Revija - Revija Ognjišče

Vse, kar je lepo

Napisal Marko na 28. junija 2022. Objavljeno v zgodbe.

Ko je Žan nastopil službo v novi ustanovi, je bil Bert tam zaposlen že nekaj let. Ko se je Žan v novem okolju znašel v zagati, mu je Bert pomagal z nasvetom, ne da bi kdo drug to sploh opazil. Marsikdo tega tudi ne bi znal ceniti, Žan pa je v tem dejanju začutil Bertovo obzirnost in plemenitost. Med njima so se začele spletati prijateljske vezi.
Ko so se čez kakšnega pol leta slučajno srečali na izletu v Kamniški Bistrici in nato skupaj preživeli lep dan, sta se povezali tudi njuni družini. Toliko enakih pogledov in podobnih načrtov so imeli, da so ob koncu dneva sklenili, da se bodo še srečevali.
Žan in Bert sta bila v službi dobra sodelavca, njuni ženi Manca in Stanka pa odlični sogovornici. Tako lepo se je pogovarjati z nekom, ki zna poslušati in povedano hvaležno sprejemati.
Verjetno Žan niti sam ni vedel, zakaj je Bertu zaupal, da objavlja svoje zgodbe v nekaterih revijah, za kar so vedeli le njegovi domači. Bert pa mu je povedal, da svoje dojemanje sveta rad preliva v pesmi in z njimi umiri svojo dušo. In bil je med prvimi, ki je Žana spodbujal, naj svoje zgodbe zbere in objavi v knjigi.
Bližalo se je poletje. Že sredi maja sta se prijatelja pogovarjala, kje bi lahko z majhnimi otroki preživeli počitniške dni. Še najlažje bi bilo pod šotori sta presodila. Kaj pa če šli taborit skupaj? Bertovi so že imeli šotor, Žanovi bi ga pa kupili. Hitro so se dogovorili. Kaj če bi se njunima družinama pridružila še sestrina družina, je čez kakšen dan vprašal Bert. »Seveda,« je bil za to Žan, Bert pa je dodal, da je njegov svak Stane zanimiv človek, ki zna družbo držati pokonci.
In so šli. Iskali so prostor, kjer bi lahko postavili šotore čim bolj skupaj, pa ga niso našli. »Morda pa je bolje, da nismo preblizu,« je kot psiholog razmišljal Bert, »saj prevelika bližina nikoli ni dobra.« Najbolj navdušeno je predlog sprejel Stane. Kmalu pa so ugotovili, da je imel pri tem svoje načrte. Odvajal se je namreč kajenja in njegova žena Milica ga je strogo nadzirala. In tako je Stane pritekel v en ali drug šotor, pokadil vsaj pol cigarete, povedal kakšno šalo in prosil za košček kruha, da Milica ne bi odkrila njegovega greha, in počasi odšel proti svojemu šotoru.
Ko so postavljali šotore, je bil vroč dan. Ida je imela komaj nekaj mesecev in ni najbolj razumela, da imajo vsi polne roke dela in je z glasnim jokom opozarjala, da je osamljena v otroški košarici. Žan, ki je zabijal kline, je mimogrede zazibal košarico, pa se spet lotil zabijanja.
Mimo je prišla gospa iz sosednjega šotora, tržaška Slovenka. »Pazienza, pazienza,« je nagovorila Žana.
»Senca pa je, senca,« je pokazal Žan na košato krošnjo bora.
»Ja, potrpljenje je potrebno v tej vročini in pri glasnih otrocih,« je posegla vmes Stanka, ki se je s starejšo hčerko vrnila z recepcije in ji je bila italijanščina bolj domača.
Soseda ni rekla nič, Žan pa je nejevoljno zamomljal, da je dobra tako senca kot tudi potrpljenje.
Kakšen dan zatem so sedeli pred šotorom.
»Sara! Takoj pridi sem!« se je zaslišal rezek ukaz izpred šotora nedaleč od njihovega. Ukaz je veljal deklici, stari kakšnih pet let, ki jo je mahala po sredini ceste. Za hip je pogledala očeta, ki je sedel na zložljivem stolčku in bral časopis, in mirno šla naprej.
»Sara! Kaj sem rekel?« je bil očetov glas še ostrejši.
Sara se ni niti ozrla.
»Če me ne boš ubogala, se bom razjezil!«
Sara je zajokala. Ko je jok postal glasnejši, je prihitela iz šotora mama, dvignila hčerko v naročje in jo objela. Oče pa je mirno bral časopis.
»Upam, da ta gospod ni učitelj!« je zavzdihnila Stanka.
Vsak večer so se zbrali ob enem od šotorov in modrovali. Ti klepeti so imeli svoj čar. Ravno toliko so se poznali, da je bila skoraj vsaka novica nova. Različno dolgo so bili poročeni in otroke različnih starosti so imeli in s tem različne vzgojne izkušnje, probleme in nasvete. In tudi na politiko so se vsi dobro spoznali.
Tako razgreto so se tistega večera pogovarjali, da so pozabili, da je ura že pozna. Proti polnoči se začne šotor pod njimi počasi odpirati. Najprej se je prikazala plešasta glava, nato pa je iz šotora previdno zlezel moški srednjih let. Pač nočne obveznosti, so pomislili.
Pa jih je presenetil, ko je zakorakal proti njim. »Oprostite, da vas motim,« je dejal zelo prijazno, »vaši pogovori so intelektualno zelo na višini, ampak moja tašča ne more spati.«
Ostali so brez besed, gospod pa se je obrnil nazaj proti svojemu šotoru, ne da bi čakal pojasnila. Samo poklapano so se spogledali in se pobrali vsak v svoj šotor.
Seveda so s svojimi intelektualnimi pogovori še nadaljevali pozno v noč. Samo preselili so se na obalo in tam razpredali svoje misli, obujali spomine in kovali načrte. Kadar jim je zmanjkalo besed, so prisluhnili nežni pesmi valov.
Po desetih dneh se je Žanova družina zaradi obveznosti odpravila domov. Moška sta jim pomagala podreti šotor, potem so se prijateljsko poslovili. Vsi so se strinjali, da tako lepih počitnic že dolgo niso imeli. Še iz avta so si mahali v slovo.
Čez dobrih štirinajst dni sta se Žan in Bert srečala v službi.
»Veš, da mi je naše letošnje taborjenje dalo misliti,« je rekel Bert.
»Kaj pa se je zgodilo takega?« je bil Žan nekoliko presenečen.
»Potem ko ste vi odšli, smo se vas prvi dan, morda tudi drugi, še kdaj spomnili, potem pa kot da vas ni bilo tukaj in smo se skupaj lepo imeli. Ko sem pred dnevi pomislil na to, me je streslo: ali je mogoče, da s tako lahkoto pozabljamo? Tako na ljudi kot na dogodke?«
»Vsak tega še opazil ne bi,« se je zamislil Žan. »Nekaterih ljudi in dogodkov pa nikoli ne pozabiš,« je dejal po kratkem premisleku. »Kot otrok sem preživel nekaj nepozabnih poletij pod planinami. Teta me je namreč vzela s seboj tja gor, kjer je kuhala delavcem, ki so urejali hudournike. Živeli smo v baraki, vkopani v sneg, obdani s smrekami. V bližini je bil potoček, kjer so mi delavci naredili mlinčke. Zdelo se mi je, da živim v pravljici. Po nekaj letih so tisto barako podrli in jo odpeljali drugam. Tisti kraj se je globoko zapisal v mene. Že dolgo sem si želel ogledati ta srečni, nepozabni kraj, kjer sem kot otrok preživel toliko nepozabnih dni. Ko smo se lani peljali tam mimo, sem se ustavil na mestu, kjer se je steza spustila proti baraki. Povsod je bilo samo grmovje. Že sem mislil, da sem zgrešil, a sem zagledal strugo potočka, ki pa je bila suha. Šel sem proti tistemu mestu, kjer naj bi stala baraka, toda vse je bilo zaraščeno s smrekami in grmovjem. Že sem hotel oditi, tedaj pa sem med grmovjem zagledal kup opek. To je bilo vse, kar je ostalo! Samo nekaj opek od dimnika,« je Žan končal pripoved.
»Ne, ne, ni ostalo samo nekaj opeke,« se ni strinjal Bert. »Vse, kar je lepo in dobro, ostane v spominu za vedno.«
»Prijateljska tolažba ali spodbudna resnica?«
»Sam si odgovori.«

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 7 (2022), 90-91.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Skupno ali krstno duhovništvo

Napisal Marko na 27. junija 2022. Objavljeno v Človek in iskanje presežnega.

pogovarjamo se s p. Vinkom Škafarjem

Po 2. vatikanskem cerkvenem zboru se veliko govori in piše o skupnem ali krstnem duhovništvu, zato se mi zdi prav, da v rubriki Človek in iskanje presežnega spregovorimo tudi o tem. Vse krščene prav to krstno duhovništvo vabi in usposablja za poglobljeno komunikacijo s presežnim in posledično za izvrševanje skupnega duhovništva, ki je pot k svetosti.

– Ko se prvič srečamo s pojmom krstno duhovništvo, je lahko kar nerazumljiv, sploh ker pozabljamo na trojno službo, ki smo jo prejeli ob sv. krstu. Kako bi vi opisali krstno duhovništvo?

Človek je ustvarjen zato, da bi v jedru svojega bitja, s svojim duhom, komuniciral s svojim Stvarnikom. Človek ni samo ročni delavec (homo faber), tudi ne samo politično (homo politicus) ali turistično bitje (homo turisticus), ni samo ekonomsko bitje (homo economicus) ali bitje, ki uporablja pametni telefon; človek je predvsem tisto bitje, ki je sposobno imeti dobrohoten odnos s sočlovekom in ljubeč ter hvaležen odnos z Bogom, ki je ljubezen.
Človek najbolj izraža svojo bogopodobnost, ko z Bogom komunicira in ga časti. Še konkretneje: človek je najbolj človek, ko časti Boga, ko je častilec (homo adorans), ali bolj preprosto rečeno, človek je najbolj človek, ko je duhovnik in ko izvršuje svoje duhovniško poslanstvo. To velja za vsakega človeka, pa če se ta tega zaveda ali ne, saj ga prav molitev najbolj povezuje z Bogom – na poseben način kristjane, ki so bili posvečeni s Svetim Duhom, ki jih spodbuja in jim pomaga, da častijo Gospoda. Ekumenski dialog med krščanskimi Cerkvami nas spodbuja, da hrepenimo po skupni molitvi in posledično po skupni evharistiji. Na ekumenski ravni sta nove odnose nakazala papež sv. Pavel VI. in svetniški carigrajski patriarh Atenagora, ko sta se leta 1964, že med drugim vatikanskim koncilom, srečala ter skupaj molila v Sveti deželi. Tudi predstavniki drugih verstev lahko častijo Boga, kar je bilo nakazano v srečanju predstavnikov velikih svetovnih verstev v Assisiju leta 1986, kjer sicer ni bilo istočasne skupne molitve kristjanov z nekristjani, bila pa je molitev na istem kraju in z isto željo ter prošnjo za mir na svetu. Tam so predstavniki različnih verstev izrekli številne molitve in nagovore, ki so jim drugi spoštljivo prisluhnili.
Kristus s svojim skrivnostnim telesom, Cerkvijo, ki je skupnost duhovniškega ljudstva, pa gradi znotraj politične in ekonomske, znanstvene in filozofske zgodovine odrešenjsko zgodovino novega človeštva, ki se dokončno udejanja na novi zemlji in v novih nebesih, ki je edina prihodnost vsega človeštva, saj smo si vsi ljudje bratje in sestre ter Božji ljubljenci.

BOG NE POTREBUJE ČLOVEŠKE LJUBEZNI
Bog je pripravljal človeka z desetimi zapovedmi na prijateljstvo s seboj in na slogo z bližnjim. Vse to namreč koristi človeku, a Bog od človeka ne potrebuje ničesar. To vse je človeka bogatilo, ker je prejel, kar mu je manjkalo, in sicer prijateljstvo Božje, Bogu pa ni prineslo ničesar, ker Bog ne potrebuje človeške ljubezni (sv. Irenej, + 200).

SPOMNI SE, DA SI BIL USTVARJEN PO BOŽJI PODOBI
Zbudi se, človek, in spoznaj dostojanstvo svoje narave. Spomni se, da si bil ustvarjen po Božji podobi. Adam je to podobnost sicer zmaličil, toda Kristus jo je obnovil. Vidne stvari rabi po pameti, kakor uporabljaš zemljo, morje, nebo, zrak, potoke in reke. Kar najdeš v njih lepega in občudovanja vrednega, naj ti pomaga hvaliti in slaviti Stvarnika. (sv. Leon Veliki, + 461)

– Iz česa izhaja skupno duhovništvo vseh kristjanov in kje je ukoreninjeno?
Vir krščanskega duhovništva, krstnega in službenega, je Jezus Kristus, edini veliki duhovnik Nove zaveze, kot ga imenuje Pismo Hebrejcem. Za skupno duhovništvo pa je temeljno besedilo krstna kateheza apostola Petra, prvega izmed apostolov, ki je zapisana v Svetem pismu (1 Pt 2,9-10). O skupnem duhovništvu govori tudi zadnja knjiga Svetega pisma, Razodetje (Raz 5,9-10), kjer sta nakazana novo nebo in nova zemlja, kjer bosta združena ljubezen in češčenje Boga.
Cerkev je skozi vso zgodovino cenila skupno in tudi službeno duhovništvo, čeprav je po tridentinskem cerkvenem zboru, ki je bil v 16. stoletju, premalo ali skoraj nič govorila o skupnem ali krstnem duhovništvu. To je bila verjetno zavestna ali podzavestna posledica zanikanja službenega duhovništva v protestantskih Cerkvah in cerkvenih skupnostih. Tako je katoliška Cerkev po tridentinskem koncilu predvsem poglabljala nauk o Kristusu kot edinem velikem duhovniku in o službenem duhovništvu, zanemarjala pa je teologijo o skupnem duhovništvu. Katoliški teologi so začeli o skupnem duhovništvu ponovno pisati šele v dvajsetem stoletju, predvsem pa neposredno pred in med koncilom, ko je spet dobilo velik poudarek.

– Ali bi lahko na kratko predstavili nauk Cerkve o Jezusu Kristusu kot edinem velikem duhovniku Nove zaveze, saj v njem korenini vsako krščansko duhovništvo? Kje korenini Jezusovo duhovništvo?
Na številnih mestih v evangelijih se sicer posredno govori o Jezusu Kristusu kot duhovniku, izraz duhovnik (gr. hiereus) pa se zanj nikjer izrecno ne omenja in se mu ne pripisuje, saj je bila služba duhovnikov v Stari zavezi prihranjena za Levijev rod, Jezus pa je bil Judovega rodu. Kristus sam sebe imenuje »Božji Sin«, čeprav za označitev svojega poslanstva pogosto uporablja izraze, ki vključujejo duhovniško resničnost. To je še posebej jasno, ko govori o svoji smrti, ki jo napoveduje s podobami Stare zaveze.
Pismo Hebrejcem je edini novozavezni spis, ki Kristusu prideva naslov duhovnika in edinega vélikega duhovnika. Toda Kristusova smrt in njegovo poveličanje je prava duhovniška daritev, ki je nadomestila vse starozavezne daritve. S svojo svobodno smrtjo je Kristus postal nebeški duhovnik, ki je sklenil novo in večno zavezo. Z darovanjem samega sebe je postal »duhovnik, oltar in Jagnje obenem«, kot slišimo v enem izmed velikonočnih hvalospevov.
Bistvo, zadnji vzrok, v katerem korenini Kristusovo duhovništvo, je posvečenje s Svetim Duhom, saj prav ono napravlja Jezusa iz Nazareta za Kristusa in posledično za duhovnika. Zelo se mi zdi posrečeno, kar na kratko trdi koncilski Odlok o službi in življenju duhovnikov za Kristusa, ko pravi, da ga je Oče »posvetil in poslal na svet« (D 12). To se mi zdi odlična, kratka in bistvena opredelitev Jezusovega duhovništva, ki se udejanja na oznanjevalni, češčenjski in vodstveni (služabniški) ravni. Pri Kristusu doživimo vrhunec izpolnjevanja Očetove volje. On ni prišel, da bi izpolnil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki ga je poslal. Njegov prihod je pod znamenjem tistega češčenja, o katerem so govorili preroki, in je bil izražen že v prvih besedah Stare zaveze (2 Mz 19,4-6: »Sami ste videli … kako sem vas … privedel k sebi. Če boste sedaj radi poslušali moj glas in radi izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh narodov … in boste mi kraljestvo duhovnikov in svet narod«). To navajam dobesedno, ker nas na to spominja apostol Peter, ko nagovarja novokrščence v svoji homiliji ter jih imenuje »kraljestvo duhovnikov in svet narod«.
Pismo Hebrejcem poudarja, kar so že prej učili preroki (prim. Jer 7,22; Am 5,21-25), da Bog ne želi žgalnih daritev, temveč pokorščino. Kristus je Očeta počastil prav s popolno pokorščino, saj je prišel, da bi izpolnil Božjo voljo (prim. Heb 10,5-7). Jezus Kristus je daroval samega sebe v pokorščini »vse do smrti, smrti na križu« (Flp 2,8).
S to svojo brezpogojno pokorščino je Jezus udejanjil svoje duhovništvo in odrešil vse človeštvo. Z njo je utemeljil novo človeštvo, Cerkev, Božje ljudstvo, ki je deležno njegovega duhovniškega dostojanstva.

MOLITEV KOT DARITEV
Molitev je duhovna daritev, ki je odpravila prejšnje žrtve. Čemu mi je obilica vaših klavnih daritev? govori Gospod. Naveličal sem se žgalnih daritev ovnov in tolšče pitane živine; krvi bikov, jagnjet in kozlov ne maram. Kdo terja to iz vaših rok? … Mi smo pravi molivci in pravi duhovniki, če molimo v duhu in na ta način darujemo daritev, Bogu ustrezajočo in prijetno, kakršno namreč zahteva, kakršno si je sam pripravil. … Tudi angeli molijo, moli sleherna stvar. Moli živád in zverjad, seveda po svoje: ko prihaja iz staj in brlogov, se ozira proti nebu, odpira usta in jih na svoj način giblje s svojim dihom. Pa tudi ptice zlete proti nebu, ko vstanejo iz gnezda, namesto rok razprostro peruti v obliki križa in nekaj žvrgolijo, kar se zdi kot molitev. (Tertulijan, + 220)

– Bi lahko bolje razložili krstno ali skupno duhovništvo? V čem pravzaprav obstaja? Ali tudi iz skupnega duhovništva izhaja poslanstvo kot pri Kristusu in pri službenem duhovništvu?
Prav tako kot pri Kristusu in službenem duhovništvu tudi pri krstnem ali skupnem duhovništvu poslanstvo izhaja iz krstno-birmanskega posvečenja s Svetim Duhom. Ohranjeno je čudovito izročilo iz 13. stoletja o velikem francoskem kralju sv. Ludviku IX., ki je vodil Francijo 44 let in je dejal, da je bil njegov največji dan v življenju njegov krstni dan.
Opažam, da včasih tudi nekatera cerkvena besedila govorijo o izbranosti in poslanstvu kristjanov, ne da bi omenjali posvečenje s Svetim Duhom, in zdi se mi škoda, da to opuščajo. Bog, ki človeka izbere, ga nato posveti in šele v moči posvečenja s Svetim Duhom pošilja, da bi v moči krstno-birmanskega duhovništva izpolnil svoje krščansko poslanstvo.
Morda se spomnite, da krstitelj po oblivanju s krstno vodo uporabi še sveto olje, ki se imenuje krizma ali sveto mazilo. Z njim mazili krščenca, s čimer nakaže, da je krščenec maziljen s Svetim Duhom. Takoj zatem krstitelj razloži učinek maziljenja s Svetim Duhom, ki obstaja v deleženju na Kristusovi duhovniški, preroški in kraljevski službi. Bog od nas ljudi, tudi od kristjanov, ne zahteva ničesar, česar prej ni omogočil, zato najprej izbere, nato mazili in potem pošlje. Po krstu smo v vcepljeni vanj, samo on je trta na vseh treh ravneh skupnega duhovništva, mi smo le mladike. Podobno, kot je Kristusu maziljenje s Svetim Duhom ob spočetju in pri krstu v reki Jordan omogočilo njegovo poslanstvo, tudi kristjanu krstno-birmansko maziljenje s Svetim Duhom pomaga, da lahko udejanja svoje poslanstvo v vse tri smeri ali v vse tri razsežnosti: češčenjsko z usklajevanjem svoje volje z Božjo, z oznanjevanjem veselega oznanila in s služenjem bližnjim (diakonijo – ali še preprosteje rečeno, da je lahko človek za druge). Kristjan, ki to razume in živi, je srečen in optimističen kristjan, saj posledično čuti tudi sadove maziljenja s Svetim Duhom, ki so ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, dobrohotnost, krotkost, zvestoba, skromnost, vzdržnost in čistost.

– V Stari zavezi je bil duhovniški samo Levijev rod, ostali rodovi pa ne. Kako je s tem v Novi zavezi?
Kakor veste, Jezus ni bil iz Levijevega rodu, ampak iz Judovega. Že s tem je nakazano, da v Novi zavezi ne bo posebnih in izbranih duhovniških rodov, ampak bo novozavezno duhovništvo podarjeno vsem »rodovom«, vsem krščenim. Glede krstnega ali skupnega duhovništva lahko rečemo, da je po nauku apostola Petra dano vsem, ki se dajo krstiti, torej vsemu novozaveznemu ljudstvu, in ne samo izbrancem, samo enemu »rodu«, ki bi bil duhovniški rod, kot je bil Levijev v Stari zavezi. Prav tako Gospod iz različnih plasti kliče v službeno duhovništvo in posvečuje predstavnike iz vsega novozaveznega Božjega ljudstva ne glede na barvo kože, pripadnost določenemu narodu, družbenemu, kulturnemu ali ekonomskemu položaju. Pred kakim mesecem so se mediji razpisali o tem, da je papež Frančišek med nove kardinale imenoval enega iz najnižje kaste v Indiji, saj smo pred Bogom vsi ljudje bratje in sestre, kar mora toliko bolj veljati za kristjane.

– Ali bi lahko opisali vse tri vidike poslanstva v moči krstnega duhovništva: bogoslužni, oznanjevalni in vodstveni oz. služabniški vidik?
Ob tem vprašanju bi rad omenil, da sva danes spregovorila o skupnem ali krstnem duhovništvu bolj načelno. Zato predlagam, da bi v prihodnjem pogovoru nadaljevala bolj konkretno, kaj pomeni biti posvečen, poslan in izvrševati skupno duhovništvo. Zdi se mi, da je izvrševanje treh služb skupnega duhovništva, bogoslužne, oznanjevalne in vodstvene (morda bolje služabniške ali biti človek za druge), temelj za krščansko svetost. Jezus je svojo izvoljenost in posvečenost s Svetim Duhom in poslanstvo 100% izpolnil. Tudi bralkam in bralcem mesečnika Ognjišče in sebi želim, da bi nam uspevalo naše odstotke izvrševanja duhovniške službe, četudi so še nizki, dvigati ob zavesti, da smo posvečeni s Svetim Duhom, ki nas spremlja, spodbuja in nam omogoča, da lahko vedno bolj rastemo v dobrem in svetem. To velja tudi za počitniške in dopustniške dneve, ko bo še več časa, da o tem razmišljamo in živimo kot duhovniki stvarstva ter se zavestno molitveno, oznanjevalno in služabniško povezujemo z vsemi ljudmi, ki v srcu dobro mislijo.

KDOR NE NEHA PRAV ŽIVETI, VEDNO HVALI BOGA
Vsekakor Boga hvalimo v cerkvi, ko smo zbrani; brž ko se razidemo vsak na svojo stran, takorekoč nehamo hvaliti Boga. Kdor ne neha prav živeti, vedno hvali Boga. Nehaš pa hvaliti Boga, kadar odstopiš od pravičnosti in od tega, kar mu ugaja. Če namreč nikdar ne odstopiš od tega, da delaš dobro, molči tvoj jezik, vzklika pa tvoje življenje; in Bog posluša hvalospev tvojega srca. Kakor namreč naša ušesa slišijo naše glasove, tako Božja ušesa slišijo naše misli. (sv. Avguštin, + 430)

M. Erjavec (Človek in iskanje presežnega), v: Ognjišče 7 (2022), 32-34.

Puhov muzej

Napisal Marko na 26. junija 2022. Objavljeno v Na obisku.

27. junija leta 1862 rojeni Janez Puh iz Sakušaka v Slovenskih Goricah je bil drugi otrok v družini. V župnišču današnjih Juršincev se je Janez naučil brati in pisati. Že kot fantič je občudoval vrtenje koles … Pogosto je na paši dolgo strmel v vodni mlinček, ki se je kar naprej vrtel. Tudi s pomočjo očetovega mlina je Janez kaj hitro spoznal, da je vrtenje eno najpomembnejših naravnih gibanj. S svojim življenjskim delom je pripomogel, da se je zavrtel celoten svet. Zgodbo o njem pripoveduje tudi Puhov muzej.

Spoznajmo torej enega največjih slovenskih inovatorjev, vizionarjev, ki so s svojimi idejami in delom dobesedno spremenili svet. V ta namen in ob 160-letnici njegovega rojstva smo obiskali Puhov muzej na Sakušaku, kjer smo se pobliže spoznali z življenjem in delom tega slovenskega velikana.
Zgodba o Janezu v nadaljevanju pravi, da je imel komaj kaj več kot 10 let, ko se je že učil za ključavničarja. Svoje izobraževanje je zaključil v Radgoni. Ker ni dobil dela na območju Slovenskih Goric, se je odpravil v Gradec, ki je takrat štel blizu 100.000 prebivalcev. Tam se je leta 1885 tudi za stalno naselil. Delo je našel pri različnih mojstrih. Popravljal je dvokolesa, vodil različne delovne oddelke, potihoma pa si je že začel ustvarjati sanje o lastni delavnici.

ISKANJE REŠITEV
Ko je popravljal in servisiral nevarne »mišoline«, je nenehno iskal boljše rešitve. Po glavi mu je rojila ideja o dveh enako velikih kolesih s krogličnim ležajem, ki bi bili vpeti v nižjem okvirju. Tako je kolesu znižal okvir, vanj vgradil dvoje enako velikih koles s krogličnimi ležaji, zadnje kolo pa sta gnala dva pedala z verigo. Med prvimi na svetu je leta 1898 izdelal bicikel, kakršnega skoraj brez sprememb poznamo še danes. Tistega leta se je Janez Puh osamosvojil in ustanovil svoje podjetje Styria Werke ter s tem ljubkim imenom poimenoval svoja kolesa: Styria – Štajerska.
V zadnjem letu 19. stoletja je Janez skonstruiral svoj prvi bencinski motor in leta 1901 je prišlo iz njegove tovarne prvo motorno kolo z bencinskim motorjem. Leta 1909 pa je patentiral štirivaljni bokserski motor. Dotlej znani motorji namreč niso bili tako uporabni; njemu je uspelo tak motor pritrditi na »bicikel«, in tako je dobil motorno kolo. Dve leti kasneje je njegova tovarna že serijsko izdelovala motorna kolesa.

IZUMITELJ
Spisek pregledanih Puhovih patentov, razporejenih po zaporednih številkah dunajskega patentnega urada, nam prikaže, da je v letih med 1891 do 1897 pridobil 17 patentov na področju proizvodnje koles. Na motornih kolesih in avtomobilih mu je bilo priznanih kar 13 patentov. Izumitelj je bil na več področjih – pri pisalnih strojih (na tem področju je Janez Puh pridobil 6 patentov), številne izboljšave je opravil tudi na šivalnem stroju. Na motornih kolesih in avtomobilih mu je bilo priznanih kar 13 patentov.

OD KOLES DO AVTOMOBILA
Z razvojem kolesa in Puhovimi izumi na njem je svet postal manjši ter bolj dostopen. Janez je dobro vedel, kako pritegniti kupce. Njegovi dvokolesniki so nastopali in zmagovali na dirkah, plakate in oglasne reklame je snoval sam.
V prvih dveh letih 20. stoletja je izdelal svoj prvi avto – spet z lastnim patentom in motorjem. Leta 1906 je Puhova tovarna začela s serijsko proizvodnjo motorjev. Tega leta so vozniki njegovih avtomobilov zmagovali na največjih dirkah.
Janez Puh v takratnem razvoju avtomobilizma ni bil pionir, ampak je veliko desetletij pozneje še vedno težko razumeti in dojeti hitrost, s katero je sledil stvarem po svetu in jih potem v svoji glavi, na svojih risbah ter v svoji tovarni izpopolnjeval in nadgrajeval v vedno boljše izdelke.
Njegov priimek, zapisan v nemškem jeziku (Puch), je postal sinonim za kvaliteto in zanesljivost tako najpreprostejših koles kot zahtevnejših in butičnih vozil. Leta 1912 je Puhova tovarna zaposlovala 1.100 delavcev, izdelala 16.000 koles, 300 motociklov in 300 avtomobilov.
Janez Puh je umrl leta 1914, pokopan je v Gradcu.

PUHOV MUZEJ
Puhov muzej na Sakušaku je postavljen v tipično slovenjegoriško domačijo, grajeno v obliki črke L. Člani Društva rojaka Janeza Puha Juršinci so se skupaj s spomeniško službo dolgo trudili, da bi v kraju Sakušak našli tako cimpračo, kot je bila Puhova domačija. Na kraju, kjer je nekoč stala Puhova rojstna hiša, na Sakušaku 79, danes namreč stoji sodobna stanovanjska hiša, ki z vgrajeno spominsko ploščo opozarja mimoidoče, da so prišli do domačije. Plošča je bila odkrita ob 130-letnici Puhovega rojstva in je sprožila plaz raziskovalnih aktivnosti o njegovem življenju in delu.

Njegova tovarna se je kasneje vključila v koncern Steyr Daimler Puch, ki je še danes pomemben proizvajalec vozil na avstrijskem in evropskem trgu. Zdaj je del koncerna Magna Steyr.

Cimpračo so odkrili nedaleč stran in odločili so se, da jo prestavijo na mesto, kjer je nekoč stala Puhova rojstna hiša. Po dveh požarih vseeno niso obupali in so se še z večjo voljo lotili obnove požganega muzeja, mu dodali gospodarsko poslopje ter obiskovalcem podarili domačijo, ki močno spominja na tisto, v kateri se je rodil Janez Puh.
V zadnjih 20 letih se je pokazala potreba, da muzejske prostore še razširijo, zato so se odločili za gradnjo novega razstavišča, v katerem bo lahko več kot 200 starodobnih vozil. V ta namen se zraven cimprače gradijo novo muzejsko in društveno stavbo, ki jo bodo odprli ob letošnjem prazniku konec junija.

BOGAT NABOR PREDMETOV
V muzeju je stalna razstava z naslovom »Janez Puh, sin Slovenskih goric, človek za vse čase« in etnografska razstava. Z ogledom muzeja lahko obiskovalec spozna Janeza Puha, način življenja v njegovem času ter deželo, v katero se je rad vračal – vse to je predstavljeno v različnih sobah. Prva soba predstavlja Puhovo delavnico znanja, kjer so opisani njegovi začetki, razvoj, dosežki, predstavljeni so njegovi patenti in izumi. V drugi sobi so na voljo spominki, v tretjem prostoru je urejena Puhova spominska soba in v četrtem etnološka zbirka.
V novi muzejski stavbi so ob mojem obisku zaključevali različne postavitve, predstavitev koles, motorjev, tako da bo po odprtju novih prostorov na ogled še veliko več tega, kar imajo sedaj posamezni člani društva še shranjeno pri sebi doma.
Puhov muzej si je mogoče ogledati vsako soboto in nedeljo ter praznik od 10. do 18. ure (od maja do novembra), med tednom pa samo po predhodnem dogovoru na tel. +386 51 260 506.
Kdor bi rad doživel pristnejše srečanje z Janezom Puhom, pa je ob letošnji 160-letnici vabljen na Sakušak, kjer bo zadnjo soboto v juniju evropsko srečanje Puhovih vozil in otvoritev novih razstavnih prostorov Puhovega muzeja.

DRUŠTVO ROJAKA JANEZA PUHA JURŠINCI
Odgovorno nalogo za skrb, razvoj in ohranjanje spomina na Janeza Puha je prevzelo Društvo rojaka Janeza Puha Juršinci. Leta 2000 se je za ta korak odločila kopica zanesenjakov, ki se je navdušila nad vozili znamke Puh in dala pobudo za ustanovitev društva. Večina od 98 ustanovnih članov iz 27 občin se, kot pravijo, »takrat ni zavedala, kakšno odgovornost smo sprejeli, ko smo 19. marca 2000 ustanovili Društvo rojaka Janeza Puha Juršinci. Še večja odgovornost kot vodenje društva je upravljanje muzeja, ki nosi ime po enem največjih slovenskih genijev na področju tehnike. Danes, ko je zavedanje tega bolj poglobljeno, se po več kot dvajsetih letih delovanja upravičeno lahko veselimo uspehov, ki smo jih dosegli. Juršinci in Sakušak sta postala kraja, kjer se srečujejo ljubitelji starodobnih vozil, in na ta način s skupnimi močmi ohranjamo spomin na Janeza Puha in njegovo delo.«
Muzej upravlja Društvo rojaka Janeza Puha Juršinci, ki z velikim številom restavriranih razstavnih predmetov skrbi za kulturno in tehnično dediščino.

M. Erjavec, Puhov muzej. (Na obisku), v: Ognjišče 7 (2022), 75-77.

Zgodovina krške škofije

Napisal Marko na 24. junija 2022. Objavljeno v Priloga.

Krška/celovška škofija se je na devetstoletnico ustanovitve pripravljala s škofijsko sinodo 1970–1972. Med njenimi najbolj delavnimi člani je bil slovenski kulturni in javni delavec dr. Valentin Inzko. Najtehtnejši dokument sinode Sožitje Nemcev in Slovencev v Koroški Cerkvi nosi tudi njegov pečat. »Dejstvo, da v škofiji Krka/Celovec stoletja žive Nemci in Slovenci, je za nas dokaz mnogovrstnosti stvarstva in živa zgodovinska danost, zato hvaležno prevzemamo nalogo kristjanov na Koroškem, da oba ta naroda vodimo k boljšemu vzajemnemu razumevanju in s tem dejansko prispevamo k sožitju v duhu krščanske bratske ljubezni,« je dejal v pogovoru za bralce Ognjišča skoraj tri desetletja po sinodi (maja 1998).

SVETA EMA JE POLOŽILA TEMELJE
»Poromali ste v Krko, k tej častitljivi Marijini cerkvi in na grob svete Eme. Tudi Slovenci že dolgo častijo sveto Emo: mnogo slovenskih romarjev je že priromalo v Krko. To izročilo vi danes nadaljujete, ko se udeležujete šestega romanja treh dežel,« je papež sv. Janez Pavel II. 25. junija 1988 nagovoril okoli 70.000 romarjev, med katerimi je bilo nad 20.000 Slovencev iz Koroške in iz vseh slovenskih škofij, zbranih na prostranem polju ob cerkvi Žalostne Matere Božje. Na tem mestu je koroška kneginja sveta Ema dala graditi prvo cerkev in ob njej samostan benediktink (1043), v katerem je umrla (1045). Kneginja Ema je odigrala pomembno vlogo pri urejanju cerkvenih razmer na Koroškem. Po smrti obeh sinov in moža je postala upraviteljica rodbinskih posesti v Posavju in na Koroškem, bila je ena najbogatejših žensk svojega časa. Ko je ostala sama, je razdajala svoje imetje v korist ljudstva in Cerkve. Dala je pobudo in sredstva za gradnjo podeželskih cerkva. Njeno največje delo pa je bil samostan benediktink v Krki, ki ga je ustanovila leta 1043. Svojemu samostanu je podarila osem župnij in dala graditi Marijino cerkev. V tem samostanu je preživela zadnja leta svojega življenja. Umrla je leta 1045. Salzburški nadškof Gebhard je leta 1070 samostan v Krki razpustil. Leta 1072 je tam ustanovil novo škofijo: nekdanji samostan je postal škofijski dvorec, Marijina cerkev pa stolnica. Edina posest nove škofije je bilo osem župnij, ki jih je bila darovala samostanu kneginja Ema. V ljudskem spominu se je zato uveljavilo prepričanje, da je bila ustanoviteljica krške škofije pravzaprav svetniška kneginja.

SALZBURŠKI NADŠKOF NAD KRŠKIM ŠKOFOM
Prvi krški škof Gunther iz Krappfelda (1072–1090) je bil imenovan že leta 1072, toda nadškof Gebhard ni izdal niti ustanovitvene listine za novo škofijo; to je na pritisk Rima storil šele njegov naslednik nadškof Thiemo (1090–1101. Pravico imenovanja krškega škofa in določanja njegovega polnomočja si je pridržal nadškof, tako da je status krških škofov bil skoraj enak nekdanjim kornim škofom pri Gospe Sveti. Krški škofje so bili nekakšni generalni vikarji salzburškega metropolita (Jože Mlinarič). Salzburški nadškof je ozemlje osmih župnij določil šele leta 1131, leta 1218 pa so mu dodelili še dve župniji in pri tem je ostalo 500 let. Poznejši krški škofje so si prizadevali za večjo samostojnost od salzburških nadškofov, vendar so ti vztrajali pri načelu, da kot apostolski delegati sami imenujejo sufragane. Nekaj več pravic si je priboril četrti krški škof Roman I. (1131–1167). Škofijo je postavil na zdrave temelje in si pridobil ugled, tako da mu je cesar Friderik Barbarossa podelil knežji naslov. V njegovem času je bila zgrajena sedanja mogočna cerkev, njegova stolnica. Nedaleč od Krke je dal sezidati grad Strassburg, ki je bil šest sto let rezidenca krških škofov. Leta 1775 je dobila krška škofije ozemlje okrog Millstattskega jezera, temeljito pa so se spremenile njene meje za cesarja Jožefa II., ki je uveljavil pravilo, da se meje škofij krijejo z mejami dežel. Takrat je dobila vse ozemlje koroške dežele. Leta 1787 sta se sedež škofije in stolni kapitelj preselila iz Krke v Celovec in škofija se je preimenovala v celovško, ali tudi krško/celovško.

PO 852 LETIH PRVI SLOVENSKI ŠKOF
Koroški deželni stanovi so v letih 1581–1591 v Celovcu za protestante zgradili cerkev Sv. Trojice. Leta 1604 so jo prevzeli jezuiti, ki so ob njej ustanovili semenišče, leta 1787 je po prenosu škofijskega sedeža iz Krke v Celovec, postala stolnica. Nadvojvodinja Marija Ana, hči Marije Terezije, si je za stalno bivališče izbrala Celovec. Zgradili so ji palačo poleg samostana elizabetink. Ker je samostan gmotno podpirala, so jo pokopali v samostanski cerkvi. Njeno palačo je leta 1790 odkupil škof Franc Ksaver Salm (1782–1822), prvi na celovškem sedežu. S svojo odpravo je 28. julija 1800 osvojil najvišji vrh Grossglocknerja (Velikega Kleka). Njegov naslednik, 55. v vrsti krških škofov, je bil Jakob Peregrin Paulitsch (1824–1827). Nekaj časa je vodil škofijo kot kapitularni vikar, leta 1824 pa je postal škof. Bil je prvi krško/celovški škof, ki ni bil plemiškega rodu, prvi slovenske krvi. V prvem letu svoje škofovske službe je v celovški stolnici posvetil v duhovnika blaženega Antona Martina Slomška. Napisal je molitvenik Gospod, teci mi pomagat, ki ga je kasneje izdala Mohorjeva družba. Pavličev naslednik Peter Mayr (1827–1840) je določil, da morajo slovenski bogoslovci iz njegove škofije redno obiskovati Slomškov tečaj slovenščine, medtem ko je bila udeležba za lavantinske in nemško govoreče njegove škofije prostovoljna. Škof Adalbert Lidmansky (1842–1858) ni bil naklonjen političnemu delovanju svojih duhovnikov, zato je pokaral Andreja Einspielerja. Valentin Wiery (1858–1880) je bil prvi celovški škof, ki je prevzel dušnopastirsko skrb za celotno Koroško. Kot Slomškov učenec je obvladal slovenski jezik. Njegova največja zasluga za Slovence bila rešitev Mohorjeve družbe v Celovcu. Einspieler je Mohorjevo kot društvo odtegnil posegom državne policije s tem, da jo je s pomočjo škofa Wieryja in papeža Pija IX. spremenil v cerkveno bratovščino. Čas škofovanja Josepha Kahna (1887–1910) so posebej zaznamovala socialna vprašanja in narodnostne napetosti v deželi. Slovenski duhovniki so bili v desetletju pred prvo svetovno vojno vodilni pri organizaciji zadrug. Škof Kahn se je leta 1895 zelo zavzel za uvedbo verouka za vse razrede v realni šoli. Deželni zbor je to odklonil, češ da verouk ni potreben za splošno izobrazbo! Po koncu prve svetovne vojne je Kraljevina SHS zaradi pretežno slovenskega prebivalstva zahtevala priključitev južnega dela Koroške. Večina slovenskih duhovnikov se je opredelila za SHS, prva tako ob plebiscitu oktobra 1920. V prvi avstrijski republiki je bila Koroška polna antiklerikalizma. Škof Adam Hefter (1914–1939) je v odločnem pastirskem pismu obsodil nacionalsocializem ter se zavzel za sožitje med nemškimi in slovenskimi Korošci. Škof Andreas Rohracher (1939–1945) se je že kot pomožni škof zavzemal za globoko verno slovensko ljudstvo. Leta 1949 je katoliško usmerjeni Joško Tischler na pobudo slovenskih duhovnikov ustanovil Narodni svet koroških Slovencev, je prišlo do napetosti med njegovim vodstvom in škofom Josephom Kostnerjem (1945–1981), ker je bil škof proti političnemu delovanju duhovnikov. Do napetosti med krščansko usmerjenimi Slovenci je prišlo, ko je škof po uveljavitvi manjšinskega šolskega zakona (17. septembra 1959) odredil, da smejo duhovniki uporabljati slovenski jezik pri verouku le tam, kjer so učenci prijavljeni k slovenščini.

PO SINODI POGLED V PRIHODNOST
Sinoda krške škofije je potekala v letih 1970–1972, v času, ko so bili odnosi med obema narodoma na Koroškem napeti. Že v pripravi na sinodo so prišli do spoznanja, da je potreben iskren dialog. Prvič v zgodovini krške škofije so na sinodi sodelovali tudi laiki. Sklepe škofijske sinode je dosledno uresničeval škof Egon Kapellari (1982–2001) z močnimi pastoralnimi, socialnimi in kulturnimi pobudami. Nemški nacionalisti so mu očitali, da je bolj naklonjen slovenski manjšini kot nemški večini. Škof Kapellari je leta 1992 v pastirskem pismu opozoril, da so katoličani soodgovorni za to, kakšni so odnosi med obema narodoma. Po zgledu škofa Kostnerja je pri liturgičnih obredih na dvojezičnem ozemlju uporabljal oba deželna jezika. Za njim je krško škofijo vodil škof Alois Schwarz (2001–2018). Kot pokrovitelj Mohorjeve družbe ji je bil vsestransko naklonjen, zlasti pa pri zalaganju veroučnih knjig. Bil je odločen zagovornik dvojezičnosti. Po njegovem odhodu v škofijo St. Polten je bil škofijski sedež poldrugo leto prazen.
Proti koncu leta 2019 je bilo znano ime novega krškega škofa, 66. po vrsti in drugega Slovenca v zgodovini krške škofije. To je Jože Marketz, rojen leta 1955 v Železni Kapli. Škofovsko posvečenje je prejel 2. februarja 2020 v celovški stolnici. Po novi maši leta 1982 je nadaljeval študij, nato pa opravljal razne odgovorne službe v krški škofiji, nazadnje je bil direktor koroške Karitas. Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Janeza: Deus caritas est (Bog je ljubezen). To je njegov življenjski program, srce evangeljskega oznanila.

SLOVENSKE CERKVENE USTANOVE
Dušnopastirski urad
Slovenski oddelek Dušnopastirskega urada podpira fare v dvojezičnih dekanijah pri njihovih prizadevanjih na vseh področjih. Glavni trud pa velja, da bi slovenska beseda in pesem ne polagoma utihnili in izginili iz cerkvenega življenja, prav v obrobnih krajih. Tu pa je najpomembnejši medij cerkveni list Nedelja, ki že 96 let s svojimi rednimi številkami sooblikuje slovensko narodno skupnost na Koroškem.
V okviru Dušnopastirskega urada delujejo: Misijonska pisarna, Referat za župnijske svete, Referat za cerkveno glasbo, Referat za Sveto pismo in liturgijo. Zelo rodovitna je Misijonska pisarna, ki jo je ustanovil Jože Kopeinig in jo neutrudno vodi že 54 let. Referat za župnijske svete spodbuja vernike k sodelovanju v njihovi domači župniji. Referat za cerkveno glasbo skrbi za izobraževanje cerkvenih pevcev in pevk, organistov, pevovodij ter spodbuja med mlajšo generacijo zanimanje za cerkveno glasbo. V referatu za cerkveno glasbo in liturgijo poudarjajo: naša vera črpa moč iz Božje besede.
Katoliška akcija
Začetki Katoliške akcije segajo nazaj v leto 1965 na čelu z vzornikom Vinkom Zwitrom, ki je z veliko gorečnostjo znal najti pravo pot v skrbi za slovensko besedo in širjenje vere … Katoliška akcija je igrala pomembno vlogo tudi pri škofijski sinodi leta 1972.
Duhovni asistent je v okviru Katoliške akcije prvotno del vodstva. Ob njem so še predsednik oz. predsednica, tajnik oz. tajnica, ki svojo nalogo opravlja poklicno. Vloga duhovnega asistenta je dajati duhovne impulze in skupaj z vodstvo podpirati delo organizacije.
V hiši Katoliške akcije ‘stanujejo’: Katoliška prosveta, Katoliška otroška mladina, Katoliška mladina, Referat za družine in Katoliško žensko gibanje. Katoliška prosveta je bila ustanovljena leta 1965 kot izobraževalna ustanova krške škofije. Katoliška otroška mladina je stara štirideset let, njej pripada Akcija treh kraljev. Katoliška mladina je mladinska organizacija, ki zbira in združuje mlade na župnijski in medžupnijski ravni. Naloga Referata za družine je, da spremlja družine in jim pomaga krepiti odnose. Katoliško žensko gibanje na dvojezičnem ozemlju krške škofije spodbuja žene k rasti kot ženske, kot kristjanke, kot Slovenke.

Nedelja, slovenski verski tednik krške škofije
Ustanovljena davnega leta 1926, se na kratko predstavi: »Glavni namen lista Nedelja je pomagati ljudem, ki so dobre volje, da jim ostane sedmi dan v tednu dan Gospodov.« Poleg Nedelje škof Jože Marketz zelo poudarja moč spletnih strani: »Moramo komunicirati to, kar delamo. In naredimo res veliko.« Na koncu je predstavljena Mohorjeva ljudska šola, ki je jeseni 1989 v prostorih Slomškovega doma v Celovcu. To je zasebna dvojezična šola, v kateri se otroci uvajajo enakovredno v oba deželna jezika.

S. Čuk, 950 let krške škofije (Priloga), v: Ognjišče 5 (2022), 44-49.

Kako zrase domovina?

Napisal Marko na 23. junija 2022. Objavljeno v Za začetek.

Kako zrase domovina? Kako se naredi? Morda tako, da nekdo na svojem domu sprejme človeka, mu da svoj prostor pod nebom. Morda tako, da se človek nekje odloči biti doma, korenine pognati. Morda tako, da na svoji zemlji postavi svojo hišo, morda tako, da v njej rodi otroke. Morda tako, da se z njimi pogovarja, čisto po svoje, da jim bere pravljice, da z njimi hodi v gozd in nabira gobe in suhljad, da se pod noč vrača domov, morda tako, da sklene roke in začne moliti pod prostranim nebom. Morda tako, da naredi kres, se usede obenj in potem poje in igra. Morda tako, da se v hvaležnosti zave, kaj ima. Morda se domovina začne, ko začne vse to, kar mu je dano, ljubiti.
Ljubiti. Samo tako se naredi domovino, ko se začne ljubiti.
Ljubezen pa je nekaj novega, mladega, zelenega kakor ravno vzbrsteli bukovi listi. Ljubezen je mlada ali pa je ni. Zato je domovina nekaj, kar obstaja samo danes, čeprav je raslo že mnogo let. Domovina je drevo, lipovo drevo, ki je zraslo na globokih koreninah, na krvi, na iskanju in boju, v potu, v trmi in v zavedanju tega, da smo drugačni od drugih – in da moramo to tudi ostati. In drevo mora rasti, vsako leto spet vnovič in znova, sicer se posuši, sicer umre. Mora rasti tudi danes. Domovina ni stvar včerajšnjega, ampak današnjega, jutrišnjega dne. Nikoli dokončana hiša je, nikdar do konca postavljen dom, ki ga je treba zidati in negovati vsak dan posebej in vnovič in znova.
Danes je treba nanovo postaviti domovino, spet kot tedaj, ko smo letalom jugoslovanske armade kljubovalno v bran postavili pravkar sešito novo zastavo, ko smo na barikadah žrtvovali kamione, avtomobile, avtobuse, ko smo pred tanki hoteli biti to, kar smo, tudi za ceno smrti; ko smo se bili sposobni pogovarjati in se upirati, zahtevati in vztrajati, ko smo hoteli živeti na svojih nogah, tudi za ceno padcev in žrtev in zares negotove prihodnosti. Tiste domovine namreč ni več, tiste izpred 31 let, danes je tu drugačna Slovenija, ki mora moja domovina postati danes vnovič in znova. Z enakimi koraki, z enako zavzetostjo, z enako ljubeznijo kot takrat. Verjeti, žrtvovati, vztrajati, trpeti, če je treba, odpuščati, govoriti, brati, hoditi, tudi če se samo še plaziš.
Domovina ni naša last, je naš dom. Dom pa se ne gradi zase, za vse in za vsakogar se ga gradi, za panonske ravnice in alpska pogorja, za vinograde in jame, za gozdove in polja, za mesta in vasi in osamljene kmetije, za vse to eno samo streho. Z edinim jezikom z dvojino na svetu, z njim si podrimo stene in se začnimo pogovarjati. Z odprtimi očmi za lepoto narave in drug drugega, z njimi se glejmo in spoštujmo. S pridnimi rokami, z njimi naredimo, kar zmoremo. S trmo, ki nam jo v Pogačarju, Rogliču, odbojkarjih in košarkarjih zavida ves svet, z njo vztrajajmo drug ob drugem, taki, kakršni smo, premagujmo klance in nasprotnike, tako da jih naredimo za svoje prijatelje, sogovornike, sosede. Da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak.
Tako zrase domovina. Med ljudmi in nikjer drugje. Med nami, današnjimi ljudmi, ki lahko živimo, se pogovarjamo, pojemo, molimo in ljubimo skupaj in po slovensko. Zato ostanimo Slovenci, za vedno v naporu pomladi! Bog blagoslovi Slovenijo!

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 6 (2022), 3.

Srce Jezusovo (12. junij)

Napisal Marko na 22. junija 2022. Objavljeno v Svetniški domovi.

»Ko je Gospod visel na križu, mu je vojak s sulico prebodel stran« (Jn 19,34). V postnem času, zlasti ob petkih, s češčenjem svetega križa častimo Jezusovo srce – njegovo odrešilno ljubezen.

• Pri nas imamo Jezusovemu srcu posvečenih 11 cerkva (5 žup., 2 redovni, 4 podr.) in 22 kapel. V LJ nadškofiji je ž. c. na Rakeku,(1) redovni v LJ na Taboru (lazaristi) (2) in v Repnjah (3) (šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja). – V KP škofiji stoji pet cerkva Srca Jezusovega: žup. so v Drežnici,(spodaj) na Škofijah (4) in v Vrtojbi, (5) podr. pa pri Puštalah (Čepovan) in v Merečah (7) (Il. Bistrica). – V CE škofiji je p. c. Srca Jezusovega na Vili v Zidanem mostu (Marija Širje). – V MB škofiji omenimo večjo kapelo v Žabljeku (Laporje); ž. c. v Veliki Polani (6) in p. c. v Gančanih (8) (Beltinci) stojita na ozemlju MS škofije, kjer velja omeniti še nekaj večjih kapel: Martinje, Renkovci, Ropoča …

M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 3, str. 98.

Tomaž Kunstelj

Napisal Marko na 22. junija 2022. Objavljeno v Gost meseca.

slovenski veleposlanik v Rimu

“Osnovna vloga diplomatov je vzpostavljati sodelovanje in mir”

Vsako leto se ob prazniku državnosti oziramo nazaj in se spominjamo pomembnega dogodka – osamosvojitve naše države. K pogovoru smo povabili sedanjega veleposlanika v R Italiji, ki je že od ustvarjanja naše države dejaven v diplomatski službi. Kot študent je bil sodelavec naše revije in dejaven v študentski pastorali.

– Konec junija (25.) praznujemo dan državnosti. Kaj tebi pomeni ta praznik in kako ga praznuješ?
Dan državnosti je zame največji državni praznik, saj se spominjamo dneva, ko so na Trgu republike prvič dvignili slovensko zastavo in razglasili neodvisnost. Zavedam se, da brez prvih demokratičnih volitev, brez plebiscita tudi tega dogodka ne bi bilo, a vendar je bil dvig zastave višek vsega, kar je v osemdesetih letih in že prej vrelo med različnimi stanovi v slovenski družbi in pripeljalo do samostojne Slovenije. V tujini ga običajno praznujem z dogodkom, s katerim obeležujemo dan državnosti, kakor to počnejo druge države. Včasih je to prilika za kakšen državniški obisk. Tik preden sem zapustil mesto slovenskega veleposlanika pri Svetem sedežu, nas je obiskal predsednik vlade in v Vatikanskih muzejih smo odprli Plečnikovo razstavo.

– Kako se spominjaš ‘prvega’ dneva državnosti, ko je bila razglašena neodvisnost. Takrat si opravljal službo svetovalca predsednika vlade.
To je bil zares poseben dan, ki ga ne bom pozabil. Dokaj zgodaj sem zapustil pisarno in tudi kmalu slišal, da so tanki jugoslovanske armade krenili iz Ilirske Bistrice proti zahodni meji. Imel sem nalogo, da grem iskat nekaj uglednih gostov na tržaško letališče, med drugim tudi dr. Štefana Faleža, poznejšega prvega veleposlanika Slovenije pri Svetem sedežu. Ko sem se med drugo in tretjo uro pripeljal do Sežane, je bila cesta do Fernetičev zaprta, ker so jo zasedli tanki. Policija me je pospremila čez maloobmejni prehod v Italijo. Ko sem se pozneje vračal na mejni prehod Fernetiče, je bil ta popolnoma prazen. Vsi uslužbenci so bili v objektih. Italijanski policisti so mi dali vedeti, da nisem normalen, da v takih razmerah vstopam v Slovenijo. Kmalu sem videl, zakaj. Na obeh straneh skalnega useka so bila oklepna vozila jugoslovanske armade s cevmi, obrnjenimi proti prehodu. V avtu sem vozil gospode, stare okrog sedemdeset let. Vprašal sem jih, ali naj ob vseh teh oklepnih vozilih nadaljujemo vožnjo. Vsi so v en glas odgovorili. »Na ta dan smo dolgo čakali. Nadaljujmo pot!« Srečno smo prispeli na slovesno razglasitev.

OD PROSLAVLJANJA V VOJNO
– S tem pa še ni bilo konec ‘dogodivščin’.
Tisti večer se je poleg vseh lepih stvari zgodilo tudi tole: precej pozno smo prepevali pod oknom nadškofa Šuštarja. Takrat so do predsednika vlade pristopili predstavniki obveščevalne službe in mu povedali: tanki so krenili iz vrhniške vojašnice. Praznovanja je bilo v trenutku konec. Šli smo domov in vzeli najnujnejše stvari za naslednji teden ali dva. Nihče namreč ni vedel, kako se bodo stvari odvijale. Iz veselja in praznovanja smo prešli v kruto realnost, a se je vse za nas kmalu dobro končalo. Ko pogledamo grozote, ki se dogajajo v drugih državah, vidimo, kako je bilo pomembno, da je bila Slovenija dobro pripravljena in da nas je mednarodna skupnost podprla.

– Verjetno je še dosti spominov. Ko sva pri spominih – tebi revije Ognjišče ni treba predstavljati, saj si kot študent sodeloval z njo. Pisal si za rubriko šport. Kako se spominjaš tistega sodelovanja?
Ustanovitelj in dolgoletni urednik Ognjišča Franc Bole je bil za vrsto generacij neke vrste ikona sodobnega duhovnika, ki je čutil poslanstvo, da nagovarja mlade in srednjo generacijo ter da krščanstvo obravnava ne samo s teološkega vidika, ampak tudi iz tega, kako nam “teče življenje”. Del tega je bil tudi šport.
Sam sem s športom povezan že od najstniških let. Začel sem v smučarskem klubu Dolomiti v Ljubljani. Kot dijak in študent sem veliko časa preživel v hribih in na smučeh. Zato mi je bil poseben izziv, kako bi to uporabil za sodelovanje pri Ognjišču. Naj povem še anekdoto, povezano s športom. Bral sem Ognjišče in seveda obvezno rubriko šport. Razbijal sem si glavo, kdo je ta Gozdan Sovič, ki piše za to rubriko. Rad bi ga spoznal. Podpisal je veliko člankov o mednarodnih športnikih, o svetovnih zvezdah … Menil sem, da mora izredno dobro poznati svet športa. Kasneje sem izvedel, da je Gozdan Sovič psevdonim za Silvestra Čuka – pa tudi to, da je snov za svoje članke črpal iz raznih italijanskih revij. V študentskih letih pa sem dobil priložnost, da sem lahko za športno rubriko v Ognjišču pisal tudi o slovenskih športnikih. Septembra 1987 sem pripravil prvi prispevek (o blejskih veslačih), naslednje leto pogovor z Bojanom Križajem … za Ognjišče sem tudi veliko fotografiral. Tega sodelovanja z Ognjiščem, ki se je potem nadaljevalo tudi v devetdesetih, se z veseljem spominjam.

– Pisal si kot študent še v prejšnjem sistemu. Si zaradi tega pisanja imel kakšne težave? Ali morda kakšen privilegij?
Privilegijev nisem imel, ker sem moral vse svoje obveznosti opraviti, če sem hotel redno diplomirati. Moram pa tudi priznati, da se mi zaradi sodelovanja z Ognjiščem ni nič zgodilo. Verjetno smo živeli poseben čas v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Poleg ukvarjanja s športom in pisanja za Ognjišče sem bil v skupini študentov, ki je delovala v okviru Medškofijskega odbora za študente. Organizirali smo številne dogodke od prvega mednarodnega srečanja taizéjske skupnosti v Ljubljani do vsakoletnih romanj za mlade, teološkega tečaja, izdajanja časopisa … Očitno pa, najbrž tudi zaradi tega, ker smo študentske obveznosti redno opravljali, nismo imeli nobenih težav. Hvaležen sem, da mi je bilo dano sodelovati pri omenjenih stvareh.

– Pisanje športne rubrike kaže, da ti je svet športa domač. Bil si dejaven tudi v športnih organizacijah.
Imam rad kolesarjenje, gorništvo, golf, tenis, nogomet in še kaj, a najljubše mi je, ko se spustim po snegu in naredim kakšen zavoj. Od leta 1980 sem dejaven pri smučarskem klubu in od leta 1991 pri Smučarski zvezi Slovenije. Eno obdobje sem bil odgovoren za skoke in nordijsko kombinacijo. Kakšnih petnajst let sem bil član organizacijskega komiteja Planica, tudi predsednik. Ob vrnitvi v Slovenijo se bom spet vključil v delo odbora za skoke in nordijsko kombinacijo in v priprave za svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju leta 2023.

VELIKO STIKOV S ŠPORTNIKI
– Delovanje v športu ti je prineslo veliko poznanstev s športniki. Med drugim si prijatelj z očetom znanih skakalcev Prevc. Najbrž pa tudi z drugimi športniki.
Kot sodelavci v športu spletamo prijateljstva vsi. S Petrom, najstarejšim od bratov Prevc, sem imel priložnost več poklepetati v času olimpijskih iger v Vancouvru. Takrat sem bil slovenski veleposlanik v Kanadi. Peter je bil takrat star sedemnajst let. Z Darkom Prevcem, očetom znanih skakalk in skakalcev, sva prijatelja izza študentskih let. Po službeni ali športni dolžnosti sem bil pogosto v stikih npr. z Bojanom Križajem in z drugimi smučarji iz tedanje generacije. Matjaž Vrhovnik je kot smučar odraščal v našem klubu. Preden je Andraž Vehovar začel trenirati kajak, je bil izjemno eleganten smučar, eden od najbolj obetajočih v svoji generaciji.

– Omenil si, da si bil veleposlanik Slovenije v Kanadi. Zdaj si veleposlanik v Italiji, pred tem si bil veleposlanik pri Svetem sedežu (Vatikan). Mnogi, zlasti v Sloveniji, kjer je močna protikrščanska miselnost, menijo, da je to veleposlaništvo nepomembno. Kako ti ocenjuješ vlogo tega veleposlaništva?
Nobene stvari ne moremo pravično oceniti, če je ne poznamo dovolj. Nepoučeni ljudje sprašujejo, zakaj bi imeli diplomatske odnose s katoliško Cerkvijo, saj nimamo odnosov ne z muslimani ali drugimi veroizpovedmi. Vatikan ni samo vrh katoliške Cerkve, ampak je Sveti Sedež tudi subjekt mednarodne skupnosti. V resnici lahko rečem, da je neposrednih vprašanj med Slovenijo in Svetim sedežem relativno malo. Večino zadev se rešuje med papežem in vatikansko kurijo s škofovsko konferenco, oziroma slovenski škofje z nunciaturo v Ljubljani. Sveti sedež se največ časa ukvarja s tistimi vprašanji, ki zadevajo celotno človeštvo: vprašanja miru, razoroževanja, razvojne pomoči … V tem trenutku je najbolj pereče vprašanje, kako priti do prekinitve ognja in vzpostavitve stabilnega miru v Ukrajini. Kako ublažiti posledice te vojne, ki se bodo poznale ne samo na področju miru, varnosti, energetike … ampak tudi na področju prehranske varnosti. Vatikan se ukvarja s številnimi vprašanji, ki presegajo verske teme, ampak obravnavajo vprašanja človeštva. To pa so vprašanja, ki jih obravnavajo mednarodne organizacije kot je na primer OZN.

– Kot veleposlanik R Slovenije si se srečal tudi s papežem Frančiškom in kot diplomat si večkrat poslušal njegove govore. Kako se spominjaš teh srečanj?
Papež Frančišek je z načinom svojega dela in razmišljanja vtisnil svoj pečat Svetemu sedežu. Vsak papež je v svojem obdobju zaznamoval življenje Cerkve. Papež Janez Pavel II., prvi papež Slovan, je kot poznavalec komunizma odločilno prispeval k padcu Berlinskega zidu pa ne samo tistega betonskega, ampak tudi onega v glavah. Benedikt XVI. je velik mislec. V svojem obdobju je odločno začel postopke, ki so bili ključni tudi za pontifikat papeža Frančiška. Začel se je ukvarjati s stvarmi, ki so za Cerkev boleče: ekonomski in pedofilski škandali in podobno. Potem je prišel Frančišek, ki sta ga izjemno zaznamovala življenje in delo v Argentini. Zato Vatikan, Cerkev in svet opazuje skozi ‘argentinske’ oči.
Sam poznaš tamkajšnje razmere, saj si bil odpravnik poslov veleposlanika v Argentini. Najbrž bolje razumeš njegovo pozornost do ubogih, do ljudi na robu?
Kdor je bil v Argentini in kdor je na lastne oči videl razkorak med revnimi in bogatimi in se srečal s številnimi družbenimi vprašanji, ki se tam porajajo, z revščino, ki je tam navzoča, se zaveda, da je vse to Frančiška zaznamovalo, da nenehno poudarja nalogo Cerkve služiti tistim, ki so na robu družbe.

ZAPADEL JE SNEG IN PAPEŽ BO UMRL
– Kaj pa osebna srečanja s papežem?
Naj omenim izredno prijetno doživetje. Ko smo v sodelovanju s kolegi iz Monaka zbirali pomoč za Pedra Opeko na Madagaskarju, smo s predsednikom Borutom Pahorjem, monaškim princem Albertom in s Pedrom Opeko bili pri papežu Frančišku. Pogovarjali smo se, kako pomagati tistim, ki potrebujejo pomoč, da bi se gospodarsko razvili ter zagotovili prihodnost v svojih državah, kar izjemno uspešno počne Pedro Opeka. To srečanje je bilo kmalu zatem, ko je marca v Rimu zapadlo neka centimetrov snega. Papež je sneg v Rimu komentiral: »Tukaj imajo pregovor: “Če v Rimu zapade sneg, potem papež umre.”« Potem pa je dodal: »Ampak to me ne skrbi. Še dobro, da sva dva papeža, imam vsaj petdeset odstotkov možnosti, da preživim.« Skoraj vsako priložnost papež Frančišek izkoristi tudi za kakšno duhovitost.

– Kot slovenski veleposlanik v Italiji imaš drugačne navade. Pozoren si do slovenske manjšine v Italiji. Srečali te bomo na Dragi, kjer se že desetletja zbirajo svobodoljubni in demokratični izobraženci. Prejšnja nedemokratična oblast je ta srečanja nadzorovala. Spominjam se, kako si spremljal prvega slovenskega predsednika demokratično izvoljene vlade Lojzeta Peterleta na omenjene študijske dneve. Ali od tam izvira pozornost do delovanja manjšine?
Moj odnos do Slovencev izven meja matične države se je začel krepiti že v študentskih letih. Najprej zato, ker imam nekaj sorodnikov v tujini. V medškofijskem odboru za študente smo vzpostavili zelo dober odnos z mladimi iz zamejstva (Italiji in v Avstriji). Na tej osnovi so tudi oblikovali Drago mladih. Tako sem se z veliko večino nekdanjih ustvarjalcev Drage spoznal v poznih osemdesetih letih.
Pomembno je tudi to, da na Slovence, ki živijo v zamejstvu in v tujini, gledamo kot na del narodovega telesa. Ti Slovenci, ki so živeli izven meja matične domovine so imeli to prednost, da so živeli v drugačnem družbenem in političnem okolju. Predvsem pa se mi je zdelo, da je bila Draga prostor svobodnega razmišljanja. Razmišljali so, kako povezati uspešne Slovence z vsega sveta s področja znanosti … V obdobju po letu 1998, ko sem šel v Argentino, sem zamudil študijske dneve v Dragi. Podobno je bilo v ‘kanadskem’ obdobju. Zadnja tri leta pa sem udeležbo na študijskih dnevih jemal kot del moje službene dolžnosti.
Slovenija in Italija sta v zadnjih letih naredili nekaj pomembnih korakov v medsebojnih odnosih, saj je bilo med državama v zgodovini veliko napetosti. Predsednika Borut Pahor in Sergio Matarella sta obiskala kraj, kjer so bili ustreljeni bazovski junaki in fojbo na bazovski gmajni. Kako si spremljal ta proces in kako odgovarjaš skeptikom do teh srečanj?
Slovenija se trudi za dobre odnose z vsemi sosedi. Z nekaterimi so ti odnosi vsestransko odlični, drugje so še kakšna odprta vprašanja. Pri odnosih s sosedami velja: kjer je veliko sodelovanja, se lahko odpre veliko vprašanj. Kjer ni nobenega sodelovanja, je le na videz vse lepo. Italija je naša največja soseda in naš drugi ekonomski partner. Menim, da sta s srečanjem v Bazovici oba predsednika pokazala, ne da je treba zgodovino pozabljati, ne da je treba iz nje kaj črtati, ne da je treba negovati travmo, ampak jo presegati racionalno. Zgodovine se ne da spreminjati, moramo pa se iz nje učiti.

Z ROKO V ROKI – VELIKO SPOROČILO SREČANJA DVEH PREDSEDNIKOV
– Srečanju dveh predsednikov pripisuješ velik pomen.
Zame bo še vedno eden najlepših in najbolj pomenljivih trenutkov, ko sta si predsednika v popolni tišini podala roki in postala pred skupnim vencem na spomeniku bazoviških junakov in pri t.i. Šohtu, ki ni jama, kjer so umrli številni Italijani, ampak je simbol vseh tistih kraških jam, kjer so po vojni umirali tudi Italijani pa tudi Slovenci. Vzrok za to, kdo je takrat končal v jami ni bila nacionalnost, ampak kaj drugega.
Zakaj govorimo o pomenu tega dejanja dveh predsednikov? Oba sta bila vsak na svoji strani, deležna velikih kritik. Veliko lažje je reči: k Italijanom ne gremo in na drugi strani k Slovencem ne gremo … Ker sta vedela, da je sporočilo tega koraka za ljudi pomembnejše kot strah, da bosta deležna kritik, sta naredila to. Lepo je bilo biti slovenski diplomat nekaj dni po zgodovinskem srečanju dveh predsednikov na Tržaškem, ko so številni tuji diplomati čestitali, ker nam je uspelo dati tako pomenljivo sporočilo italijanski, slovenski in celotni mednarodni javnosti. Čestitke so prihajale tudi iz drugih delov sveta, kjer so vedeli, kakšne hude čase preživeli Slovenci na Primorskem in drugje ter kaj so doživeli Italijani tako po kapitulaciji kot ob koncu vojne.
Konec marca letos, manj kot dve leti po tem dogodku, smo podpisali listino o prenosu lastništva narodnega doma v Trstu na Fundacijo narodni dom, ki jo sestavljata obe organizaciji Slovencev v Italiji. To pomeni, da je italijanska država v prej kot 24 mesecih uresničila vse, kar je bilo potrebno, in bo narodni dom spet last slovenske manjšine ter bo namenjen dejavnostim, za katere je bil zgrajen.

– Kar optimistično si opisal sedanje stanje odnosov med Slovenijo in Italijo, toda če gledava v širši evropski prostor stanje ni tako optimistično. Omenil si vprašanje vojne v Ukrajini. Njene posledice se bodo še bolj kruto pokazale v prihodnosti. Kakšno vlogo ima lahko diplomacija pri vzpostavljanju miru?
Nesporno je primarna vloga diplomatov vzpostavljati sodelovanje in mir. Naloga diplomatov je, da ohranjamo govorico, ki mora biti pozitivno naravnana in iskati tisto, kar je med nami dobrega in ne kar je slabega. Staro pravilo je, da je treba biti tudi v zmagoslavju gospod, da premaganega ne ponižuješ, ampak mu omogočiš, da se dostojanstveno umakne. Diplomacija se tukaj sooča z izjemno zapleteno situacijo, ki se kaže na številnih področjih vprašanj miru in varnosti ter vedno bolj energetske in prehranske odvisnosti. Da ne govorimo o tem, da gre tudi za jedrsko nevarnost. Vse to zahteva skupno iskanje rešitev.

Tomaž Kunstelj (1963)
je Ljubljančan. Leta 1988 je diplomiral lesarstvo na Biotehnični fakulteti in se zaposlil kot inženir v tovarni Stol. Leta 1990 je postal kot svetovalec pri predsedniku vlade. Leta 1993 je šel na zunanje ministrstvo, kjer je bil vodja kabineta, pozneje pa generalni sekretar tega ministrstva. 1995 je nastopil delo v Gospodarski zbornici, od tam pa odšel na Ministrstvo za kmetijstvo, gospodarstvo in prehrano. Ko se je leta 1997 vrnil na Ministrstvo za zunanje zadeve, je bil najprej namestnik veleposlanika v Argentini kasneje pa veleposlanik Slovenije v Kanadi in pri Svetem sedežu. Sedaj se izteka njegova služba veleposlanika v Italiji.

B. Rustja. (Gost meseca) v: Ognjišče 6, 2022, str. 6-10.

Ljubi moj sveti Nazarij!

Napisal Marko na 17. junija 2022. Objavljeno v S svetnikom na TI.

Mnogo ljudi verjetno sploh ne ve, da je bil Koper svoje dni otok.
Kako neki bi to lahko vedeli ali na to sploh pomislili, ko se pa dandanes do središča mesta, njegove najvišje točke, do trga, kjer stojijo najpomembnejše mestne stavbe: pretorska palača, stolna cerkev in ne nazadnje uredništvo revije, ki jo bralec tega zapisa ta trenutek drži v svoji roki, človek lahko enostavno pripelje z avtomobilom. Malo manj enostavno oziroma, če sem čisto iskren in spregovorim iz lastne izkušnje, precej teže človek potem tam najde parkirno mesto za avtomobil, s katerim se je tako enostavno pripeljal … na otok, ki to več ni. Je pa nekdaj bil. Bojda.
Kot si bojda bil ti, ljubi moj sveti Nazarij. In naj te moje besede, lepo prosim, nikar ne prizadenejo, še manj užalijo. A zgodovinarji pri najboljši volji niso čisto gotovi, če ti lahko na podlagi podatkov, s katerimi razpolagajo, izdajo rojstni, krstni in mrliški list: tri dokumente brez katerih se bojda ne da priti v nebesa, kaj šele, da bi ti bilo dovoljeno kititi se s svetniškim nazivom.
Birokracija, kaj češ?!
A ker smo tekom let na takšne in drugačne piedestale, prestole, fotelje in oltarje postavili, posadili, posedli in ustoličili precej manj preverjene ljudi od tebe, ljudi, o katerih smo imeli še manj preverljivih podatkov kot o tebi, ljudi, katerih zgodovina je bila zavita v še večjo meglo, predvsem pa so bili popolnoma nekredibilni v primerjavi s teboj, res nimam nobenega pravega razloga, da bi ne zaupal ljudskemu in cerkvenemu izročilu.
Zato bom tole pismo nadaljeval, kot sem ga začel: kot da si bil. Oziroma si. Saj so nebesa, kljub pregovorni nepreverljivosti, bolj resnična od preverljivega časa in prostora, v katerem živimo svoje, v meglico skrivnosti zavito življenje.
Torej, ljubi moj sveti Nazarij, bojda si bil prvi koprski škof. Zato seveda ni čudno, da te danes, verni in neverni meščani Kopra, častijo kot zaščitnika in patrona svojega mesta. Za škofa te je na pobudo tako tedanjega oglejskega patriarha Štefana kot tudi tedanjega cesarja Vzhodno Rimskega imperija Justina I., posvetil tedanji papež z nadvse slovenskim imenom Janez. Vse to pa se je bojda godilo leta 524. Tako si se iz svojega rodnega Boršta, kjer menda še danes radovednemu obiskovalcu pokažejo na hruško, pod katero si bil bojda rojen – in je tu bojda kar v dvojni vlogi, saj se, kot rečeno, ne ve, če si bil sploh rojen, če pa si bil, pa tudi ni gotovo, da ravno pod to hruško –, odpravil v Koper. In odpravil si se bojda peš.
Ko si s svojih rovt prišel do obale, in ker kot preprosto veren človek nisi maral ovinkov, si se v moči svoje škofovske službe odločil za bližnjico preko vode in po vodi. (Tu bi rad zapisal kakšen “Khm, khm!”, pa ne vem, če bo vsem jasno, zato bom kar naravnost in brez ovinkov zapisal, da je pisec teh vrstic na tem mestu pomenljivo zakašljal, pa naj razume, kdor hoče razumeti.) Tako si le do gležnjev moker bojda potrkal na mestna vrata in nastopil sveto službo, ki si jo – kako pomenljivo – pobožno vršil triintrideset let.

Tako naj bi se, ljubi moj sveti Nazarij, bojda zgodilo.
Kljub dvomom, pomislekom in pomanjkljivim zgodovinskim podatkom, se na spletu da dobiti kar nekaj tvojih upodobitev, in praktično na vseh v naročju držiš mesto, ki si mu kot pastir služil. In tako si želim predstavljati slehernega, še posebej pa vse slovenske škofe: da bi v naročju, prav blizu srca, držali to, kar jim je zaupano.
Ljubi moj sveti Nazarij, obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. To bojda svetniki počenete.

G. Čušin, Ljubi moj sveti Nazarij (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 2 (2022), 98.

sv. Gervazij in Protazij (19. junij)

Napisal Marko na 17. junija 2022. Objavljeno v Svetniški domovi.

Umrla sta kot mučenca v Milanu, najverjetneje pod cesarjem Decijem okoli leta 250. Njun spomin je ohranjal sv. Ambrož, ki je bil škof v Milanu proti koncu 4. stoletja. Odkril je njim grob in njune relikvije slovesno prenesel v svojo stolnico, ki zdaj nosi ime po njem. Bila sta tako slavna, da sta bili njuni imeni vključeni v litanije vseh svetnikov; v novih, ki so se izoblikovale po drugem vatikanskem koncilu, ju ni več.

Svetnikoma je posvečena p. c. pri sv. Joštu (Šmartno ob Dreti – MB).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 2, str. 98

To ni kraj za otroka!

Napisal Marko na 13. junija 2022. Objavljeno v zgodbe.

S hčerko sem šla na obisk v bolnišnico, kjer je moja mama bila bitko s težko boleznijo. Ko sva z avtobusom prišli do bolnišnice, sva imeli še precej časa do ure obiskov. Sedli sva na klopco pred bolnišnico ter opazovali mimoidoče ljudi in avtomobile. Za naju je bil to povsem drugačen svet od vaškega, kjer živimo. Za malo hčerkico še bolj, saj ni bila velikokrat v mestu.
»O glej jo no! Kaj pa ti delaš tukaj?« me je nagovoril ženski glas, v katerem sem prepoznala glas svoje sošolke, čeprav se že dolgo nisva videli.
»Čakam, ko bodo odprli bolnišnico za obiske. Mojo mamo sva prišli obiskat.«
»Pa ja ne misliš otroka vzeti s seboj na oddelek, to mlado in nedolžno bitje?« se je začudila.
»Seveda bo šla z menoj. Zelo rada ima staro mamo. Pa tudi mama se bo zelo razveselila svoje vnukinje.«
»To ni kraj za otroka!« me je strogo pokarala.
»Zakaj pa ne? Saj tudi otroci lahko zbolijo in pristanejo tu notri. Bolje je, če so seznanjeni s tem, da ji življenje ne dobi nepripravljene na preizkušnje, ki vsakogar prej ali slej doletijo,« sem ji odgovorila.
»Jaz svojega sina nisem pustila k očetu, ko je umiral! Tudi na pogreb ni šel, da ga ne bi preveč prizadelo. Zdaj me sprašuje, kje je ata, pa mu povem, da je odšel na daljše potovanje. Le zakaj bi ga strašila in mu begala misli! Naj ima brezskrbno otroštvo!« se je pohvalila.
»Pa misliš, da je srečen, ko te sprašuje za ata? Gotovo ga pogreša in težko čaka, kdaj se bo vrnil. Bolje bi bilo, da bi mu povedala resnico. Ko bo spoznal, da je ata moral oditi za vedno, da mu nisi omogočila, da bi se poslovil od njega, ti bo zameril tvoje laži in prikrivanje,« sem ji morala povedati svoje.
»Mudi se mi v vrtec po sina, potem greva na zabavo rojstnega dneva k njegovemu prijatelju. Nasvidenje, lepo se imejta!« je odhitela.
***
Sedela sem in razmišljala o njeni vzgojni metodi. Ubogi otrok, kakšno mehkužno bitje bo naredila iz njega. Sploh ne ve, kaj vse ga lahko še čaka.
Spomnila sem se, kako sem še kot majhen otrok ujela pogovor mame in očeta o vaščanu, ki je umrl nagle smrti.
»Kaj hočemo, vsi bomo enkrat umrli, eni prej, drugi kasneje, kakor je komu dano,« je rekla mama.
»Umrla bom, kot je umrl ta stric? Kam bom šla? Kaj tudi otrok lahko umre? Kaj se zgodi takrat, te hudo boli?« Sto vprašanj sem imela za svoje starše.
»Nič se ne boj, če boš pridna, te bo angelček odpeljal v nebesa. Vsi se bomo po smrti dobili tam, pri Jezusu in Mariji,« me je pomirila mama.
»O, potem pa ni tako hudo, ko umreš,« sem prišla do zaključka.
***
Ko je bilo konec obiskov, sva se s hčerko odpeljali domov. Misli so mi kar naprej uhajale k srečanju s sošolko in njenemu ravnanju s sinom. Gotovo misli, da ga bo zavarovala, meni se njeno ravnanje zdi napačno. Včasih so otroke vzgajali drugače in jih pripravljali na resnično življenje.
V spominu mi je ostal dogodek iz mojega zgodnjega otroštva. Tisti časi so bili posebno lepi zaradi druženja s sosedi, zlasti v zimskem času, ko so bili večeri dolgi. Pri vsaki hiši so zmolili rožni venec, potem pa smo šli v vas k sosedom ali pa so sosedi prišli k nam. Igrali smo se razne igre, starejši so pripovedovali zgodbe, ki smo jih otroci poslušali z odprtimi usti in ušesi. To so bili nepozabni večeri z veseljem, smehom in sproščenim druženjem vaščanov.
Komaj sem dobro shodila, že sem hotela hoditi in večkrat sem tudi šla s sestrama vasovat, kot smo temu druženju rekli. Pri sosedovih sta bila mati in sin, oče je bil že pokojni, drugi otroci pa so že odšli po svetu. Na topli peči smo igrali domine. Meni običajno niso pustili igrati, ker sem bila premajhna. Nekaj časa sem gledala, poslušala in bilo mi je lepo. Na toplem sem kmalu postala zaspana. »Gremo domov!« sem začela sitnariti.
Sestri in sosedov Janez so bili zatopljeni v igro in niso hoteli končati zaradi mene.
»Malo še počakaj!« so mi rekli.
Čakala sem, a mi je bilo kmalu dovolj. Želja po topli postelji je bila vedno močnejša. »Grem pa kar sama!« sem rekla.
»Sama ne smeš ven, zunaj je tema, lahko kam zaideš,« so mi rekli. »Saj poznam pot, ne bom zašla,« sem vztrajala.
»Le pojdi,« se je oglasil Janez, »tam na vogalu je krvavo stegno. Se ga nič ne bojiš?«
Vedel je, da me bo s tem strahom zadržal na peči. Bila sem zelo boječa, zlasti v temi, in srečati se s krvavim stegnom me je bilo groza.
Ko sem s sestrama šla domov, sem se obeh močno držala za roke in bolščala v temo, da bi zagledala krvavo stegno.
Sestra, ki je videla, kako me je strah, me je pomirila: »Saj ni krvavega stegna, Janez se je samo hecal!«
Naslednje jutro je mama imela opravka s prašiči in kokošmi. Hodila sem okrog in jo vprašala: »Mama, a je res tam zadaj krvavo stegno?«
»Kje pa! Kakšno stegno neki. Kdo pa ti je to rekel?« se je mama začudila mojim mislim.
»Janez včeraj zvečer, da me bo krvavo stegno, če grem sama domov.«
»To je rekel kar tako, da bi nehala sitnariti in siliti domov. Nič se ne boj, tega strahu ni!« me je potolažila.
Grem pa pogledat, če ju res ni, sem si rekla. Počasi in previdno sem šla po poti k sosedovim. Nikjer ni bilo nobenega sledu o krvavem stegnu. Šla sem naprej, da pogledam k sosedovi teti, ki je bila na domu sama.
Videla sem, da so hišna vrata zaprta, hlevska pa na stežaj odprta. “Teta je v hlevu,” sem vedela in stopila na kamniti hlevski prag. Previdno sem stopila v hlev in skoraj padla vznak , ko sem zagledala mlako krvi in sredi nje negibno sosedovo teto. Stekla sem domov in že po poti vpila: »Mama, teto je napadlo krvavo stegno!«
»Kje si pa bila?«
»Šla sem pogledat, če je kje krvavo stegno. Teta leži na tleh v hlevu in kri je okoli nje.«
Mama me je malo nejeverno pogledala, pa je vseeno šla v sosedov hlev. Ko je videla krvavi prizor, je brž poklicala očeta. Oče je hitro tesno povezal nogo nad rano, sosedov Franci pa pohitel po zdravnika. Kmalu je prišel tudi rešilni avtomobil. Teta je bila kar dolgo v bolnišnici.
Pozneje sem zvedela, da jo je brcnil konj. S podkvijo ji je zadal veliko rano, iz katere je odteklo veliko krvi. Reševalci so pohvalili očeta, da je pravilno ukrepal in ustavil krvavitev. Ko je teto brcnil konj, je padla in z glavo priletela v steno, da je izgubila zavest. Takoj ko je prišla iz bolnišnice, sva jo z mamo šli obiskat. Imela je povito nogo in hodila je z berglami. Vesela naju je bila, me stisnila v objem, kot mi je rekel že njen Janez: »Sam Bog te je poslal. Še malo, pa bi izkrvavela. Janez bi prišel domov šele pozno popoldne …«

Heli, To ni kraj za otroka. (zgodbe), v: Ognjišče 6 (2022), 27-29.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing