Job, svetopisemski trpin (10. maj)
Svetopisemski trpin, osrednja osebnost po njem imenovane svetopisemske knjige, vzor bogaboječega moža.»Zanimiva in poučna je Jobova pravda z Bogom: kako si je počasi utiral pot iz brezizhodnega položaja, v katerem se je znašel,« razlaga biblicist Jurij Bizjak. »Kako se mu odpirajo oči, razberemo iz njegovih devetih govorov. V prvem občuti Boga kot svojega nasprotnika, v drugem nadaljuje svojo pritožbo, v tretjem Bogu očita, da poštenega pokončuje prej kakor krivičnega, v četrtem preide v napad, v petem pa že išče pomoči pri Bogu; v šestem gre še dalje: Bog ni več Jobov nasprotnik niti zaveznik, temveč dobrotnik, v sedmem zahteva, naj Bog krivičnike kaznuje, v osmem že na vso moč išče Boga, v devetem, zadnjem se popolnoma opre na Boga in njegovo modrost. 
Bog Joba potrpežljivo posluša in mu na koncu z dvema čudovitima odgovoroma, s katerima Jobu razodeva svoje znanje in moč. Že po prvem Božjem odgovoru Job prizna: »Glej, premajhen sem. Kaj naj ti odgovorim? Svojo roko si polagam na usta. Enkrat sem govoril, pa ne bo več poskušal, dvakrat, pa ne bom nadaljeval« (Job 40,4-5). /iz knjige Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 275-276)/.
Svetopisemskemu Jobu je pri nas posvečena p. c. v Sinji Gorici (Vrhnika – LJ).
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99
Leta 1988 ali 1989 sem v bližini Rima prvič poslušal znamenitega karizmatičnega duhovnika Luigija Giussanija, ustanovitelja velikega gibanja Comunione e liberazione. V nabito polni kino dvorani nam je govoril o veri in razumu. Poudaril je, da je krščanstvo izrazito razumska religija.
»Prepričan sem in tudi nekatere statistike govorijo tej trditvi v prid, da je tudi med mladimi prav veliko takih, ki naravnost hrepenijo po duhovno bogati, človeško prepričevalni in umetniško dovršeni stvaritvi, kakršna se nam najpogosteje ponudi v obliki knjige,« je v Ognjišču oktobra 1983 zapisal Marijan Brecelj v svoji zanimivi prestavitvi ekslibrisa – umetniško oblikovanega znamenja lastništva knjige. »Bil je eden zadnjih goriških enciklopedistov, saj je živel od knjig, za knjige in sredi knjig,« so zapisali tisti, ki so ga dobro poznali, ko je sestra Smrt pred dvema letoma zaprla knjigo njegovega življenja. V slovensko, posebej primorsko kulturno zgodovino se je zapisal kot bibliograf, publicist, pesnik, prevajalec, urednik in domoznanec. Talente, ki jih je prejel v zibelko, je s svojo čebeljo marljivostjo ohranjal in bogatil. Tudi najbolj dragocenega – dar vere v duhu sv. Frančiška.
V rojstnem kraju je dokončal pet razredov italijanske osnovne šole, šolanje je nadaljeval v Gorici. V deških letih je bil njegov dobrotnik in vzornik Josip Fon, do leta 1934 župnik v Ajdovščini, potem pa v Vipolžah. Drugi razred je obiskoval v Castelleriju pri Vidmu, kamor se je zaradi vojne umaknilo iz Gorice malo semenišče. Septembra 1947 je postal dijak novoustanovljene gimnazije v Šempetru pri Gorici. Dejavno se je vključeval v dijaško delovanje predvsem kot mlad literarni ustvarjalec. Po maturi leta 1951 se je odločil za študij slavistike na univerzi v Ljubljani, toda po šestih semestrih je študij opustil. Že med študijem si je ustvaril družino. V zakonu z Marjetico Bolčina se jima je rodilo pet otrok, dve hčeri in trije sinovi. V upanju, da bo študij dokončal, se je leta 1954 zaposlil v novogoriški študijski knjižnici in bil njen prvi strokovni delavec. Ustrezno izobrazbo si je pridobil z lastnim študijem in z obiskovanjem tečajev v NUK. »Kot katoliški izobraženec je znal na svojem delovnem mestu ohranjati in braniti svoje nazore, razumevati drugače misleče« (Branko Marušič). Dejavno se je vključil v župnijsko življenje na Kostanjevici, kjer je nad petdeset let skrbel za samostansko knjižnico. Leta 1959 se je za nekaj mesecev zaposlil v knjižnici v Kopru, vrnil se je v knjižnico v Novi Gorici, ki je dobila nove prostore in novo ime Goriška knjižnica. V njej je služboval kot knjižničar in vodja študijskega oddelka do leta 1978, potem pa je bil zaposlen vse do upokojitve (1990) v knjižnici Goriškega muzeja s sedežem v gradu Kromberk.
Da, papež Frančišek je z razglasitvijo Leta sv. Jožefa spodbudil, da se več govori in piše o sv. Jožefu in poudarja njegovo vlogo. Zgoščeno je o češčenju sv. Jožefa in o papeževem apostolskem pismu Z očetovskim srcem v 
Slavni irski dramatik George Bernard Shaw, se je malo pred smrtjo pogovarjal z nekim novinarjem. Ta ga je vprašal: »Gospod Shaw, v življenju ste se srečali s številnimi znanimi ljudmi. Spoznali ste kronane glave, svetovno znane pisatelje, igralce in druge umetnike … Če bi vam bilo dano še enkrat živeti in bi lahko izbirali, katera od teh osebnosti bi radi bili?«
Ko je Bog sedmi dan končal delo stvarjenja, je razglasil praznik.
Naš svet se spreminja veliko hitreje, kot si predstavljamo. Naš svet je v nevarnosti. A skupaj še lahko najdemo rešitev. V tokratni temi meseca predstavljamo resnice in dejstva o globalnem segrevanju, o njegovih začetkih in možnih rešitvah v prihodnosti, o njegovih vzrokih in posledicah ter o tem, kaj lahko naredimo sami in kaj lahko naredimo skupaj …
TOPLO IN HLADNO ALI NEKAJ VMES?
A ker je Zemljina površina omejena, potrebe po novih površinah za kmetovanje pa vedno večje, strokovnjaki iščejo nove rešitve. Ena izmed njih je navpično kmetovanje. To je način gojenja rastlin v zaprtih prostorih, podobno kot bi imeli večnadstropno toplo gredo. Rastline rastejo v loncih, v katere jim dodajajo vodo z minerali. Zaradi rasti v zaprtih prostorih bi bile rastline zavarovane pred škodljivci in neugodnimi vremenskimi pogoji, zato bi lahko bil pridelek večji. Tak način pridelave zelenjave bi bil primeren za mestna središča, saj ne zavzema veliko prostora, hkrati pa se tako precej zmanjša razdalja od ponudnika do trgovine, posledično je tudi manj izpustov toplogrednih plinov.
Umetna drevesa iz mahu
KAJ LAHKO SAMI NAREDIMO ZA BOLJŠO PRIHODNOST?
VPRAŠANJE ZA PREMISLEK
Čeprav se sliši duhovnost Asiškega zelo poetična, pa ni papež nič kaj poetičen pri analizi trenutnega stanja. Ugotavlja, da se omenjena sestra – narava – danes »pritožuje zaradi zla, ki ji ga povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, s katerimi jo je obdaril Bog«. Papež opozarja, da smo rasli »z mislijo, da smo njeni lastniki in gospodarji ter da nam je dovoljeno njeno ropanje«. Gre za to, da človek ruši rajsko srečo in dobrine, ki nam jih Bog podarja. To danes vidimo ob že omenjenem dvigu temperature zaradi industrijske revolucije, ekstenzivne živinoreje in ob potrošniški miselnosti, ki kopiči vedno več odpadkov. Ta malomarnost, pri kateri sodelujemo vsi, nas je pripeljala do ekološke krize, ki jo je pravilno ocenil že papež Pavel VI. Šlo naj bi za »nepričakovano posledico« nenadzorovanega človekovega delovanja. S takšnim delovanjem tvegamo, da ne bomo uničili le Zemlje, ampak tudi nas same, saj smo od nje odvisni.