Jožef Pogačnik (1902–1980)
»Po komaj osmih mesecih, odkar je nadškof Anton Vovk odšel po plačilo, je mene slabotnega, nevrednega in grešnega Bog poklical za pastirja ljubljanske nadškofije. Vi se veselite tega. Jaz se ne veselim. Vi radi vidite škofa, lepo oblečenega, s krasno mitro na glavi. Jaz tega ne vidim. Vi vidite čast, jaz vidim breme. Vi mislite na odliko, jaz mislim na službo. Velika tolažba pa mi je tole: že vse mesece, odkar me je sveti oče postavil za administratorja ljubljanske nadškofije, naravnost čutim, kako me vaša molitev izdatno podpira in me nekako nosi čez vse težave. Brez vaše molitvene opore bi bil nezmožen nositi breme svoje službe,« je v svojem nagovoru vernikom in duhovnikom na dan umestitve v ljubljanski stolnici 5. aprila 1964 dejal nadškof Jožef Pogačnik. »S svojim geslom Glej, tvoj sin! sem vodstvo nadškofije izročil Marijinemu varstvu. Če bo v našem čolnu Gospod in bo nad njim žarela zvezda Marija, bo, upam, Božji blagoslov iz nebes rosil na nas in bomo mogli, čeprav slabotni, izpolnjevati vsak svojo dolžnost.«
PESNIK V JEZUITSKI ŠOLI
Njegova življenjska pot se je začela 28. septembra 1902 v Kovorju pri Tržiču; oče je bil kmet in mlinar, zato je v njegovem škofovskem grbu narisan mlin. Po ljudski šoli v rojstni vasi je odšel v Ljubljano v Marijanišče in ostal v zavodu vse do mature na klasični gimnaziji leta 1922. Poleg šole, ki jo je zmagoval z odličnim uspehom, je veliko bral, se ukvarjal z literaturo. Ko je bil sedmošolec, mu je Dom in svet priobčil prve tri pesmi. Objavljal jih je tudi v drugih revijah, leta 1931 jih je izbral za zbirko Sinje ozare, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v Celju. Ko je leta 1970 na povabilo iste založbe pripravil novo zbirko z naslovom Pesmi mladih let, je dodal 20 novih pesmi. »Nagibal sem se k študiju slavistike. Končno sem se, ne brez hudih notranjih bojev, odločil za teologijo. Le v njej sem videl trden in dokončen odgovor na življenjska vprašanja, ki so me vedno zanimala, in odgovor nanje da življenju šele poln smisel,« je povedal našim bralcem ob svoji zlati maši (1977). Jeseni 1922 je odšel na slovečo jezuitsko teološko fakulteto v Innsbrucku, kjer je imel študijske kolege z vsega sveta in odlične profesorje, strokovnjake v raznih teoloških panogah. 25. julija 1927 je bil v Innsbrucku posvečen v duhovnika, dve leti zatem je študij zaključil z doktoratom in se vrnil domov. Škof Jeglič ga je poslal za kaplana v Kranj, kjer je učenega doktorja z veseljem sprejel zlasti mladi rod. V Kranju je ostal tri leta. Pisatelj F. S. Finžgar, župnik v ljubljanskem Trnovem, urednik Mohorjeve, je iskal človeka, ki bi mu lahko zaupal tako pomembno delo. Pri škofu je dosegel, da je Pogačnik prišel k njemu za kaplana in začel ga je uvajati v uredniško delo.
UREDNIK, VZGOJITELJ, GOSPODAR, ZAPORNIK
Leta 1934 je Finžgar prepustil pol mlajšemu Pogačniku uredništvo knjig Mohorjeve družbe in revije Mladika. Ob prijateljski roki izkušenega starega urednika je delo lepo steklo. Veliko ‘drobnega‘ je sam napisal, mladim pesnikom je ocenjeval njihove prve poskuse ter vodil literarno šolo v Mladiki. Svetoval je, kaj naj se prevaja, kaj izdaja, bral in ocenjeval rokopise in opravljal korekture. Ko se je Finžgar leta 1937 poslovil od župnije, je Pogačnik prevzel vodstvo karitativnega zavoda Marijanišče, ki je obsegal sirotišnico z ljudsko šolo, srednješolski internat in učiteljiščniški dom, posebej pa je bila še gospodinjska šola in velika ekonomija. Ob pomoči sodelavcev je bil dober gospodar, vsem je moral biti tudi duhovni vodja. Napisal za dve odlični veroučni knjigi za srednješolce, Družinski molitvenik, ki ga je opremil mojster Plečnik. Leta 1945 je bil imenovan za stolnega kanonika v Ljubljani. Ko je po drugi svetovni vojni pri nas zavladal komunistični režim, ki sta mu bili vera in Cerkev trn v peti, ga je zadela usoda številnih slovenskih duhovnikov: januarja 1946 je bil aretiran, jeseni obsojen na 9 let zapora, znižan na 5 let, leta 1949 pogojno izpuščen, pa po ‘igricah’ tedanjih oblastnikov spet aretiran in zaprt. V trpljenju je zorel za nove naloge. Ko je po smrti ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana 16. novembra 1959 v Clevelandu (ZDA) apostolski administrator škof Anton Vovk v decembru 1959 postal redni ljubljanski škof, je Jožefa Pogačnika imenoval za svojega generalnega vikarja, leta 1963 si ga je od bolezni izmučeni nadškof Vovk v Rimu izprosil za pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 7. aprila 1963. Ko je nadškof Vovk 7. julija umrl, je bil Pogačnik imenovan za apostolskega administratorja nadškofije, 5. aprila 1964 pa je prevzel vodstvo krajevne Cerkve kot redni ljubljanski nadškof.
OPOROKA: MOLITEV IN NEDELJSKA MAŠA
Sodeloval je na drugem, tretjem in četrtem zasedanju drugega vatikanskega koncila, po koncilu pa je poskrbel za izdajo slovenskih prevodov koncilskih dokumentov in dveh dragocenih sadov koncilske liturgične prenove: misala in brevirja – oltarne mašne knjige in molitvenega bogoslužja. Ko je papež sv. Pavel VI. leta 1968 ustanovil slovensko cerkveno pokrajino, je nadškof Jožef Pogačnik postal njen prvi metropolit. Kot najožji sodelavec nadškofa Vovka je škofijo dobro poznal. Vedno si je želel, da bi bila v vsem urejena. »Predvsem je pomembno, da imam dobre sodelavce.« Znal je brati znamenja časov. Po vojni se je prebivalstvo iz hribovskih župnij selilo v mesta in treba je bilo misliti na ustanovitev novih župnij – nadškof Pogačnik jih je ustanovil 18, ki so potrebovale tudi nove cerkve. Njegova velika skrb in ljubezen so bili duhovniški poklici. Takrat je bilo nekaj ‘obilnih letin’, saj je v štirinajstih letih svojega škofovstva posvetil kar 251 novih duhovnikov.
Breme vodstva ljubljanske nadškofije je 13. marca 1980 preložil na ramena svojega naslednika Alojzija Šuštarja, na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 1980, se je po maši v nadškofijski kapeli ustavilo njegovo srce. Pogrebno slavje, 28. marca 1980, na cvetni petek, je bilo njegova ‘velika noč’, izpoved vere v vstajenje. V svoji duhovni oporoki nam naroča: »Kar je za telo dihanje, je za dušo molitev. Ne začnimo dneva, ne da bi se Bogu kratko priporočili za srečen dan. Zvečer se vsaj kratko Bogu zahvalimo, da smo dan srečno preživeli … Nedeljska maša naj nam pride v navado. Kakršna je nedelja, tako je tudi življenje in taka tudi smrt.«
S. Čuk, Jožef Pogačnik (1902–1980): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2020), 88-89.
(ob obletnici) »Papež Luciani je s smehljajem znal posredovati Gospodovo dobroto. Lepa je Cerkev z veselim obrazom, z vedrim obrazom, s smehljajočim obrazom, Cerkev, ki nikoli ne zapira vrat, ki ne zagreni src, ki ne toži in ne kuha zamer, ni jezna, ni nestrpna, se ne kaže na čemeren način, ne žaluje za preteklostjo, da ne zapade v zaostalost. Prosimo tega našega očeta in brata, ponižno ga prosimo, naj nam nakloni smehljaj duše, takšen smehljaj, ki je pristen, ki ne vara: smehljaj duše. Prosimo z njegovimi z njegovimi besedami tisto, kar je on sam v molitvi prosil: “Gospod, sprejmi me takšnega, kakršen sem, z mojimi napakami, z mojimi slabostmi, in daj, postanem tak, kot me ti želiš”.« To je zadnji odstavek homilije papeža Frančiška pri evharističnem slavju na Trgu svetega Petra v Rimu v nedeljo, 4. septembra 2022, med katerim je razglasil za blaženega svojega predhodnika Janeza Pavla I., ki je bil prvi pastir Kristusove Cerkve samo 33 dni leta 1978 in je šel v zgodovino kot “papež smehljaja”.
Ime mu je bilo Albino Luciani. Na svet je prišel 17. oktobra 1912 v vasi Forno di Canale (zdaj Canale d’Agordo) pri mestu Belluno v severni Italiji v družini Luciani. Oče Giovanni je bil vdovec in vnet socialist, zelo verna Bortola Tacon je leta 1911 postala njegova žena pod pogojem, da se poročita v cerkvi in da bo smela otroke krščansko vzgajati. Rodili so se jima štirje otroci, Albino je bil najstarejši, za njim sta prišla še dva dečka in deklica. Družina se je otepala z revščino, oče Giovanni je služil kruh kot zidar na občasnem delu v tujini. »Mama se je vedno znašla, da nismo bili lačni,« je povedal Edoardo, Albinov mlajši brat. »Imeli smo res lepo otroštvo in spremljal nas je nasmešek na ustnicah.« To veselje je izviralo iz močne in dejavne vere matere, tudi oče je otrokom dajal dober zgled s svojo delavnostjo. »Prvi katekizem, ki ga berejo otroci,« je kasneje zapisal Albino, »so starši sami.« Pri desetih letih je začutil v sebi Božji klic. Domači župnik je staršem svetoval, naj ga pošljejo v malo semenišče v Feltre. Mama je bila vesela, pa tudi oče ni imel nič proti. »Upam, da boš, ko postaneš duhovnik, na strani revežev kot je bil Kristus,« mu je pisal iz Francije. V semenišču je bil med najbolj podjetnimi. Učil se je z lahkoto. Po petih letih se je preselil v veliko semenišče v Bellunu, kjer je pripravo na duhovništvo nadaljeval s študijem bogoslovja. 7. julija 1935 je bil posvečen v duhovnika, naslednji dan je v svoji rojstni vas pel novo mašo. Prav malo časa je bil kaplan, potem pa se je vrnil v Belluno in postal podravnatelj bogoslovja in profesor, obenem pa je študiral in dosegel doktorat na Gregorijanski univerzi v Rimu. Vrnil se je v domačo škofijo Belluno-Feltre in opravljal odgovorne naloge, nazadnje ga je škof imenoval za generalnega vikarja.
Ko se je rodil je bilo njegovo zdravstveno stanje tako slabo, da ga je babica takoj po porodu krstila. Tudi kasneje je večkrat bolehal. Proti koncu leta 1958 ga je papež sv. Janez XXIII. imenoval za prvega pastirja škofije Vittorio Veneto. Albino Luciani se je branil: »Sveti oče, nisem trdnega zdravja, imam težave z dihali.« Papež pa je odvrnil: »Škofija Vittorio Veneto je v hribih in tam je odličen zrak.« 27. decembra 1958 mu je v baziliki svetega Petra v Rimu podelil škofovsko posvečenje. Za svoje škofovsko geslo je vzel besedo HUMILITAS (Ponižnost), zapisano na grbu s tremi zvezdami – simboli treh Božjih kreposti: vere, upanja, ljubezni. Svoje vernike je nagovoril s pismom: »Dragi moji bratje, dragi moji verniki, bil bi zares nesrečen škof, če vas ne bi ljubil. Zagotavljam vam, da vas ljubim in ne želim nič drugega, kot da vam služim in sem vam na razpolago z vsemi svojimi skromnimi močmi ter z vsem, kar imam in kar sem.« Škofijo Vittorio Veneto je vodil enajst let z očetovskim srcem. Ko je šel v dom za ostarele, ni šel tja, da bi starim ljudem pridigal, ampak da se z njimi pogovarja. Pri njih je ostal dve do tri ure, šel od sobe do sobe, od postelje do postelje. Starim ženam je pripovedoval o svoji materi, vprašal jih je, kako jim je ime, koliko so stare.. Pogovarjali so se prostodušno in zaupno. Bil je tudi nadarjen časnikar. Znana je njegova knjiga Pisma veljakom (Illustrissimi): to so izmišljena pisma štiridesetim osebnostim iz zgodovine in književnosti, v katerih na prikupen način obravnava pereča vprašanja sedanjega časa. Sodeloval je na vseh štirih sejah drugega vatikanskega koncila (1962–1965) in v svoji škofiji je skušal čim bolje uresničevati koncilsko prenovo. Zelo so ga mučila moralna vprašanja, posebej tista, ki zadevajo zakon in družino.
Po smrti beneškega patriarha kardinala Urbanija je papež Pavel VI. 15. decembra 1969 imenoval za njegovega naslednika Albina Lucianija. Vodstvo škofije je prevzel 8. februarja 1970. Ob svojem prihodu se je odpovedal slavnostnemu sprevodu z gondolami po Velikem kanalu. Kot na vseh svojih dotedanjih duhovniških postajah je tudi kot patriarh ohranil frančiškansko preprostost in skromnost. Posnemal je svojega predhodnika na sedežu svetega Marka – kardinala Angela Roncallija, kasnejšega papeža sv. Janeza Dobrega. Pomešal se je med ljudi, oblečen kot navaden duhovnik, da se jim je lahko čimbolj približal. Papež Pavel VI. ga je zelo cenil. Ko je 16. septembra 1972 potoval na narodni evharistični kongres v Videm (Udine), se je ustavil v Benetkah. Pred očmi vse množice na Trgu svetega Marka je snel svojo rdečo papeško štolo in jo položil svojemu gostitelju okrog vratu. Mnogi so v tem videli ‘preroški znak’ in tega dogodka se je Janez Pavel I. spomnil v svojem prvem pogovoru. Povedal je, da zardel bolj kot tista rdeča štola. ‘Prerokba’ se je začela uresničevati, ko ga je papež 5. marca 1973 imenoval za kardinala. Ko je po smrti papeža Pavla VI. 6. avgusta 1978 odhajal v Rim k pogrebnim obredom, zatem pa v konklave volit novega papeža, je ena od redovnic, ki so skrbele za njegovo gospodinjstvo, kot da nekaj sluti, rekla: »Prevzvišeni, upamo, da se boste vrnili.« Smeje je odvrnil: »Sestra, mar mislite, da bo 110 kardinalov izvolilo prav mene, zadnjega med vsemi? Seveda se bom vrnil!«
In prav njega, ki se je iskreno čutil “zadnjega med vsemi”, so kardinali 26. avgusta 1978 izvolili za naslednika Pavla VI.! Že pri tretjem glasovanju je zbral potrebno dvotretjinsko večino (75 glasov od 111 kardinalov volivcev). Znani brazilski nadškof Helder Camara je dejal: »Sveti Duh je navdihoval kardinale, da so izbrali pravega papeža za pravi čas.« Po izvolitvi, ki ga je presenetila, so ga vprašali, kakšno ime si bo izbral kot papež. Spomnil se je, da ga je Janez XXIII. posvetil za škofa, Pavel VI. pa ga je imenoval za kardinala in izbral si je ime Janez Pavel I. – prvi papež v zgodovini z dvema imenoma! Kasneje je povedal, da je s tem hotel povedati, da želi nadaljevati pokoncilsko prenovo Cerkve. Kmalu zatem se je prikazal v loži cerkve svetega Petra, pozdravil množico na Trgu, podelil svoj prvi apostolski blagoslov “mestu in svetu” ter prvi nasmeh, s katerim je osvojil srca vseh. Svoje poslanstvo prvega pastirja Kristusove Cerkve je nastopil 3. septembra z mašo na Trgu svetega Petra, na katerem se je zbralo nad 300.000 ljudi, ki jih je prosil, naj ga podprejo z molitvijo. Govoril je v prvi osebi ednine in ne več ‘veličastne’ množine. Ko je bil izvoljen za papeža, mu je neka deklica iz Benetk poslala kratko pismo: »Nisem zadovoljna, da si odšel, kajti takrat, ko sem te spoznala, na dan prvega svetega obhajila, mi je bila zelo všeč tvoja preprostost. Zdaj, ko si papež, ne morem storiti nič drugega kot da ti voščim dolgo življenje in da vedno ostaneš tako preprost in dober kot tisti dan.« Drugi del voščila tega otroka je papež zvesto uresničeval in osrečeval ljudi, s katerimi se je srečeval. Dobrota in preprostost sta žareli iz njegovega nasmeha. »Tudi če si gledal samo njegovo sliko, si ga takoj vzljubil: čutil si, kako te popolnoma osvaja, pripravljen si bil dati mu svojo ljubezen in mu do kraja zaupati,« je v imenu nas vseh lepo izpovedala sv. Terezija iz Kalkute.
Kmalu po smrti papeža Janeza Pavla I. so z vseh koncev sveta prihajale prošnje, da se čimprej začne postopek za njegovo razglasitev za blaženega. 26. avgusta 2002, ob 25-letnici njegove izvolitve, je belunski škof Vincenzo Savio napovedal zbiranje dokumentov, potrebni za začetek postopka, v začetku junija 2003 je Kongregacija za zadeve svetnikov dala pozitivno mnenje, da se škofijski postopek lahko začne, kar se je zgodilo 22. novembra 2003. Potekal je na sejah na škofijskih sedežih, povezanih s Albinom Lucianijem duhovnikom, škofom, patriarhom in papežem: v Bellunu, Vittorio Venetu, Benetkah in Rimu. “V živo” so zaslišali 167 prič. 9. novembra 2007 so na redni seji Kongregacije za zadeve svetnikov gradivo pretehtali in zahtevali dodatne dokumente. Med novimi pričami je bil tudi papež Benedikt XVI. Domnevni čudež ozdravitve moža, ki je imel raka na želodcu, so izločili. Julija 2016 je iz Argentine prišlo poročilo o novem čudežu na priprošnjo Janeza Pavla I. Enajstletna deklica Candela Giarda je zbolela za hudim možganskim vnetjem in je umirala. Krajevni župnik, velik častilec Janeza Pavla I., je starše deklice in vse svoje vernike spodbudil, naj otroka priporočijo njemu. 23. julija 2011 je deklica zapustila bolnišnico popolnoma zdrava. Zdravniška komisija je soglasno potrdila čudež. 13. oktobra 2021 ga je potrdil tudi papež Frančišek, ki je svojega ljubljenega prednika 4. septembra 2022 med evharistično daritvijo na Trgu svetega Petra razglasil za blaženega. Izrekel je bogoslužni obrazec beatifikacije, ki določa, da se spomin novega blaženega obhaja 26. avgusta, na obletnico njegove izvolitve za papeža. Tedaj se je na pročelju bazilike sv. Petra prikazala podoba “papeža smehljaja”, ki ga je na gobelinu naslikal kitajski umetnik Yan Zhang. Blaženi nasmeh Janeza Pavla I. je razveselil množico na Trgu in milijone ob televizorjih.
Orientalska zgodba pripoveduje o nekem možu iz Bagdada, ki je vsak dan kupil na tržnici pet hlebov nekvašenega kruha. Čez nekaj časa ga je prodajalec vprašal, zakaj vsak dan kupuje pet hlebov kruha. Mož je odgovoril: »En hleb pojem sam, dva hleba vrnem in dva hleba posodim!«– »Komu vračaš in komu posojaš?« je bil radoveden prodajalec. »Svojim staršem vračam, kar so mi dali, ko sem bil še otrok. In svojim otrokom posojam, da mi bodo v starosti morda to povrnili.« (sč)
»Najlepše plačilo za moje dosedanje matematično delovanje sprejemam z dovoljenjem, da smem svetu javno povedati, da sem postavil temelj svoji književni izobrazbi na ljubljanskem liceju. Vstop na to učilišče sodi med najsrečnejše dogodke v mojem življenju. Takoj po koncu študija sem dobil službo cesarsko-kraljevega navigacijskega inženirja; opravljal sem jo več let. Iz določenega nagnjenja sem stopil v vojaško službo in sklenil sestaviti z višjim dovoljenjem novo matematično učno knjigo za uporabo v cesarsko-kraljevem artilerijskem oddelku. To knjigo bi lahko koristno uporabljali tudi prijatelji matematike izven vojaškega stanu. Da nisem zgrešil svojega namena, priča priznanje, ki ga je bila deležna knjiga med učenim svetom, in potrjuje tudi korist, ki jo zajemajo iz knjige moji učenci.« Tako je v posvetilu kranjskim stanovom v četrtem zvezku svojih predavanj zapisal naš slavni matematik Jurij Vega takoj naslednji dan, ko mu je bil podeljen baronski naslov (22. avgusta 1800).
Po letu 1792, ko je za nekaj časa utihnilo orožje, se je Jurij Vega vrnil na Dunaj in se posvetil svojemu življenjskemu delu: logaritemskim tablicam, s katerimi si je zagotovil trajno mesto v zgodovini uporabne matematike. Za očeta logaritmov velja škotski matematik John Napier (1550–1617). Njegove prve logaritemske tablice, ki jih je izdal leta 1614, so bile brž razgrabljene. Na tedanjo znanost so imele podoben vpliv kot elektronski računalniki na sedanjo. »Pri iznajdbi matematičnega postopka, ki spreminja množenje in deljenje v seštevanje in odštevanje, potenciranje in korenjenje pa v množenje in deljenje, se je Napier opiral na spoznanja starejših matematikov« (Sandi Sitar). Vega se je delu z logaritmi posvetil, da bi zadostil potrebam v šolah in v znanosti. Za te namene je načrtoval tri logaritmovnike: malega (priročnik), srednjega (tablice) in velikega. Vsi trije so bili prvič natisnjeni v Leipzigu. Leta 1793 je izšel Vegov mali logaritmovnik z logaritmi naravnih števil in trigonometrijskih funkcij, izračunanimi na sedem mest. To je verjetno v največ izvodih razmnožena matematična knjiga, ki še izhaja. Malemu je leta 1794 sledil veliki z naslovom Popolna zakladnica logaritmov (Thesaurus logarithmorum completus), ki obsega 713 stani velikega formata. S pomočjo desetmestnih logaritmov iz te knjige so znanstveniki in tehniki reševali najzahtevnejše račune skoraj dve stoletji. Leta 1797 je izšel Srednji, sedemmestni logaritmovnik, ki ga je pripravil na podlagi svojega zelo izpopolnjenega logaritmovnika iz leta 1783. S svojimi logaritmovniki si je pridobil več slave in zaslug kot z orožjem.
Precej desetletij je minilo od takrat. Moje mame ni več med nami, ostali pa so njeni nasveti in vzgojne besede, ki so včasih sicer nekje na dnu z raznimi mislimi in skrbmi napolnjene glave. Ko je pravi čas, pa le priplavajo na površje in jasno slišim mamin glas, ki me opominja in uči.
Tako sem se nedavno zaletela v en kamen, da bi skoraj padla, če ne bi imela palice. Malo prestrašena obstojim in gledam to kamenje. Naenkrat zagledam kamen v obliki srca. Ne, to ni mogoče, kakor bi ga kdo izklesal! Poberem ga in ga kar z rokami malo očistim. Doma sem to izklesano srce oprala in ga kar še ogledovala, potem pa sem ga shranila v predal nočne omarice.
Rimski poveljnik legendarne tebajske legije, znane po izredni hrabrosti. Odločne kristjane je dal surovi rimski vladar Maksencij pobiti (med letoma 280–400), ker si vojaki niso hoteli omadeževati rok s krvjo nedolžnih ljudi. Njihov spomin Cerkev obhaja že od leta 350.
Učiteljica me je povabila: »Z nami boš hodila v šolo, samo vpisala te ne bom, ker si še premlada. Če hočeš, vprašaj doma ata in mamo, pa mi povej!«
Do svoje smrti je zanj z vso ljubeznijo skrbela mama, potem pa ga je vzel k sebi starejši brat. Po svojih močeh in sposobnostih je Franc pomagal pri vsakdanjih opravilih. Najraje je skladal drva, ki jih ob štedilniku in peči nikoli ni smelo zmanjkati, ob sobotah pa je iz leta v leto po hiši ribal tla, ki so bila takrat še iz smrekovih desk. Ribal jih je in ribal, da so začele izstopati grče. Z vozičkom, ki so mu pravili garovc, je vozil pridelke z njiv. Verjetno tudi zato, da je med potjo lahko prepeval svojo edino pesem.
V prejšnji kolumni (