Starozavezni prerok Elija je vršil svoje preroško poslanstvo v letih 874–853 pred Kristusom, v času izraelskega kralja Ahaba in njegovih naslednikov.
Zavetniku letalcev so pri nas posvečene tri cerkve: žup. v Koprivi na Krasu (1) (KP), podr. pa v Mihelah (3) (Hrpelje-Kozina – KP) in na Planini 2) [Stockendorf] (Semič – NM).
M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 3 (2022), 98.
S to resnično zgodbo iz mojih rosnih let bi rada mladim povedala, da danes še zdaleč ni tako hudo, kakor je bilo v moji mladosti, ki sem jo preživljala v kraljevini Jugoslaviji. Nihče ni lačen in vsi so lepo oblečeni. Seveda manjka marsikaj tistim, ki so brezposelni in mnogim mladim družinam. Bog daj, da ne bi bilo slabše!
In zdaj k moji zgodbi. Ko sem bila stara šestnajst let, sem videla stisko mojih staršev. V družini nas je bilo pet otrok, tri deklice in dva dečka. Jaz sem bila najstarejša. Sklenila sem, da grem služit v mesto, da bi pomagala mojim sestram in bratom. Čeprav sem se dobro učila, nisem mogla iti naprej v šole. Starši so nas komaj preživljali, tudi za oblačila ni bilo denarja.
Res sem šla služit v Maribor k družini, ki je imela veliko pekarno. Rečeno je bilo, da bom pazila na devetmesečnega sinčka, poleg tega pa naj bi še kaj pomagala v kuhinji, ki je bila velika, saj je bilo v pekarni zaposlenih deset ljudi. Za plačo naj bi dobivala 150 dinarjev mesečno.
Gospa je bila še mlada, doma iz naših krajev. Sprva je bila do mene zelo prijazna, potem pa zmerom manj. Bila sem ji prepočasna, nalagala mi je težka dela. Dvakrat na teden sem morala poribati kuhinjo in trgovino s kruhom. Vse, kar je bilo za fantka, sem morala jaz oprati. Ponoči je bila moja blazina pogosto mokra od solz, tudi zaradi domotožja in ponižanja. Edino fantka sem imela rada. Ime mu je bilo Hubert. Govorili so nemško, kar pa mi ni delalo preglavic, saj smo doma živeli ob avstrijski meji in smo znali oba jezika. Čudilo me je, da so fantka dali v mojo sobico. Če je ponoči jokal, sem morala jaz vstati. Nekoč ga nisem mogla potolažiti in sem ga dala v mojo posteljo. Takoj je zaspal. Zjutraj sem bila zato kregana – češ, otrok mora spati v svoji posteljici.
Tolažila sem se, da bo kmalu mesec okoli in dobila bom svojo prvo plačo. Delala sem že račune, kaj vse bom kupila svojim sestram in bratom. Nujno rabijo novo obleko.
Ko je bil zadnji dan pred prvim, sem se že veselila plače. Popoldne me je gospa poklicala gor v svojo spalnico. Kako hitro sem letela po stopnicah!
Gospa odpre svojo veliko omaro, v kateri je bilo polno oblek. Z obešalnikom vred vzame ven črn plašč s kapuco. Takim plaščem smo pravili Hubertov plašč.
»Probajte, Ani, ta plašč. Če vam je prav, vam ga dam, saj sploh nimate plašča.«
Jaz neumnica nisem vedela za njeno namero in sem ga res oblekla in bil mi je prav, saj je bila tudi gospa bolj drobne postave.
»Obesite ga v svojo omaro, vam ga dam.«
Motilo me je, da je mene, šestnajstletno deklico, vikala.
»Torej, Ani, naj bo to vaša plača za ta mesec, mislim, da je vreden te plače,« je rekla in že odbrzela po stopnicah dol v kuhinjo. Obstala sem kot okamenela. Debele solze so mi tekle po licih, a gospa se ni zmenila za mene.
Vse moje sanje, kako bom razveselila moje domače s svojo prvo plačo, vse je splavalo po vodi. Nihče se ni zmenil za moje solze, le pekovski mojster jih je videl. Nič me ni vprašal, a naslednje jutro mi je prinesel kar v svojem belem predpasniku nekaj toplih žemljic.
»Ani, hitro pojej, kar ti ostane, pa skrij!« je dejal in odhitel v prostor, kjer so ponoči pekli kruh in žemlje.
To je bila edina tolažba tistega jutra. V ušesih pa so mi še vedno zvenele besede, ki mi jih je izrekla gospa: »Tako, Ani, zdaj sva kvit za ta mesec!«
Takšna je bila moja prva plača.
A. Uršej.(zgodba), v: Ognjišče 7 (2022), 79.
Prerok Danijel je od Boga prejel izreden dar videnj, v katerih je odkrival Božjo sodbo nad svetom in Mesijev prihod. Knjiga, ki nosi ime po njem kaže propad vsega tistega, kar vstaja zoper Božje kraljestvo.
• Preroku Danijelu je pri nas posvečenih deset cerkva (pet žup. in pet podr.). V KP škofiji jih je največ (6): ž. c. stojita v Dornberku (1) in v Štanjelu (2), p. c. pa v Sanaboru (6) (Col), Hruševju (7) (Hrenovice), Zalogu (9) (Postojna) in Volčah (10) (pok. – Volče). – Dve ‘Danijelovi’ ž. c. sta tudi v MB škofiji: na Razborju pri Slovenj Gradcu (3) in pri Sv. Danijelu nad Prevaljami (Šentanel – 4. – V CE škofiji je preroku Danijelu posvečena stolna cerkev v Celju (5), p. c. pa stoji pri sv. Danijelu nad Trbonjami.(8)
M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 11, str. 99.
Od 16. stol. v Kopru častijo bl. Elija (Elio), ki naj bi bil doma v bližnji Koštaboni. Po legendi naj bi živel v 1. stol., bil učenec sv. Mohorja, ki naj bi ga poslal spreobračat nevernike v Istro. Izvor češčenja njegovega groba (v koprski stolnici) je nejasen, ohranja pa se v zavesti domačinov.
Podružnična cerkev bl. Elija stoji v Koštaboni (KP).
M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 2, str. 98
Karmel je gora v Palestini, na kateri se je prerok Elija boril za češčenje Jahveja, pravega Boga izvoljenega ljudstva Stare zaveza. Ob koncu 11. stoletja so se na Karmelu naselili Mariji posvečeni puščavniki. Pred muslimanskim pritiskom so se morali umakniti v Evropo in tam je nastal karmeličanski red, ki ga je potrdil papež Honorij III. leta 1228. Marijino češčenje je zelo pospeševala karmelska bratovščina.
več o sv. Mohorju in Fortunatu v knjigi Svetnik za vsak dan – 2. knjiga, str. 32-33
Karmelski Materi Božji je pri nas posvečenih 13 cerkva (4 žup. in 9 podr.) in 7 kapel – V LJ nadškofiji je edina cerkev na Češnjicah (žup.). – V KP škofiji je KMB posvečena ž. c. v Podgrajah; podr. stojijo v Čedljah in na Maliji (Korte), v Pučah (Koštabona) in v Pregari (Sočerga); ob stolni cerkvi v Kopru je njena kapela-krstilnica. – V NM škofiji je p. c v Slapih /Zlab (Šmarjeta), večja kapela je na Gor. Prekopi (Kostanjevica na Krki) in v Radovičih (Metlika). – V MB nadškofiji sta Karmelski MB posvečeni ž. c. na Kušerniku (Sv. Marjeta/Pesnici) in nad Ljubičnim – Škapulirska Marija (Poljčane). – Tudi v CE škofiji stojita dve ž. c. KMB: na Dobju pri Planini in v Velenju (Sv. Marija); podr. sta v Dragah (Hrastnik) in v Marija Gradcu (Laško). – V MS škofiji je KMB posvečena p. c. v Ižakovcih (Beltinci), večje kapele so v Gaberju (Lendava), Rankovcih (Tišina) in M. Polani (V. Polana).
M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 7, str. 98.
Starejša redovnica je pripravljala otroke na prvo spoved in prvo sveto obhajilo. Rekla jim je, naj s prstom pokažejo drug na drugega. Naredili so tako. Potem jih je vprašala: »Ali ste opazili nekaj zanimivega? Ko z enim prstom kažemo na druge, imamo tri prste obrnjene proti sebi.«
Otroci, ki so se pripravljali na prvo spoved, so bili še majhni, a so razumeli, kaj jim je hotela povedati. Toda vseeno je nadaljevala: »Poskušajte v življenju biti pozorni na svoje napake in jih odpraviti, namesto da bi kazali na napake drugih.«
B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2022), 56.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
Zamisel Triglavskega narodnega parka, ki nas vabi na obisk posebej v teh poletnih mesecih, je stara že nad sto let. Pobuda Albina Belarja iz leta 1908 je bila uresničena leta 1924, ko so naravoslovci dosegli, da je bila Dolina Triglavskih jezer zavarovana kot Alpski varstveni park. Med najbolj vnetimi zagovorniki je bil Fran Jesenko, prvi profesor botanike na Univerzi v Ljubljani. V svojem navdušenju ga je imenoval kar Triglavski narodni park, čeprav je bil Triglav še zunaj tedanjega parka, ki mu je poleti 1924 skupaj s svojimi študenti začrtal meje. Predstavil ga je v časniku Jutro 30. maja 1926. Omenil je prizadevanja mnogih držav, da bi varovale nekatera svoja področja kot “prirodne rezervate, kjer se razvija favna in flora brez vsakega kulturnega vpliva – kjer živi in raste vse tako, kakor je Bog dal, nedotaknjeno, neokrnjeno, v svojem naravnem razvoju in v svoji naravni lepoti. Imenujejo se narodni parki, ker so v resnici last celega naroda”.
“ŽIVLJENJE TVOJE SLAVOSPEV JE DELU”
Tako je v svoji pesmi V spomin profesorju Jesenku ob njegovi tragični smrti zapisal pesnik Anton Debeljak. Fran Jesenko se je rodil 14. marca 1875 v obrtniški družini v Škofji Loki. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, po maturi je odšel na Dunaj, kjer je študiral naravoslovje. Leta 1900 je doktoriral z disertacijo Odnosi med jakostjo svetlobe in anatomsko zgradbo asimilirajočih organov. V študijskih letih je prejemal štipendijo deželnega predsedstva Kranjske, po končanem študiju pa se je preživljal z inštrukcijami na Dunaju, na Češkem, v letih 1904–1908 pa v Egiptu, kjer je na pobudo dunajskega botaničnega društva raziskoval floro v dolini Nila. Zatem je do začetka prve svetovne vojne deloval na dunajski visoki šoli za kulturo tal. V teh letih si je pridobil ugled z raziskavo genetike križanca med pšenico in ržjo. Strokovno se je izpopolnjeval v Parizu in Stockoholmu. Prepotoval je skoraj vso Evropo ter govoril in pisal šest jezikov, še več pa jih je obvladal pasivno. Med vojno je bil na fronti kot konjeniški častnik, ob padcu s konja si je poškodoval lobanjo in posledice je čutil do konca življenja. Po vojni je nekaj časa predaval na zagrebški univerzi, od leta 1920 pa na ljubljanski, kjer je bil 17. aprila 1921 imenovan za rednega profesorja za botaniko. Nadaljeval je raziskave o genetiki žit. Na ljubljanski univerzi je predaval skoraj trinajst let; v tem času ni objavil nobenega znanstvenega članka, pač pa je organiziral botanični inštitut ter bil učitelj prvim biologom, diplomiranim na naši univerzi. Svoje fante je navdušil za lepoto gora in urejanje Triglavskega narodnega parka. Ko jim je 12. julija 1932 tja gor nesel hrano in druge stvari, je nesrečno omahnil in dva dni zatem umrl. Njegove zadnje besede so bile: »Težko je pustiti delo!«
ŽELEL JE KMETOVALCEM POMAGATI
V znanstvenem svetu si je Fran Jesenko pridobil ime in ugled, ko mu je po dolgoletnem vztrajnem delu uspelo pridobiti plodne križance med pšenico in ržjo. Do leta 1912 je bil Jesenko asistent pri svojem profesorju Gustavu Czermaku na dunajski Visoki šoli za kmetijstvo, kjer se je usposobil za privatnega docenta botaniške genetike. V ta leta spadajo njegovi izsledki s poskusi križanja rži in pšenice. Na mednarodni konferenci za genetiko v Parizu leta 1911 jih je predstavil učenemu zboru. Boris Štupar, časnikar Jutra, je ob njegovi smrti zapisal, da je po končanem referatu k Jesenku pristopil ruski učenjak Meister, ga objel in rekel: »Vam se je torej posrečilo uresničiti moje življenjske sanje!« Nemški znanstveni tisk je to odkritje čudovite skrivnosti narave pripisalo profesorju Czermaku. Strokovna debata je nedvomno dokazala, da je to sad vztrajnega dela našega raziskovalca, ki se ni ustavil. Četrti rod tega križanca pšenice, ki ga je vzgojil, ima dolg klas z devetdesetimi zrni, je odporen proti boleznim in pozebi ter daje izvrstno moko. To je pokazal na kmetijski razstavi v Ljubljani leta 1928. Svoje raziskave je nadaljeval do svoje smrti. Z njimi je želel kmetovalcem pomagati pridelati več in bolj kakovostne pridelke.
Po njem se imenujejo najvišja priznanja za dosežke na področju biotehniških ved v Sloveniji, ki jih Biotehniška fakulteta podeljuje od leta 1973. Podelijo se tri nagrade: Jesenkova nagrada za življenjsko delo, Jesenkova nagrada za najboljšega diplomanta doktorskega študija in Jesenkova nagrada za najboljšega diplomanta magistrskega študija.
NJEGOVA BUDNICA: “NAJLEPŠA JE MLADOST”
Leta 1924 je bila Dolina Triglavskih jezer zavarovana kot Alpski varstveni park. Nekateri domačini so se sklicevali na pašne pravice in še naprej tam pasli. Jesenko se je v svoji predstavitvi parka skliceval na botanične, geološke in zoološke dragocenosti v okolišu planin. Zapis je sklenil s prepričanjem, da bodo nadaljnje raziskave odkrile še mnogo večjo vednost o živi in neživi naravi parka, njegov pomen za izobraževanje in navsezadnje za estetsko uživanje, kar bo končno prepričalo tudi Bohinjce, ki “bodo zadovoljno gledali, kako uživajo domačini in tujci krasoto tega planinskega sveta, ki je neposredno nad njih vasjo”, s čimer bo popolnoma dosežen namen zagovornikov varovanja in bo “to krasno ozemlje v pravem pomenu besede naš Triglavski narodni park”. Ugledni botanik Viktor Petkovšek, v letih 1927–1932 Jesenkov študent, je zapisal: »V poletnem času smo vsako leto odhajali, včasih za ves mesec, k Triglavskim jezerom, kjer je najel profesor za študente lovsko bajto pri VI. jezeru. Vendar tu za lenuharjenje ni bilo časa, kajti že zgodaj zjutraj je pred kolibo zadonela profesorjeva pesem budnica: “Zato pa rečem jaz, najlepša je mladost …” 
Kmalu potem smo bili ob lepem vremenu že na poti proti Lepi Špici, Kanjavcu, Bogatinu, Lanževici ali Pršivcu in se pozno popoldne utrujeni in lačni vračali v ‘hišo Jesenkovo’.« 12. julija 1932 se je profesor Fran Jesenko čez Komarčo odpravil k svojim študentom, toda do njih ni prišel. Po usodnem padcu je dva dni zatem v bolnišnici umrl, 16. julija so ga na pokopališču v Stari Loki položili v grob njegovih staršev.
S. Čuk, Fran Jesenko (1875-1932): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2022), 36-37.
Sveti Henrik je pri dvajsetih letih nasledil svojega očeta kot bavarski vojvoda, leta 1002 pa je postal nemški kralj, dve leti zatem še rimski cesar.
Ko je bil sveti Božji služabnik maziljen za kralja, se ni zadovoljil s stiskami časnega kraljevanja. Hotel si je pridobiti večno krono, zato je stopil v službo najvišjega Kralja: skrbno je pospeševal bogoslužje, cerkvam je podelil obsežna posestva in jih obdaril z neštetim okrasjem in opremo. Na svojem ozemlju je ustanovil novo bamberško škofijo, … (iz starega življenjepisa)
več o Henriku II. v knjigi Svetnik za vsak dan – 2. knjiga, str. 29-30.
• Na pobudo žene Kunigunde je Henrik freisinški škofiji podaril Stražišče pri Kranju in zemljo med Žabnico, Savo in Soro; briksenški škofiji pa Bled s širšo okolico med obema Savama. Pri nas se je njegovo češčenje ohranilo več stoletij in sv. Henrik (v pohorski govorici Areh) je zavetnik dveh p. c.: na Arehu na Pohorju (Sv. Martin na Pohorju) in v Vonarju (Sv. Ema) ⇒ desno.
M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 3, str. 98
Legenda slika sv. Krištofa kot orjaka, ki je na svojih ramenih prenašal popotnike čez divjo reko. V novejšem času velja za zavetnika avtomobilistov.
Sveti Krištof velja za pomočnika v sili in je zavetnik zoper naglo smrt. Za svojega zavetnika ga imajo čolnarji, splavarji, nosači, vodniki, prevozniki, atleti, planinci, tesarji, klobučarji, pleskarji, knjigovezi, iskalci zakladov, vrtnarji, v zadnjem času avtomobilisti, … Sv. Krištof je tudi priprošnjik proti nalezljivim boleznim, proti ognjeni in vodni nevarnosti. V zvezi njegovim češčenjem je bila leta 1485 v Ljubljani ustanovljena bratovščina sv. Krištofa.
več o sv. Krištofu. v knjigi Svetnik za vsak dan – 2. knjiga, str. 49-51.
• Na Slovenskem imamo precej cerkva, ki imajo na zunanji steni sliko sv. Krištofa, na glavnem oltarju pa je samo v dveh podr. cerkvah: v Grajski vasi (Gomilsko) (levo) in na Gramnu (Laško) – obe CE škofija.
M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 3, str. 98
Spadaš med tiste svetnike, ki nekako ne spadajo v mojo rubriko, saj se zaradi tvoje pomembnosti kar ne spodobi, da bi te tikal. A naj povem še, da si do te svoje pomembnosti in tudi svetniške poti prišel pravzaprav zato, ker nikamor nisi spadal in si iskal svojo – in ko rečem “svojo”, mislim pravzaprav “pravo” – pot.
In ta pot, kljub temu, da je bila samosvoja in precej samotna, nikakor ni bila “samo tvoja” in samotarska, temveč je vedno vodila k Bogu in bližnjemu.
Potem, ko si posrkal vse znanje, ki ti ga je nudilo tvoje domače mesto Nursija v Umbriji, so te starši poslali v Rim, v mesto, ki mu radi pritaknemo še vsaj dva pridevnika: Sveto in Večno! Pa si bil “prepriden” za ta dva visokoleteča pridevnika, predvsem pa nisi spadal v družbo lahkomiselnih in celo pokvarjenih sovrstnikov in sošolcev in si se takoj, ko je bilo mogoče, umaknil iz Večnega in – ne tako zelo, kot si pričakoval – Svetega mesta.
Naša Ljubljana ni ne večno ne sveto mesto, še največkrat slišimo, da je najlepše, pa še to je zgolj mnenje Ljubljančanov, in še to ne vseh, a če koga mestni utrip duši ali spravlja v stres, stopi par korakov iz centra, da se umiri s sprehodom po parku Tivoli. Tako si tudi ti našel zatočišče pred rimskim utripom in stresom v Tivoliju, mestu le par kilometrov od “centra sveta”, med – tako si mislil – enako mislečimi možmi.
A tudi tu nisi dolgo zdržal in si odšel, saj si ugotovil, da tudi sem ne spadaš, ker ne misliš enako kot “enako misleči”.
Če smem, ljubi moj sveti Benedikt, postreči še z eno mojo cvetko: Nekoč sem pri spovedi potožil, da mi gredo ljudje dostikrat na živce, pa mi je spovednik modro svetoval, da naj se ne družim z njimi. Tako nekako si verjetno sam pri sebi zaključil tudi ti in se umaknil v samoto. V soteski reke Anion, si si poiskal pečino in tam nekaj let prebil v samoti, molitvi in premišljevanju.
A ker se “mesto na gori ne more skriti” in ker “luči tudi ne postavljamo pod mernik”, se je glas o tebi, o svetniškem samotarju, razširil po okolici in kmalu so te spet nadlegovali ljudje. No, to se seveda samo tako reče. Nadležni so ljudje seveda bili, a ti si jih vse sprejemal z ljubeznijo, jim svetoval in pomagal v njihovih stiskah. Tako so prišli tudi bratje iz samostana v Vicovaru, prepričani, da spadaš k njim, ti pa, ljubi moj sveti Benedikt, prijazen kot si bil in si, si se odzval njihovemu vabilu.
Premalo je, če rečem, da si bil tudi za samostanske brate prepriden, presvet in preveč zazrt v večnost. Tako so prišli do spoznanja, da vendarle ne spadaš k njim, in ker jim je bilo nerodno, da bi te kar tako odslovili, so te sklenili zastrupiti z vinom.
Podobno se ti je godilo v še eni skupnosti, ki si ji želel pripadati oziroma so oni hoteli pripadati tebi, le da so se te tokrat hoteli znebiti z zastrupljenim kruhom.
Da skrajšam tole življenjepisno zgodbo, ki je znana vsem ljudem, tebi pa sploh: spoznal si, da človeka resda žene želja, da bi nekam spadal in pripadal, a da je to željo treba tudi preizkusiti – podvreči času in izkustvu – , to pa si, če poenostavim, zaobjel v vodilu “Ora et labora” – Moli in delaj, s čimer si, če še bolj poenostavim, postavil temelje zahodnemu meništvu.
Ljubi moj, sveti Benedikt! Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo živeli iz krsta! Da se bomo zavedali, da z njegovim neizbrisnim znamenjem po moči Svetega Duha neločljivo pripadamo Bogu, in da spadamo v nebesa. Kjer tudi največji samotarji uživate v družbi Svete Trojice in vseh svetih.
G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 3 (2022), 98.