo je zahrbtna bolezen. Ko sva gradila hišo, sva sklenila, da bova imela veliko otrok, pa je prišla bolezen … Kristina je ostala edinka in brez mamice. Danes, ko sem doma, vaju prisrčno vabim k nam.«
»Z veseljem prideva,« sta rekli.
Kako se je Eva začudila, ko je videla, da njegova hiša lepo urejena in čista. »Enkrat na teden pride čistilka in vse uredi,« je rekel Rasto, kot da bi bral njene misli. »Sicer pa nisva veliko doma.«
V dnevni sobi je videla sliko njegove pokojne žene. Lepa žena, tako mlada je morala umreti …
Nekaj časa je bilo vse tiho, kakor da ni nikogar v sobi. Nato pa je, kakor bi ustrelil, spregovoril Rasto: »Draga Eva, ali bi hoteli postati moja žena? Moja mala Kristina ne more več brez vas. Vem, da so te moje besede nepričakovane, toda narekuje jih srce: prosim vas za roko.«
Spet je nastala tišina, slišati je bilo samo tiktakanje ure. Čez čas je spregovorila Eva: »Kristina mi je že od takrat, ko sem jo prvič videla, kot moja hčerkica. Že zaradi nje privolim …«
»Eva, hvala vam! Prosim vas samo eno: imejte potrpljenje z menoj, ker se še vedno nisem sprijaznil z mojo usodo. Zagotavljam vam, da se bo vse uredilo. Rad bi, da bi božične praznike praznovali že skupaj.«
Prvi teden v decembru je bila v tisti vasi preprosta poroka. Ko sta ženin in nevesta stopila pred oltar, je med njima stala mala Kristina v beli obleki, njene kodraste lase je krasil venček z drobnimi zvezdicami. Ko je očka po poroki prvič poljubil Evo, je Kristina šepetaje vprašala: »Ali nas mamica vidi iz nebes?«
A. Uršej: (zgodba), v: Ognjišče 8 (2022), 80.
Ko se je po prvi svetovni vojni vrnil v Ljubljano (čeprav so ga Čehi s ponujeno profesuro na praški likovni akademiji želeli premamiti, da ostane), se je za to mesto začela nova doba.
Kapele je obdal z zelenjem, v arhitekturo pa namenoma ni vpletal črne barve. Z zasnovo je želel misli svojcev preusmeriti od bolečine k lepoti, torej k nebesom. Zato zelenje, okrasje, balustri … Vhod v nek drug, pomirjujoč svet prikažejo tudi propileji na vhodu, nad vhodni slavolok pa je umestil Kristusa in Marijo, ki umrle sprejemata v svoj objem.
Sprehodimo se po Plečnikovih ljubljanskih mostovih, od tromostovja pa čez čevljarski most in naprej vse do trnovskega mostu, ki je bil zgrajen med letoma 1929 in 1932 in je osrednja točka Plečnikove preureditve obrežij Gradaščice. Ko je Plečnik snoval most, je želel, da so pogledi usmerjeni v trnovsko cerkev, ob kateri stoji. Most si je zamislil kot podaljšek trga pred cerkvijo. Piramide, ki ga krasijo, so enake oblike kot zvonika cerkve. Ima masivno ograjo in na sredini kamnit kip sv. Janeza Krstnika (N. Pirnat), zavetnika trnovske cerkve. 
Leta 1956, ob koncu življenja, pa je prenovil križevo kapelo v ljubljanski stolnici. Na novo je projektiral stopnice na prižnico in križev oltar s krstilnikom. Ob krstnem oltarju je uporabil visoka kamnita svečnika. Krstilnica je bila zaključena po arhitektovi smrti. 
Ruski komik je prvič potoval v Ameriko. Bil je navdušen, ko je videl, koliko različnih ‘instant’ izdelkov lahko dobiš v tamkajšnjih trgovinah. Vzameš mleko v prahu, dodaš vodo in mleko je tu. Vzameš zrna za pomarančni napitek, dodaš vodo in pomarančni napitek je narejen. Potem je videl otroški puder in smeje pomislil: “Kako čudovita dežela! Če želiš otroka, vzameš puder, dodaš vodo …!”
(ob obletnici) »Žal mi je, da je med naju padla črna senca drugega dela vaše knjige o umetnosti na Primorskem. Ker obstaja cca. 40 cerkva, opremljenih po ‘danih možnostih’ od moje roke v bivši Julijski Benečiji, kar nima primera v svetovnem merilu, in ni bilo omembe vredno moje pol-življenjsko delo v dobro našemu ogroženemu življu, smatram ta del za neznanstven. (…) Za mojo 70-letnico in 50-letnico nepretrganega dela v pomanjkanju bi želel, da se ta moj opus obdela na istem založništvu in kot nadaljevanje Vaše knjige, če ne, bom prisiljen najti založbo v tujini v brk šentflorjanski dolini in domovini mačehi. To sem moral enkrat povedati in če natančno pretehtate, mi morate dati prav.« Tako je pisal slikar in kipar Tone Kralj takrat vodilnemu slovenskemu umetnostnemu zgodovinarju Francetu Steletu ob izidu njegove knjige Umetnost v Primorju (Slovenska matica, 1960), a v njej njega sploh ni, pred tridesetimi leti pa ga je prav Stele kot umetnika častil. Tone Kralj, »Dolenjec po rodu, je po srcu postal Primorec, saj se je Primorski posvetil v času njene najtemnejše zgodovine in ji ostal zvest do smrti« (Verena Koršič Zorn). V domovini ‘mačehi’ je bil po krivici zapostavljen. Počastimo ga ob 120-letnici njegovega rojstva.
Tone Kralj se je rodil 23. avgusta 1900 v Zagorici pri Dobrepolju kot predzadnji od šestih otrok kmečke družine. Njegovo nadarjenost je prvi opazil dobrepoljski kaplan Andrej Orehek. »Šel sem mu nastavit Miklavža in prinesel mi je čuda risalnih reči. Iz hvaležnosti sem mu kasneje, ko sem bil že slikar in je on postal župnik v sosednji fari (Struge), poslikal cerkev. To je bila edina cerkev, ki sem jo poslikal v stari Jugoslaviji.« V družini pa so za umetnika namenili pet let starejšega Franceta in ga poslali v podobarsko šolo v Celovec, Toneta pa za duhovnika in ga leta 1912 poslali v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Ta se mu je z ilustriranjem šolskega glasila Domače vaje začela odpirati pot v umetniško ustvarjanje. Leta 1917 je moral iti na fronto, po vrnitvi je končal gimnazijo, obenem pa ‘v šoli’ brata Franceta ustvarjal. Spomladi leta 1920 je prvič nastopil v javnosti: z bratom je sodeloval na vseslovenski umetnostni razstavi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani, kjer ga je opazil Rihard Jakopič in na njegovo priporočilo je bil sprejet na praško akademijo. Do leta 1923 se študiral kiparstvo pri Janu Štursi, izpopolnjeval se je na Dunaju in Parizu, v Benetkah in Rimu pa se je posvetil študiju arhitekture. »Močno si je želel vsaj enkrat v življenju ustvariti celostno umetnino, v kateri bi lahko združil arhitekturna, kiparska, slikarska in dekorativna stremljenja« (Verena Koršič). Ves čas študija v tujini je sodeloval na razstavah v domovini, leta 1922 se je priključil umetniškemu društvu Klub mladih. Do leta 1927 je bil umetniško in idejno tesno povezan z bratom Francetom, nato pa sta se razšla. Dejansko je bil starejši brat France, slikar in kipar, Tonetu vzor in učitelj. V javnosti sta prvič nastopila skupaj na razstavi v Jakopičevem paviljonu leta 1920. Do razhoda sta priredila štiri skupne razstave. Kot prva ekspresionista pri nas sta Kralja po težkih in bridkih spoznanjih prve svetovne vojne svojo umetnost obrnila navznoter, v svet duševnih stanj in razmišljanj. Tonetova umetnost si je vztrajno utirala pot v svet. Trikrat zaporedoma (1926, 1928, 1930) je bil povabljen na mednarodni bienale moderne umetnosti v Benetkah, kar mu je odprlo pot do razstavljanja na tej pomembni likovni prireditvi brez predhodne žirije. V teh letih je sodeloval na razstavah po raznih evropskih mestih in prejel številna priznanja. Leta 1928 se je poročil z umetnico Maro Jeraj, ki je z njim sodelovala pri poslikavi cerkva na Primorskem. Kot religiozni slikar se je uveljavil s svojimi oljnatimi slikami, osnutki in litografijami na mednarodnih razstavah cerkvene umetnosti v Antwerpnu (1930), Padovi (1931) in Milanu (1931). V Antwerpnu skupaj z ženo Maro. »Med vsem, kar je tukaj videti, je nekaj lepega predvsem v delu Toneta Kralja,« je zapisal eden od kritikov. »Marija z detetom Mare Kralj je po občutju malce mehkejša, vendar je v tej nežnosti poseben čar.«
Umetnostni zgodovinar France Stele (1886–1972) je umetniški razvoj Toneta Kralja razdelil na tri stopnje. Prva je trajala od leta 1920 do konca leta 1923, ko sta nastopila skupaj z bratom Francetom in je v njunih delih prevladoval ekspresionizem. Med Tonetovimi umetninami, ki so nastale v tem času, Stele navaja oljno sliko Po nevihti, kjer je po neurju na opustošenem polju ostal le še krik groze nad uničeno letino; med kipi malo plastiko, med grafikami pa osnutke za poslikavo župnijske cerkve v Dobrepoljah. Na drugi stopnji (1924–1927) je Tone še vedno pod bratovim vplivom, a v njegovih delih začenja prevladovati domača religiozna vsebine. Iz tega obdobja Stele navaja njegovo oljno sliko Slovenska kmečka svatba, ki je nastala tik pred odhodom na Primorsko; od kipov Križani (v lesu), od grafik pa ilustracije knjige Alojzija Resa Rožice sv. Frančiška. Tretja stopnja, ki se pričenja leta 1927, je doba cerkvenega in religioznega monumentalnega slikarstva. Župnijsko cerkev sv. Helene na Premu je poslikal že leta 1921, ko ga je zaprosil župnik Ignacij Žgajnar, dolenjski rojak. Že tam je upodobil mogočni figuri sv. Cirila in Metoda, ki simbolizirata slovansko/slovensko identiteto. Sv. Ciril drži v roki odprto knjigo, v kateri je s staroslovanskimi in cirilskimi črkami napisan očenaš.
Cerkev na Premu je poslikal kot 21-letni mladenič, nekaj let kasneje pa se je njegove pot cerkvenega slikarja začela strmo vzpenjati. »Primorska je v njem zaslutila veliko umetniško osebnost in ga je z vsem srcem osvojila, umetnik pa je že po požigu Narodnega doma zaslutil črne oblake nad Primorsko in ji sklenil posvetiti svoje najboljše moči« (Verena Koršič Zorn). Po nastopu fašizma se je za Slovence na Primorskem, ki so po prvi svetovni vojni prišli pod Italijo, začel neizprosen boj za obstoj. Tone Kralj jih je v tem boju podpiral s svojo umetnostjo. Umetnost je pojmoval kot močno orodje, ki človeka intimnejše nagovori kot beseda in ima pri tem izjemno duhovno in etično poslanstvo, je zapisala Verena Koršič Zorn. To njegovo pogumno in zvesto poslanstvo je opisal Egon Pelikan v monografiji Tone Kralj in prostor meje (Cankarjeva založba, Ljubljana 2016). V njej pogosto navaja, kar je umetnik sam povedal v pogovoru z urednikom Ognjišča Francem Boletom aprila 1972. ‘Napredni’ primorski duhovniki, člani Tajne krščansko socialne organizacije in Zbora svečenikov sv. Pavla, je povedal Tone Kralj, “so premišljali: fašizem preganja slovensko besedo, domači jezik bi moral iti v pozabo, naj pa govorijo slike!” Pri svojih cerkvenih poslikavah je uporabljal celo vrsto raznih fašističnih simbolov kot znamenja zatiranja, v letih vojne pa vse bolj realistično (požgane brkinske vasi, italijanske in nemške vojaške uniforme, čelade). Pomensko nasprotje na njegovih slikah predstavljajo slovenske narodne barve, najpogosteje pa je dvigal zavest tlačenih ljudi z upodobitvijo sv. Cirila in Metoda, najvidnejših slovanskih svetnikov. Na vseh upodobitvah sveta brata držita odprto knjigo z besedilom (navadno je to očenaš) v različnih slovanskih pisavah. Svoja sporočila je posredoval s svetopisemskimi prizori, zelo pogosto s postajami križevega pota. ‘Negativci’ (fašisti, nacisti) so upodobljeni z značilnimi nastopaškimi držami in s spačenimi obrazi (Mussolini), ‘pozitivci’ (preganjani in zatirani Slovenci) pa v svetlih barvah kot glasniki umetnikovih vrednot – vere in narodnosti. Tone Kralj je bil zelo molčeč človek. Za številne ideološko zgovorne detajle njegovih slik je ponavadi vedel samo župnik, ki je delo naročil, za nekatere pa le slikar sam. Zanimivo je dejstvo, ugotavlja Pelikan, da v Kraljevem opusu primorskih cerkvenih poslikav od vsega začetka najdemo tudi neprikrit optimizem in napoved zmage nad fašizmom.
Najprej je bil povabljen v Podgoro pri Gorici, a je bilo preblizu mesta in župnik se je (upravičeno) prestrašil. Tedaj pa se je iz Volč pri Tolminu oglasil župnik Alojzij Kodermac: “Pridi k meni!” To je bilo leta 1927. V prezbiteriju župnijske cerkve je naslikal na eni stani apostola sv. Petra in Pavla, na drugi pa v enaki velikosti slovanska apostola sv. Cirila in Metoda in ju je s tem ‘izenačil’. Sveta brata držita knjigo, v kateri je v latinici izpisan starocerkvenoslovanski očenaš. »V Volčah sem si priskrbel cel kup nasprotnikov in prijateljev: eni so bili strašno za, drugi prav tako strašno proti. Moj stil je bil namreč nekaj čisto novega. Tisti, ki so bili proti, so dosegli, da mi je goriški nadškof Sedej v svoji škofiji prepovedal slikati po cerkvah.« Ko je to zvedel Virgil Šček, župnik v Avberju na Krasu, mu je sporočil: “Pridi k meni, jaz sem pod tržaško škofijo!” Tedanji tržaški škof Alojzij Fogar, ki so ga kasneje fašisti pregnali, je Kralja sprejel. Šček je v svoje Paberke zapisal: »Slikarije je napravil Tone Kralj. Pri meni je spal in jedel. Skromen v obleki, še bolj v govorjenju. Miren značaj. Ves čas, ko je slikal, je imel v rokah papir in svinčnik. Neprestano je risaril in delal načrte.« Preuredil je celotno cerkev. »Tam sem delal kontraband. Na hiter način: delavci so mi postavili oder, potem pa sem se zaprl v cerkev in delal vse sam.« V ladji župnijske cerkve v bližnjem Tomaju je upodobil Slovensko družino, ki jo je vključil v sakralni prostor ob Sveti družini (1928). Pri poslikavi božjepotne cerkve na Mengorah pri Tolminu (1929/1930) je sodelovala žena Mara, ki je naslikala lepo Marijino podobo za glavni oltar, Tone je na prvi postaji križevega pota naslikal Kristusa (slovenski narod) pred Pilatom (Mussolinijem), ki si umiva roke. Znamenita božjepotna cerkev na Svetih Višarjah je bila nujno potrebna prenove in Tone Kralj se je dela lotil spomladi leta 1930. »Na Višarjah je bilo zelo težko delati, ker je stavbenik gradil cerkev kar vrh ruševin in stene so bil vse polne solitra. Od njih je teklo, da se je spomladi pod korom naredilo pravo jezero. Slike na stenah so dejansko popolnoma propadle. Leta 1960 sem tiste slike vse ponovno naredil na lesonit. Zdaj so odmaknjene od stene in kaže, da bolj zdržijo.« S svojimi poslikavami na Višarjah se je Tone Kralj najbolj približal ljudskemu okusu. V župnijski cerkvi Svete Trojice na Katinari nad Trstom je Kralj na mogočnem križevem potu naslikal alegorijo fašističnega sodstva. V novi župnijski cerkvi sv. Silvestra v Pevmi pri Gorici (1934) je na sliki Preganjanje prvih kristjanov med gledalci cesar Neron z Mussolinijevim obrazom. Poslikavo župnijske cerkve sv. Lucije v Mostu na Soči (1939/1940) je moral prekiniti, ker so mu fašistični oblastniki prepovedali delati. Umaknil se je v Benetke, kjer je ob študiju arhitekture delal slike za to cerkev: dvajset platen, katera so potem pritrdili na stene. V župnijski cerkvi na Šentviški Gori (1941) v vlogi Kristusovega mučitelja nastopa Mussolini kot nadzornik bičanja sv. Vida (slovenskega naroda), bičata ga črnosrajčnik (italijanski fašizem) in rjavosrajčnik (nemški nacizem). S Šentviške Gore je šel v Hrenovice pri Postojni (1942/1943). »Tu sem muke zatiranega slovenskega naroda upodobil na sliki Jezusovega bičanja. 
Vojaki, ki mučijo Jezusa, imajo italijanske čelade«. Naslednja postaja je bila Lokev na Krasu, kamor ga je povabil dr. Anton Požar (1942/1943). »Lokev je nekje višek moje slikarije po primorskih cerkvah. Tam je Kristus v najrazličnejši podobi prikazan kot človeški dobrotnik. Na prvi sliki Kristus – dobri Pastir vleče ovčko iz žičnih ovir, zadaj je Kras, hribi (Nanos) in pa goreče vasi.« Zatožili so ga fašistom v Sežano, ki so naročili karabinjerjem, naj zadevo preiščejo. Kralj je imel posebno nehoteno lastnost, da se je, ko je bil v zadregi, široko zarežal. Virgil Šček je karabinjerjem dejal, da je slikar bebec, in komisija je brez preiskave odšla. Na povabilo župnika Viktorja Berceta je preuredil celotno župnijsko cerkev sv. Martina v Slivju v Brkinih (1943/1944). Na sliki Vstalega Kristusa vojaki nosijo italijanske čelade, na reliefnem križevem potu ima Pilat obraz Mussolinija. V Dekanih pri Kopru (1944) je poslikal prezbiterij. Ko je ob morju postalo ‘prevroče’, je odšel v Sočo pri Bovcu (1944), kjer je kot svetnika (brez svetniškega sija) upodobil (zdaj že blaženega) Antona Martina Slomška in Friderika Baraga. V bližnji Trenti (1945) je dočakal konec vojne in svoje občutje je izrazil s pojočimi angeli na stropu cerkvice. Po vojni (1954–1956/1957) je slikal v Vrtojbi. Na upodobitvi Križanega v župnijski cerkvi Srca Jezusovega na njegovi levici med pogubljenimi izstopa Karl Marx s svojim Kapitalom, družbo mu dela Stalin, na njegovi desnici pa je med izvoljenimi slovenski mučenec Filip Terčelj. Na delih, ki jih je v letih 1951–1969 ustvarjal v 26 krajih Primorske (na obeh straneh meje) in celo na Hrvaškem, narodnoobrambna ikonografija ni bila več tako potrebna. Očitno je imel še veliko načrtov, kot je razvidno iz korespondence med Kraljem in primorskimi duhovniki vse do umetnikove smrti 9. septembra 1975 v Ljubljani. Pisatelj in esejist Taras Kermauner je o Tonetu Kralju zapisal: »Živel je iz navdiha in poslanstva, zato je ustvaril veličastno – po kvantiteti ogromno, po kvaliteti izredno delo. V tem pogledu mi je za zgled.«
»Dejstvo, da je Tone Kralj poleg ogromnega premičnega slikarskega in kiparskega opusa poslikal v svojem nekaj več kot petdesetletnem javnem delovanju nad štirideset cerkva, ga postavlja v edinstven položaj ne samo na evropski, ampak celo na svetovni sceni,« je zapisala umetnostna zgodovinarka Verena Koršič Zorn v svoji knjigi o našem umetniku. Doma je bil Tone Kralj, zlasti na začetku, deležen kakšne pohvalne ocene, na splošno pa je bil zapostavljen. Umetnostni zgodovinar France Stele se je leta 1928 na svojih ogledih umetnin ustavil v Avberju. »Brez pretiravanja lahko izjavim, da je bila po Tonetu Kralju preurejena in poslikana skromna podeželska cerkev v Avberju najjači vtis celega mojega pota.« Leta 1932 je Stele priznal: »S Tonetom Kraljem je dobila naša cerkvena umetnost po bratih Šubic prvo samostojno kvaliteto«, po tridesetih letih pa je to ‘pozabil’. Podobno je bil takrat navdušen umetnostni kritik Karel Dobida, ki je v reviji Mladika zapisal: »Morda je baš Tonetu Kralju usojeno, da ustvari naš pravi slovenski slog v slikarstvu, kdo ve? Eno pa je gotovo že danes: na religioznem polju in v cerkvenem slikarstvu mu ga pri Slovencih po originalnosti, moči in čustveni širini ni para.« Goriški nadškof Sedej Kraljevim poslikavam sprva ni nasprotoval. Ko je 15. septembra 1928 prišel v Volče posvetit novo cerkev, je bil njegov odziv več kot pozitiven, pod vplivom konservativcev pa je kasneje v škofijskem listu župnikom prepovedal nadaljnja naročila. Slikarja je vzel v zaščito tržaški škof Alojzij Fogar, velik prijatelj Slovencev, in odtlej je Kralj lahko slikal po vsej Primorski. Ko je delal v Soči (1944), na ozemlju, ki so ga nadzorovale partizanske enote, ga je zasledovala OZNA, češ da je sovražnik “našega pokreta in aktivistov”, nasprotna stran pa ga je razglašala za “organiziranega komunista in ateista”. Slikarja je vzel v bran Viktor Berce, župnik v Slivju, kjer je Kralj slikal leto poprej. V pismu uredniku glasila, ki je Kralja blatilo, je zapisal: »Izjavljam, da ni res, kar pišete, da je Kralj popoln ateist, ki že 25 let ni prejel zakramentov. G. Kralj je za časa bivanja v Slivju mesečno vsak prvi petek prejel sv. zakramente. Redno vsako jutro je bil pri sv. maši. Ob nedeljah vedno tudi pri večernicah. Z nami v družini je zvečer molil rožni venec.«
Ego je vedno vezan na neko sposobnost, zmožnost, talent, službo, bistrost, poslanstvo. Človek je po naravi služeče bitje, bitje, ki nečemu ali nekomu služi – zdravnik služi stroki in ljudem, umetnik je v službi umetnosti in kulture, profesor služi znanosti, stroki in študentom, duhovnik je v službi človeka in Boga, politik ali poslanec, kot že samo ime pove, je ‘poslan’ – poslan od ljudi in obenem za ljudi, torej je v služenju tistim, ki so ga poslali. Pa še in še bi lahko naštevali. Pri vseh teh dejavnostih je potrebna zdrava samozavest, pogovorno bi to lahko imenovali zdrav ego. Kje je torej nevarnost?
Kadar si v ihti današnjih dni želim pričarati sproščeno, igrivo srečo, spokojno varnost, mir in željo, da bi za vedno ostalo tako, mi je treba le zakorakati v nedeljo otroških let.
Ko je Jezusova mati Marija dokončala tek svojega zemeljskega življenja, je – po veri prvih kristjanov – “zaspala” in bila z dušo in s telesom vzeta v nebesa k Sinu. Češčenje “v nebo vzete” Marije, Božje Matere, je bilo živo že v prvih krščanskih stoletjih in vse do današnjih dni ni ponehalo. Prav to vztrajno češčenje je bil eden od razlogov, da je papež Pij XII. leta 1950 razglasil versko resnico, da je bila Marija z dušo in s telesom vzeta v nebesa. Slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga slavimo 15. avgusta, je po prepričanju vernih slovenskih ljudi dan, ko je »odprto sveto nebo« in naša Mati še bolj prisluhne prošnjam svojih vernih. Zato so prav na ta njen praznik pri številnih Marijinih svetiščih glavni romarski shodi.
Poletje je čas, ko se najbolj posvečamo svojemu telesu. Že v pripravah na poletne mesece mnogi začnejo s pospešeno telovadbo, s posebnimi dietami in še s čim, zgolj zato, da bo njihovo telo v kopalkah primerno in lepo. Pa tudi poletni modni trendi, ki zaradi vročine zapovedujejo bolj razkrivanje kot pokrivanje nas tako, hočeš-nočeš, prisilijo v intenzivnejše ukvarjanje s telesom, vse od že omenjene telovadbe pa do solarijev in raznoraznih krem in kremic za lepšo polt.
Zdravo telo še ni pogoj za zdravega duha. Zdrav duh oziroma Sveti Duh, pa je pogoj za zdravo življenje, pa če mu v domovanje ponujaš malo kapelico, ali pa veliko baziliko!
(* ob obletnici) »Postal sem duhovnik z željo, da bi bil dober župnik, pozneje sem moral ubrati druga pota, ki mi jih je Bog pokazal. Odgovornost razumem prav v sprejemanju tistih predlogov, ki jih kaže Bog, in ne tistega, kar bi človeku najbolj prijalo. Svoje duhovno življenje razumem v tem, da spreminjam svoje delo v molitev, delo, ki ga opravljamo, pa je molitev, prenesena v življenje. Izrednega pomena je tudi vera v Božjo previdnost. Stalno vidim Božjo roko, ki je vodila vse moje delo.« Tako je ob tridesetletnici revije Ognjišče (1995) povedal njen ustanovitelj in dolgoletni urednik Franc Bole. Ko se ga spominjamo ob devetdesetletnici njegovega rojstva, spoznavamo, da to niso bile prazne besede, ampak vsebina njegovega življenja.
»Postati moramo občutljivi za trpljenje drugih in se ne naveličati tega dela, ker je plemenito, ker je krščansko.« Sad teh spodbud je bilo slovensko romanje invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje, prvo leta 1969. Tudi to ima vzgojni namen. »Poseben pečat našim romanjem daje množica mladih in tudi starejših pomočnikov, ki se z ljubeznijo posvetijo trpečim. Nihče ne more Bogu reči naš Oče, če ne reče brat, sestra.« Po osamosvojitvi Slovenije je Poštni predal prerasel v Slovensko Karitas, Franc Bole je bil njen direktor. Iskal je poti, kako uresničiti zamisel slovenskega katoliškega radia za oznanjevanje z govorjeno in živo besedo – in leta 1994 se je oglasil Radio Ognjišče, najprej iz Kopra in kmalu nato iz Ljubljane. »Ko smo ustanavljali revijo Ognjišče, seveda nismo mogli niti sanjati o radiu. Zdaj je to mogoče in lahko bomo dosegli veliko več ljudi. Ne samo verske oddaje, vse, kar plemeniti, vzgaja in nas navaja k lepšemu življenju, je oznanjevanje Jezusove vesele novice.« Njegovo zvesto služenje se je končalo 18. februarja 2020, nekaj tednov pred izbruhom covida. ‘Svojega’ romanja na Brezje se je zadnjikrat udeležil 15. junija 2019. Takrat je dejal: »Včasih sem veliko obhajal in poskrbel tudi za maziljenje, zdaj pa se usedem in čakam, da pridejo in drugi mene mazilijo, ker sem potreben.« Lahko smo prepričani, da te je nebeški Oče za tvojo ljubezen do njegovih otrok mazilil z oljem veselja – ker si vreden!