Nesmrtni Dante
(ob obletnici) Dante Alighieri je najbolj slaven italijanski pesnik. Ves kulturni svet ga pozna po njegovi pesnitvi Božanska komedija, ki je ena največjih mojstrovin svetovne književnosti in govori o skrivnosti človekovega odrešenja. Pesnik v prikazni vidi svoje potovanje skozi pekel na goro odrešenja in odtod v raj. Ob 700. obletnici smrti ga je papež Frančišek počastil z apostolskim pismom Sijaj večne luči. »D antejevo delo je sestavni del naše kulture, nas vrača h krščanskim koreninam Evrope in Zahoda, predstavlja dediščino idealov in vrednot, ki jih Cerkev in civilna družba tudi danes postavljata kot temelj človeškega sožitja, v katerem se moremo in moramo vsi prepoznati kot bratje.« “Vzvišenega pesnika” papež razglaša za “preroka upanja in pričevalca žeje po neskončnem, ki je v srcu vsakega človeka”. Papeževo pismo je bilo objavljeno 25. marca 2021, na praznik Gospodovega oznanjenja in učlovečenja. V Italiji je 25. marec Dantedi (Dantejev dan), ker naj bi se 25. marca začelo pesnikovo potovanje v onostranstvo.
DANTEJEVO ŽIVLJENJE
Dantejevo življenje, ki je bilo tesno povezano s političnim dogajanjem v Firencah, je prvi opisal njegov znameniti rojak Giovanni Boccaccio (1313–1375) v spisu Trattatello in laude di Dante (slovenski prevod Peter Amalietti, Dantejevo življenje, založba Amalettti&Amalietti, Ljubljana 2015). Ob njegovem rojstvu so bile Firence najbogatejše italijansko mesto z najbolj cvetočo trgovino, obrtjo in umetnostmi. Od leta 1267 so v njej vladali gvelfi (republikanci, pristaši papeža in Francije), ko so bili izgnani gibelini (cesarjevi pristaši). Kmalu so se med gvelfi začele razprtije in polagoma sta nastali dve nasprotujoči si stranki: beli (aristokrati) in črni (demokrati). Ko so črni ob pomoči papeža in Francije prevzeli oblast, so morali vsi beli v izgnanstvo, med njimi tudi Dante.
Rodil se je maja meseca 1265 (točen datum ni znan) v Firencah notarju Bellincionu Alighieriju in njegovi ženi Belli. Mati mu je umrla, ko je bil star okoli pet let. Oče je z drugo ženo imel še dva otroka. Pri osmih letih je (domnevno) prvič srečal lepo Beatrice Portinari, ki je bila leto dni starejša, in se vanjo zaljubil. Sodobna literarna znanost ugotavlja, da je Beatrice najbrž resnična oseba, vendar je v svoji zreli dobi različne ženske združil v idealno bitje z imenom Beatrice. Po letu 1280, ko mu je umrl oče, je Dante študiral pri florentinskem enciklopedistu Brunettu Latiniju ter poslušal frančiškanske in dominikanske predavatelje. Proučeval je toskansko poezijo, spoznal se je tudi s provansalskim pesništvom in rimsko kulturo, zelo je cenil Vergila. Okoli leta 1285 se je poročil z Gemmo Donati, s katero je imel štiri otroke. Po letu 1290, ko je umrla Beatrice, je začel pisati svoje prvo delo Vita nuova (Novo življenje), neke vrste pesniško avtobiografijo, posvečeno njej. Da bi dobil javno službo v mestu, se je vpisal v ceh zdravnikov in lekarnarjev. Leta 1300 je bil izvoljen za enega od šestih priorjev, ki so imeli vrhovno oblast v Firencah. Naslednje leto je z dvema drugima odposlancema potoval v Rim, kjer ga je papež Bonifacij VIII. zadržal kot talca, ta čas pa so v Firencah prevzeli oblast črni gvelfi. Voditelji belih (tudi Dante) so bili obsojeni na denarno kazen in dveletno izgnanstvo. Dante kazni ni mogel plačati, zato je bil obsojen na dosmrtno izgnanstvo. Nekajkrat je še imel rahlo upanje, da bi se v svoje rojstno mesto vrnil. Leta 1304 se začenja njegovo pregnanstvo, ki je trajalo do smrti. Dante je potoval od mesta do mesta, od dvora do dvora, kjer so mu nudili zavetje. V tem času naj bi potoval tudi v Pariz in celo v Oxford, da bi študiral sholastično filozofijo. Ves čas je tudi pisal. Do leta 1311 naj bi napisal Pekel in Vice svojega največjega dela Božanska komedija. Zadnja leta svojega bridkega pregnanstva je bival pretežno v Raveni, kamor ga je na svoj dvor povabil Gvido Novello da Polenta, in tam je tudi dočakal konec svojega življenja. Poglejmo, kako ga opisuje Boccaccio.
Vendar pa prav vsak človek dočaka svojo zadnjo uro. Dante je pri šestinpetdesetih letih zbolel, prejel vse cerkvene zakramente, ki jih terja krščanska vera, se ponižno in pobožno pobotal z Bogom in se pokesal za vse, kar je kot smrtnik storil proti Njegovi volji. In tako je meseca septembra leta Gospodovega 1321, na dan, ko cerkev praznuje povzdignjenje Svetega križa – na veliko žalost Gvida da Polente in vseh drugih meščanov Ravene – svojega utrujenega duha poslal pred svojega stvarnika. Prav nič ne dvomim, da ga je tam z objemom pričakala Beatrice in da z njo pred pogledom Njega, ki je najvišje dobro, živi zdaj, ko je minila vsa beda njegovega življenja, nadvse radostno življenje in se njegova sreča ne bo nikoli končala.
Pokopali so ga v frančiškanski cerkvi, od leta 1780 pa počiva v grobnici, ki jo je zgradil Camilo Morigia. 
BOŽANSKA KOMEDIJA
Dantejevo največje delo je versko-alegorični ep Božanska komedija (1307–1313). Opisuje pot človeka skozi pekel, vice in raj. Boccaccio je zapisal: »Ker je /Dante/ razlikoval med tremi vrstami življenja: pregrešnim življenjem, življenjem opuščanja pregrehe ter krepostnim življenje, je to svoje delo z naslovom Božanska komedija nadvse domiselno razdelil na tri dele, začel je s kaznovanjem hudobnih, končal pa z nagrajevanjem krepostnih. Vsako od teh treh knjig je razdelil na speve, speve pa na verze kot je mogoče videti. Vse je zložil v ljudskem jeziku in rimah in s takšno veliko spretnostjo in lepoto to uredil, da se do danes ni pojavil prav nihče, ki bi jim lahko upravičeno karkoli očital.«
Zelo lepo je namen, vsebino in zgradbo Božanske komedije predstavil njen prevajalec Jože Debevec (1867–1938). V nemiru tistega časa je Dante obrnil pogled v človeka samega: najprej se mora spreobrniti in poboljšati posameznik, potem se bo vsa družba. Da pa se človek poboljša, mora spoznati nesrečo greha zaradi katerega trpijo pogubljeni v peklu, in očistiti se mora tudi malih grehov, zaradi katerih trpijo duše v vicah, šele potem je človekova duša združena z Bogom v gledanju Božje popolnosti. Tako je zasnoval veličastno duševno dramo: v prikazni vidi svoje potovanje skozi pekel (Inferno) na goro očiščevanja (Purgatorio) in od tod v raj (Paradiso). Skozi pekel in do gore očiščenja ga vodi rimski pesnik Vergil, skozi raj pa Beatrice. Potovanje se vrši veliki in velikonočni teden leta 1301. V noči med 24. in 25. marcem se prikazen in potovanje prične in s premišljevanjem skrivnosti učlovečenja se konča vsa prikazen in pesnitev. Deli se na tri dele: Pekel – Vice – Raj in vsak izmed njih šteje 33 spevov, torej je vseh spevov 99 in eden za uvod; spevi imajo po 115–151 verzov v italijanskih tercinah.
Dante sam je to svojo vzvišeno pesnitev imenoval Commedia; takrat so namreč pesnitve z veselim začetkom in žalostnim koncem imenovali tragedija, pesnitve z žalostnim začetkom, a z veselim koncem pa komedija. Umetnina ima dvojni pomen, prvi, dobesedni, ni težak, a za njim tiči drugi, alegorični. In prav v tem je tudi vzrok, da tudi največji nasprotniki katoliške Cerkve zahtevajo Danteja, ki je vendar popolnoma veren in katoliški Cerkvi vdan pesnik, zase, kot svojega sobojevnika; nočejo videti njegovega trdnega dogmatičnega temelja, temveč poudarjajo predvsem ona mesta, kjer biča simonijo, nepotizem in druge človeške strani v Cerkvi.
Papež Frančišek v svojem apostolskem pismu navaja misli nekaterih papežev novejšega časa o Danteju. Papež Benedikt XV. mu je leta 1921, ob 600. obletnici smrti, posvetil okrožnico, v kateri je zapisal, da Dante pripada Cerkvi, saj njegovo delo navdihuje krščanska vera. Ob 700. obletnici rojstva, leta 1965, pa ga je papež sv. Pavel VI. počastil z apostolskim pismom, kjer beremo: »Dantejeva pesnitev je univerzalna: v svoji neskončni širini objema nebo in zemljo, večnost in čas, skrivnost Boga in človeško dogajanje, sveto znanost in znanje, pridobljeno z lučjo razuma, osebno izkušnjo in zgodovinski spomin.«
Na vprašanje, zakaj Dante svoje Božanske komedije ni napisal v latinščini, ampak v ljudskem jeziku, Boccaccio odgovarja, da je imel za to več razlogov. »Med njimi je prvi ta, da je to storil, da bi svoje delo približal someščanom in drugim Italijanom.« Njegova toskanščina je postala temelj italijanskega knjižnega jezika.
Izvirni rokopis Božanske komedije se ni ohranil. To umetnino in druga Dantejeva dela so prepisovali povsod, kjer je bilo kaj izobražencev. Vseh ohranjenih prepisov je nad 500, najstarejši je iz Piacenze (1336), prva tiskana izdaja je iz leta 1477, prva ilustrirana izdaja je tista, ki jo je tiskal Dubrovčan Dobrić Dobričevič (Boninus de Boninis) leta 1487 v Brescii. Božanska komedija je začela zgodaj osvajati svet. Prvi so jo prevedli Španci. Skoraj ni naroda, ki ne bi imel njenega prevoda. Danes poznamo okoli 250 prevodov v razne jezike: nad 60 različnih prevodov imajo Nemci, 47 Francozi, 22 Španci, 10 Rusi in sedem jih je v latinščini. Do leta 1964 je Božanska komedija v Italiji doživela 435 izdaj.
DANTE PRI SLOVENCIH
Večje zanimanje za Danteja je pri Slovencih vzklilo v času razsvetljenstva. Zoisovemu krogu je bil italijanski jezik domač. Zois je bil rojen v Trstu in je imel tam sorodnike. Matija Čop se je zanimal in navduševal za Danteja in Petrarco. Prijatelju Prešernu je priporočal, naj bere njuna dela, svojega brata Janeza pa je spodbujal, naj prevaja iz Božanske komedije. Leta 1835 je nastal prevod epizode o grofu Ugolinu iz Pekla. Istega leta se je lotil prevajanja tudi Stanko Vraz, njegov prevod pa je bil objavljen šele leta 1922. Prvič je leta 1867 prišel v tisk odlomek tretjega speva Dantejevega Pekla v prevodu Franca Zakrajška, ki je v Slovenskem glasniku objavil daljšo razpravo “Dante Alighieri in njegova doba”. 
Dantejev Pekel je v celoti prevedel Jovan Vesel Koseski, toda zaradi njegovega spakedranega jezika ta prevod nima nobene cene. Kot priložnostni prevajalec Danteja je omembe vreden Ivan Jurič (1868–1894), ki je za svojo razpravo “Goethejev Faust in Dantejeva Božanska komedija” (Rimski katolik, 1890) prevedel 82 vrstic iz Božanske komedije in njegov prevod pomeni napredek. Za prvega slovenskega dantologa velja Jože Debevec (1867–1931), ki je v Dom in svetu (1910–1925) objavil prevod celotne Božanske komedije in svojemu prevodu napisal tudi obširne komentarje. Leta 1921, ob 600. obletnici Dantejeve smrti, je v Gorici izšel Dantejev zbornik, ki ga je uredil Alojzij Res. Med drugo svetovno vojno je Božansko komedijo prevajal Tine Debeljak. Njegov prevod Pekla je izšel leta 1959 v Buenos Airesu. Po vojni sta se s prevodi Danteja prva oglasila pesnika Ciril Zlobec in Alojz Gradnik. Leta 1959 je v knjižni obliki izšel Gradnikov prevod Pekla s sestavkom Kratka vsebina drugega in tretjega dela Božanske komedije. Ugodno je bil sprejet Zlobčev prevod Dantejevega prvega spisa Novo življenje (1956), ki mu je napisal obširen uvod Janko Kos. Gradnikovemu prevodu Vic je dodal obširne opombe Niko Košir. Zahtevno delo prevajanja celotne Božanske komedije je mojstrsko opravil Andrej Capuder. Njegov prevod z obširnimi komentarji je izšel leta 1972 v treh knjigah. Kasneje je doživel še nekaj izdaj.
Leta 1965, ob 700. obletnici Dantejevega rojstva, je papež sv. Pavel VI. podaril zlat križ za njegovo grobnico v Raveni, ki dotlej ni imela tega znamenja vere in upanja. Istega leta je v Firence poslal zlat lovorov venec za tamkajšnjo cerkev sv. Janeza, kjer je bil Dante krščen. Ob zaključku drugega vatikanskega cerkvenega zbora, 8. decembra 1965, je vsem koncilskim očetom podaril umetniško izdajo Božanske komedije.
ČUK, Silvester. Nesmrtni Dante (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 44-49.
(ob mednarodnem dnevu gluhih) Konec marca 2022 so v Los Angelesu podelili nagrade Ameriške filmske akademije oz. oskarje. Dokaj presenetljivo je kipec za najboljši film prejela zgodba o družini gluhih ribičev in njihovi hčerki Ruby (Emilia Jones), ki po naključju odkrije svoj izredni talent za petje. CODA je, mimogrede, angleška kratica za otroka gluhih staršev..
Tudi Ludvik je bil navezan na podjetje. Že kmalu po zaposlitvi, ko so ga bolje spoznali, so mu dovolili, da je recepcijo – tako je imenoval svojo vratarnico – uredil po svoje. Preprosto, vendar z izbranim okusom. Za dolga leta je postala njegov drugi dom. Pred leti, ko mu je umrla žena, otroka pa sta se osamosvojila, se je še bolj navezal na službo in na recepcijo. Bila je njegovo zatočišče. Ko je izpolnil pogoje za upokojitev,nikomur od vodilnih še na misel ni prišlo, da bi mu odpovedali službo. In zakon jim je to nekaj časa tudi dovoljeval. Ampak zakoni so muhasti in se spreminjajo. Po novih zakonih bi ga morali upokojiti. V podjetju so se naredili nevedne. Čez kak mesec pa so dobili uradno obvestilo, da imajo zaposlenega delavca, ki izpolnjuje pogoje za upokojitev in da morajo ukrepati.
»Glede Prešernove vernosti nisem dvomil ne tedaj ne danes. Po mojem je bil po prepričanju kristjan, čeprav ne vedno praktičen vernik. Izhaja iz krščanske družine, ki je dala vrsto duhovnikov (brat Jurij in več stricev). Če prebiramo njegove poezije brez predsodkov, ne najdemo nobene žal besede proti veri. Nasprotno, preseneča nas bogastvo krščanskega izrazoslovja, verskih simbolov, ki so domači. V mnogih pesmih izpričuje vero v krščanske vrednote. Besedo Bog je zapisal sedemdesetkrat, od tega štirikrat v Zdravljici. Kako bi mogel to storiti, če ne bi imel Boga poprej zapisanega v svojem srcu? Vrhunec pa je izrazil v Krstu, ko je zapisal, “da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, da ljubi vse ljudi, svoje otroke” … V svetovnem slovstvu ni lepše definicije Boga.« To je odlomek disertacije Prešernov verski problem, s katero je Anton Požar leta 1944 dosegel naslov doktorja slavistike na univerzi v Padovi. Zaklad znanja je 38 let delil mladim fantom, povečini bodočim duhovnikom, na Srednji verski šoli v Vipavi, predhodnici tamkajšnje Škofijske gimnazije.
BRIGITA PINTAR
INFO TABLA
Rodil se je okoli leta 600 v Bretonji. Po vrnitvi z romanja v Rim je prejel mašniško posvečenje, potem pa živel kot puščavnik do leta 669. 
Generalni vikar praške nadškofije, ki je leta 1393 umrl kot mučenec za neodvisnost in svobodo Cerkve na Češkem.
Papež Frančišek je 15. maja 2022 razglasil šest novih svetnikov, kar je napovedal že maja lani, zaradi pandemije pa ni določil datuma. Med njimi je najbolj znan francoski spreobrnjenec Charles de Foucauld (1858–1916), ki je oznanjal evangelij brez besed. »Moj apostolat mora biti apostolat dobrote. Ko me bodo videli, morajo reči: “Ker je ta človek tako dober, mora biti njegova vera dobra.” Če me vprašajo, zakaj sem dober in krotak, moram reči: “Ker sem služabnik nekoga, ki je mnogo boljši od mene. Ko bi vedeli, kako dober je moj Gospodar Jezus!”« Po zgledu svojega Gospodarja Jezusa je daroval svoje življenje: njegova kri je bila seme dveh novih redovnih družin. Informativni postopek za njegovo beatifikacijo se je začel že leta 1927 in je potekal po običajnih stopnjah. Za blaženega ga je razglasil papež Benedikt XVI. 13. novembra 2005. Čudež za potrditev njegovega svetništva se je zgodil leta 2016.
Ob roparskem napadu na njegovo revno, gostoljubno bivališče 1. decembra 1916, je bil umorjen kot nedolžna žrtev. Vse življenje je sanjal o redovni skupnosti, ki bi učila ljudi v vsakem človeku videti brata, Božjega otroka. Njegove zamisli sta začela uresničevati Rene Voillaume, ki je leta 1933 ustanovil skupnost Mali Jezusovi bratje, in Magdeleine Hutin z Malimi Jezusovimi sestrami (1939). »Bratje in sestre morajo biti s svojim zgledom živa pridiga, vsak mora biti vzor življenja po evangeliju,« jim (nam) naroča sv. Charles de Foucauld.
Trinajsti dan meseca je bil dan Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem leta 1917. Bilo jih je šest: od 13. maja do 13. oktobra. Francek in Jacinta, brat in sestra, sta bila takrat stara devet, oziroma sedem let in Marija jima je izpolnila obljubo, da ju bo kmalu vzela k sebi: Francek je umrl leta 1919, Jacinta pa leta 1920. Papež sv. Janez Pavel II. ju je 13. maja 2000 v Fatimi razglasil za blažena. Lucija je umrla leta 2005 v starosti 94 let. Ob zadnjem Marijinem prikazanju, 13. oktobra 1917, se je zgodil čudež s soncem: »Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. “Bolje je, da gremo domov,”« sem rekla sestrični in bratrancu, “bliska se. Najbrž bo nevihta.” In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala in se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: “Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.” “Odkod si?” sem jo vprašala. “Iz nebes.” “In kaj želiš od mene?” “Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.” “Bom šla tudi jaz v nebesa?” “Da, boš.” “In Jacinta?” “Tudi ona.” “Pa Francek?” “Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev”.