Spomin mi seže daleč nazaj, v sedemdeseta leta. Vpisala sem se na tečaj nemščine v ustanovi, kjer sem bila zaposlena kot pisarniška delavka. Skupina tečajnikov je bila majhna, dvanajst odraslih ljudi. Pri enaindvajsetih letih sem bila najmlajša. Nekoč smo se na tečaju pogovarjali o družini, seveda v nemščini. Na vprašanje profesorice, koliko otrok bi rada imela, sem brez pomišljanja odgovorila: »Viele!« (Veliko)
»Wie viele?« (Koliko) je vztrajala profesorica. – »Funf!« (Pet) je bil moj odgovor.
In res se je potem pod mojim srcem začelo življenje petih otrok. Takrat so se v učilnici oglasili vzkliki: »Zu viel! So viele« (Preveč, toliko!). Meni pa se število ni zdelo previsoko, saj sem bila v naši družini peti, najmlajši otrok. Lepo smo se razumeli, se radi imeli in si med seboj pomagali.
Na njihovo začudenje sem dodala: »Lahko pa tudi več!«
Prišel je čas, ko sem srečala pravega fanta in se poročila. Napovedal se je otrok, ki sva se ga razveselila in vsa srečna pričakovala njegov prihod. Še danes, po več desetletjih, me zaboli srce, ko se spomnim, da tako pričakovani otrok ob prihodu na svet ni zajokal – rodil se je mrtev.
Naslednja nosečnost se je srečno končala. Rodila sem zdravega otroka, sina. Ko sem zaslišala njegov jok, sem se zahvalila Bogu in po licih so mi tekle solze sreče. Tretja nosečnost se je prehitro končala, ko smo novo življenje v družini pričakovali četrtič, nas je osrečila težko pričakovana hčerka. S potokom besed in solz, ki so kar vrele iz mene, sem se zahvaljevala Bogu.
Ko je hčerka začela hoditi v šolo, sem pod srcem nosila petega otroka. Že ponoči pred prvim šolskim dnem sem začutila bolečine v križu. Zjutraj sem govorila z mamo in ji povedala, da malo krvavim. Kot že malo prej sestra v ambulanti, mi je tudi mama rekla, naj počivam, morda se bo umirilo.
Moja srčna bolečina in strah sta bila velika. »Spet bom izgubila otroka.« Tudi moža je skrbelo in je prišel domov veliko pred koncem delovnega časa. Odpeljal me je v bolnišnico, kjer sem ostala nekaj dni. In že tretjič sem se vrnila domov brez otroka …
Šele po mnogih letih sem spoznala, da moram na razočaranja v življenju odgovoriti z zaupanjem v Božjo previdnost.

Heli, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 75.

Ko je stopil v razred, je s pogledom na hitro preletel obraze svojih novih dijakov. Po tolikih letih službe je znal vsaj približno oceniti, kakšno leto ga čaka. Da bo bolj naporno, je presodil. Na kratko se je predstavil, nato pa predlagal, naj še oni povedo svoja imena. »Priimki niso tako pomembni,« jim je dejal, »priimek se lahko spremeni, iz svojega imena pa morate narediti nekaj posebnega.« Dekle v drugi vrsti se je polglasno zasmejalo, da so se vsi začudeno obrnili k njej. Ko je prišla na vrsto, je živo pogledala po razredu in glasno dejala: »Lonka«, ter spet prasnila v smeh.
»Ne zanima nas, kako te kličejo prijatelji, ampak kako ti je ime,« jo je opozoril razrednik Tomaž.
»Lonka sem. Lonka mi je ime.« Malo je še počakala. »Tako so klicali staro mamo, mami mi je pa kar nadela njeno ime. Kaj morem,« je še dodala in se smeje usedla. Zadržanost, ki je bila vedno tako značilna za prvo uro, je popustila in naslednje dijakinje in dijaki so se predstavljali bolj sproščeno.
Bila je malce manjše postave, pa vendar ne premajhne, bujni lasje so ji pokrivali glavo in še pol čela, izpod njih pa so gledale velike, živahne oči in za spoznanje prevelika usta, ki so bila vedno pripravljena, da se raztegnejo v smeh.
Ko je kasneje profesor Tomaž stopil v razred in je bila v kkašnem kotu skupinica dijakov, je bila Lonka zagotovo med njimi. Običajno so se vsi hitro zapodili proti svojim stolom, ona pa je za svojo mizo odkorakala počasi. Pri tem se je tako dobrodušno smejala, da razredniku še na misel ni prišlo, da bi jo opozoril, naj stopi malo hitreje.
Z učenjem ni pretiravala, zato so bili njeni odgovori veliko bolj plod ugibanja kakor znanja. Ampak za slabo trojko je vedno spravila skupaj.
Tako bi prvo šolsko leto tudi minilo, če ne bi tam sredi aprila razrednika Tomaža presenetil vpis profesorice angleščine v dnevniku: »Lonka zelo nesramno odgovarja in se prepira z menoj. Zahtevam zelo strogo ukrepanje!«
Kadar je prebral vpise v dnevnik, je vedno pogledal, kateri od kolegov ga je napisal. Pri nekaterih je vedel, da se je zgodilo tako, kot je bilo napisano, pri drugih je slutil, da je dejansko moralo biti še huje, pri nekaterih pa bi moral vsebino deliti s pet ali kar z deset, da bi dobil pravo sliko. In ta vpis, je tuhtal, naj bi bil eden od takih.
Ko je stopil v razred in so že vsi sedeli na svojih mestih, je Lonka gledala v tla.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašal po daljši mučni tišini. Vsi so molčali. »Kaj boš povedala ti, Lonka?« je vprašal z resnim glasom.
Lonka je molče vstala.
»Si res ugovarjala gospe profesorici.«
»Res.«
»In tudi prepirala se si z njo?«
Samo prikimala je.
»Smem vprašati zakaj?«
Nekaj časa je molčala, nato pa počasi rekla: »Naj Vidka pove zakaj.« Pogledal je Vidko, ki je sicer vstala, a je molčala.
»Povej,« so silili vanjo najbližji sošolci, a ni spregovorila.
»Angležarica jo je …« je začela Lonka.
»Gospa profesor se reče!« ji je razrednik skočil v besedo.
»Gospa profesor je Vidki rekla, naj se pobere v klop, da ne bo gledala njenega neumnega ksihta … Tako je rekla. Ob živce ste jo spravili pa vi!« je Lonka pokazala na zadnji del razreda. »Pa sem gospe profesor rekla, da se tako ne govori, da tega ne sme nihče reči, da …«
»To bomo uredili z gospo profesor med odmorom,« je razrednik prekinil Lonkino pripovedovanje, zaprl dnevnik in začel spraševati. Kar nekaj cvekov je padlo tisto uro.
Takoj v odmoru je Tomaž stopil h kolegici Emi. »Vidim, da si imela težave z Lonko.«
»Ta punca me dvigne! V vse se vtakne.«
»Včasih je res zaletava. Pa ne misli tako slabo. Si res rekla, da ne moreš gledati neumnega ksihta??«
Emi je zaprlo sapo. »Res,« je nato dejala, »ampak ne njej. Raje se naj bolj uči, ne pa vtika nos tam, kamor ni treba.«
»Najbolje bo, da se ti opraviči!« je Tomaž končal pogovor in že iskal dnevnik razreda, kamor bo po odmoru šel.
Profesorica Ema se sicer ni najbolj strinjala s predlogom, ampak svojega nestrinjanja ni mogla več povedati.
Razrednik in Lonka sta se čez nekaj dni srečala na hodniku. »Sta se zmenili?« jo je mimogrede vprašal.
Lonka ga je pogledala s svojimi velikimi očmi. »Sva,« je rekla, »sem mislila, da bo huje. Veste, da je ta angležarica …«
»Gospa profesor!«
»… da je tale gospa profesor prav simpatična ženska!«
»Zanimivo, drugič pa …« je požugal Lonki, ki se je zadržano nasmehnila in pohitela v razred.
Do konca šolskega leta sta se le nekajkrat in še to zelo bežno, srečala. Morda se mu je samo zdelo, morda se je res trudila, da ni bila preveč moteča. Razred ja zaključila z dobrim uspehom.
Naslednje leto je Tomaž prevzel drugi razred. Le pri svojem predmetu jo je še videval. Toda že čez dober mesec je bil njen stol prazen. »Prepisali so jo na drugo šolo,« mu je na kratko odgovorila njena razredničarka. »Nimam pojma zakaj,« je še dodala.
Pozabil je na Lonko. Le ena izmed njegovih mnogih učenk je bila.
***
Prvi dan po novoletnih praznikih ga je pri vratih zbornice poklical kolega: »Obisk imaš!«
Z žepno redovalnico v roki je stopil na hodnik in se začudil, ker ga pri vratih ni čakal nihče. Le dekle, ki je do tedaj gledalo skozi okno, je stopilo proti njemu. Dolgi lasje so bili neurejeno spuščeni preko polovice obraza, velike, solzne oči so gledale vanj. »Saj si …«
»Lonka!« je rekla in se skušala nasmehniti.
»Kaj je s teboj?« ni mogel skriti začudenja.
»Mož … moj mož se je ponesrečil.«
»Hudo?«
»Pravijo, da nima veliko možnosti …«
Tomaž je globoko zajel sapo, da bi se spomnil kaj spodbudnega.
»Nisem vedela, kam naj se skrijem, kje naj čakam … Tako sama sem bila. Tod naokoli nikogar ne poznam.«
»Prav si storila. Morda pa se zdravniki motijo.«
»Morda? … Morda? Upam!« je rekla z glasom, ki ni dajal upanja. »Na silvestrovanju je celo noč igral, zjutraj so se vračali domov in šofer je zaspal. Ta njegov ansambel!« je kar vrelo iz nje. Gledala ga je, kot da bi ji lahko on povedal nekaj odrešilnega.
»Morda. Morda ga bodo pa le rešili …« je dejal, »včasih se zgodijo nemogoče stvari.«
»Včasih,« je ponovila za njim. Potem je dolgo molčala. Verjetno se je v spominih sprehajala po teh prostorih, ki so bili kratek čas del njenega življenja. »Kaj vse je bilo včasih,« je počasi rekla. »Se spomnite mojega prepira z angležarico. Tedaj sem se zbala, da me bodo vrgli iz šole. Takrat ste me rešili.«
Profesor Tomaž je bil vesel, da ni govorila o sedanjem trenutku. »Vsega se spominjam,« je dejal in ji pustil obujati spomine.
»Zaletava sem bila, otročja …«
V torbici ji je zazvonil mobilni telefon. Zadrge nikakor ni mogla odpreti, potem je nervozno brskala med papirji. Končno ga je našla in s tresočim glasom rekle: »Prosim?« Samo poslušala je. Po licu so ji tekle solze. Naslonila se je na profesorja Tomaža in glasno zaihtela.
»Kar jokaj,« ji je dejal in iskal besed, ki jih ni hotelo biti od nikoder. Krčevito se ga je oklepala in jokala. Mimoidoči so ju začudeno pogledovali in si verjetno mislili svoje.
Šolski zvonec je zoprno zaropotal.
»Zdaj sem sama! Sama z dvema otrokoma in veliko nedograjeno hišo,« je dejala.
»Ti zmoreš veliko … Zdaj boš morala biti mama in oče. Močna za dva.«
»Še zase nimam dovolj moči,« je spet zaihtela, nato pa hitro spravila telefon v torbico. »V bolnišnico moram,« je dejala, se vzravnala, mu močno stisnila roko in stekla po hodniku.
Gledal je za njo in se spraševal, če bi ji moral reči še kakšno besedo. Katero pa še vedno ni vedel.
***
Ko je čez nekaj let hitel po stopnicah, je opazil damo v urejeni obleki in z velikim klobukom na glavi. Šel je že mimo nje, ko je zaslišal znani glas: »Gospod profesor!«
Presenečeno je pogledal obraz pod klobukom: skrbno urejeni lasje, žareče oči in malce prevelika usta, razpotegnjena v nasmeh.
»Lonka?« je negotovo vprašal.
Veliki klobuk je prikimal, oči pod njim so žarele.
»Spet si stara Lonka,« je dejal profesor Tomaž.
»Ne, stare Lonke ni več. Nove pa tudi še ni.«
»Kaj delaš?«
»Vzgajam, zidam, študiram, hodim v službo …«
»In otroka?«
»Kot vreme. Spreminjajoča.«
»In hiša? Si jo že dogradila?«
»Ne vem, kaj je mislil moj Karči! Štirinajst metrov dolgo hišo je zastavil. Zdaj vem o zidarstvu več kot vsi najini prijatelji.«
»So ti pomagali?«
»Pomagali!?« je jeza stopila na nasmejani obraz.
»Kaj ti niso hoteli pomagati?«
»Hoteli. Toda ne pomagati. Mene so hoteli. Razumete! Mene! In to najini prijatelji!« Globoka prizadetost je silila iz njenih besed. »Tako sem jih zmetala iz hiše!« je zakrilila z rokami, »jaz pa sem mislila, da jim lahko zaupam!«
Hotel ji je reči, da vsi ljudje le niso taki, pa ga je prehitela. »Vse šole tega sveta moram narediti! In vi ste bili eden mojih boljših učiteljev.«
»Ah, daj no,« mu je bilo malo nerodno.
»Ravno mimo sem šla, se je skoraj opravičevala, »pa me je kar potegnilo skozi ta vrata,« se je široko zasmejala. Prav tako kot takrat, ko je povedala, da ji je ime Lonka. Da ima še veliko opravkov, je dejala, pogledala na uro, podala profesorju Tomažu roko in že odvihrala skozi velika šolska vrata.

J. Jarc-Smiljan, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 80-82.

Danes otroci ne marajo ocvirkov. Včasih pa je bilo drugače. V starih časih se je svet drugače vrtel kot zdaj. Ljudje so trdo delali in skromno živeli, večkrat so bili lačni kot siti. Zabele, olja, masti niso imeli na pretek, kajžarji pa komaj kaj. Iz stare Kržlinke so se norčevali, da sploh ne beli koruznega soka, ko ga postavi na mizo. Segreje le star brajdnik in ga vtakne v skledo, da zacvrči in je slišati, kakor da bi belila z razbeljeno mastjo in z ocvirki. Po enega prašička so klali in ta je moral imeti zabele za vse leto, za praznike in delovne dni. Nekdaj je bilo tako skoraj povsod po Dolenjskem. Kakor se danes izogibamo masti in ocvirkom, tako so si tega nekoč najbolj želeli. Kdo je tedaj vedel za holesterol ali za raka? Ljudi so cenili po debelosti. Če so o kom rekli, da je videti zdrav, je to pomenilo, da je lepo zalit. Biti močan ali pri dobrem zdravju je pomenilo, da je debel.
Hlapci in dekle premožnih kmetov so navadno jedli posebej, pri drugi mizi, slabše. Redka je bila kmetija, kjer sta hlapec in gospodar zajemala iz iste sklede. Čudno se sliši “iz iste sklede”, a to, da se je jedlo iz skupne sklede, je bila splošna navada. Skleda je stala sredi mize. A tudi tedaj, ko so jedli skupaj, je gospodinja pazila, da so ocvirki na koruznih žgancih gledali h gospodarju. Vsak je smel zajemati le pred seboj. Od drugih jemati boljši kos je bil skorajda neodpustljiv greh.
Primerilo se je, da je Murnovka postavila na mizo skledo žgancev tako, da so najlepši ocvirki gledali proti hišnemu hlapcu. Gospodarju seveda to ni bilo všeč. Reči, da je s skledo in žganci nekaj narobe, pa bi bilo tudi grdo. Premišljeval je, kako bi prišel do debelih ocvirkov. Pa jo iztuhta. Prijel je za skledo, jo dvignil in pokazal družini: »Ta skleda je nekaj posebnega. Kupil sem jo na sejmu in zanjo dal petdeset krajcarjev.«
Nato je postavil skledo nazaj na mizo, vendar tako, da so bili ocvirki pred njim.
Hlapec se je kislo obrnil. Vendar mu ni ostal dolžan, saj si je tudi sam želel mastnih ocvirkov. Ne bodi len, je zgrabil skledo, jo prav tako dvignil in pritrdil gospodarju: »Vredna je bila!«
Postavil jo je na mizo, vendar tako, da so bili slastni ocvirki spet pred njim. Gospodar je seveda grdo gledal, a se za prigrizek ni bilo lepo potegovati preveč očitno. Skremženo je prepustil koščke ocvrtega mesa hlapcu, sam pa je zajemal puste žgance in jih nosil v jezna usta. Pa naj še kdo reče, da so bili nekoč hlapci neumni!

P. Krnc, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 82. (iz knjige Ata nam je povedal, Družina 2008)