“Potrudimo se in ljudem pomagajmo odkriti to, kar je čudovito v krščanstvu”

Gospoda Maksa sem (nevede) obiskal le malo pred 70. rojstnim dnevom. Tako je nova knjiga Pričevalci vstalega Kristusa, ki je izšla pri Ognjišču, nekako počastila njegov jubilej. Ker sva oba ljubitelja knjig, je pogovor zlahka stekel in, ker se poznava, sva se tikala. Čeprav se ima za “preprostega župnika”, je iskrivo odgovarjal na vprašanja.

– V knjigi duhovnih vaj si obravnaval več vrst molitve, zlasti molitev psalmov. Kakšen pa je tvoj pogled na molitev rožnega venca? To molitev nam Cerkev priporoča v mesecu oktobru.
Molitev rožnega venca bi mi morala biti blizu že zaradi tega, ker sem rojen na god Rožnovenske Matere Božje leta 1951. V ozadju molitve rožnega venca vidim sto petdeset psalmov. Toliko zdravamarij so imeli trije deli rožnega venca dokler ni sv. Janez Pavel uvedel še četrti, svetli del. V psalmih se zrcalijo življenjske izkušnje. Ob branju psalmov doživljam Boga, bližnjega in samega sebe. Tudi v molitvi rožnega venca vidim podobo Jezusa Kristusa od njegove mladosti prek javnega delovanja, najtežjih trenutkov njegovega življenja do poveličanja in vse do prihoda Svetega Duha ter poveličanja njegove matere Marije. V svetlem delu rožnega venca vidim Jezusovo bližino človeku: ko je na svatbi v Kani rešil mladoporočenca iz stiske, ko je zmanjkalo vino … Velikokrat gledamo na Jezusa in Marijo abstraktno, pa sta nam tako blizu. Tudi Marija je bila ‘življenjska’, saj je ona prva opozorila na zadrego novoporočencev, da nimajo vina.

– Nekatere odbijata dolgost in ponavljanje pri rožnem vencu.
Meni je rožni venec zelo blizu, čeprav ga včasih težko molim, ker je daljša molitev, in sem raztresen, utrujen, a pri rožnem vencu sem zazrt v Boga in v človeštvo, v dogajanje na svetu. Zazrt sem v svojo župnijo in težave ljudi …
Ko mi kdo omeni dolgost rožnega venca, mu odgovorim, kako dolgo se sodobni človek zadrži pred ekranom televizije, računalnika ali mobilnika. Tam mu ni nič predolgo. Ponavljanje pa je stalnica v našem življenju. Ljudi vprašam: zakaj pa imate vsak dan kosilo? Zakaj ga ponavljate in zakaj potem ne kosite samo enkrat na teden in večerjate enkrat na mesec, da ne bo ponavljanja? Po molitvi rožnega venca smo stalno povezani z Bogom, ki je “Življenje našega življenja”.

Rad premišljujem učlovečenje Božjega Sina. Morali bi ga bolj poudarjati. Zato pričakujem, da bo prišel papež, ki bo praznik Gospodovega oznanjenja (25. marec) razglasil za zapovedan praznik. Samo kristjani sprejemamo to resnico, da se je Bog učlovečil, drugim veram in filozofijam se je zdela ta resnica nesprejemljiva.

– Po slovenskih domovih so v preteklosti vsak večer molili rožni venec. Ali imaš ti kakšne spomine na tako družinsko molitev?
Imam zelo lepe spomine, ker so me starši vzgajali k normalni pobožnosti. Pozimi, ko so bili dolgi večeri in manj dela na polju, smo zmolili ves rožni venec, poleti pa eno desetko. Starši me niso takoj kregali, če sem kot otrok zadremal ali se poigral z bratom in sestro. Pri rožnem vencu mi je bilo lepo, ker sem imel ob sebi starše ter brata in sestro. Tako sem že v otroštvu začel sprejemati krščansko vero, ki mi ni bila vsiljena, čeprav je bila v marsičem tradicionalna. Tradicionalna v zdravem pomenu, da me ni odbijala. Danes opažam, da nekateri starši s svojo napačno vzgojo ‘pomagajo’ otrokom, da postajajo ateisti. S svojo grobostjo ali ko ne dajo zgleda … Sami ne grejo k maši, otroka pa silijo: »Mulc, zgini k maši, da ti bo župnik dal listek!« Ni listek glavni, ampak oče in mati, ki sta pri maši z otrokom. Če so starši z njim pri maši, listkov ni treba. Duhovniki bi se morali potruditi in ljudem pomagati odkriti to, kar je čudovito v krščanstvu.

– V knjigi Pričevalci vstalega Kristusa so predvsem duhovne vaje za duhovnike in škofe. Kaj pa lahko najde v njej laik, ki si želi duhovne poglobitve?
Posamezne meditacije sem skušal tako sestavljati, da bodo nekatera razmišljanja lahko vzeli v roke tudi laiki. Na primer meditacija o Abrahamu, govori o veri, ki je potrebna ne samo posvečenim osebam, ampak slehernemu človeku. Vsak lahko pride v stisko in se mora odločiti ali za Boga ali za kaj drugega. Abraham je postavil Boga na prvo mesto. Podobno je z razmišljanjem o Mojzesu. Dalje o apostolu Pavlu, kako v svojih pismih govori o življenju družine, človekovi sreči, smislu življenja … Tudi razmišljanje o svetnikih je namenjeno vsem ljudem.
S svojimi razmišljanji sem želel biti blizu ljudem, saj sem ves čas svoje duhovniške službe deloval na župniji od (nedeljskega) kaplana, prek župnika in dekana. Srečal sem se z vsemi sloji vernikov (meščani, podeželani, tržani …). Dodobra sem spoznal človeške stiske.

– Zanimivo, da si tudi aktualen, saj v knjigi pišeš o islamu.
Skušal sem najti nekaj vzporednic, ker nekaj sorodnosti med krščanstvom in islamom tudi je (glede molitve, posta in miloščine). Koran je nastal šeststo let po Kristusu. Mohamed je upošteval veliko stvari, ni pa upošteval velike modrosti Svetega pisma (ni nobenega psalma, ni Jezusovega govora na gori, ni Salomonove modrosti, čeprav omenja tako Davida kot Salomona in Kristusa … ).
Mohamed v nas kristjanih gleda vernike, ki verujemo v tri bogove, ne v enega Boga. Ima nas za “trobožce”, ne enobožce. Včasih nas ima za nevernike. Ne more razumeti učlovečenja in pravi, da Bog ne more imeti sina. Nekemu muslimanu sem omenil misel sv. Avguština: Če se že navadna voda razodeva na tri načine kot led, voda in para, kako se ne bi Bog mogel razodevati na tri načine! Pa je Bog, ki je ustvaril vodo in je voda samo odsev Boga, ki je Življenje samo. Avguštin je našel čudovite primere iz narave! Podobno Jezus. Tudi jaz sem skušal pisati preprosta razmišljanja in sem vesel, da ste jih izdali pri Ognjišču.

– Sam praviš, da je nenavadno, da navadnega župnika pokličejo, da ima duhovne vaje za škofe. Kako se je to zgodilo?
Nadškof Zore me je poklical po telefonu. Najprej sem mislil, da bo od mene želel vse kaj drugega. Potem pa je dejal, da so se s škofi dogovorili, da bi vodil duhovne vaje zanje. Vprašal sem ga za vzrok: ali niste mogli nobenega najti, ali pa želite, da vam spregovori nekdo “s terena”? Rekel mi je: »To drugo drži. Da bi župnik spregovoril iz prakse. Škofje smo med ljudmi, a vsega ne vemo. Ti pa si stalno med ljudmi in lahko nam marsikaj poveš, kar bi potem mi lahko upoštevali pri opravljanju škofovske službe. Da poveš lepe stvari, ki jih doživljate duhovniki, pa tudi težke in problematične stvari.«
V dveh premišljevanjih sem škofom predstavil besede sv. Alfonza Ligvorija, ki je škofom svetoval izredno praktične stvari. Nasvete je napisal pred dvesto leti, pa so še danes izredno aktualni. Med drugim jim je svetoval: nikoli ne smete imeti premalo časa za župnike. Oni so vaša desna roka. Raje opustite druge stvari, kakor da bi zanemarjali stik z njimi. Škofom sem skušal iskreno spregovoriti tudi o preizkušnjah, ki jih nekateri duhovniki doživljajo v svoji osamljenosti, ko morajo sami delati vse “od a do ž”. Marsikateri duhovnik o svojih težavah ne želi spregovoriti ne z župljani ne s škofom, ampak trpi sam in nihče ga ne vidi. Popularnih duhovnikov, ki znajo nastopati in biti všečni, je samo nekaj. Veliko duhovnikov pa ogromno naredi, a to ne pride v javnost. Sicer pravi duhovnik, ki dela in gara za Božje kraljestvo, niti ne želi, da se to preveč razglaša. Včasih se pa nanje pozablja. In škofom sem svetoval, naj bodo čim bolj povezani z nami duhovniki. Prav je tudi, da škof brani duhovnika, dokler je mogoče. Seveda ga ne more braniti, če je naredil kaj hudega. V tem primeru mora storiti potrebne korake.

– Pripravil si se na duhovne vaje in jih govoril. Torej nisi knjige napisal v smislu, da si sedel za mizo in začel pisati, ampak si zbral to, kar si že imel pripravljeno. Zakaj si se odločil, da razmišljanja izdaš v knjigi?
Veliko berem. Knjig ne berem površno, ampak s svinčnikom v roki. Profesor, znani psiholog Anton Trstenjak, nam je svetoval, naj ne beremo na hitro, ampak intenzivno: »S svinčnikom v roki podčrtuj, delaj klicaje in vprašaje. Ko sem bral knjigo, je že nastalo polovico moje nove knjige,« je dejal. »Berite pa samo dobre knjige!« je še dodal.
Sam berem in kupujem knjige. Tudi vaše od Ognjišča. Všeč so mi, ker niso drage, da jih ljudje lahko kupijo. Raje imam manj razkošne knjige, a poceni iz z dobro vsebino. Naj tu še dodam, da že dolgo spremljam revijo Ognjišče. Dobival sem jo tudi k vojakom in jo tam bral. V mladostnih letih mi je pomagala na poti vere in pri iskanju odgovorov na življenjska in verska vprašanja.

– V svoja razmišljanja velikokrat vpletaš odlomke iz književnosti. Zlasti slovenske pesnike in pisatelje.
Iz razmišljanj se vidi, da imam rad tudi nekatere ruske pisatelje (Tolstoj, Dostojevski, Solženicin), ki so zelo globoko prodrli v globino človeške duše in njenih problemov. Gradili so na Svetem pismu. Za Dostojevskega je znano, da je imel na nočni omarici Sveto pismo in skoraj vse romane začenja z navedkom iz Biblije. Omenjeni ruski pisatelji so mi všeč, ker niso abstraktni, ampak so blizu človeškemu življenju. Ko berem Cankarja opažam, da so v ozadju omenjeni Rusi, saj je rad bral Dostojevskega in Tolstoja. Ta sporočila sem skušal vključiti v vsako meditacijo. Temelj vsakega razmišljanja je sicer bilo Sveto pismo, kjer so obdelana skoraj vsa človekova izkustva. Pesniki in pisatelji so silno globoko prodrli v temelje človeškega bivanja. Pomislimo samo na Prešerna. Kaj je naredil v Krstu pri Savici! Podal je zgodovino slovenskega naroda, ki je povezana s krščanstvom. Je človek izjemne globine. Čudim se, kako so ga včasih imeli za agnostika, dvomljivca. Res je bil zelo svobodomiseln, a nikoli ateist. V globini je nosil vero v Boga.

– Zanimivo je, da si našel toliko ‘krščanskega’ pri književnikih.
Zelo blizu mi je Župančič, čeprav so ga po vojni pri nas razglašali za brezverca. Ni res! Koliko lepih verzov o veri ima. Pomislimo na pesem Naša luč, kjer pravi “vse je mračno duh nam seva k Bogu pota razodeva”. Ne gre za brezverstvo, ampak za vero, ki jo je znal izredno dobro upesniti. Pravijo, da je obvladal največ besed (okrog osemdeset tisoč, običajno jih človek uporablja pet do deset tisoč). Prav tako mi je blizu Srečko Kosovel. Vedno znova občudujem, kako je tako mlad (umrl je star komaj dva in dvajset let) imel tako globino in tako preroškost. Videl je v prihodnost sveta in človeštva. Kako je že takrat napisal, da Evropa umira! Za Dragotina Ketteja pravijo, da je bil najbolj duhoven. V ciklusu pesmi Moj Bog ima Boga za luč, ko pravi: Luč je samo ena in samo ena več kot enega življenja vredna in več kot ene smrti. V tej pesmi se je izpovedal in pokazal, kdo je in kako je Boga dal na prvo mesto in kako mu je tudi v naravi vse oznanjalo o Bogu.
Omenil sem že Cankarja, imam pa rad tudi Finžgarja. Bil je župnik in mi je tudi zato zelo blizu. Ima izjemno sočen jezik. Zdi se mi, da je v enih črticah premagal celo Cankarja. Ena najčudovitejših črtic je Selskega župnika sveti večer. Ko sem jo prvič prebral skoraj nisem mogel verjeti, kako je on videl trpljenje duhovnika, ki je osamljen. V to črtico je izlil svoje stiske in težave. Dalje premalo poudarjamo Ivana Preglja. Bil je izreden bogoiskatelj. Prebral sem skoraj vsa dela Alojza Rebule. On je po svoje spoštoval pesnika Kocbeka. Tudi jaz ga imam rad, čeprav je bil v odnosu do komunistov naiven, vendar ima zelo lepe pesmi.

– Kdo te je navdušil za branje književnosti in ti v literaturi pomagal odkrivati bogata krščanska sporočila?
Vesel sem, da sem na Poljanski gimnaziji imel profesorico slovenščine, ki si je upala posredovati duhovna sporočila naših pesnikov in pisateljev, čeprav je bil takrat še komunizem. Ni zavračala njihove vere, ampak je povedala tisto, kar je bilo res.

– Če navajaš pesnike in pisatelje, to pomeni, da jih tudi bereš. Danes si ljudje ne vzamejo več časa za branje knjig. Tudi duhovniki vse manj berejo, ker so obremenjeni. Kdaj ti najdeš čas za branje?
Ko sem bil župnik v Ribnici, ki je velika župnija in kjer je bilo ogromno dela, sem težko našel čas za branje. Sem nočna ptica in rad berem zvečer in ponoči. Imam precej ‘kondicije’, da lahko berem do dveh zjutraj. Pišem pa še dlje. Najbrž sem to ‘podedoval’ od očeta, ki je imel manjšo mizarsko delavnico, in ni imel visoke izobrazbe, je pa po težkem delu, ki ga je opravljal čez dan, vsak večer do poznega bral. Tudi mama je rada brala, a jo je oče v tem prekašal. Sedaj v Begunjah lahko več berem, saj najdem kakšen trenutek za branje tudi podnevi. Najbolj pa seveda izkoristim večere. Ne počnem drugih stvari. Računalnik uporabljam samo za pisanje, mi je nekakšen pisalni stroj. Tudi televizije ne gledam veliko. Podobno je s pametnim telefonom. Uporabljam pa ‘klasična’ sredstva za pridobivanje znanja.

– Tako “nabiranje modrosti” se potem pozna pri oznanjevanju, zlasti pri pridigah.
Kljub temu, da ne uporabljam modernih sredstev, razen kar je nujno, se ne ustrašim tistih, ki uporabljajo moderna sredstva za pridiganje. Opažam, kako nekateri duhovniki na hitro natisnejo nekaj s spleta in potem to preberejo. Morali bi vsaj povedati, kdo je tisto sestavil. Jaz pa veliko preberem, potem pa dodam še kaj svojega in potem skušam prosto ali napol prosto govoriti. Seveda mora biti za takim nastopom znanje. Prebrano je treba premisliti (meditirati) in se o tem pogovarjati. Jaz se z duhovniki rad pogovarjam tudi duhovne stvari. Imamo toliko možnosti za srečevanja. Kot dekan sem skušal pri pogovorih na srečanjih vedno vključiti praktično duhovnost. Ne ‘težke’ filozofije, ampak da smo imeli od pogovora neke koristi.

– Ali si zaskrbljen nad to “nebralno kulturo”, ki se ji tudi duhovniki ne moremo izogniti?
Ko pridem na obisk k duhovniku, pogledam tudi knjižnico. Starejši imajo večinoma še precej bogate knjižnice. Kjer duhovnik nima veliko knjig, čutim, da ni globine in da žrtvuje premalo časa za to, da bi “polnil akumulator”, in bi lahko potem dajal. Ljudem lahko daješ, če si si z duhovnim branjem napolnil akumulator. Včasih je večina duhovnikov brala knjige, danes pa ne več. Še vedno velja: povej mi, kaj bereš, in povem ti, kdo si. To je škoda za oznanjevanje. Duhovnik mora biti močen v oznanjevanju. Pomislimo na apostole. Ko so imeli veliko dela, so posvetili diakone, ki so skrbeli za praktične stvari, sami pa so se posvetili molitvi in oznanjevanju. Verniki tudi začutijo, ali si dozorel za pridigo, ali si pridigo na hitro sestavil skupaj. Opazijo, če ne govoriš iz srca. Pridige ne more biti brez molitve, saj mora biti pridiga izmoljena. Potem lahko iz duhovnega bogastva daješ ljudem.
Ko sem bil še kaplan, mi je prof. Viktor Korošec, vodilni strokovnjak za babilonsko pravo, predaval pa je rimsko pravo in je prišel vsak dan k maši k sv. Jakobu, dejal: »Pridigajte tako, da bomo poslušali mi, univerzitetni profesorji, in da vas bodo razumele branjevke s tržnice. Le naivni in ‘šlampasti’ ne bodite! Pa podkovani z znanjem morate biti.«

– Poleg branja si tudi sam ustvarjalen. Napisal si več knjig. Med drugim tudi knjigo o stricu, škofu Jožetu Kvasu. Kako in s čim te je on nagovarjal?
Škof Jože kvas je bil brat moje mame. Pretresen sem bil, ko so mi – najbrž sem končeval osnovno šolo – povedali, kako je on sploh lahko postal duhovnik. V družini je bilo osem otrok. Bili so revni. Nikjer ni bilo nobenega denarja. Videli so, da je sposoben in tudi domači župnik je želel, da bi študiral, toda denarja ni bilo nikjer. Zato se je moja mama odločila, da bo šla v zavod Marijanišče kuhat in gospodinjit. Polovico vzdrževalnine je dala ona od svoje plače, polovico pa je dal rojak, kanonik, bolj znan kot skladatelj, dr. Franc Kimovec. Podpiral je tudi druge bogoslovce. Podobno je bilo z menoj. Bili smo revna družina in sta mi pri študiju pomagala domači župnik in duhovnik, ki je stanoval na podružnici. Sledni je ves denar, ki ga je prihranil, dal za bogoslovce. Živel je skromno in podpiral kar pet bogoslovcev.

– Imaš nanj kakšen otroški spomin?
Stric je običajno enkrat na leto prišel domov. Takrat so duhovniki malo hodili domov. Doživljal sem ga kot veselega duhovnika. Tudi njegovo škofovsko geslo je bilo: Služiti z veseljem. Ni bil zagrenjen, čeprav je postal duhovnik v težkem obdobju. Posvečen je bil v trenutku, ko so begunci v Vetrinju zvedeli za tragedijo pobitih v Kočevskem Rogu. Če bi šel on z njimi, bi tudi njega ubili. Bil je kaplan v Bovcu. Potem ga je zasliševal Zdenko Rotar in stric je bil nekaj mesecev v zaporu. Da bi ga umaknil pred udbovskim preganjanjem, ga je škof Vovk poslal za župnika v Belo krajino. Po župnikovanju v Stopičah, je postal kanonik v Novem mestu, potem pa je prišel v Ljubljano, kjer je postal pomožni škof.

– Z njim je bila stalno tvoja teta, ki mu je gospodinjila.
Najprej je bila pri njem moja mama. Rada je šla z njim, ker mu je že prej pomagala in on jo je tudi povabil za gospodinjo. Mama je bila edina od sorodnikov pri njegovem mašniškem posvečenju. Potem pa se je brat smrtno ponesrečil v gozdu. In moja stara mama, ki je dobro poznala otroke, je dejala, naj se Micka (moja mama), ki je bolj za kmetijo, vrne domov. Teta Manca (mamina sestra) pa naj gre ‘kuhat’ Jožetu (stricu). In tako se je zgodilo. Sestri je bil vedno hvaležen, ker mu je stala ob strani.

– Škofa Kvasa se spomnim kot izredno dobrohotnega in preprostega človeka.
V bogoslovju so ga imenovali “sveta preprostost” (sancta simplicitas). A ta preprostost in dobrohotnost se je obrestovala. Pripovedoval mi je, da so si nekateri duhovniki upali priti samo k njemu domov, ne na škofijo. Zgodilo se je, da se je cel dan pogovarjal s takim duhovnikom. Včasih je bil po teh pogovorih izredno izmučen. Poslušal je probleme duhovnikov, jih tolažil in spodbujal. To je bila njegova veličina. V tem mi je bil zgled. Naj še dodam, da me nikakor ni silil za duhovnika. Bil je vesel, ko sem mu povedal za svojo odločitev, silil pa me nikakor ni! Na poti duhovništva mi je pomagal. Bil je novomašni pridigar, a mi je dejal: »Nič ti ne bom zameril, če boš dobil koga drugega.« Pa je bil tudi srebrnomašni pridigar.

– O njegovi dobroti pričajo ljudje, ki so povedali, kako so v neki družbi govorili o napakah duhovnikov. On je sredi pogovora vstal in dejal: »Pojdimo raje molit!« Lep poduk. Tudi za naš čas, ko se veliko slabega sliši o duhovnikih in ko tako mediji in ljudje to razglašajo.
Bil je velik v tem, da je v vsakem, tudi problematičnem duhovniku, skušal videti nekaj dobrega. Vedel je, da ni rešitev v tem, da takega duhovnika obsojaš ali mu očitaš, ampak da moliš zanj. Ko je nastopil svojo škofovsko službo nadškof Alojzij Šuštar, je dejal: Molite zame in mi pomagajte! To smo najprej dolžni narediti. Ne obsojaj duhovnika, zlasti če nimaš nobenih dokazov. Pa tudi če imaš dokaze, ni rešitev, da ga obsojaš ali ponižuješ, ampak da mu pomagaš. Pomislimo na Jezusovo ravnanje. Kakšen je bil njegov odnos do apostola Petra, ki ga je zatajil! Ni ga zavrgel, ko je prišel skesan k njemu. Prepričan sem, da bi odpustil tudi Judu Iškarjotu, če bi ga skesano prosil odpuščanja. Duhovniki doživljamo, kako nekatere obsojajo. Menim, da je treba raziskati, kaj je res in kaj ni res, kajti za svoje trditve moraš imeti dokaze. Vedno sem vesel, če so laiki do mene iskreni in mi povedo, če naredim kaj narobe, in se skušam poboljšati. Pomagajo mi, če imajo pravo, dobrohotno kritiko. Ne pa, da kritizirajo brez pravih dokazov in jemljejo dobro ime. Tudi take primere poznamo. Če je pa kateri duhovnik res storil hudo grešno dejanje, mora slediti pokora.
Vedno imam pred očmi Jezusov odnos do otrok, do žena, predvsem pa do grešnih in problematičnih ljudi. Kdor je prišel k Jezusu in je bil skesan, mu je odpustil in mu omogočil, da je začel novo življenje. Prešuštnice, ki so mu jo pripeljali, da bi jo tudi on obsodil, Jezus ni obsodil. Tako ji je omogočil, da se je spreobrnila. Danes pri nekaterih opažam pomanjkanje take drže. Opažam pa veliko trdosrčnost v sodbah in obsodbah. Tudi če ima kakšen duhovnik napake ali probleme, je cela župnija odgovorna, da mu pomaga. Jaz kot duhovnik sem odgovoren za župnijo in da se trudim, da sem dober župnik, obenem pa upravičeno pričakujem, da župljani molijo zame in mi pomagajo ter svetujejo. Prav tako pričakujem, da so dobrohotni kritiki. Duhovniki ne smemo zavreči vsake kritike, saj se moramo zavedati, da tudi verniki marsikaj prav vidijo, a včasih to storijo premalo dobrohotno. To lahko povzroči, da bo tudi manj duhovnih poklicev.
Ko si med ljudmi, kmalu ugotovijo, kdo si. Če začutijo, da si pristen in spoštljiv ter ceniš vsakega človeka, bo to tebe obvarovalo in ljudje bodo dobili boljši odnos z duhovnikom, da nas ne bi tako opravljali in povezovali s slabim. Pogrešam pa tudi, da bi duhovniki sami drug drugega znali dobrohotno opominjati in spodbujati k dobremu. Tako dobrohotno, da se drugi ne bo zaprl, ampak da bo začutil, da si njegov pravi prijatelj in mu želiš pomagati.

RUSTJA. Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 6-10.