Revija - Revija Ognjišče

Pokončno drevo in globoke korenine

Napisal Marko na 11. februarja 2022. Objavljeno v Z Besedo sva močnejša.

»Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda. Je kakor suh grm v pustinji … Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje. Je kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki stéza svoje korenine k potoku.« (Jer 17,5.7-8). (6. nedelja med letom)

Modro je poslušati modre. Eden od teh je nekje zapisal, da je človekova drža tista, ki drugim na njegovi poti že na daleč pove, s kom imajo opravka. Pokonci stoječ in hodeč posameznik je očitno nekdo, na katerega se drugi lahko zanesejo, saj navzven izraža notranjo moč, neomajnost, odločnost. Takega človeka je dobro imeti ob sebi, če pa je tvoj prijatelj, toliko bolje. Po drugi strani človeka s povešenimi rameni, sključenega k tlom in s pogledom, ki se izogiba stika s pogledom sočloveka, nihče niti ne opazi, kaj šele, da bi se nanj zanesel.
V prvem berilu nama prerok Jeremija pravzaprav zelo podobno spregovori o takem pokončnem človeku ali »pokončnem drevesu ob potoku« in o njegovem nasprotju, »suhem grmu« na solnati zemlji. A Jeremija gre še korak dlje v svoji modrosti in nama da jasno vedeti, kje je korenina tega nasprotja. Oziroma kje korenine so in kje jih sploh ni: zaupanje v Boga in zaupanje v bitje iz mesa. Beseda »meso« v biblični govorici pomeni vse, kar ni Bog. Pomembno: pri zaupanju ne gre zgolj za psihološke sposobnosti človeka, pač pa v prvi vrsti za odnos češčenja ustvarjenega bitja do njegovega Stvarnika. Dejstvo ostaja: to ustvarjeno bitje je po svoji naravi religiozno bitje. Če ne časti Stvarnika, časti nekaj (nekoga) drugega. In to drugo je v Jeremijevem primeru »bitje iz mesa«. Posledica? Duhovno povešena ramena, sključen hrbet, suh grm na solnati zemlji.

Najino poslanstvo: Trdiva, da sva pokončno drevo ob potoku, z globoko segajočimi koreninami? No, pa poglejva: Kako je z obiskom svete maše? Prejemava zakrament sprave? Kaj za nanju pomeni redna molitev? Kdaj sva zadnjič odprla Sveto pismo? Kaj pa dela usmiljenja? Je najina ljubezen konkretna? Iskreni odgovori so pot do spreobrnjenja.

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2022) 2, str. 12.

30. svetovni dan bolnikov

Napisal Marko na 10. februarja 2022. Objavljeno v Priloga.

11. februar 2022
Papež sv. Janez Pavel II. je leta 1992 dal pobudo za svetovni dan bolnikov, ki ga obhajamo vsako leto 11. februarja, ko je v koledarju katoliške Cerkve bogoslužni spomin Lurške Matere Božje. Vsakoletno obhajanje ima po besedah svetega očeta namen zbujati čut Božjega ljudstva in celotne človeške družbe, da bi si v vseh zdravstvenih ustanovah prizadevali za čim boljšo oskrbo bolnikov ter da bi upoštevali človeško in večnostno razsežnost trpljenja. Za prvi svetovni dan je sv. Janez Pavel II. napisal poslanico V obličju bolnega brata prepoznati obličje Kristusa, v kateri najprej razloži, zakaj je svetovni dan bolnikov uvedel prav na praznik Lurške Matere Božje in zakaj ga bodo prvič slovesno obhajali v njenem svetišču v Lurdu.

Svetišče Lurške Device Marije pod vznožjem Pirenejev je postalo svetišče človeškega trpljenja. Približujemo se, kot je storila ona na Kalvariji, križem bolečine in osamljenosti tolikih bratov in sester.« Z Marijo pod križem je »zaznamovano tudi trpljenje vsakega človeka«. Množice bolnikov se v Lurdu Mariji priporočajo za zdravje in jo prosijo, da bi mogli vdano prenašati križ bolezni. Tudi nasledniki papeža Janeza Pavla II. vsako leto pripravljajo poslanico z vodilno mislijo ter določijo kraj, kjer bo osrednje prizorišče svetovnega dneva bolnikov. Srečanja so bila že na vseh celinah (Lurd, Rim, Čenstohova, Guadalupe, Sydney, Harissa, Washington, Kalkuta, Yaounde, Nazaret, Loreto …). Letošnje jubilejno srečanje bi morali slovesno obhajati v mestu Arequipa v Andih (Peru), vendar bo zaradi pandemije slovesnost v baziliki sv. Petra v Vatikanu.

BODITE USMILJENI, KAKOR JE USMILJEN TUDI VAŠ OČE
Letošnja poslanica nosi naslov Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče. V njej papež pohvali 30-letno prizadevanje Cerkve, hkrati pa opozori, da ni čas, ko bi lahko zaspali na lovorikah, saj je treba prehoditi še dolgo pot. V nerazvitih državah mnogi še danes potrebujejo dostop do osnovne zdravstvene oskrbe. V razvitih državah pa je treba dati večjo težo pastoralni skrbi za bolnika in njegove svojce.
Frančišek podčrtuje dejstvo, da »Bog na svoje otroke vedno gleda z Očetovo ljubeznijo, tudi kadar se oddaljijo od njega«. Usmiljenje je najodličnejše Božje ime, kar je v stiski ob bolezni pomembno – da si bolezni nisem »prislužil« sam (s svojimi grehi).
Pri bolezni ni obremenjeno le telo, ampak tudi srce. Poveča se strah, »pomnožijo se vprašanja, vprašanje smisla vsega, kar se zgodi, postane še bolj nujno«. Zato je tu poudarek na skrbi za bolne v podobi velikodušnih zdravstvenih delavcev in ljubezni najdražjih. Tudi tako se ljudje kažemo kot »priče Božje ljubezni, ki po zgledu Jezusa, ki je Očetovo usmiljenje, na rane bolnikov vlivajo olje tolažbe in vino upanja«. Pozornost pri komunikaciji z bolnimi mora biti usmerjena višje. »Tudi kadar ni mogoče ozdraviti, lahko tolažimo. Vedno lahko damo začutiti bližino, ki bolj kaže zanimanje za človeka kot za njegovo patologijo.«
Papež nam ponuja izziv. Skrb za bolnike je priložnost, da bo v nas »Kristusova ljubezen postala bolj verodostojna«. »Ne ukvarjajmo se toliko s tem, kaj naj rečemo (rakavemu) bolniku,« je nekoč dejal Aleš Čerin, »enostavno bodi ob njem, z njim.« Papež zelo poudarja tudi pomen katoliških in drugih zdravstvenih ustanov, kjer »je bolnik z njegovimi domačimi v središču pozornosti. V času kulture odmetavanja ni vedno priznano, da je življenje zmeraj vredno sprejeti in ga živeti. Zato so take ustanove »domovi usmiljenja in zgled pri varovanju in skrbi za vsako bivanje od začetka do naravnega konca«.
Na koncu je še spodbuda vsem vernikom: Koliko bolnih in starih ljudi živi doma in čaka na obisk! Služba tolažbe je naloga vsakega krščenega, ki se spominja Jezusove besede: »Bolan sem bil in ste me obiskali« (Mt 25,36).

ČUJEČNOST ZA TRPEČE
Z vsakoletnim svetovnim dnevom bolnikov ima Cerkev namen napraviti naša občestva občutljiva za pomembnost pastoralnega služenja trpečim, ki je bistveni del njenega poslanstva. Po besedah duhovnika Mira Šlibarja, ki je odgovoren za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) in lurški kaplan, to pomeni vzbuditi »čut za probleme v času bolezni in trpljenja«. V času koronakrize se tega zavedamo še toliko bolj, saj ne zbolevajo samo starejši. Po drugi strani pa je treba poudariti tudi vlogo svojcev in skrbnikov. Pozornost in hvaležnost je treba izkazovati tudi zdravstvenim delavcem in tistim, ki se srečujejo z bolniki. Ta poseben dan je tudi priložnost za razmišljanje o skrivnosti trpljenja, ter da si v vsakdanjem hitenju vzamemo čas in se ustavimo ob bolnikih in pomoči potrebnih.

DUHOVNA OSKRBA BOLNIKOV
Delo Cerkve na področju pastorale zdravja temelji na evangeliju in tradiciji. To posebno misijonsko poslanstvo je uresničeval tudi Jezus v svojem javnem delovanju. V evangelijih vidimo, kako je bila njegova pozornost usmerjena na lajšanje in odpravljanje tegob bolnih in trpečih, ki so bili že v tistem času odrinjeni na rob družbe. Tistim, ki doživljajo tesnobo zaradi lastne krhkosti, bolečine in šibkosti, Jezus ne postavlja zakonov, ampak jim ponuja usmiljenje in tolažbo. Njegov pogled ni brezbrižen, temveč zajema ljudi v njihovi celostnosti, vsakega posameznika v njegovem zdravstvenem stanju, nikogar ne zavrže. Tudi danes želi biti Cerkev zgled in opomnik, da bi znali povezovati znanost in duhovnost. Miro Šlibar pravi, da mora »znanstveni napredek koristiti in biti skladen z duhovno oskrbo«. Medicina zdravi telesno in duševno, duhovna oskrba pa je namenjena človekovi duhovnosti.

(sv. Janez Pavel II.)

Pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) deluje organizirana pastorala zdravja, ki je dejavna s pomočjo sodelavcev v krajevni Cerkvi. Pripravlja spodbude, priporočila in skupna izhodišča za pastoralno oskrbo bolnikov, starostnikov, zdravstvenih delavcev ter spremlja delo in se sooča s problematiko v medicini in zdravstvu. Verska oskrba v bolnišnicah je del celotne pastoralne dejavnosti na področju zdravja; po vsej državi deluje trideset pastoralnih delavcev. V delovno skupino so vključeni duhovniki in redovniki.
Cilj duhovne oskrbe je bolnim izkazovati sočutje in jim zagotavljati, da so deležni tudi Božjega usmiljenja in njegove bližine. Konkretno to pomeni obiskovanje in spremljanje bolnikov, podeljevanje zakramentov na domu in pri bogoslužnih opravilih v bolniških kapelah (23 bolnišnic od 27-ih ima svojo kapelo); oznanjevanje, da imajo bolezen, trpljenje in smrt svoj smisel; pomoč in služenje bolnikovim svojcem in sodelovanje z zdravstvenim osebjem. S skrbjo za bolne in trpeče se »gradi najvišja oblika humanizma«. (M. Šlibar)

SMISEL TRPLJENJA
Namen pastoralne skrbi za bolne je v pravilnem vrednotenju bolnikovega trpljenja v humanem in krščanskem pomenu. »V soočanju s skrivnostjo bolečine krščanstvo ne vodi v obup in brezizhodnost, temveč kaže v osebi Kristusa, ki je postal človek, ‘ključ’ za iskanje človeškosti. Bolečina lahko predstavlja ustvarjalnost za človeka, v preizkušnjah vere ga odvrača od greha in odpira upanje v dobro,« poudarja Šlibar. Dejstvo je, da bolečina človeka osami, vendar se lahko iz te popolne zapuščenosti rodi klic in prošnja k drugemu. Jezus nas spodbuja, da se sklonimo nad telesne in duhovne rane naših bratov in sester. Pomaga nam razumeti, da z Božjo milostjo izkušnja trpljenja lahko postane šola upanja. Človeka ne ozdravlja izogibanje trpljenju, ne beg pred trpljenjem, ampak sposobnost trpljenje sprejeti in v njem zoreti, v njem najti smisel.
Človek ima vedno prihodnost, ne glede na njegovo stanje. Viktor Frankl vidi v vsakem trenutku življenja »nalogo, ki zmeraj obstaja«. Le-to mora človek »izpolniti v življenju in ni nikoli neizpolnljiva, zato ima življenje smisel do zadnjega diha«.

PALIATIVNA OSKRBA DAJE OBČUTEK VARNOSTI IN SPREJETOSTI
dr. Klelija Štrancar

– Bolezen prizadene tako bolnika kot tudi svojce. S katerimi stiskami se najpogosteje soočajo svojci?
Bolezen – še zlasti težka, neozdravljiva bolezen – prizadene tako bolnika kot njegove najbližje. Težko je razumeti, da se to dogaja ravno njim (nam). Ob začetku diagnoze je s strani bolnika in svojcev veliko ugibanja, dvomov, jeze, strahu, odklanjanja, doživljanja krivice, skratka, vrstijo se globoka, boleča in razburkana čustvena stanja. Če govorimo o svojcih, je poleg sotrpljenja z bolnikom najpogostejši občutek osamljenosti in »mrzlično« iskanje rešitve. Stiske, ki jih svojci občutijo in doživljajo, so v veliki meri odvisne od kakovosti komunikacije z zdravstvenimi delavci, zlasti zdravniki. Svojci potrebujejo jasne informacije o bolezni, njenem poteku, morebitnih pričakovanih zapletih ter navodila, kako ob teh zapletih ravnati. Ob jasnih informacijah se izognemo nepotrebnim prevozom bolnika v zdravstvene ustanove, še zlasti čakanju v urgentnih centrih, kjer se velikokrat izvajajo nepotrebne in za bolnika mučne preiskave.

– Kakšno mesto ima tu paliativna oskrba? Kaj je njena vloga?
Namen paliativne oskrbe je v neprekinjenem spremljanju bolnika in njegovih svojcev. Družina oz. skupnost, ki že od začetka sodeluje s paliativno skupino, ima občutek varnosti in sprejetosti, kar ugodno vpliva na proces zdravljenja, medosebne družinske odnose in zaupanje. Paliativna oskrba ni osredotočena zgolj na bolezen, temveč v prvi vrsti na človeka in njegovo telesno, psihično, socialno in duhovno raven. Bolezni ne more ozdraviti, lahko pa pripomore k ozdravljenju njegove duše in hkrati blaži bolečine tistih, ki za bolnika skrbijo.

– Kako pa ravnati v primeru, ko bolnik ali morda svojci nočejo priznati bolezni in morda celo zavračajo zdravljenje in drugo pomoč?
V vsakem primeru mora odločitev za to sprejeti bolnik sam. To pomeni, da lahko predlagano skrb v obliki paliativne obravnave sprejme ali pa zavrne. Pravica prizadetega je, da sam izbere svojo pot v času neozdravljive bolezni.

– Sami imate veliko izkušenj duhovnega spremljanja. So bolniki bolj dovzetni za duhovnost in kakšni so učinki duhovnega spremljanja za bolnike in svojce?
Bolniki so v času težke bolezni bolj dovzetni za pogovore o temeljnih življenjskih vprašanjih. Celo tisti, ki so v času pred boleznijo zanikali to bistveno dimenzijo človeka. Namen duhovne oskrbe je pomoč bolnikom in njihovim svojcem pri premagovanju doživljanja občutkov nesmiselnosti, nevrednosti in nekoristnosti, ki se pojavijo v procesu soočanja z neozdravljivo boleznijo. Duhovna oskrba je nepogrešljiv del celostne oskrbe, ki si prizadeva, da obdrži človeka v njegovi celovitoti in mu zagotovi prostor ljubeče sprejetosti in dostojanstva. Duhovna podpora vključuje iskanje bolnikovih lastnih odgovorov s postavljanjem vprašanj, ki so usmerjena v iskanje pomenov in ciljev v njegovem življenju. Spremljevalec nudi bolniku pomoč pri ovrednotenju življenja s postopnim dojemanjem smiselne celote, kar daje človeku občutek preglednosti, obvladovanja, nadzora in lastne vrednosti. Duhovna oskrba je mnogim bolnikom in svojcem zadnja življenjsko pomembna opora in pomoč pri ovrednotenju in sprejemanju svojega preteklega življenja ter soočenju s sedanjim trenutkom. Žal pa moram poudariti, da so duhovne potrebe v primerjavi z drugimi vrstami potreb pogosto spregledane in neupoštevane. Najpogostejši vzroki za to so: pomanjkanje znanja in usposabljanja, neenotnost opredelitve definicije duhovnosti ter nejasnost v razlikovanju med duhovnostjo in vernostjo (religijo).

– Pravijo, da na smrtni postelji marsikdo začne verovati v Boga. Kakšne so vaše izkušnje s tem?
Moje izkušnje so različne: nekateri bolniki se zaprejo vase, drugi izrecno želijo pogovor o duhovnih temah. Slednjih je veliko. Ko oseba prebije led in zadržanost (ker je v današnjem svetu beseda duhovnost pogosto oznaka za nekaj namišljenega in neresnega, znanstveno neutemeljenega), izkuša neskončno globino svojega bitja, kar prinaša pomirjenje in sprejemanje. Ljudje, ki se v življenju ne izrekajo za verne, se zlasti v času, ko bolezen napreduje, začnejo spraševati o Bogu, o večnosti, želijo se izpovedati in slišati besede upanja in tolažbe, se pogovarjati z nekom, ki mu zaupajo. Tako ganljivo je, ko te nekdo zadržano, skoraj plašno pokliče in zašepeta: »Povejte mi kaj o Bogu!«

KDO JE DANES BOLNIK?
Ko slišimo besedo »bolnik«, se nam najpogosteje pred očmi izriše podoba fizično hudo bolnega človeka, ki mu pešajo življenjske moči, ga mučijo različne zdravstvene tegobe in je morebiti zaradi svoje bolezni prikovan na bolniško posteljo. A to je le en obraz bolnika. Med nami živi veliko bolnih, ki trpijo za akutnimi ali kroničnimi boleznimi. Tako bolnik ni zgolj človek, ki ima diagnozo rak, možganska kap, multipla skleroza … Med bolnike lahko prištevamo tudi ljudi s kroničnimi glavoboli, diabetesom, crohnovo boleznijo, shizofrenijo … V teku življenja se lahko vsak človek kdaj znajde v vlogi bolnika, prav tako lahko zbolijo njegovi najbližji, ki jim mora nuditi pomoč in jih spremljati. Sv. Janez Pavel II. je ob svetovnem dnevu bolnikov leta 2003 dejal, da je bolnik vsak človek, ki je šibak in slaboten. Svetovni dan bolnikov je tako namenjen vsem ljudem, ki se soočajo s telesnimi, psihičnimi in tudi duhovnimi boleznimi, ki človeku onemogočajo normalno delovanje. Kristjani smo na poseben način poklicani, da imamo odprte oči za pomoči potrebne ljudi in da v življenju prepoznavamo bolnike ter jim po svojih najboljših močeh poskušamo pomagati.

Miro Šlibar
BOLNIKI SO POSTALI MOJI ŽUPLJANI

Ob tej priložnosti 30. letnice svetovnega dneva bolnikov smo se za nekaj misli obrnili na Mira Šlibara , ki je odgovoren za pastoralo zdravja pri SŠK in lurški kaplan

– Gospod Šlibar, povejte nam kaj več o tem, kakšne so bile razmere na področju pastorale bolnikov pred tridesetimi leti. Katera znamenja časov je prepoznal papež?
Z rojstvom bolniške župnije (leta 1985) so postali bolniki moji župljani. V veliko pomoč so mi bili duhovniki, ki so to delo opravljali pred menoj (posebno Jakob Turšič in Jože Zupančič). Duhovno spremljanje bolnikov, svojcev in zdravstvenih delavcev so do osamosvojitve oteževali določeni predpisi. Bolnike sem lahko obiskoval s posebno dovolilnico, in to samo tistega, ki je to želel. Prepogosto se je dogajalo, da so duhovnika poklicali k bolniku tik pred smrtjo, češ da ne bi ob prezgodnjem obisku duhovnika bolnik umrl. Podobno prepričanje je bilo tudi na terenu (župnije, domovi za ostarele). Bolniki so bili, žal, prevečkrat odrinjeni. Zato smo bili veseli novice, da je papež Janez Pavel II. uvedel svetovni dan bolnikov.
Po uvedbi tega dne so bolniki dobili mesto, ki jim ga je dajal sam Jezus. Z njimi se je tudi istovetil: »Karkoli ste storili enemu izmed mojih najmanjših bratov (lačnemu, žejnemu, bolniku, zaporniku), ste storili meni« (prim. Mt 25,40). Tako naj bodo ti pri srcu tudi vsakemu človeku, ki se zaveda, da s svojimi dejanji izkazuje Božjo in človeško ljubezen in tudi sam raste v njej.

– V čem vidite osnovno sporočilo svetovnega dne bolnikov?
To ne sme biti le dan, ki bi ga zabeležili v kroniko dogajanja Cerkve. V ljudeh se mora vzbuditi čut za probleme v času bolezni in trpljenja. Znanstveni napredek mora koristiti in biti skladen z duhovno oskrbo. Prav bi bilo, da bi skrb za bolne zaživela kot prostovoljstvo. Drugo sporočilo je tudi povezati škofije, župnije, redovne skupnosti in vernike pri zdravstvenopastoralnem delu.
Prav tako pa obnavljati in poudarjati pomembnost duhovne, moralne in poklicne rasti zdravstvenih delavcev in s tem vnašati novo kulturo. Vedno znova je treba poudarjati pomembnost in nujnost duhovne oskrbe in pomoči bolnikom ter pri tem buditi upanje v družinah, kjer so bolniki, in jih solidarno spremljati.

– Kako smo se na svetovni dan bolnikov odzvali pri nas?
Za nas je bila ta uvedba posebno darilo. Razveselil sem se, da imam kot bolniški župnik privilegirano mesto med duhovniki. Vse župnije dobijo ob tej priložnosti posebno pismo (prilogo Sporočil slovenskih škofij). Revija Prijatelj prinaša papeževo poslanico bolnikom. O tem pišejo katoliški in drugi mediji. Osrednje slovensko praznovanje je 11. februarja v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah, kjer je med maševanjem enega od škofov možno prejeti tudi bolniško maziljenje. Na ta dan se v novomeški škofiji pripravljajo z lurško devetdnevnico in procesijo. V času koronavirusa je za osrednje ljubljanske bolnišnice bogoslužje v cerkvi sv. Petra. V prostorih KORUS-a je ob normalnih razmerah tudi srečanje redovnikov, ki delajo z bolniki.

– Kaj pa skrb za bolne in trpeče vse druge dni v letu?
V času epidemije so vsa bogoslužna srečanja v bolnišničnih kapelah prilagojena razmeram. Zunanji obiskovalci se žal ne smejo pridružiti. Zato pa smo veseli organiziranja srečanja starejših, bolnikov in ostarelih na Brezjah, ki ga že 52 let na tretjo soboto v juniju pripravlja Ognjišče (zadnja leta skupaj s Slovensko karitas). Posebno skrb imajo župniki, ki s sodelavci redno obiskujejo bolnike na prve petke. V januarju se srečamo bolnišnični duhovniki, ki načrtujemo obhajanje svetovnega dne. Pripravimo pismo, ki ga po župnijah berejo na nedeljo, najbližjo svetovnemu dnevu.

KAKO SPREJETI BOLEZEN?
Bolezen človeka prizadene na različne načine. Nekateri se z neozdravljivo boleznijo že rodijo. Vsak človek ima svojo pot, svojo zgodbo, pa tudi bolezen ubere nekoliko drugačno pot. Ko človek zboli za resnejšo boleznijo, pa naj bo ta telesnega, psihičnega ali duhovnega izvora, si mora priznati, da je bolan in da je ta bolezen njegova, da je del njega. Ljudje se na takšne novice odzovejo na različne načine. Eni sprejmejo bolezen prej, drugi pozneje, tretji nikoli. Obstajajo tudi ljudje, ki so tako hudo bolni, da se svoje bolezni niti ne zavedajo in zato o njej ne morejo razmišljati.
Življenje z boleznijo postane lažje tedaj, ko je človek pripravljen sprejeti Božji načrt – na svoj križev pot povabiti Boga, da mu pri tem pomaga. Veliko je navdihujočih zgodb ljudi, ki so premagali težke bolezni in so Bogu hvaležni za izkušnjo, da so kljub težki bolezni v svojem življenju našli smisel. Zdravniki pravijo, da je uspešnost zdravljenja velikokrat odvisna od bolnikove volje in pripravljenosti za zdravljenje. Da pa se lahko bolnik sooči z boleznijo in izzivi, ki mu jih ta prinaša, potrebuje tudi oporo drugih ljudi – z neposrednim stikom ali z molitvijo.

(sv. Janez Pavel II.)

PRISTOP DO BOLNIKA
Bolnik si ne želi pomilovanja, ampak mora najprej začutiti ljubezen in prisotnost svojih najbližjih. Nekateri svojci tega pogleda na bolnika in stalnega življenja z njim ne prenesejo, zato raje zbežijo stran. Drugi se umaknejo, ker se jim zdi, da ne najdejo besed, ki bi bolnemu pomagale. Jezus nas s svojim zgledom nagovarja, da bolnemu ponudimo roko in mu stojimo ob strani, tudi takrat, ko zavrača pomoč. Velikokrat je dovolj že to, da bolnega človeka obiščemo, ga poslušamo ali samo tiho sedimo ob njem. Skušajmo se pogovarjati z njim tudi o vsakdanjih temah in ne dovolimo, da se vse vrti okrog bolezni. Če je bolnik sposoben, ga lahko peljemo na kratek sprehod, z njim igramo družabne igre ali pa mu beremo knjige. Pomembno je, da se bolnik zaradi svoje bolezni ne počuti stigmatiziranega in v breme vsem okrog sebe.

MOŽNOST POSEBNEGA ODPUSTKA
Miro Šlibar pove, da lahko na svetovni dan bolnikov verniki prejmejo poseben popolni in delni odpustek. »Gre za spodbudo bolnikom in vsem, ki trpijo, da svoje trpljenje vdano darujejo in ga združujejo s Kristusovim. To je vir mnogih milosti. Popolni odpustek lahko prejmejo vsi verniki, ki se tisti dan pobožno udeležijo svete maše, opravijo zakrament sprave, prejmejo obhajilo, zmolijo apostolsko vero, očenaš in zdravamarijo po namenu svetega očeta.« Odpustek pa prejmejo »tudi vsi, ki v bolnišnicah strežejo bolnikom in se zaradi tega ne morejo udeležiti navedenih pobožnosti«. Prav tako ga lahko »prejmejo bolniki, ki ne morejo prisostvovati navedenim obredom, pod pogojem, da se v duši odpovedo grehu in grešnim nagnjenjem in da bodo, čim bo mogoče, izpolnili običajne pogoje za popolni odpustek«.

POIŠČIMO POMOČ
Spremljanje bolnika postane bistveno lažje, ko se zavemo, da na tej poti nismo sami. Delimo svojo stisko z drugimi, povežimo se z ljudmi, ki so šli v življenju skozi podobne izkušnje. Tudi Cerkev in zdravstvene organizacije ponujajo različne oblike pomoči, ki so svojcem v oporo pri spremljanju bolnikov. Dogovorite se lahko za pogovor z duhovnikom ali osebjem v hospicu in se vključite v paliativno oskrbo.

JEGLIČ, Urška. MEVEC, Janez. 30. svetovni dan bolnikov (Priloga) Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 44-49.

Mamin predpasnik

Napisal Marko na 9. februarja 2022. Objavljeno v zgodbe.

Skozi veje smrek, na katerih so se pozibavali snežni kristali, so pronicali sončni žarki, ki so zimsko pokrajino spreminjali v idilo, kakršne se je Valerija spominjala iz svojih otroških let. Nič kolikokrat so se z vaškimi otročaji na pobočju ob gozdu sankali, kotalili po snežni strmini, postavljali snežake. Pirnatov Jože je ob nedeljskih popoldnevih privlekel s seboj skoraj tri metre dolg tulec sena, povezanega s folijo, ki mu je sam pravil raketa. Nanj se je včasih spravilo tudi do deset paglavcev in se spustilo po pobočju. Drselo je kot le kaj in ko so se hoteli zaustaviti, so se vrgli v sneg vsak na svoji strani rakete, se režali in se valjali po snegu.
S sosedovo Milko sta postavljali najlepše snežake. Vselej sta snežaka opremili s čim posebnim. Nekoč, se spomni, je doma vzela rdeč predpasnik, ki ga oče kupil mami na Barbarinem sejmu in ga je imela najraje. Več dni ga je iskala in spraševala vse po vrsti, če so ga kje videli. Nihče ni nič vedel. Valerija je molčala kot grob in si mislila, da bo takoj, ko se bo njun snežak stopil, predpasnik nesla domov. Zdaj pa vendar ne more vzeti predpasnika snežaku, ki bo krasil pobočje mogoče tudi dva meseca! To so bili še časi, ko je obilo snega zapadlo že več dni pred božičem in se je v kapljicah počasi spreminjal v pijačo prebujajoče se narave šele v prvih marčevskih dneh. Tudi zato je pozabila na predpasnik, ki ga počasi nihče več ni omenjal. Mama pa, kakor da se je sprijaznila s tem, da ga več nima.
Z veje se je skotalila kepa snega in padla na tla tik pred njo, kot bi ji želela pregnati spomine. “Dobro, da sem se na pot odpravila z vlakom, ceste niso nič kaj primerne za voznike kot sem jaz,” je pomislila. Sicer pa sta bila pri hiši le dva avtomobila in drugega je sin potreboval, moža pa tudi ni mogla pustiti brez prevoznega sredstva. Odločila se je, da bo praznike preživela pri mami, ki bi se morda preveč predajala spominom na očeta. Pred kratkim se je za vedno poslovil in zdi se ji, da ga mama z vsakim dnem bolj pogreša. Poskušala ji bom ustvariti nekaj tistega, kar nam je sleherni božič poklanjala ona. Pomagala ji bo speči potico. Pod smrečico, ki jo bosta skupaj postavili na predbožični večer, ji bo postavila darilce, skupaj bosta odšli k polnočnici … Končno ji bo vrnila predpasnik. Ne bo tisti, ki si ga je izposodila za snežaka – kot po naključju je dobila skoraj takšnega, kakor ga ima v spominu. “Mamo bo z njim prav gotovo razveselila,” je pomislila.
Pot, ki jo je v dijaških letih nič kolikokrat prehodila, je ni preveč utrudila. Pospešila je korake, le še malo, pa bo zagledala domačo hišo.
Že od daleč se ji je zazdelo, da se na dvorišču njene domačije nekaj dogaja. Vrata hiše so bila na odprta, na dvorišču pa je stal avto. Prav ko je zavila na dvorišče, je pripeljal kombi in voznik je tik ob njej ustavil: »Saj je tukaj doma Voglarjeva Marija?«
»Ja, prav tu, zakaj jo pa iščete?« se je začudila.
»Zdravnik sem, menda se slabo počuti,« ji je na kratko odgovoril.
Stekla je za avtomobilom. Želela je še pred zdravnikom priti do svoje matere. Iz hiše je stopila sosedova Milka.
»Kaj je narobe?« je bruhnilo iz nje, ne da bi jo uspela pozdraviti.
»Valerija, kako sem te vesela … Tvoja mama se slabo počuti in raje sem poklicala zdravnika. Saj ne, da ji sama ne želim pomagati, le strah me je, saj veš, kako je pri starejših ljudeh, lahko je kaj hujšega. Že včeraj me je prosila, da sem čez noč ostala pri njej. To se doslej ni nikoli zgodilo,« je hitela pojasnjevat Milka. Med tem časom se je zdravnik mimo njiju izmuznil v notranjost. Obe sta pohiteli za njim. Milka ga je povabila v sobo, v kateri je mama, odkar ni očeta, pogosto prebila noč. Včasih je bila to soba brata, ki pa le redko prihaja. Jože si je takoj po študiju poiskal delo v Kanadi. Z očetom se nista kaj preveč razumela in sama si je velikokrat mislila, da je pač poiskal svoj način, kako ubežati očetovim kritikam. Sam je bil vzgojen v povsem drugih časih in ni bil pripravljen sprejeti sinovega načina razmišljanja, njegovih prijateljev in povsem drugačnih pogledov na življenje. Zdaj, ko očeta več ni, pa je navezanost na dom že zdavnaj izginila in tako tudi svoje matere ne obiskuje.
Stopili so v sobo. Na postelji je vsa nemočna ležala Marija. Valerija je pristopila k postelji. »Mama, kaj je s tabo?«
»Valerija, kdo pa je tebe poklical?« se je ozrla proti Milki. »Saj ni tako hudo. Malo se mi vrti in ne morem vstati. Slabotna sem, saj bo minilo.« se je obrnila proti zdravniku.
»Malo vas bom pregledal,« je Mariji potipal čelo, »morda res ni kaj hujšega.«
Obe z Milko sta stali ob postelji in opazovali zdravnika pri njegovem delu. Marija je ubogljivo sledila njegovim navodilom. Tako drobna in nebogljena se je v tistem trenutku zdela Valeriji. Skoraj ni mogla verjeti, da vse do danes ni opazila, kako življenje polzi iz nje. Še pred nekaj trenutki jo je v mislih videla močno in pokončno žensko, za katero je bila prepričana, da zmore opraviti sleherno nalogo, ki ji jo življenje naloži. Kar sram jo je postalo v tistem trenutku. Kako le je lahko spregledala njene žalostne oči, njeno nemoč, njeno osamljenost. Zavedala se je, kako prav je storila, da se je potem, ko sta ji otroka povedala, da bosta za praznike odpotovala s prijatelji, odločila da sama preživi ta čas skupaj z mamo.
Zdravnik je potrepljal Marijo po roki in se obrnil k Milki in Valeriji: »Samo počiva naj in bo vse dobro. Mislim, da je gripa.«
Valerija je začutila olajšanje. Ko je Milka pospremila zdravnika, ki ji je izročil recepte za zdravila, je sama stopila k postelji in nežno objela mamo in ji zašepetala: »Mama, nihče me ni poklical, sama sem se odločila, da bom praznike preživela s tabo, Otroka nameravata odpotovati, Franjo je sprejel dežurstvo v službi in nihče ni imel nič proti moji odločitvi. Upam, da tudi ti nimaš.«
»Samo pazi, da še ti ne zboliš,« jo je nalahno odrinila. »Res sem vesela, da si doma,« je pritrdila.
Milka se je na hitro poslovila in ji obljubila, da se bo naslednje dni kaj oglasila, zdaj pa naj se kar posveti svoji materi.
Dan se je nagibal k večeru in mrak se je že spajal z belino zimske idile. V sobi, kjer je mirno spala Marija, je bilo še dovolj svetlo, da je Valerija, ki je sedela ob postelji, jasno zaznavala poteze na njenem obrazu. “Kako je le mogla spregledati mamino bolečino, ki se je tako jasno zapisala v njene gube?” se je očitajoče spraševala. Kako samoumevno se ji je vedno zdelo, da ji je ta ženička, ki leži pred njo, vsak trenutek prisluhnila, ji naklonila čas, da ji pomaga. Solze, ki jih je pretakala v času svoje mladostniške naivnosti, so se je vedno dotaknile. Z modrimi nasveti jo je popeljala skozi prve mesece prilagajanja na zakonsko življenje, ji stala ob strani, ko je potrebovala varstvo za svoja otroka, jo tolažila celo, ko je izgubila očeta.
Zdaj šele sliši njene besede: “Vsi bomo odšli.”
“Upam, da imam še dovolj časa, da ti namenim vsaj delček tega, česar sem bila deležna skozi svoje otroštvo, skozi čas, ko si mi bila vsak trenutek na voljo. Tudi jaz ti lahko kaj dam.”
»O Valerija, tukaj si,« jo je iz razmišljanja zdramil mamin glas. »Ni se ti treba bati zame,« se ji je nasmehnila.
Valerija jo je samo prijela za roko in jo tiho prosila: »Mama, zmoliva skupaj, kakor sva včasih ob božičnih večerih.«
»Pa saj še ni božič,« se je začudila.
»Za vajo,« je prosila še enkrat Valerija.
V sobo, napolnjeno z mrakom zimskega večera, je vstopil blaženi mir, ki ga je božala molitev mame in hčere: Oče naš, Zdrava Marija, Sveti angel, varuh moj, Tebe ljubim, Stvarnik moj …
Marija je s pomočjo domačih čajev in zdravil, ki jih je predpisal zdravnik, hitro okrevala. Božič sta preživeli v prijazni domačnosti, tudi po potici je dišalo. Valerija jo je prvič zamesila po maminih navodilih. Tako blizu, kakor v tistih dneh, si nista bili še nikoli.

ANŽEL, Ana, Ognjišče (2022) 1, str. 78-80.

Zven očetove molitve

Napisal Marko na 7. februarja 2022. Objavljeno v zgodbe.

Iz kuhinje je prijetno dišalo. Po slastni klobasi. Že nekaj dni jima je mama pripovedovala, da bodo imeli v nedeljo za kosilo nekaj zelo dobrega. Pečenico. V tistih časih je ta zelo redko prihajala na mizo. Prav zaradi nje se tisto dopoldne Vid in Edi nista podila z otroki po ulici kot običajno, ampak sta z najrazličnejšimi izgovori kar nekajkrat prišla v kuhinjo in nestrpno čakala, da je mama zaklicala: »Kosilo!« Oče je iz kleti, kjer je prebiral jabolka, glasno odgovoril: »Že grem!«, onadva sta pa tako že čisto slučajno bila v kuhinji.
Sedli so za mizo. Vsak na svoje stalno mesto. Pokrižali so se ter zmolili očenaš in zdravamarijo, za tako dobro kosilo se pa sploh spodobi zahvaliti Bogu, je menila mama. Niso še dobro pojedli juhe, ko je zazvonil zvonec, oče je šel odpret vrata. »O, Ivan!« je bilo slišati očetov veseli in presenečeni glas. K sreči se je oče s svojim bratom in njegovo ženo Julko pri vhodu malo zaklepetal, da je mama lahko na hitro pospravila stvari z mize. Stric Ivan je bil pri njih bolj redek obiskovalec, je bil pa toliko bolj zaželen, saj mu besed, začinjenih s humorjem, ni nikoli zmanjkalo. Posedla sta se za mizo. Ivan je gostobesedil, smejala sta se mu predvsem fanta, za katera so bile vse stričeve šale nove, Julka pa je samo poslušala in sem pa tja pripomnila, da je vse, kar mož pripoveduje, res. Mama je postala nemirna. »Nič kaj posebnega nimam, da bi vama postregla,« je rekla, »edino klobaso imamo danes …« je neodločno začela.
»Saj ni nič treba,« je hitela Julka, »sva že doma nekaj malega pojedla. Ravno mimo sva šla.«
»Nič si ne delaj skrbi,« je stric Ivan hitro prekinil eno svojih šal, »saj se nama bo klobasa kar prilegla.«
Mama je prinesla na mizo obe polovici pečenice in ju postavila pred njiju. Ivan je hitro povedal šalo do konca, nato pa se takoj lotil klobase. »Tako dobre pa že dolgo nisem jedel,« je dejal s polnimi usti in kar pozabil na svoje dovtipe. Fanta sta žalostno opazovala, kako se je klobasa vedno bolj manjšala, še malo, pa je bil krožnik prazen. Julka se je ni dotaknila.
»Vsaj polovička nama bo ostala,« sta upala vsak zase.
Ivan si je zadovoljno obrisal usta in povedal še dve ali tri anekdote iz njihove mladosti, teta Julka pa je vztrajno molčala.
»Sedaj pa greva naprej,« je čez nekaj časa dejal Ivan in vstal od mize. Tudi Julka je vstala. »Klobaso mi pa kar v papirček zavij,« je dejala mami in odprla cekar. Mama je poiskala papir in klobasa jima je izginila izpred oči.
Ko sta odšla, so brez besed sedeli za mizo. Mama je prinesla krompir in solato. Ves čas ni nihče spregovoril. Vidov razočarani pogled se je srečal z očetovim. Presenetil ga je. Neko bolečino je zaznal v njem. Kot da se pred vsemi čuti krivega zaradi tiste klobase, ki se jim je tako nesrečno izmuznila. Ko so pojedli, se je oče glasno pokrižal in začel moliti. Vse tri je presenetil, saj je le redko molil naprej. Vid še nikoli ni slišal očeta tako doživeto pa tako zaupno moliti. Zven očetovih izrečenih besed se je zapisal v njegov spomin za dolgo vrsto let.
***
Tisti tetin stavek “kar v papirček zavij” je bil nato pri njih ob različnih prilikah večkrat uporabljen. Posebno takrat, kadar so jim gostitelji po končanem obisku hoteli dati s seboj kakšen priboljšek, in sta se starša vljudno branila. Takrat sta Vid in Edi pohitela: »Kar v papirček zavijte!« Gostitelji so najprej malo začudeno pogledali, ko pa so jim na kratko razložili zgodovino tega stavka, je bilo na veselje fantov starševskih vljudnih izgovorov hitro konec, ponujene dobrote pa so šle po navadi z njimi.
***
Ko si je Vid ustvaril svojo družino, sta z ženo otrokom zvečer pred spanjem pripovedovala pravljice, vmes pa vpletala še drobne zgodbe iz svoje mladosti, in otroci so jih poslušali skoraj rajši kot pravljice.
»Oči, povej, kako je bilo s tisto klobaso v papirčku,« je nekega večera prosila najmlajša.
»To sem vam že velikokrat povedal,« se je branil Vid, hkrati pa že začel pripovedovati, otroci so napeto poslušali, čeprav so, vsaj starejša dva, dogodek že nekajkrat slišali. Na koncu je oče, preden je nadaljeval, malo počakal. »Morda se vam bo zdelo čudno, ampak vedno bolj sem hvaležen, da se nam je tista pečenica tako nesrečno izmuznila,« je presenetil otroke, ki so še bolj prisluhnili. »Takrat seveda očetovega ravnanja nisem prav dobro razumel. Le slutil sem, da je bil oče zaradi ravnanja svojega brata, predvsem pa tete Julke, prizadet in neki način v stiski, saj smo ostali brez tako redkega in težko pričakovanega priboljška. Ko je oče začel moliti, sem čutil, da je v kratko molitev prelival vse svoje občutje. To njegovo zaupanje v molitev mi je dalo misliti in mi tudi pomagalo pri iskanju poti do Boga.«
»Vse to si začutil v tisti molitvi?« se je začudila naj starejša.
»Včasih drobna molitev pove več kot dolge razlage in razprave.«
Tudi njih se je dotaknilo neko posebno razpoloženje. Kar nekaj časa so molčali, preden so se pokrižali in zmolili svojo večerno molitev.
In Gospod, ki jih je poslušal, jih je bil vesel.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 30-31.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Lojze Peterle

Napisal Marko na 7. februarja 2022. Objavljeno v Moj pogled.

“Bog nas je ob osamosvajanju pogledal skozi ta veliko okno”

»Mi, ki smo to doživeli, se tega spominjamo, sedaj pa prihajajo generacije, ki tega ne poznajo. Tudi zaradi šolskega sistema,« je dejal Lojze Peterle ko sem ga povabil na pogovor ob 30-letnici, ko je Sveti sedež priznal samostojnost Slovenije. 8. februarja 1992 pa sta Sveti sedež in Republika Slovenija vzpostavila diplomatske odnose. Pogovarjala sva se o pomenu tega priznanja in o deležu Cerkve in kristjanov pri osamosvajanju in mednarodnem priznanju. Povedal je, da piše spomine na to obdobje in po pogovoru lahko sodimo, da bodo zanimivi.

– 13. januarja 1992 je Sveti sedež priznal Slovenijo. Vendar se je že pred tem zgodilo marsikaj, kar je temu pripravljalo pot.
Sveti sedež je zlasti po povezavi z nadškofom Šuštarjem pozorno spremljal politično dogajanje v Sloveniji in je na to opozoril tudi mednarodne forume, zlasti takratno Konferenco o sodelovanju in varnosti v Evropi, kjer je kot predstavnik Svetega sedeža deloval dr. Ivan Jurkovič.
S Svetim sedežem nas povezujejo temeljni pogledi glede spoštovanja človekovih pravic, demokracije, pravice do samoodločbe. Zato je razumljivo, da je Sveti sedež s priznanjem, ki ga je papež sam narekoval Državnemu tajništvu, prehitel takratno Evropsko skupnost. Datuma (13. in 15. januar) nista bila čisto brez koordinacije. Tako vsaj razumem namige iz dobro poučenih krogov. Priznanje Svetega sedeža je pomenilo moralno politično dejstvo tedaj, ko je marsikatera država, zlasti nekatere velike, oklevala s priznanjem, ker so nerade sprejele nastanek nove države. V vseh državah so bili apostolski nunciji tudi nosilci odnosa do Slovenije. Priznanje iz Bruslja je bilo prej dogovorjeno, pozneje pa razglašeno, 15. januarja.

– Ključno vlogo je odigral papež sv. Janez Pavel II. Z njim sta se večkrat srečala, tudi pred tem ko se je Slovenija osamosvojila.
Kot predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, ki so pozneje znotraj DEMOS-a zmagali na volitvah in prevzeli vodenje vlade, sem se zavedal, kako pomembna je povezava s Svetim sedežem. Zato sem s pomočjo dr. Štefana Faleža, ki je pozneje postal prvi veleposlanik R Slovenije, navezal prve stike. Gospod Falež je imel takrat pomembno vlogo v Vatikanu, skrbel je za varnost papeža na njegovih prvih petnajstih potovanjih po svetu. On je omogočil naša prva srečanja z Janezom Pavlom II. Z njim sem se srečal devetkrat. Ni mu bilo treba veliko razlagati, za kaj si prizadevamo. Ključno srečanje je bilo poleti 1991 v Castel Gandolfu. Najprej sem obiskal takratnega “vatikanskega zunanjega ministra” Taurana. Ta je bil protokolarno zelo pozoren, govoril pa je v slogu: razumemo vas, a poznate zgodovino Svetega sedeža: ne bo vas priznal prvi, a tudi zadnji ne. Naslednji dan smo šli z delegacijo v Castel Gandolfo, kjer je papež že preživljal poletje. Srečala sva se na štiri oči. Pogovor, ki je potekal po papeževi maši, je prevajal dr. Štefan Falež. Naj dodam spomin, ki pove, kako je papež razumel to srečanje. Ob prvem obisku v Sloveniji mi slovenska vlada ni omogočila, da bi se osebno srečal s papežem. Sveti sedež je iznašel način, da je do tega prišlo. Papež je želel, da bi se na sprejemu na Brdu srečal tudi s tistimi, ki so dobili papeško odlikovanje vitezov Pija IX. Ko je prišel do mene, se je nasmejal in mi dejal: »Ali se spomniš, kako si prišel k meni v Castel Gandolfo? Takrat se je vse začelo!« Zame je bilo presenetljivo, da se je tistega srečanja tako dobro spomnil. Dogodek kaže, kako je bil pozoren. Zadnjič sem se srečal z njim leta 2000 na svetoletnem srečanju politikov. Po maši je sprejel določen krog politikov. Protokolist je bral imena. ampak še preden je prebral moje ime, me je papež pogledal in po naše dejal: »Slovenski krščanski demokrati«. To je bila tudi priložnost, da sem se mu še enkrat zahvalil za vse, kar je naredil za nas.

– Kje vidite razloge za tako držo papeža Janeza Pavla II.? Je to izkušnja komunizma, Poljske, ki se je v zgodovini večkrat morala bojevati za neodvisnost?
Prepričan sem, da je pri tem bistvena njegova osebna izkušnja z dvema totalitarizmoma, seveda pa tudi tragična zgodovina Poljske. Slovenci smo izkusili tri totalitarizme. Papež je dobro razumel, kaj smo prestali in kaj si želimo. To je bilo v skladu z naukom Cerkve oz. njegovim prepričanjem. Tako mu ni bilo treba razlagati, česa se moramo rešiti. Njegov “Ne bojte se”, ki ga je izrekel ob nastopu službe, je odmeval po vsej “komunistični Evropi”, ne samo na Poljskem. Dodajmo še njegov pogled na pomen in vlogo naroda, ki je temeljil na njegovem pogledu na človeka in svet.

– Neki fant mi je dejal, pa kaj toliko govorite, da je Vatikan priznal Slovenijo! Kaj pa pomeni priznanje majhne države?
Vedeti moramo, da ima ta mala država svoje diplomatske predstavnike v več kot 110 državah, navzoča je tudi v mednarodnih organizacijah. Znana je po zavzemanju za človekove pravice, za spoštovanje življenja, za mir in za čisto okolje, seveda tudi za pravico do samoodločbe itd. Vatikan je veliko več kot majhen košček ozemlja sredi Rima.

– Omenili ste vlogo ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja. Prizadeval si je ne samo za priznanje s strani Svetega sedeža, ampak je s svojimi povezavami in poznanstvi prispeval tudi, da so nas priznale druge države.
Nadškof Šuštar je bil tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc, kasneje pa podpredsednik. S svojimi zvezami in s svojim ugledom je močno prispeval k pravim informacijam o Sloveniji in za njeno mednarodno priznanje Slovenije. Ne da bi kakorkoli prestopil poslanstvo Cerkve, je predano in zavzeto delal za Slovenijo.
Naj dodam, da nadškof ni bil znan samo v cerkvenih krogih. Na Zahodu so vladali drugačni odnosi med Cerkvijo in oblastjo kot so bili pri nas v času komunizma. Marsikateri politik se je oglasil pri njem, ker ga je zanimal njegov pogled na dogajanje v družbi.

– Nemški kancler Helmut Kohl je obiskal nadškofa Šuštarja sredi osemdesetih let, še v času Jugoslavije in ta obisk je zelo odmeval. Bil je tudi prijatelj bivšega švicarskega predsednika.
Dr. Kurt Furgler je bil ugledna oseba ne samo v Švici, ampak je imel tudi tesno povezavo s predsednikom Kohlom in drugimi vplivnimi ljudmi v Evropi. Po Šuštarjevi zaslugi sem se spoznal in spoprijateljil z njim tudi jaz. Pomagal je tudi pri vzpostavitvi škofijske gimnazije v Šentvidu. Nadškofu Šuštarju kot tudi Sloveniji je bil v veliko oporo. Ni toliko javno deloval, je pa svoje zveze uporabil, da je nagovarjal vplive ljudi k pravim odločitvam.

– Gotovo je pri mednarodnem priznanju Slovenije važna vloga Svetega sedeža in nadškofa Šuštarja. Pri mednarodnem priznanju Slovenije ima veliko zaslugo tudi krščansko demokratska opcija, ki ji vi pripadate. Ta je imela več razumevanja za samostojno Slovenijo kot druge politične opcije.
Vesel sem tega vprašanja. Slovenski krščanski demokrati smo bili prva in nekaj časa edina slovenska stranka, ki je bila sprejeta v kakšno politično internacionalo. Najprej je SKD postala članica Evropske zveze krščanskih demokratov, nato še Evropske demokratične zveze. Kot predsednik vlade še nepriznane države nisem mogel računati na uradne obiske pri predsednikih vlad po Evropi in po svetu. Ko pa sem se udeleževal političnih kongresov in konferenc internacionale, sem imel stike s predsedniki vlad (Andreotti, Kohl, Martens, Lubbers, Santer …). V tem krogu smo se predsedniki vlad, ki smo bili tudi predsedniki strank, pogovarjali na isti ravni. Takrat je šlo tudi za vprašanje verodostojnosti. Številni komunisti so se ‘preoblekli’ in ‘razporedili’ v nove stranke. Na Zahodu me je marsikdo vprašal, kdo in kaj je kakšen človek v resnici. Krščanski demokrati smo bili takrat najboljša politična legitimacija za Slovenijo. Samo enega se spomnim, ki je bil pri nas, pa je bil prej komunist. Mogoče so nam ‘službe’ koga podtaknile. 1. julija 1990, torej mesec in pol po nastopu vlade, sem se v Budimpešti udeležil kongresa demokrščanske internacionale. Helmut Kohl me je prosil za osebno srečanje. Od tistega srečanja sem prišel opogumljen, ker je dejal, da razumejo naše politične cilje: če smo mi uporabili pravico do samoodločbe in smo se združili, ne moremo tega odrekati vam. Skrbi pa me, kako se izogniti eksploziji soda smodnika na Balkanu. Odgovoril sem mu, da naša svoboda in naša demokracija ne more biti grožnja za nikogar. Potem sem mu razlagal razmere in ugotovil, da ima smisel za zgodovino. V finalu mednarodnega priznavanja je kasneje odigral ključno vlogo.
Torej zaradi članstva v obeh internacionalah sem lahko govoril s Kohlom, tesno sodeloval z dr. Aloisom Mockom, nastopil v Riminiju z Andreottijem, prišel v stik s Chiracom, z evropskimi poslanci in drugimi. Ko je politična skupina Evropske ljudske stranke zasedala v Rimu, sem prosil dr. Franca Rodeta, sedanjega kardinala, da je tam nastopil s svojo odlično francoščino. Treba je bilo namreč sodelovati tudi z evropskimi poslanci, ki so imeli kasneje pomembno vlogo pri vstopanju Slovenije v Evropsko zvezo. Imel sem edinstveno priliko, da sem lahko bil v stiku s ključnimi osebnostmi evropske politike in jim predstavljal interese Slovenije.

– Velikokrat premišljujem, da je Gospod, ki bedi nad zgodovino, bedel tudi nad slovenskim osamosvajanjem …
Eni govorijo, da smo pač imeli srečo, jaz pa rad povem, da smo doživeli nasmeh zgodovine, ki pa ne bi zadostoval, če mi ne bi bili pripravljeni in odločni. Vendar je res, da nas je Bog v tistem trenutku “pogledal skozi ta veliko okno”. Večina ljudi ne ve stvari, ki pa so bile zelo pomembne: kdaj smo dobili kakšno orožje, kdaj smo se s kom srečali, kdaj smo koga prepričali. Ob osamosvojitvi smo na Trgu republike stali sami. Tudi v vojni smo bili sami. S srčnostjo smo šli do konca, toda če pomislim, kaj smo tvegali in kdo nas je napadel, da velesile niso bile za samostojno Slovenijo, ne morem mimo tega, da smo doživeli veliko milost. In ta milost je bila očitna. Eden od ministrov prve vlade, ki ni veren, mi je dejal: »Lojze, to je bil čudež. Ne morem reči drugače.« Takrat so nam namreč vsi govorili, da naj bomo realisti in da je samostojnost nemogoča, da nas ne bo nihče podprl. Dobro se spominjam obiskovalcev (veleposlanikov, svetovalcev), ki so to poudarjali. Po vsem tem lahko hvaležno rečem, da je bila osamosvojitev velika milost.

RUSTJA, Božo. Lojze Peterle. “Bog nas je ob osamosvajanju pogledal skozi ta veliko okno”…. (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 41-43.

Tukaj sva, pošlji naju

Napisal Marko na 5. februarja 2022. Objavljeno v Z Besedo sva močnejša.

»V letu, ko je umrl kralj Uzíja, sem videl Gospoda … Nato sem slišal glas Gospoda: ‚Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?‘ Rekel sem: ‚Tukaj sem, pošlji mene!‘« (Iz 6,1.8) »Tisti čas je množica pritiskala za Jezusom, da bi poslušala Božjo besedo … Jezus je pa Simonu rekel: ‚Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.‘« (Lk 5,1.10) (5. nedelja med letom)

Najine misli se to nedeljo usmerjajo v preteklost. Na prav določen dan v najinem življenju. Dan, ko sva bila poklicana. Podobno kot prerok Izaija v prvem berilu in apostoli v evangeliju sva tudi midva tistega dne slišala Gospodov klic. Zelo pomenljivo in pomembno dejstvo: duhovna pot se nikoli ne začne kot lastni vzgib, ampak vedno kot odgovor na klic! Na začetku je vedno Beseda. Izaija zelo natančno in slikovito opisuje dogajanje tega dne – srečanje s prikaznijo Gospodovega klica. Tudi evangelist Luka ne skopari z besedami, ki naju preselijo na obalo Genezareškega jezera. Za trenutek postaneva del množice, ki posluša Besedo. Bolj kot veličina čudeža skrivnostnega ulova naju danes presune mogočnost Gospodovega klica. Klica k nečemu novemu, neznanemu, odločilnemu.
Skupaj z Izaijem in apostoli, dragi mož, ponovno – kot takrat, pred toliko leti, na dan D – odgovarjava: »Tukaj sva, pošlji naju!«

Najino poslanstvo: Velikokrat in na mnoge načine sva že slišala, da je najin zakon najino prvo poslanstvo. Da je odgovor na klic Besede. A danes, na povabilo nedeljske Božje besede, bova to ponovno ozavestila. Kam naju pošilja Gospod? Vzemiva v roke poročni album in ob fotografijah, ki so nama tako ljube, v mislih prehodiva najino pot do danes. Kaj se ti zdi, od kje in do kam sva že prehodila pot poklica? Koliko ovinkov in stranpoti sva že ubrala? In kako sva bila usmerjena nazaj na pravo pot?

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2022) 2, str. 12.

Svetloba med listi

Napisal Marko na 1. februarja 2022. Objavljeno v Za začetek.

Oni dan sem končno imel dovolj časa, da sem spet pospravil polico s knjigami, toliko jih je pač že v moji sobi, da sem moral nekatere na policah postaviti v dve vrsti. Pospravljanja sicer ne maram, knjige pa vseeno rad pospravim, saj ob tem vsakič še malce polistam po njih, kot bi pil čaj z dobro prijateljico mi je tedaj, lepo in nerodno hkrati. Lepo, ker jo spet vidiš, nerodno, ker bi jo moral večkrat. In rad imam, da mi je nerodno pred njimi, da mi je še enkrat žal, da jih še nisem prebral. In takih je veliko na mojih policah. Pa ne gre za to, da bi bil odvisnik od kupovanja knjig, kot so nekateri pač odvisni od kupovanja čevljev ali nepotrebnih gospodinjskih pripomočkov, ne, veliko knjig imam zato, ker se ob njih dobro počutim, predvsem pa zato, da ne pozabim brati. Ker se to zlahka zgodi.
Ko se namreč zvečer privlečem v sobo, tako kot večina ljudi, ukleščenih v delavni vsakdan, utrujen od dneva, ki sem ga živel med pisarno, kuhinjo, učilnico in cerkvijo, se tako zlahka predam skušnjavi, da bi se na kavču samo nastavil modri svetlobi. Čeprav vedno znova ugotovim, da spet ni ničesar, kar bi mi bilo toliko všeč, da bi si to z veseljem ali vsaj zanimanjem pogledal, čeprav vedno znova ugotovim, da me mnoge stvari na svetleči škatli tudi potrejo in vznemirijo, da me prestrašijo in zadušijo trezne misli, ne zaprem hrumečega ekrana, ne, nastavljam se mu, kot bi šlo za poletno sonce, da me družba opazi kot prijetno zagorelega, beri: da bom na tekočem s tem, kar misli in kar živi svet okoli mene. In tako tudi živim življenje sveta, prestrašeni človek, ki se odziva in obnaša po pričakovanjih tistih, ki upravljajo z njim.
In če menite, da sami zagotovo ne spadate med prestrašene izpolnjevalce ukazov, ste takšni verjetno tudi vi. Družbeno mišljenje je globoko vtisnjeno v nas, tako zelo, da nam je postalo domače, da se nam zdi, da je naše. Pa ni. In do tega spoznanja je zelo težko priti. Prav zato imam veliko omaro knjig, prav zato tako veliko vzbujevalcev slabe vesti, da ne bi pozabil brati: da bi vedel, kam po zatočišče in pomoč, kadar je glava prepolna, kadar je srce preplašeno, kadar je korak zmeden, kadar je misel izgubljena. Kajti ko berem, spet začnem razmišljati, jaz začnem razmišljati in nihče drug namesto mene, kot se to dogaja sicer. In sem potem spet začrtati smer, in ponavadi je to proti toku, proti točno tistemu, kar si mislim, da je moje, pa je nekoga drugega.
In tule pridemo pred zaskrbljujoč podatek. Raziskava iz leta 2019 pove, da vsak dan knjige bere le 9 odstotkov Slovenk in Slovencev, kar 49 odstotkov pa je takšnih, ki v letu niso prebrali niti ene same knjige. Niti ene. Ki se niso niti enkrat začeli spraševati, ki sploh niso začeli razmišljati, ki so se samo prepustili toku, naj jih pelje, kamorkoli hoče, ne meneč se za cilj. Kajti o tem govorimo, ko govorimo o knjigah – o tem, kdo smo in kam gremo. In to res nista nepomembni vprašanji, ne za nas ne za ljudi, s katerimi živimo, ne za družbo, ki jo oblikujemo. Morda jo bo ena sama prebrana knjiga rešila. »Če ne bomo brali, nas bo pobralo.« (T. Pavček).

RIJAVEC, Marko. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 3.

Naša svečnica

Napisal Marko na 1. februarja 2022. Objavljeno v zgodbe.

Ko sem bila majhna, so me naši domači klicali za Svečnico. Takrat sem imela god. Vsi naši so odšli v cerkev, jaz pa sem ostala sama doma. Vsak mi je dal konček svečke. Ti končki so bili odviti od sveč, katerim so rekli košarice in so bile zelo tanke in dolge in lepo navite, okrogle ali štirioglate. Ata so imeli štirioglato in so mi odrezali konček, ki je bil vsako leto ponovno blagoslovljen, saj so to svečo vsako leto nesli v cerkev in jo tam med blagoslovom prižgali.
Sveča je bila lepo rumena, še izpred prve svetovne vojske. Mamina sveča je bila bela, brat France pa je imel temno, umazano svečo. Dobil jo je med prvo svetovno vojsko od gospoda župnika zato, ker je molil naprej rožni venec v cerkvi. Tiste sveče so bile narejene iz odpadkov in so gorele s sajastim plamenom.
Odpadke od cerkvenih sveč je kupoval brat France po prvi svetovni vojni od mežnarja za prav majhen denar. Tisti vosek je rabil za voščilnik in je z njim voščil prejo, da je lažje zdrknila skozi greben, ko je tkal. Med vojsko pa so vse take končke sveč pretopili v nove sveče. Lepe niso bile, pa saj vojska, ki je rodila to stisko, tudi ni bila prav nič lepa!
Brat Jože in sestra Cilka sta mi odstopila vsak konček svoje sveče, stara mati pa so mi kupili za god novo svečko, rožnato in modro košarico. To so mama shranili, da jo bom imela, ko bom že šla v cerkev.
Takrat pa sem ostala doma. Naročili so mi, naj zapahnem vrata in nikomur ne odprem, ko bodo oni v cerkvi. Ko pridejo domov, me bodo pa že poklicali, da jim bom odprla.
***
Odšli so ven. Zapahnila sem vrata in zlezla na peč. Zbrala sem svečke, a kaj bi z njimi, če ne gorijo. Vedela sem, da jih bodo naši v cerkvi prižgali. Zakaj bi jih pa jaz ne? Šla sem v kuhinjo in poiskala za črno solnico skrite žveplenke. Vzela sem laterno in prižgala v njej majhno lučko, ki so jo imeli mama, kadar so ponoči delali v kuhinji ali v hlevu. Laterno sem nesla na peč. Ob tisti lučki sem prižgala vse svoje svečke, kar sem jih dobila za god. Na koncih sem jim stalila vosek in jih postavila ob robu peči. Tam je bila peč vedno hladna in se svečke niso talile. Gorele so lepo in mirno, kakor v cerkvi pri veliki maši. Veselila sem se teh lepih plamenčkov, se naslonila na gorko vrečo prosa in zaspala.
***
»Glejte to našo Svečnico, kako mirno spi sredi gorečih sveč!« sem zaslišala v spanju glas brata Franceta. Naši so prišli domov, pa jim nihče ni prišel odpret. Na malih vratih so s premrlimi rokami s težavo premaknili zapah in vsi v strahu prihiteli v hišo. Pa ni bilo nič hudega. Sredi dogorevajočih svečk sem spala in niti las mi ni padel z glave.
»Kako sem se ustrašila! Ravno taka si bila, kot mrliček sredi gorečih sveč. Kaj pa, če bi se ti oblekica vnela! Kdo pa ti je dal klinčke?« so hiteli mama.
»Sama sem šla ponje v kuhinjo,« sem povedala.
»Nič več te ne bomo puščali same doma!«
»Ni treba! Saj bi rajši šla z vami v cerkev. Tam bi lahko prižgala svečko!«
»O ti naša neumna Svečnica! Ko pa je tako mrzlo, ti si pa tako majhna, saj bi zmrznila!«
»Saj tudi vi niste zmrznili!« sem ugovarjala.
Od takrat so me pa jemali ob nedeljah s seboj v cerkev in na drugo svečnico sem tudi jaz med blagoslovom prižgala svojo svečko, godovno darilo stare matere.

BRENČIČ, Marija (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 80.
zgodba je izšla tudi v knjigi Marija Brenčič-Jelen,Sedem ključavnic, Ognjišče, 1995

p. Branko Petauer, cistercijan

Napisal Marko na 1. februarja 2022. Objavljeno v Gost meseca.

“Bolezen je bila neke vrste Božja roka, ki me je pripeljala do redovništva”

‘Beli menih’ p. Branko bo v februarju najprej praznoval na svečnico, ki je dan posvečenega življenja, ne bo mogel tudi mimo 11. februarja, dneva bolnikov. Sam namreč zatrjuje, da ga je prav bolezen pripeljala v redovništvo. Danes opravlja službo župnika v Stični. Ob redovnih obveznostih pa se posveča tudi fotografiji, ki je zanj neke vrste meditacija.

– Vsakega izmed nas oblikuje družina, v kateri je zrastel. Kako je oblikovala tebe? So mogoče že v njej ‘pognale’ prve kali duhovnega poklica?
Doma sem iz župnije Šmarje pri Jelšah. Jaz sem prvi otrok, za mano je sestra ter še deset let mlajši brat. S sestro sva se prepirala, pa ne iz hudobije, ampak je šlo za neko igrivost. Ko so naju ločili, pa sva komaj čakala, da bova spet skupaj. V mojem otroštvu smo živeli v vasi, ki je uro hoda oddaljena od župnijske cerkve. Živel sem v razumevajoči družini, ki je živela iz vere. Iti ob nedeljah k maši ni bilo nikoli vprašanje. Nedelj sem se veselil ne samo zaradi maše, ampak tudi zato, ker smo bili kot družina skupaj. Na poti v cerkev sem očeta marsikaj spraševal. Oče mi je pojasnjeval in meni se je zdelo, da ata vse ve. Je pa res ogromno bral. Ura hoje do cerkve tako sploh ni bila dolga.

– Šli ste v vsakem vremenu …
V dežju smo držali v eni roki dežnik, v drugi pa čevlje in hodili smo bosi. Ko smo prišli do potoka že blizu cerkve, smo si tam umili noge, obrisali in se obuli ter šli k maši. Nazaj domov pa spet bosi.

– Kako je zorel tvoj duhovni poklic?
Kolikor se spominjam, nisem premišljeval o duhovniškem poklicu, čeprav sem se vedno dobro počutil v duhovniški družbi. Ko je za žegnanje prišlo več duhovnikov, sem jaz ministriral in bilo mi je zelo lepo. V višjih razredih me je župnik povabil tudi na kosilo in sem se izredno dobro počutil, ko sem poslušal pogovore duhovnikov. Všeč mi je bila njihova duhovitost.

Branko Petauer

Ko smo v šoli morali napisati, kaj bi radi postali, sem napisal geometer, pek in še en poklic. Zadnje leto šole pa sem nameraval iti v gimnazijo. Učitelji so začutili, da bi morda lahko postal duhovnik in so me poskušali malo ovirati. Nižali so mi ocene. Nekoč je šel na govorilne ure oče, čeprav je običajno hodila mama. Razrednik mu je začel dopovedovati, da nisem sposoben, da bi šel na gimnazijo in da tam ne bom uspel. Takrat je ata izrekel besede, na katere sem še danes ponosen: »Če imamo otroka radi, moramo biti pripravljeni tudi na njegove neuspehe in jih sprejeti. Ne smemo čakati samo uspehov.« Ob njih sem kar zrastel. Toda v šoli še vedno niso bili zadovoljni, ampak so me poslali še na posebno testiranje v Celje k psihiatru. Psihiatrinja, ki me je sprejela, je poznala očeta, ker je v hišo, od koder je bila doma, nosil pošto. Na vse mogoče načine me je testirala, na koncu mi je dejala: »Glede na to, da si invalid in da imaš epilepsijo, je zate najboljše, da greš v gimnazijo.« Zanimivo je, da mi v šoli niso nikoli povedali rezultatov tega testiranja.

– Lahko bralcem poveš, kako si postal invalid?
Ko mi je bilo enajst let, sem na slamoreznici pomagal pripravljali krmo za krave. Slamoreznica mi je odrezala štiri prste na desni roki.

– Osnovni šoli je sledila gimnazija.
Najprej sem imel namen iti v Celje. V sedmem razredu sem bil s svojim sošolcem na duhovnih vajah na Mirenskem Gradu. V osmem razredu pa še enkrat. Lazaristi so izbirali fante, ki v sebi čutijo kal duhovnega poklica, da bi ostali pri njih. Povabili so me, da bi stanoval pri njih, obiskoval pa poljansko gimnazijo. To bi bilo zame lažje kakor da bi se vozil iz Šmarja v Celje. Starši so se strinjali, vendar me v gimnazijo niso sprejeli, ker sem imel prenizke ocene. Iskal sem že, na katero drugo gimnazijo bi se vpisal. Zadnji teden so me lazaristi obvestili, da so dodatno vpisali še dva dijaka. Tako sem stanoval v Šentjakobu ob Savi in obiskoval prva dva letnika gimnazije.
Takrat pa se je spet pojavila epilepsija. Lazaristi so mi dejali: »Ti si zelo bolan. Ne boš mogel postati duhovnik. Pojdi domov in se poroči ter pomagaj očetu.« Zelo težko sem slišal te besede. Ata je prosil, če bi me vseeno obdržali in bi nadaljeval šolanje, pa se lazaristi niso strinjali. Šolanje sem nadaljeval na poljanski gimnaziji, stanoval pa sem privatno. Sodeloval sem v srednješolski veroučni skupini, ki jo je vodil p. Silvin Kranjc.

– Po končani gimnaziji si se vpisal v bogoslovje in na teološko fakulteto, kjer se je spet pojavila bolezen.
Prišel sem do tretjega letnika. Pred izpiti v tretjem letniku pa sem spet zbolel. Ravnatelj Vinko Vegelj mi je povedal, da sem imel kar sedemnajst epileptičnih napadov v enem dnevu. Šlo je za res hudo obliko. Bil sem popolnoma onemogel. Niti roke nisem mogel dvigniti. Tedaj mi je ravnatelj dejal, naj preneham študirati. Predlagal mi je, naj grem v Stično, kjer ustanavljajo verski muzej in v katerem bom lahko vodnik. Če bom bolj zdrav bi se pa lahko vključil v samostansko skupnost. Pa mi njegov predlog ni bil nič všeč. Nekajkrat sem že povedal, da bi takrat ravnatelja udaril, če bi ga mogel, pa ga nisem, ker nisem mogel niti roke dvigniti.
Vendar sem skušal tudi to sprejeti. Ker sem bil bogoslovec mariborske škofije, sem šel še na pogovor k škofu Krambergerju. Lepo me je sprejel in mi dejal. »Pojdi v Stično, Branko, in sprejmi ta križ. Kaj če ga nosiš zame?« Njegove besede so mi šle do srca in sem šel v Stično.

– Vendar ne, da bi postal menih.
Ne, takrat sem si mislil, da bom naprej študiral, če se mi bo zdravje izboljšalo. Vsakokrat ko je prišel škof Kramberger na srečanje slovenske mladine, sem ga vprašal, ali bom lahko nadaljeval študij. »Če ti bo zdravnik dal tako spričevalo, boš lahko,« je bil njegov odgovor. Tega spričevala pa ni hotelo biti …
Vključil sem se v tukajšnje življenje. Najprej sem delal v vrtu, v knjižnici. Bil sem vratar. Za tri leta sem popolnoma odložil študij. V tistem času je prišel v Stično na duhovne vaje pomožni škof Stanislav Lenič. Opat mi je dejal, naj mu jaz ministriram. Cel teden sem škofu pomagal. Vprašal me je, kdo sem. Povedal sem, da sem bogoslovec in da sedaj pavziram ter čakam, da se mi bo zdravje izboljšalo in bom lahko nadaljeval študij. Zgleda, da je govoril z opatom Antonom Nadrahom in mu predlagal, naj vstopim k njim, da ne bom izgubljal let. P. Anton mu je odgovoril, da me je že povabil, a da jaz ne želim vstopiti. Po škofovem odhodu me je opat spet poklical na pogovor in mi ponovno predlagal, naj vstopim k njim. Takrat mi ta misel ni bila več tako tuja in prosil sem še za dan premisleka. Drugi dan sem vabilo sprejel. Pustil sem odprto, ali bom pater (duhovnik) ali brat. Svoje duhovništvo sem položil na oltar in dejal: Jezus, če ti hočeš, bom postal duhovnik. Če ni tvoja volja, ne bom postal.

– Sledila je vzgoja za redovništvo.
Sledil je enoletni noviciat in uvajanje v samostansko življenje. V tistem času je stopil v noviciat še en novinec. Pravzaprav je on začel noviciat že pred mano. Ko sedaj gledam nazaj, se mi zdi, da ga je Bog poslal zato, da je ‘predramil’ tudi mene.

– In postal si duhovnik.
Po redovnih zaobljubah sem začel naprej študirati. Izpite sem delal veliko boljše kakor prej. Danes vem: če bi postal duhovnik, ko sem jaz želel, bi najbrž bil plitek duhovnik. Tu sem pa duhovno zorel. Leta 1990 sem bil posvečen v duhovnika.

– Zanimivo je, da se je potem tudi tvoje zdravje izboljšalo.
Po novi maši sem imel samo še en napad, potem pa nikoli več. Ta bolezen je bila neke vrste Božja roka, ki me je pripeljala do Stične. Sicer je bilo prej v meni preveč ponosa in napuha in moje želje, da hočem postati duhovnik. Bolezen me je vrgla na tla in ko sem bil na tleh, brez moči, sem lahko prosil: “Jezus, pomagaj mi. Naredi, kakor ti hočeš.”

– Lahko rečemo, da se ti nisi ‘odločil’ za redovništvo, ampak so te razmere pripeljale do redovnega poklica.
Zdi se mi, da takrat, ko sem bil še bogoslovec, nismo preveč prijazno gledali na redovnike. Tudi meni so se zdeli nekoliko manj vredni. Bog me je vodil, da sem postal tisto, ker sem prej malo cenil.

– Po posvečenju si v samostanu opravljal različne službe.
Že kot bogoslovec sem ob koncih tedna vodil obiskovalce po samostanu. Posebej ob sobotah. Včasih sem po osemkrat naredil krog po samostanu z obiskovalci. Kot duhovnik sem pomagal na župniji: p. Janeza sem nadomeščal pri verouku in mu pomagal pri obiskovanju bolnikov na prve petke. Bil sem samostanski blagajnik, čez nekaj let sem postal samostanski ekonom in prevzel skrb za gospodarsko plat samostana.

– Kar ni malo. Samo površino streh samostana je treba pogledati …
Saj sem opatu dejal, da nimam izkušenj z ekonomijo. Njegov odgovor je bil: “Saj ti bo Bog pomagal. Mi pa tudi.” In nekako sem se ujel tudi v tej službi. Ko so drugi prevzeli to službo, sem postal subprior, opatov drugi namestnik. Pozneje sem postal kaplan, ko je bil p. Maksimiljan izvoljen za opata, pa župnik.

– Vzporedno z redovnim življenjem pa poteka tvoje ukvarjanje s fotografijo. Med drugim si prispeval fotografije za koledarja Ognjišča leta 2019 in 2022. Večkrat na naše uredništvo pošlješ svoje fotografije. Kako se je začelo tvoje zanimanje za fotografijo?
Tudi fotografiranje ima korenine v domači družini, pri očetu. Oče je bil poštar in je v torbi imel vedno fotoaparat. Fotografiral je ljudi in jim potem prinesel slike. Tudi mene in sestro je velikokrat fotografiral. Kot otrok sem s spoštovanjem in občudovanjem gledal ta fotoaparat. Zato je v meni tlela želja, da bi tudi jaz fotografiral in morda imel celo svoj fotoaparat. Nisem pa nikoli nadlegoval očeta, naj mi ga pokaže. V šoli sem učitelju pomagal v temnici. V gimnaziji sem varčeval za aparat in potem sem si kupil rabljen fotoaparat in z njim fotografiral razred na primer na izletih. V bogoslovju sem uporabljal aparat fotokluba. Sem pa že takrat začel varčevati za boljši fotoaparat in z varčevanjem nadaljeval, ko sem prišel v Stično. S sestro sva šla v Avstrijo in kupila nov fotoaparat, ki je bil res zelo dober. Ko sem prišel domov in ga pokazal očetu, me je vprašal, koliko stane. Povedal sem mu in oče je samo dejal: »Kaj se ti je zmešalo? Pa saj to je več kot ena krava!«
V Stični sem nadaljeval s fotografiranjem in se vključil v fotoklub Kočevje. Nekajkrat na leto smo se člani dobivali in si ogledovali fotografije drug drugega in si svetovali, kaj bi lahko še izboljšali. Začel sem pošiljati fotografije tudi na razstave in v Ameriki sem dobil prvo nagrado. Do danes sem prejel veliko nagrad. Do 250 sem jih vpisoval, sedaj jih ne štejem več.

– Na Ognjišče si pošiljal fotografije tudi zato, ker se iz študentskih let poznaš z našim urednikom Markom Čukom.
Da, z njim sva se dobro razumela in ko imam kaj dobrih fotografij, mu jih pošljem.

– Zanimivo je, da si se lotil tudi novih tehnologij, saj fotografiraš tudi z dronom.
Duhovni pomočnik v Grosuplju je imel dron. Pripravljal sem reportažo o nastajanju naših jaslic in povabil sem ga, da bi nekajkrat posnel samostan iz zraka. Zdelo se mi je zanimivo, a si drona nisem upal niti prijeti v roke. Gospoda sem povabil, naj pride še spomladi in posname nekaj fotografij, ko je vse zeleno.
Ko je prišel, mi je dal v roko napravo, ki upravlja z dronom. Dokler je bil v zraku, sem kar fotografiral. Ko je naslednjič prišel, mi ga je pustil, da sem spet sam fotografiral. Postajalo mi je vse bolj všeč in potem mi ga je pustil tukaj, da sem ga uporabljal. Samostan se z zraka vidi čisto drugače. Nazadnje sem si sam nabavil dron in delal posnetke z njim. Najprej sem se doma držal, potem pa so me prijatelji povabili, da smo šli fotografirat tudi drugam.

– Naredil si tudi izpit za upravljanje z dronom.
Lani je bilo mogoče začeti usposabljanje za upravljanje z dronom preko spleta. Najprej moraš osvojiti snov, da lahko delaš izpit. Dobiš tudi natančna navodila, kje smeš in kje ne smeš snemati in na kaj je treba paziti.

– Lahko bi govorili o duhovnosti fotografije, saj je fotografija neke vrste meditacija. Če fotografiraš naravo, se zavedaš, da jo je Bog ustvaril in jo občuduješ …
Na ta svoj hobi sem skušal vedno gledati tudi z duhovnega vidika. Ni mi bila prva stvar zbiranje fotografij in nagrad, ampak sem zmeraj odkrival Božje stvarstvo. Če sem fotografiral kakšno ptico, sem šel raziskovat, kako ta ptica živi. In ko jo potem občuduješ na fotografiji, kako je čudovito ustvarjena, ti to lahko postane nekakšna meditacija, hvalnica Bogu, kako čudovito je vse ustvaril.

– Ko listam letošnji koledar, opazim tudi nekaj ptic in drugih živali. Za take fotografije je treba veliko potrpljenja.
Marsikdaj je treba dolgo čakati. Ko sem fotografiral ptice v bližnjem gozdu, sem marsikdaj po štiri ure sedel pri – 7 stopinjah in čakal. In lahko si tisti dan posnel vrhunsko fotografijo, lahko pa nobene dobre! V koledarju je tudi lisica. Najprej sem jo zaman čakal v enem gozdu, potem so mi prijatelji povedali, da imajo prežo in v njeno bližino prihaja lisica. In tam sem jo potem ujel v objektiv. Skobec, ki je tudi v koledarju, je nenadoma priletel. Uspel sem narediti nekaj posnetkov, potem pa je odletel in ga ni bilo več. Sedel je na bližnjem drevesu in opazoval, kako so hodili ptiči jest. Naenkrat je zavreščalo. Pravzaprav nisem videl nič, ko sem se pa približal, sem v snegu zagledal kaplje krvi. Izredno hitro je prišel, zgrabil ptiča in odletel. Komaj sem dojel, kaj se je zgodilo. S člani fotokluba sem tudi potoval po Evropi in tudi tam naredil precej posnetkov.

– Vrniva se k redovnemu življenju. Sam si dejal, da kot mlad nisi ravno najbolj prijazno gledal na redovnike. Samo predstavljaš si lahko, koliko predsodkov ima današnji človek do redovnikov, zlasti če ni bil versko vzgojen. Kako danes gledaš na pomen redovništva, ko že skoraj štiri desetletja bivaš v Stični?
Redovništvo se mi zdi privilegiran stan v Cerkvi, kjer imajo redovniki malo več časa, da se družijo z Bogom. Duhovniki na župnijah so zelo vpeti v pastoralno delo in imajo zelo malo časa, razen če se strogo držijo reda, za osebno molitev in premišljevanje. Medtem ko imajo redovniki več možnosti za to. Seveda imajo zato pred Bogom večjo odgovornost.
Skušal sem se poglabljati v duhovno življenje. Novince sem več let poučeval o redovni zgodovini. Tudi na ta način sem globlje spoznaval redovništvo in zato danes gledam na redovništvo popolnoma drugače. Danes sem vesel, da sem tukaj.

– Samostan Stična je imel v slovenski zgodovini pomembno vlogo, vendar ga najbrž večina ljudi pozna prav po lekarni, dediščini p. Simona Ašiča. Morda se komu zdi čudno, vendar so bili menihi skozi zgodovino odprti za stisko bližnjega tudi na ta način, da so zdravili in pomagali.
Da, to je bilo že od vsega začetka. Ko sem študiral redovno zgodovino, sem videl, da so bili tudi puščavniški očetje, na primer sv. Anton, odprti za stisko bližnjega. Ko je videl, da je suša, je z brati posejal pol več žita in ga potem z ladjami poslal nižje v Egipt, da so ga lahko škofje delili ljudem za hrano. Tudi sv. Bazilij je skrbel za bolnike in gradil sirotišnice. Hotel je stanovati med bolniki. Ubogi, bolni in zapostavljeni so bili vedno skrb redovnikom. Včasih je veljal predpis: kolikor je patrov v samostanu, toliko bolnikov morajo oskrbovati. Tudi tukaj v Stični so imeli neke vrste ubožnico, stavbo za bolnike in onemogle, čeprav danes ne vemo, kje je točno stala. Nekateri bratje so imeli več talenta za zdravilna zelišča in so jih nabirali in na ta način pomagali ljudem. Tako tudi naš p. Simon Ašič. Jaz sem ga še poznal in videl sem, kako je ljudem pomagal. Predvsem pa je bil človek poslušanja. Človeka je najprej poslušal, da je izpovedal svojo bolečino. Videlo se je, da so odhajali domov z lažjim srcem. Vedno je tudi molil za ljudi, ki so prihajali k njemu. Tudi ljudem je priporočal molitev, saj je recepte sklepal z nasvetom: “Pa Bogu se priporočite.”

– Cel zahod trpi zaradi pomanjkanja redovih poklicev. Kako je pri vas?
Tudi mi nismo nobena izjema. Tudi pri nas občutimo pomanjkanje. Pri mladih, ki prihajajo, opažam neke vrste nestanovitnost. Najprej se navdušijo v slogu: “To je edina pot zame. To sem spoznal prek interneta!” Ko živijo nekaj časa v samostanu, pa nekako uplahne prvotno navdušenje. Vsakdo prinese s seboj sebe, svoje probleme. Če beži pred tem, kar nosi s seboj, potem se v samostanu bolj na trdo sreča s seboj. Če teh stvari ne znaš sprejeti in z Božjo pomočjo predelati, pregnesti z milostjo, te odnese. V samostanu ne moreš biti iz svoje volje, ampak te tukaj lahko drži samo Božja milost. P. Antonu je neki mož dejal: “Tu ste samo možaki, kako da se ne pobijete med seboj?” Tukaj vidimo moč Božje milosti in človeškega sodelovanja z njo. Z njo je mogoče, da živimo skupaj!

RUSTJA. Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 6-10.

sv. Janez Bosko (31. januar)

Napisal Marko na 31. januarja 2022. Objavljeno v Svetniški domovi.

Sv. Janez Bosko je veliki apostol in vzgojitelj mladine, ustanovitelj redovne družbe salezijancev, ki so prišli k nam leta 1901.

Vsak mlad človek, tudi najbolj zanemarjen, je dostopen za dobroto. Prva stvar vzgojitelja, ki hoče doseči uspeh, je, da poišče tisto struno, ki je občutljiva za dobroto. (sv. Janez Bosko)

Župnijska cerkev sv. Janeza Boska stoji v Mariboru (Don Boskov center – MB), redovna kapela pa v LJ (HMP Gor. trg – s sv. Marijo Dominiko Mazzarello).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 1, str. 99.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing