Še enkrat je pogledala v vrečko: dva pirha, tri čokoladna jajčka in listek z voščilom za veliko noč. Zavezala je vrečko in se odpravila na obisk k Mariji.
Že nekaj časa je načrtovala ta obisk. Od takrat, ko je umrl oče. Takrat je bila zadnjič pri njej. Novica o očetovi smrti jo je potrla. V njenem odzivu je čutila, kako zelo ga je cenila, kako sta bila povezana na neki čisto poseben način. Novico ji je sporočila kar čez ograjo. Zaradi vseh mogočih opravkov pred pogrebom se ni mogla zadrževati pri njej. Zdaj se je namenila to popraviti.
Že dolgo ni bila v njeni hiši, morda zadnjič kot najstnica. Nato jo je življenje vodilo drugam in nikoli ni bilo ne časa ne priložnosti, da bi stopila za ogrado in šla k njej.
Razsušena lesena vrata so zaškripala. Primorska pripeka jih je zdelala in za trenutek se je ustrašila, da se bodo sesula. Vstopila je v temen hodnik. Morala je počakati, da so se ji oči privadile na medlo svetlobo, da je lahko prepoznala pisano šaro v tem ozkem prostoru. Nagneteno je bilo vse: od kmečkega orodja do drv, od kupa časopisov do odsluženega kolesa, od vreče krmil za kokoši do gorečk, ki so čakale na pomladansko presajanje. Ozke stopnice so vodile v prvo nadstropje. Prijela je za ograjo, spet je zaškripalo in spet se je zdrznila. Bilo je kot v kakšnem grozljivem filmu. Umazane kljuke, pajčevina, ki je izrisovala absurd: življenje v hiši je, a kakšno?
Potrkala je in ko je izza vrat zaslišala avanti, se je zavedla, da je povsem pozabila na njen poseben jezik. Govorila je mešanico slovenščine in italijanščine. No, niti to ni prava oznaka za njeno govorico. Govorila je mešanico slovenskega narečja in italijanskega narečja. Vmes je kot kamenček, ki pod vrati zaškripa in naredi razo, padla kakšna knjižna beseda, ki jo najverjetneje slišala na televiziji. K rahlo smešni slišni podobi je prispevala tudi kakšna tujka,ki ni sodila ne v eno ne v drugo kategorijo, a je bila tam in pričala o neustavljivi energiji govorke.
Ob vstopanju se je odločala, kako naj z njo spregovori in o čem naj govori. Pa je bila zadrega odveč. Ko je Marija razumela, čigava da je, je beseda stekla sama od sebe. Pa nista govorili samo o pokojnem očetu. No, tudi o njem. Povedala je, kako ji je kakšen dan pred smrtjo prinesel domačo salamo. Povedala je, da ga je takrat vprašala: Kej bo rekla moglje kste prnesu prou ceu šalam? On pa ji je odgovoril: Sveto pismo pravi, da naj pri dobrih delih levica ne ve, kaj dela desnica. In tako naj bo tudi tu: ni treba ženi vedeti za ta šalam.
Govorili sta dolgo in o marsičem. Pripovedovala je o svojem otroštvu, ko je bila meja še drugače speljana. Pred njo so vstajale slike obmejnih krajev: vrtojbenskih polj in Šempetra. Risale so se karjole, s katerimi so vozili repo, radič in krompir h gospodi v Gorico. Risala je revščino in bogastvo, vse pomešano, saj táko je bilo življenje.
Vmes je skuhala kafe: po stari maniri je kavna zrna zmlela za vsako kuhanje posebej. Ko je natakala vodo v kafetero, je rekla: Tako je ta pravo kafe. Lo go preso da Dario. Znaš, no si lava mai la kafetera con detersivo. Tako je prehajala iz preteklosti v sedanjost, ki je bila zanjo zares revna. Malo zaradi njene trme, saj se ni hotela preseliti k sinu v mesto, malo zaradi osamljenosti, ki jo prinese starost, saj je njena gospodarica umrla, njen mož tudi, njeni sosedje tudi njega, njenega prijatelja ni več na obisk.
Čutila je, kaj vse je prinesla v njeno stanovanje. Okus po starih časih, ko so kosili, grabili, se smejali. Vonj po poletju, ki je tako dehtelo ob hiši gospodarice, in občutek prijetnega hladu v graščini, ko so samo zaprte škure in debeli zidovi varovali prostore pred vdorom julijske vročine. Druga drugi sta ponujali spomine. Kdaj pa kdaj jo je zaneslo, da je skoraj zajokala, a se je kar sama potolažila. Samo poslušalca je rabila. Potrebovala je nekoga, ki sliši, da ji je hudo, ker sina ni drugače vzgajala, ker se je preveč udinjala gospodarici, ker ni imela svojih prijateljev.
Ob vprašanju, če je ni strah tako same v celi hiši v tako odmaknjenem kraju, ji je odgovorila, da se ne boji ničesar in nikogar. Ko je bila še mlajša, se je bala. Potem je videla, kako mimo hiše hodijo obmejni stražarji in navadila se je zaupati v njihovo varstvo. Ko meje ni bilo več, pa je bila že dovolj stara, da so strahovi izginili. No, včasih jo je bilo strah, da bi umrla. Danes tudi tega strahu ni več. Sm pronta, je rekla.
Vrečko s pirhi je opazila šele, ko se je že odpravljala. Omenila je Mariji, ji za veliko noč prinaša sporočilo, da je Kristus vstal. Marija je zmajevala z glavo, jo zares pogledala in mrmrala nekaj o tem, da skoraj ne verjame več. Da je bil verjetno njen oče eden zadnjih, ki je zbujal upanje in vero, da je nekaj po smrti.
Na belo nedeljo se je ustavila pri mami. Mama ji je povedala, da je Marija umrla. Že je hotela reči: “O, sem bila ta teden pri njej. Kako me je bila vesela. Naredila sem dobro delo.” Pa sem se spomnila na šalam, na desno in levo roko pri dobrih delih, zato sem rekla samo: »Bog ji daj večni mir in pokoj.« Mama pa je pristavila: »Amen. Aleluja.«

ŽEŽLINA, Sonja.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5 , str. 27-28.

Prihajajoča pomlad je tudi takrat, pred dobrimi šestdesetimi leti, prinesla zelenja in veliko pisanega cvetja. Ptički so začeli veselo žvrgoleti, kukavica in golob sta s svojim posebnim glasom vneto oznanjala pomlad. Pri nas, v našem domu, pa sta bili pomlad in velika noč zelo žalostni. V postelji je ležala neozdravljivo bolna mama s svojim velikim upanjem, da bo ozdravila. Mi pa smo vedeli, da se ji prerano iztekajo meseci in dnevi.
Nastopili so dnevi velikega tedna. Za veliko noč je bilo treba speči jedila za žegen. Skrbna mama mi je dejala: »Marija, letos boš morala speči kar ti, počutim se slabotno; drugo leto, ko se bom pozdravila, pa bova pekli skupaj.« Z velikim pogumom sem ji obljubila, da se bom lotila peke. Še z njenimi nasveti sem potem prvič mesila testo in pekla v kmečki peči in uspelo mi je.
Na veliko soboto pred veliko nočjo je bil običaj, da smo nesli v vaško cerkev k žegnu. Na mizi je bil jerbas in vanj smo zlagali dišeča jedila: kolač, kruh, kuhan svinjski želodec, hren in lepe v čebulnem perju pobarvane pirhe. Radi bi že jedli te dobrote, a red je bil, da smo ta jedila, ki smo jih odnesli k žegnu, smeli jesti šele na veliko noč, ko smo prišli od jutranje maše in vstajenjske procesije, pri skupnem kosilu.
Mama nas je opazovala in dejala: »Otroci, zapomnite si: ne glejte ne na petke ne na svetke, jejte takrat, ko lahko. Jaz sem se vse življenje držala reda, katerega me je naučila moja mati. Nikoli nisem prelomila posta, danes pa ne smem zaužiti niti grižljaja od tega žegna.« Bolečine so bile prehude, v oči so ji stopile solze. Otroci smo se spogledali, razumeli smo njene želje in bolečine. Tolažili smo jo, pomagati pa ji nismo mogli.
Tisto pomlad smo pri skupnem velikonočnem kosilu jedli brez mame. Na krožniku sem ji nesla dišeči žegen in ji dejala: »Če ne boste mogli jesti, vam bo vsaj vonj pričaral veliko noč, drugo leto, ko se boste pozdravili, pa bomo, kot običajno, jedli za mizo vsi skupaj.« Vlila sem ji pogum, s srečnimi očmi in z velikim upanjem se mi je z lepim materinskim nasmehom zadnjič nasmehnila, jaz pa sem komaj zadrževala solze.
Mami se je stanje vedno bolj slabšalo. V pomoč in ohrabritev so prihajali sorodniki in dobre sosede. Družinski zdravnik me je naučil dajati mami injekcije za lajšanje bolečin. Dajala sem jih nekaj mesecev petkrat v štiriindvajsetih urah. Zaradi prečutih noči ob njej smo bili že vsi omagani. Vsak trud je bil brez uspeha, kruta bolezen je hitro napredovala. Po novem letu se je naši dobri mami od velikega trpljenja srce ustavilo za vedno. Teh najtežjih dni se ne da opisati, mamo smo imeli vsi zelo radi, težko smo se poslovili od nje.
Po tem žalostnem slovesu je zopet prišla zelena in cvetoča pomlad, ki pa očeta in otrok ni razveselila. Za veliko noč ni bilo več mame, da bi skupaj pekli in veselo pripravljali jerbas za k žegnu, kot je znala ona vse tako vestno pripraviti. Pri velikonočnem kosilu smo nekaj časa vsi nemo sedeli za mizo in gledali prazen stol, na katerem je običajno sedela mama. O, kako prazen je bil dom! Spoznavali smo, da nam je bila mama – kot vsaka dobra mati – največja dobrotnica in življenjska svetovalka, ki je ne more nihče nadomestiti.
Prihajale so pomladi za pomladjo, prav tako velike noči, ki so nam vedno bolj vlivale življenjskih moči. Sprijazniti smo se morali s tem, da bo treba življenjsko pot nadaljevati brez ljubeče mame.
Danes smo otroci že ostareli. S svojimi otroki in vnuki še vedno nosimo pokojni mami in očetu na njun grob šopke pomladnega cvetja, ob katerih prižigamo lučke njima v spomin.

MELE, Marija.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5 , str. 26-27.