Velikonočni ogenj
Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje: nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.
Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čim prej prišli do plamena, ki bi vžgal presušene gobe in zakadil v nebo veselo novico, da se je prijelo. Ena prvih aleluj, ki so razprle skale otroškega srca. Takrat se je zame začela velika noč.
Vedno sem bil med počasnejšimi, nisem se maral grebsti, pa se mi tudi ni bilo treba, v mojem »rajonu« ni bilo velike konkurence, zato sem počakal in potem v miru odšel po ulici, potrkal na vrata in ponujal blagoslovljeni ogenj. V roko so mi tisti že navsezgodaj budni, ki so komaj čakali, da pridem, stisnili par tolarjev, čokolado ali pirh – lep občutek, ko si nekaj dobil, si nekaj prislužil za v tistih časih redke priboljške. Predvsem zato mi je bilo v veselje to jutro, otroške oči se pač zasvetijo ob vsakem darilu, tako zelo, da nisem opazil, kako zelo so se šele svetile oči ljudi, ki sem jih obiskal. Nekateri med njimi so skorajda moledovali, naj vstopim, ko sem se vljudno držal na vratih, da jim ne bi z dimom zasmradil stanovanja. Oni pa so želeli ravno to: »Pridi, pridi naprej, da bo cela hiša dišala po blagoslovu.« Pa sem vstopil – in prinesel blagoslov. In vonj po praznikih, tisti prvinski, nerazumljivi občutek, ki ga v sebi nosimo od ranega jutra do noči življenja.
Nositi drugim vonj po praznikih je odtlej zame nekoliko težja naloga. Prav hitro se človek pod bremeni vsakdanjosti ujame v rutino, da dela nekaj istega kot lani, isto kot vedno, samo da spelje. Vendar je čar praznikov, da so vsakič drugačni, čeprav delamo eno in isto stvar. Vendar ni potica nikdar enaka kot lani, nikdar ne moreš enako zapeti iste pesmi, kot je plamen velikonočnega ognja vedno drugačen, večno spremenljiva stvar. To je tisto, kar daje praznikom vonj, narediti nekaj več, spotiti se ob mesenju kruha, zmrzovati v jutru, da prideš do ognja, vedno znova pozdraviti, iti do hiše, kamor si lani nisi upal, narediti nekaj drugače kot bi sicer. Ker tudi Jezus letos ne bo vstal kot lani, drugače bo, drugače mora biti, drugje in na novo ga moram videti, da bi se velika noč zares zgodila. Ker ni stare velike noči, samo konzerva je vedno ista, preluknjana in črna, ogenj pa je vedno mlad.
RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 75.
Moj prvi spomin velike noči hrani podobo moje mame, ki me je lepo oblekla, mi dala v roko enega od kovancev, ki jih je skrbno hranila, da ga je vsak od nas daroval ob tej pobožnosti – molitvi pri božjem grobu. Tiščala sem tisti kovanec kot zaklad, ko smo z mamo in očetom šli v cerkev. Pazila sem, da nisem umazala belih nogavic, da nisem preveč gledala okoli sebe.
V neki podeželski cerkvi je vsako nedeljo opravljal svojo službo organist, ki je znal iz svojega glasbila izvabljati čudovito glasbo. Vsako nedeljo pa je zvesto opravljal svojo službo tudi fant, ki je gonil meh, da so orgle sploh lahko igrale. Ne koncu neke božje službe je fant, vidno zadovoljen, organistu dejal. »Danes sva spet dobro igrala!«
Izraz “učinek metulja” izhaja iz znanstvenih teorij. Pomeni, da majhna, včasih komaj znatna začetna odstopanja na koncu privedejo do velikih sprememb in do verižnih pojavov, ki si jih nismo mogli predstavljati. Če ponazorimo: komaj vidna razpoka na jezu lahko pomeni, da bo jez popustil, nastale bodo poplave, pokrajina bo opustošena, ljudje se bodo morali z dežele preseliti drugam, v velikih predmestjih se bo zaradi priliva prebivalstva povečala socialna stiska, kar bo vplivalo na povečanje kriminala, ki ga bo zatrla le bolj avtoritarna oblast. Med majhno razpoko na jezu in avtoritarno oblastjo sprva ni povezave, po “učinku metulja” pa povezava je in je razvidna.
Na Slovenskem je Marija Tolažnica zavetnica osmih cerkva; dveh župnijskih, dveh božjepotnih in štirih podružničnih.
Apostol karantanskih Slovencev, med katere je prišel iz Salzburga okoli leta 755 in je bil pokrajinski škof s sedežem pri Gospe Sveti. Blaženi škof Slomšek je god sv. Modesta nastavil na zadnji dan meseca marca. Na Koroškem njegov spomin obhajajo 27. 11. skupaj s sv. Virgilom. V zadnjem času se tam pojavlja tudi v naših koledarjih.
Prvi salzburški škof sv. Rupert je pomembna osebnost v zgodovini utrjevanja krščanstva, ki so ga po letu 590 v zahodni in srednji Evropi zasadili irski menihi s sv. Kolumbanom na čelu. Sv. Rupert ni bil Irec, bil pa je navdušen zagovornik irske blage verske vzgoje. Od leta 657 je živel v Wormsu, v Salzburg je prišel okoli leta 690 na povabilo bavarskega vojvoda Theoda. Na ruševinah rimskega mesta Juvavum je zgradil samostan sv. Petra, ki je bil tudi škofijska rezidenca. Kasneje je v okolici obnovil solne rudnike. Ob njih je hitro raslo mesto, ki je po teh rudnikih dobilo ime Salzburg (Solnograd). Škofija je bila še samostanska: opirala se je na misijonska potovanja po deželi, leta 716 je vojvoda Theodo dosegel, da je papež Gregor II. potrdil Salzburg kot stalno škofijsko mesto. Češčenje sv. Ruperta je bilo najbolj razširjeno v slovenskih deželah severno od Drave, ki so bile od leta 811 salzburško misijonsko področje. Južno od Drave se je njegovo češčenje širilo pod vplivom sv. Eme, ki je cerkvam, ki jih je dala graditi, rada dala za zavetnika sv. Ruperta. Najlepša je zrasla v Šentrupertu na Dolenjskem. (sč)
Sv. Rupertu je na Slovenskem posvečenih sedem cerkva, štiri župnijske in tri podružnične. V LJ nadškofiji najdemo na Sarskem (4) (p. c. župnije Ig) najbolj ‘zahodno Rupertovo cerkev’. – V Šentrupertu na Dolenjskem (spodaj) (NM škofija) pa stoji najbolj znana cerkev, posvečena salzburškemu škofu, po katerem je kraj dobil tudi ime. – V MB nadškofiji je sv. Rupertu posvečena cerkev pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah (1) (Sp. Voličina); podružnična pa stoji tudi v Završah (6) (Sv. Vid/Valdekom). – V CE škofiji so tri cerkve sv. Ruperta: župnijski sta v Sv. Rupertu nad Laškim (2) in v Vidmu – Krško, (3) podružnična v Šentrupertu (5) (Gomilsko). (mč)
»Z očetovskim srcem: tako je Jožef ljubil Jezusa, ki ga vsi štirje evangeliji imenujejo “Jožefov sin”. Matej in Luka, evangelista, ki sta osvetlila njegov lik, pripovedujeta malo, vendar dovolj, da razumemo, kakšen oče je bil in kakšno poslanstvo mu je zaupala Previdnost.« Tako se začenja apostolsko pismo papeža Frančiška Z očetovskim srcem (Patris corde), s katerim razglaša posebno Leto svetega Jožefa, ki se je pričelo 8. decembra 2020 in zaključilo 8. decembra 2021. K temu ga je spodbudilo dvoje: pred 150 leti (8. decembra 1870 je papež bl. Pij IX. razglasil svetega Jožefa za zavetnika Katoliške Cerkve; ob liku varuha nazareške družine, ki je svojo pomembno nalogo zvesto uresničeval ‘v senci’, pa papež Frančišek s tem pismom izreka zahvalo in priznanje vsem tistim, ki nas ‘skrito’ rešujejo v teh težkih časih pandemije koronavirusa. »Vsi lahko najdejo v svetem Jožefu človeka, ki je neopažen, človeka, ki živi z nami vsak dan s svojo obzirno dobroto, priprošnjika, oporo in vodnika v težavah.«
Sledovi češčenja sv. Jožefa so vidni že pri prvih cerkvenih očetih, v javnem cerkvenem bogoslužju pa so njegov praznik začeli obhajati šele v 14. stoletju. Papež Gregor XV. je leta 1621 ukazal, naj se god sv. Jožefa (19. marca) obhaja kot zapovedan praznik. Na prošnjo mnogih škofov je papež bl. Pij IX. ob sklepu I. vatikanskega koncila, 8. decembra 1870, sv. Jožefa razglasil za varuha vesoljne Cerkve. Njegov naslednik Leon XIII. je napisal prvo okrožnico o sv. Jožefu; zapisal je, da ga je za vlogo varuha Cerkve izbral Bog sam in sicer s tem, ko ga je postavil za varuha nazareške družine, ki je že vsebovala začetke nastajajoče Cerkve. Papež Benedikt XV. je oktobra leta 1921 raztegnil praznik svete Družine na vso Cerkev. Papeža Pij IX. in Pij XI. sta sv. Jožefu posvetila mesec marec. Med II. vatikanskim koncilom (1962) je papež sv. Janez XXIII. uvrstil ime sv. Jožefa v prvo evharistično molitev, takoj za Marijinim. Papež Frančišek pa je leta 2013 uresničil željo papeža Benedikta XVI., da je ime sv. Jožefa v vseh evharističnih molitvah rimskega obreda. Papež Pij XII. je 1. maja 1955 italijanskim krščanskim delavcem, zbranim na Trgu sv. Petra dejal: »Sporočam vam svojo odločitev, da vpeljemo bogoslužni praznik sv. Jožefa Delavca, ki se bo praznoval 1. maja.« Papež sv. Pavel VI. je v svojih homilijah na praznik sv. Jožefa izpovedoval svoje občudovanje ponižne vdanosti sv. Jožefa svojemu poslanstvu. Papež sv. Janez Pavel II. je 15. avgusta 1989 izdal apostolsko spodbudo Odrešenikov varuh, v kateri je izčrpno opisal lik sv. Jožefa in njegovo poslanstvo v Kristusovem življenju in življenju Cerkve. Benedikt XVI. je v svojih nagovorih (v skladu s svojim značajem) postavljal v ospredje molk in ponižnost sv. Jožefa. Iz spoštovanja do sv. Jožefa si noben papež po izvolitvi ni izbral imena Jožef, veliko pa je bilo papežev s tem krstnim imenom.
Papež Frančišek je s svojim apostolskim pismom Z očetovskim srcem (Patris corde), ki ga je podpisal 8. decembra 2020, napovedal Leto svetega Jožefa. V pismu predstavlja sv. Jožefa pod sedmimi vidiki: Ljubljeni oče, Oče v nežnosti, Oče v poslušnosti, Oče v sprejemanju, Oče ustvarjalnega poguma, Oče, ki dela, Oče v senci.
OČE V NEŽNOSTI: V nazareški družini je Jožef iz dneva v dan in iz leta v leto z očetovsko ljubeznijo spremljal rast Jezusa otroka, dečka, mladeniča. Hranil ga je, učil ga je hoditi, potem ga je uvajal v svoje poklicno delo tesarja. Jezus je v Jožefu videl nežnost Boga, tisto nežnost, po kateri se Božji načrti uresničujejo tudi po človeški slabosti.
OČE V SPREJEMANJU: Jožef brez oklevanja sprejme k sebi Marijo, ko ga angel pouči o njenem materinstvu. Kakor je Bog govoril Jožefu: »Ne boj se k sebi vzeti Marije« (Mt 1,20), se zdi, da govori tudi nam. »Tolikokrat se v našem življenju dogaja, česar ne razumemo in se upiramo, Jožef pa se odpove svojim načrtom in sprejme, kar se mu dogaja, čeprav se mu zdi skrivnostno.« Sprejemanje Jožefa nas vabi, da sprejemamo druge brez zadržkov, take, kakršni so, s posebno ljubeznijo pa tiste, ki so slabotni, kajti Bog izbira, kar je slabotnega. Papež si predstavlja, da je Jezus prejel spodbudo za priliko o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu ob Jožefu.
OČE V SENCI: Poljski pisatelj Jan Dobraczynski je napisal roman o sv. Jožefu z naslovom ‘Očetova senca’ in v njem pokaže, da je sv. Jožef za učlovečenega Božjega Sina senca nebeškega Očeta. »Oče se ne rodi,« piše papež. »Oče se postane. In ne postane se le zato, ker se spravi otroka na svet, ampak ker se odgovorno sprejme skrb zanj … Vsak otrok prinaša s seboj neko skrivnost, nekaj novega, ki se lahko razodene le s pomočjo očeta, ki spoštuje njegovo svobodo.« Svoje pismo papež Frančišek zaključuje z molitvijo iz nekega starega francoskega molitvenika, s katero vsako jutro že štirideset let sv. Jožefu izroča svoj dan in svoje delo.
V Letu svetega Jožefa (do 8. decembra 2021) je z raznimi oblikami češčenja in pobožnosti njemu v čast mogoče doseči popolni odpustek pod običajnimi pogoji (zakramentalna spoved, sveto obhajilo in molitev po namenu svetega očeta). Prejme ga lahko, kdor svoje vsakdanje delo priporoči varstvu sv. Jožefa, in vsak, ki mu v molitvi priporoča brezposelne, da bi našli primerno delo. Prejmejo ga verniki, ki zmolijo litanije sv. Jožefa s prošnjo za preganjane kristjane. Popolni odpustek morejo doseči verniki, ki zmolijo katero koli od Cerkve odobreno molitev v čast sv. Jožefu, na primer K tebi, o sveti Jožef, zlasti ob posebnih dnevih: 19. marca, 1. maja, 19. vsak mesec in vsako sredo, ki je po starem izročilu njemu posvečen dan. Papež želi, da bi v tem času svetovne zdravstvene krize na priprošnjo sv. Jožefa popolni odpustek prejeli ostareli, bolniki, umirajoči in vsi, ki so zaprti med štiri stene, če se s pobožno mislijo obrnejo k sv. Jožefu in Bogu zaupno izročijo svoje bolečine in svoje trpljenje. Zaradi njegove vloge v sveti nazareški družini častimo sv. Jožefa kot varuha družin, zato papež za prejem popolnega odpustka v tem letu toplo priporoča molitev rožnega venca v družinah in med zaročenci, da se ustvari ozračje ljubezni in molitve, ki je vladalo v sveti Družini.
OČE V SENCI