Živimo v času, ko se v luči bolj analitičnega pogleda na svet lahko brez zadrege vprašamo, ali je človek v današnjem svetu še religiozno bitje, ali je samo še bitje uživanja, nakupovanja, ekranov in odmetavanja. V informacijski dobi, ki nas maši s kvantiteto sporočil, se zdi, da je vse osredotočeno samo še na posameznika, ki naj bo čim boljši potrošnik, ki naj se ne umiri, ki naj se ne ustavi, ampak naj neumorno služi tuzemskemu hlastanju po sreči v materializmu.
V seriji pogovorov z Vinkom Škafarjem se bomo sodobnega človeka dotaknili skozi oči vere in ob temeljnem vprašanju, ali je človek še iskalec višjega smisla, še iskalec odrešitelja, ali pa je pristal na tezo, da ne potrebuje nikogar in je sam sebi najboljši odrešitelj.

– Kje se nahaja sodobni človek glede na odnos do svoje religioznosti, presežnosti in kam je usmeril pozornost, ko išče nadomestke za svojo religiozno potrebo? Skozi razvoj zgodovine je človekov ego, njegov egoizem in egocentrizem na različne načine trgal proč od ljubezni do bližnjega in do Boga, saj bi človek rad postal bog.
Če se najprej ustavim v letih naše osamosvojitve in začneva na področju Slovenije, je bilo že slutiti, kakšen trend nas čaka, vsaj po izkušnjah iz drugih zahodnoevropskih držav. Mogoče je bil v tistih letih prisoten strah, kako se bo glede svoje duhovnosti odločal slovenski človek … In izkazalo se je, da smo se Slovenci pridružili bolj ali manj kapitalistični religiji, saj katoliške Cerkve nismo zamenjali za budizem, islam ali taoizem, temveč smo se usmerili v religijo kapitala in potrošništva. Nakupovalni centri so postali novi prostori slavljenja, kjer lahko posameznik opravi določen ritual in pridobi občutek, da si lahko kupi vse, kar potrebuje – ta pa ga oddaljuje od potrebe, da bi Boga častil, se mu priporočal, še manj zahvaljeval …

Hvala za vaš uvod in odprtje najinega pogovora. Glede na povedano bi najprej poudaril, da je človek tudi danes iskalec. Seveda človek živi v svetu, ki ga oblikujejo različne norme in različni vzorci, z obema nogama stoji v tem svetu, sem pa prepričan, da išče neko stvar tudi nad sabo in jo do neke mere tudi sprejema.
Sodobni svet je situacijo gotovo do določene mere predrugačil, jo zakompliciral, povedano po domače. Tehnološki in tehnični napredek je lahko dajal in daje človeku lažno upanje, kako nas bo ravno ta tehnologija – vse naprave, vsi ekrani, vse na dosegu roke – osrečila. Ampak kot lahko vidimo, nas ni. Mnogi ljudje so razočarani nad tem dejstvom. Vračajo se nazaj – kot je sedaj moderno reči – k naravi, in pod tem pojmom lahko razumemo več stvari: nazaj k prvobitnosti, nazaj k pristnosti, nazaj k iskanju miru … Pod vsem tem pa lahko razumejo tudi neke starodavne običaje, kjer zasledimo poseganje po elementih mitološkosti, vraževerja, magičnosti, ezoterike, gnosticizma … Pridemo do tega, da se sodobni iskalec vrača k arhaičnosti in sprejemanju določene mešanice vseh teh vej ali elementov.

– Človek je torej iskalec, ki pa je v današnjem času videti samostojni iskalec, ki se tudi na področju svojega iskanja presežnega obnaša kot v veleblagovnici, kjer od vsakega pobira in pobere zgolj tisto, kar »mu paše«.
Zelo mi je všeč misel pravoslavnega teologa Alexandra Schmemanna, ki pravi, da človek ni samo ekonomsko bitje, ki proizvaja in kupuje, niti samo turistično bitje, ki potuje itd., ampak ima na koncu koncev potrebo, da je častilec, on celo uporablja izraz, da je duhovnik. Tudi sam menim, da je v vsakem človeku prisotna prapotreba po iskanju presežnega, iskanju nečesa ali bolje Nekoga, ki ga lahko časti, spoštuje in se mu izroča ter priporoča. In nekaj čudovitega je, da vemo iz razodetja, iz Svetega pisma, da je ta, ki naj bi ga častili, Ljubezen, en Bog v treh osebah, ki se med seboj sprejemajo in ljubijo ter so zato neizmerno srečne in želijo, da bi bil tega deležen tudi človek, ki je ustvarjen po Božji podobi. Postavlja se samo vprašanje, koga ali kaj časti današnji človek – je to Bog, je to »zlata« tehnološka, računalniška ali druga naprava, ki je sama po sebi lahko izjemno dragocena in koristna, če človeka ne zasužnji, če je v človekov blagor …?

– Kaj je torej tistega v krščanstvu, kar sodobnega človeka ne prepriča?
Če se ustaviva pri krščanstvu: za sodobnega človeka je lahko problem, da ima krščanstvo jasno izoblikovan nauk, dogmatiko, svojo etiko, moralo, zahteve – vse to so vsebine, ki lahko človeka odbijajo in jih zaradi vasezaverovanosti težko ali sploh ne sprejema. Sicer pa bi pritrdil, da si sodobni človek hoče oblikovati svojo unikatno samostojno religijo, v kateri je pogosto zajeta mešanica različnih ponudb. Malce krščanstva in teozofije, malce magije in ezoterike, seveda še malo astrologije …
Krščanstvo pa je verstvo, ki vključuje in zahteva odnos in posledično dialog s sočlovekom in Bogom. Ravno v tem človek danes pogosto obupa, ker nima poguma, da bi se spustil v odnos, da bi verjel, da mu je drugi podarjen, da bi sprejemal od drugega, ker ima občutek samozadostnosti. Tudi zato mu je veliko bližje samoodrešenjski vidik, ki pa je neke vrste fatamorgana ali skušnjava. Tak človek hoče ostati glavni, imeti zadnjo besedo. Toda človek ni Bog, marveč je stvaritev. Kot bi potrošniško rekli: za svoj denar hoče sam izbrati, kaj bi rad dobil, ima občutek, da mu njegova kupna moč daje moč, da se počuti glavnega, kar na številnih ravneh lahko drži – toda ne v bistvu. Hkrati lahko pri sodobnem človeku zasledimo strašen egoizem in željo po samopotrditvi. Človek na splošno, danes v času korone še posebej, je pogosto prestrašeno bitje zaradi številnih razlogov, stvarnih ali umetnih in virtualnih groženj, in se sprašuje, kaj bo jutri.
Taki ljudje si o Bogu ustvarjajo svojo podobo ter težko sprejemajo ponudbo Boga Stvarnika in Božjega Sina, ki nas odrešuje, in Svetega Duha, ki nas posvečuje. Bog pa je naravnost fantastičen v tem, da je človeštvu ponudil dva standardna temeljna vidika Ljubezni – to sta stvarjenje in odrešenje.

Sodobni človek je torej iskalec, ki je odprt do presežnega, vendar pod svojimi pogoji, pod lastno kontrolo, bi lahko rekla.
Ko ravno omenjam dva temelja Ljubezni, se lahko sliši še tako neverjetno, ampak sodobni človek težko sprejme, da ga nekdo neizmerno in zastonjsko ljubi. Zanimivo, da je individualističnemu človeku sodobnega časa tako težko sprejeti dejstvo, da ga ima Nekdo neizmerno rad. Božji Sin ima Očeta neizmerno rad, in zato se je zgodilo odrešenje, ki je izraz neizmerne Božje ljubezni.
Poglejva samo primer krščanstva in ravno božičnega časa, ki v teh dneh odmeva. Izjemna Božja ljubezen do človeka se kaže v tem, da se je Bog odločil roditi med majhnimi, na povsem preprost način, da bi vsak človek čutil, da je sprejet, cenjen, ljubljen. Izjemna Božja naklonjenost do človeka se kaže v Njegovi ponižnosti – to je zelo pomemben vsebinski vidik naše vere. S tem nam je na vsak način želel dopovedati, da nas ima rad. Bog se poniža, se učloveči, v Mariji … Kako težko je nekomu sprejeti to dejstvo, da ni treba nič storiti, se z ničimer izkazati, pa nas nekdo že ima rad, smo mu dragoceni. Kot da bi sodobni človek iskal tako obliko presežnega, v kateri bi s svojo lastno močjo dokazoval, česa je sposoben, tega boga bi želel impresionirati s svojimi sposobnostmi, dosežki, da bi mu dal potrditev, pohvalo … A naš krščanski Bog ni tak – on nas ima rad zato, ker smo, ker živimo, še več, vse nas ima za svoje otroke, po stvarjenju in tudi po odrešenju.

– Naslednja močna lastnost sodobnega človeka se da zaobjeti v dve latinski besedi – variatio delectat ter repetita iuvant – variacija, sprememba prinaša veselje; ponavljanje koristi, pomaga. Človek se v svojem življenju, tudi zaradi današnje (ne)kulture odmetavanja, hitro naveliča nekega predmeta, izdelka, odnosa, in tako stalno išče nove variacije izdelka, predmeta, odnosa. Enako je s stvarmi na duhovnem področju: nekaj časa bi poizkušal z jogo, nato bi bil malo kristjan, hkrati pa bi posegal po astrologiji, iskanju energij, meditacijah, beli magiji …
Kako to, da ne vidimo koristi v ponavljanju? Zanimivo, da ravno otroci vedno rečejo: »Ati, še enkrat!« Otroci si torej želijo ponovitev, vračanja enakega. Če to pretvorim v duhovni jezik, je pri mnogih prisotna naveličanost: maša jim je dolgočasna, ker se vedno dogaja na enak način, dolgočasna je molitev, ker se jim zdi skrajno nesmiselno vedno ponavljati enake vzorce … Sodobni človek torej išče zmeraj nekaj novega, hkrati pa se ne zaveda, kako ga bo vsaka nova forma pustila nezadovoljnega, če se nahaja samo na površju, ne gre pa v globino vsebine …
Podam primer: Bilo je že pred desetletji, ko je oče peljal svojega sina v avstrijski Graz, kjer je takrat že bil nakupovalni center, in mu dejal, da si lahko izbere eno stvar, za katero želi, da mu jo oče kupi. Sin začne iskati predmet, ki bi si ga lahko izbral, in ko se vrne očetu, začne jokati. Jokal je, ker je bilo preveč ponudb in se ni mogel in ni znal odločiti.
To je velika težava današnjega časa, da se sodobni človek ne zna odločati, postal je neodločnež. In kot tak je dejansko revež med vso pestrostjo ponudb. Vse bi rad poskusil, pri vsem bi si rad zagotovil neko varnost, sprejetost, mir.
Danes je problem v tem, da bi človek rad bil na hitro, instant in preko bližnjic potešen tudi v tem iskanju duhovnosti, kar pa je iluzija. Potem se mnogi zaustavijo v tem svojem mišljenju, svoji organiziranosti vsakdanjika, si ustvarijo svoj pojmovni svet in od njega ne odstopajo. Niso se pripravljeni soočiti z možnostjo, da nimajo prav, celo zagovarjajo, da ima vsak svojo resnico … V času korone je ta razklanost še posebej zaznavna. Gre za določeno nemoč, tudi ranjenost, da ne zmorejo narediti koraka naprej. Pogosto se premalo zavedamo, da sreče ne moremo ujeti drugače, kot da živimo pošteno in nam bo sreča podarjena.
Stalno spreminjanje ni rešitev. Nič ni trdnega, ničesar se ne da oprijeti, ker ne vemo, če bo jutri še tam. Stalno spreminjanje je pogubno za realno življenje, ker človek potrebuje gotovost, potrebuje varnost, še toliko bolj je pogubno za duhovno rast. Poseben dar imamo kristjani v obhajanju cerkvenega leta, ki nam je podarjeno prav po naši meri, saj se v njem zvrsti vsa človeška zgodovina, tudi zgodovina odrešenja, od stvarjenja in vse do konca sveta, od prve adventne nedelje vse do nedelje Kristusa, Kralja vesoljstva. Gre za genialno, navdihnjeno organiziranost, ki vključuje pravo bogastvo in tudi različnost. Kljub temu pa ima katoliška Cerkev nekatere stalnice v svojih molitvah, obhajanju zakramentov in zakramentalov ter blagoslovov, ki ne potrebujejo vsako nedeljo nečesa novega. Številna bogoslužna besedila so posvečena skozi zgodovino judovstva in krščanstva, saj so bila tolikokrat ponavljana, in so zato tako žlahtna, posvečujoča in odrešenjska. Pomembno je, kot je lepo zapisal Max Thurian, najprej protestantski in pozneje katoliški duhovnik, da se pri vsakem bogoslužju morajo ta sveta besedila oživiti, da ljudje začutijo, da gre pri maši za dogodek, morda še bolje za dogajanje, ki nas spreminja ter iz posameznikov gradi občestvo bratov in sester, ki so ljubljeni od Boga in ljudi in nakazujejo novo človeštvo, ki ga imenujemo občestvo svetih. Seveda pa vsak dogodek zahteva pripravo, kar velja tudi za mašo in druga zakramentalna bogoslužja. Mnogi Slovenci smo doživeli čudovito prepevanje s ponavljanjem spevov v Taizéju ali na taizéjskih novoletnih srečanjih mladih, sam tudi čudovito prepevanje s ponavljanji med pravoslavnim evharističnim bogoslužjem v Moskvi. To pomeni, da je navadno pesem tista, ki pomaga, da bogoslužje globlje zaživimo, predvsem njegovo skrivnostno navzočnost Boga med nami. Pravoslavni kristjani zato radi poudarjajo, da so nebesa navzoča med evharističnim bogoslužjem.

– Kako naj sodobni človek v vsej množičnosti ponudbe potegne ročno zavoro, se ustavi in enostavno sprejme Božje odrešenje? Kako to, da se sodobni iskalec ne ustavi pri tem Božjem daru, pri odrešenjskem sporočilu?
Če pogledam z očmi katoliškega duhovnika in prevzamem del odgovornosti za to, da sodobni človek tega, kar išče, ne prepozna v Troedinem Bogu, bi dejal, da je problem v tem, da tako mnogi otroci kot tudi odrasli niso slišali kerigme, prvega oznanila. Niso slišali in res sprejeli glavnega oznanila – Bog nas je ustvaril, Kristus je iz ljubezni umrl, vstal in živi ter nas zbira in njegov Duh gradi cerkveno občestvo!
Danes se na različne načine trudimo s katehezo (poučevanjem) otrok, ne zavedamo se pa, da otrokom nismo uspeli izročiti osnovnega oznanila, ga niso sprejeli in ponotranjili. Otroke pri verouku zalagamo z različnimi podatki, pogosto manj pomembnimi stvarmi, ne poskrbimo pa ali nam ne uspe, da bi jim pomagali sprejeti tisto osnovno veselo oznanilo. Zavedati se moramo, da je kateheza druga stopnja na poti življenja vere. Prva stopnja je sprejetje osnovnega izročila, resnice vere. Tukaj je lahko kritika usmerjena na duhovnike, starše in katehete, da otrokom ne znamo na pravilen način izročiti oznanila Jezusa Kristusa. Znamo izvajati kateheze, večkrat nam pa ne uspeva evangelizirati. Zato moramo vsi prositi Boga za pomoč.
V katoliški Cerkvi na Slovenskem nam trenutno ne uspeva dovolj kerigma (prvo oznanilo: Kristus je Gospod), prav tako nam ne uspeva dovolj mistagogija (poglabljanje v skrivnosti vere in Boga). Še najbolje nam uspeva kateheza, vendar lahko hitro rečemo, da gre samo za faktografsko učenje na enaki ravni kot pri vseh drugih šolskih podatkih in vedenjih. Se pravi ne gre za vprašanje, ali nekdo v to verjame ali ne, pomembno je, da zna nekaj našteti. Boli me, če katehisti, katehistinje ne vzgajamo za skrivnost. Imeti znanje o veri je potrebno, nujno, toda to je premalo, treba je povezati življenje z vero, ga prepojiti in hoditi v življenju skupaj z vstalim Gospodom, ki nas spremlja. Iz Stare zaveze imamo dober vzorec družinske kerigme, družinske kateheze in družinske mistagogije, ko oče ob starozaveznih velikonočnih praznikih razlaga svojim otrokom in družinskim članom, kaj je Gospod storil zanje, za izraelski narod, da jih je izpeljal iz egiptovske sužnosti.
Pot do konkretnega, resnega vernika je preko oznanjevanja kerigme v kombinaciji z dobro katehezo. Ob tem bi zelo izpostavil še obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo, ki poudarja tudi uvajanje v skrivnost odrešenja (mistagogijo). Vsaka maša bi nam morala pomagati, da bi skrivnost mašnega dogajanja čim močneje doživeli. Obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo je vsebinsko bogat, z močno teološko in pastoralno podlago, ki bi lahko postal vzorec in podlaga, seveda s primernimi prilagoditvami, za prihodnost Cerkve glede nove evangelizacije. Uvajanje odraslih v krščanstvo bo najbrž kmalu postalo ena izmed najpomembnejših oznanjevalnih in pastoralnih dejavnosti, kot je to bilo v zgodnji Cerkvi.

– Preprosto vprašanje za konec, kaj sodobni človek išče v vsej duhovni ponudbi? V prvem koraku niti ne odrešenje; omenjate mir, kaj še?
Človek si v največji meri želi biti slišan. Danes je zelo malo poslušalcev, ki bi ljudem, posamezniku prisluhnili, smo pa vsi po vrsti »bombardirani«, zasuti z informacijami. Če pogledava na sodobni svet, ki je prepleten s svetovnim spletom – na njem je zelo malo ali nič prostora, kjer bi lahko mi bili slišani; potrebovali bi še en svetovni splet, kjer bi bilo to mogoče. Oznanila je hvala Bogu veliko, najti moramo vzorce, kjer si bomo verske izkušnje še bolj zavzeto – tudi v živo – podarjali.
Zakaj si veliko ljudi želi biti slišanih? Zato ker so v svojem življenju ranjeni in njihova ranjenost vpije po ozdravljenju. Zato je tudi veliko iskanja pomoči na različnih mestih z željo, da bi bili slišani. Mnogo se jih zateče po pomoč k psihiatrom, psihologom, da bi bili vsaj na duševni ravni pomirjeni. Ampak to je rešitev samo za duševno zdravje. Mnogi gredo dalje in zaupajo različnim šamanom, magom, šarlatanom, ki naredijo samo še
več škode …
Prava pomiritev, prava umiritev, pravo odrešenje pa se zgodi preko Kristusa
z odpuščanjem grehov, ki je velikonočni dar Jezusa Kristusa.

M. Erjavec / sprašuje / in br. kapucin, teolog in prof. Vinko Škafar / odgovarja /, Človek in iskanje presežnega, v: Ognjišče 1 (2022), 32-34.