Revija - Revija Ognjišče

Rastem s knjigo – ali res?

Napisal Marko na 21. aprila 2021. Objavljeno v MP Tema meseca.

Tokratna tema meseca je malce »drugačna« – namenjena je mladim in njihovim staršem. Za spodbudo, da bomo kritični in dejavni kristjani v družini in v družbi. Vsi – vi mladi in mi »starci«.

Zakaj Rastem s knjigo

Rastem s knjigo

Vsako leto s pomočjo javnega razpisa strokovna komisija izbere dve slovenski mladinski deli, eno za sedmošolce in eno za dijake prvih letnikov. Ti prejmejo vsak svoj izvod izbrane knjige ob organiziranem obisku najbližje splošne knjižnice, na katerem se s knjigo in njenim avtorjem podrobneje seznanijo. Poleg tega na šolah med letom s sofinanciranjem Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS in Društva slovenskih pisateljev potekajo srečanja učencev in dijakov z avtorji izbranih knjig.

Izpostavljamo problematiko normaliziranja osnovnošolske spolnosti, ki jo prinaša knjiga Jaz sem Andrej. Letos jo bodo sedmošolci (12-letniki) dobili v dar »od države«. Vstopanje v spolni odnos ob koncu osnovne šole je opisano kot povsem normalno. Kaj je projekt Rastem s knjigo? Zakaj je normaliziranje spolnosti problem? Kako lahko starši postopamo?

SPOLNOST BREZ ODGOVORNOSTI oz. JAZ SEM ANDREJ
Mladinski roman Vinka Möderndorferja Jaz sem Andrej je zgodba devetošolca Andreja, ki se po ločitvi staršev z mamo preseli v mesto, kjer je doma njegova zabavna, malce prismuknjena babica. V knjigi so dobro prikazani problemi in bogastvo medgeneracijskega sobivanja: vnuk – mama – babica, ločitvena stiska, muke ob Andrejevem srečevanju in sobivanju z novimi partnerji obeh staršev, mučno vključevanje v novo okolje. Andrej na novi šoli spozna Sonjo, s katero sta dolgo prijatelja. Sonja Andreju pomaga pri matematiki, oba se v šoli zelo trudita. Niti sama ne vesta, kdaj prijateljstvo preraste v zaljubljenost. Takoj po prvem poljubu (ko uradno postaneta par) sledi tudi prvi »poskus« spolnega odnosa. Ne uspe jima najbolje. A kot pravi njun učitelj matematike, je ponavljanje mati modrosti. Zato Andrej zahteva, da mama odide od doma, ko Sonja pride k njemu. Babica pa ga v spolnost celo spodbuja. Otroka v knjigi poskusita tudi s pornografskim filmom, ugotovita, da na spolnost ne vpliva dobro. V drugo jima gre bolje, kar je opisano takole:
Po poljubu se je vse odvijalo samo od sebe. Sploh ne vem, kdaj sva se slekla. In nisva zlezla pod odejo. /…/ Vse se je dogajalo počasi, brez nervoze. No, mogoče je bil opravek okrog kondoma nekakšen zadrževalni trenutek, drugače pa je bilo zelo lepo. Sicer še nisem bil čisto zadovoljen, ampak vaja dela mojstra in ponavljanje je mati modrosti, kot večkrat reče naš Mumija.
V Cobissu je izpostavljeno, da je delo primerno za 14 let stare otroke. Knjiga ni vulgarna. Težava pa je v normaliziranju osnovnošolske spolnosti, ki je predstavljena kot nekaj povsem običajnega in dobrohotnega. O odgovornosti, ki jo spolnost prinaša, v knjigi ni besede.
Literarno delo ni le ogledalo družbe, je predvsem njen gradnik. Knjige iz projekta Rastem s knjigo s svojo dostopnostjo oblikujejo ne le generacijo sedmih razredov letnika 2021/22, ampak tudi njihove vrstnike, prijatelje, brate in sestre. Vse, ki jo bodo v naslednjih letih brali za domače branje in se z njimi ukvarjali še na Cankarjevem priznanju (kjer morajo sodelovati, če se želijo potegovati za Zoisovo štipendijo).
Otroci so pri 12 letih zelo različno razviti. Prihajajo iz različnih okolij: nekateri o spolnosti nekaj že vedo, a bodo vseeno prvič brali kaj »žgečkljivega«. Drugi vedo, kar so slišali na sistematskem pregledu v 6. razredu. Tretji spolnost poznajo iz filmov in interneta in si jo že predstavljajo kot zabavo. Nekateri se bodo ob knjigi hahljali, drugi se bodo počutili prisiljene, sram jih bo in bodo knjigo odložili (če ta ne bo obvezno čtivo za domače branje). Ti občutki niso »nepotrebno kompliciranje«, niso »malenkost«, ampak jih je treba vzeti zares.

KAJ LAHKO NAREDIMO DOMA?

Knjigo najprej preberite starši. Seveda je pri nešteto opravilih to včasih težko. Za knjigo Jaz sem Andrej boste potrebovali približno dve uri. Tako kot otroku ne dovolimo, da gleda internetne in televizijske vsebine, ki so zanj neprimerne, oz. ga poskušamo pred njimi po svojih močeh zaščititi, to naredimo tudi s knjigami. Žal knjige že dolgo niso več le vir znanja. Otroku povejmo za svoje dvome in ga spodbudimo, da še prej prebere knjige, kjer so zdravi odnosi resnična vrednota (Moj Bog, tukaj Ana, Anamarijin dnevnik, Čudo, 35 kil upanja …).
Če presodite, da je vaš najstnik dovolj zrel za branje knjige (ali če je že prišel v stik z njo pri svojih vrstnikih), mu vnaprej povejte za prizore o spolnosti. Lahko jih prebere sam ali pa jih preberita skupaj (po tiho, da ne bo še bolj neprijetno). Pogovarjajte se. Pogovor poskusite usmeriti tako, da bo otrok sam odkril, zakaj je s spolnostjo dobro počakati.

Depresija pri mladostniku je spolno prenosljiva bolezen. Najstniki, ki so spolno aktivni, so v veliki nevarnosti, da bodo zboleli za depresijo. (M. Meeker)

Če otrok izrazi, da mu je ob branju neprijetno oz. ga je sram, ga ne silite. Razložite mu, da je sram koristen. Zakaj je Bog naredil, da je človeka sram? Ker ga je hotel zaščititi. Sram ni kompliciranje in ni rezultat nezrelosti. Sram je semafor, ki nam pove, da na nekaj še nismo pripravljeni. Je naravno varovalo. Naj otrok ve, da starši njegove občutke jemljemo zares.
Nič ni narobe, če je ob branju in pogovoru malce neprijetno tudi nam staršem. Dragi najstniki, spolnost je del intimnosti, in ko govorimo o nečem, kar je najintimnejše, se izpostavimo – izpostavimo svoje srce in telo. Pa ne zato, ker je spolnost nekaj, ob čemer je pač treba zardevati. Starši si želimo, da bi vam jo znali in zmogli predstaviti tako, da boste začutili njeno lepoto, veličino in odgovornost. Zato nam je včasih težko.
Knjiga Jaz sem Andrej ni primerna kot izhodišče za prvi pogovor o spolnosti. Med starši se pojavlja argument, da se doma marsikje ne pogovarjajo o spolnosti in bo knjiga lahko dobro izhodišče za pogovor o tej tematiki. A o spolnosti se pogovarjajmo že z manjšimi otroki (ne šele pri 12 letih). V kakšnem obsegu? Toliko, kot zmorejo razumeti. Vsekakor pa naj poudarek prvega pogovora ne bo na anatomiji, pač pa na vrednotah. O odgovornosti, ki jo prinaša spolnost, se v družini lahko pogovarjamo že veliko prej. V vrtcih se majhni otroci srečujejo z različnimi stiskami svojih vrstnikov in z njimi sočustvujejo.

Dolžnost starša (in pravica otroka) je, da je zaščitniški do svojega otroka! Otrok lahko razume, da smisel pravil, ki jih postavijo starši, ni v tem, da bi se najstnik sramoval svojega telesa, ampak da bi ga spoštoval.

Primer: Otrok ob vrstniku, ki ga je zapustil eden od staršev, z njim sočustvuje in izrazito doživlja krivico. Če se z malim otrokom pogovarjamo o takih zgodbah in občutkih, jih bo kot osnovnošolec znal povezati z odgovornim vstopanjem v spolnost in bo v »čakanju« videl smisel.
Za pogovor o spolnosti s starejšimi otroki pa izberemo film/knjigo, ki vrednoti spolnost kot del celote odnosa med možem in ženo in Bogom. Intimnost para ni samo seks, ampak je iskreno skupno življenje v zaupanju, predanosti, podarjen čas, je skupno doživljanje. Včasih prinese kakšen nesporazum, a vse v spoštovanju telesnega in duhovnega sveta drugega.

KAJ LAHKO SPREMENIMO?

Starši povejmo problem (pišimo učiteljicam, izpostavimo na svetih staršev), še preden se knjiga uvrsti na sezname domačih branj in bralne značke. Številne razmišljujoče učiteljice in knjižničarke bodo knjige vsaj do konca šolskega leta zadržale v knjižnicah, takrat pa jo bodo s primernim obvestilom predale tistim otrokom/staršem, ki jo bodo želeli.
Če je knjiga že na seznamu za domače branje, starš še vedno lahko za svojega otroka zahteva zamenjavo. V primeru knjige Elvis Škorc, genialni štor so bili starši z argumenti uspešni
Pripravimo dopis za JAK in argumentirajmo svoja stališča.
Spodbudimo šolo, da organizira predavanja za starše na temo prezgodnje spolnosti.

SPOLNI ODNOSI V NAJSTNIŠKIH LETIH
Strokovnjaki so si enotni, da imajo spolne zlorabe v otroštvu številne negativne posledice. Te so lahko čustvene, vedenjske, pojavijo pa se lahko tudi motnje osebnosti. Znanstvena in strokovna literatura pogosto omenja rizične in zaščitne faktorje. V obširnem pregledu metaanaliz so avtorji v članku Risk and Protective Factors for Personality Disorders, ki je bil objavljen v vrhunski reviji Frontiers in Psychiatry (sept. 2021 – link), med drugim ugotovili, da so spolne zlorabe v otroštvu pomemben negativni napovedni dejavnik za večjo pojavnost osebnostnih motenj.
Iz strokovne oz. znanstvene literature pa lahko beremo tudi o vplivu spolnih odnosov v zgodnjem mladostništvu oz. otroški dobi. Ob vse pogostejšem propagiranju tovrstnih vedenj je nujno opozoriti na izrazito negativne posledice, ki jih (pre)zgodnji spolni odnosi prinašajo. Tako lahko v članku, ki ga je objavil Reis s sod. (2020), beremo, da zgodnji spolni odnosi predstavljajo pomemben faktor rizičnosti za kasnejšo uporabo prepovedanih drog, delikvenco, nasilje v partnerskih odnosih, depresijo, anksioznost in motnje hranjenja.
Ugotovljena je bila tudi povezanost med zgodnjimi spolnimi odnosi in menjanje partnerjev kasneje v življenju, večjo pojavnostjo spolno prenosljivih bolezni, nenačrtovanimi nosečnostmi in splavi (link).
.

Zdravnici Lara A. S. in Abdo H. N. (2015) sta v metaanalizi ugotovili, da je nizka starost ob prvem spolnem odnosu povezana z bolj rizično spolno prakso v kasnejših letih. Dekleta, ki imajo prvi spolni odnos pri 14 letih ali manj, imajo večjo verjetnost za pojav depresije, imajo manjšo samozavest ter celo večjo pojavnost raka materničnega vratu. Kaže se, da so zgodnji spolni odnosi pogostejši pri dekletih, ki imajo nižjo izobrazbo, nižji družbeno-ekonomski in kulturni status, kjer so starši manj prisotni oz. so ločeni in kjer je odsoten religiozni vidik. Mlade ženske, ki so spolne odnose preložile na kasnejša leta, kažejo boljše psihološko in fizično zdravje. Avtorici zaključita, da bi bilo na podlagi znanega smiselno uvajati izobraževanje na tem področju (link).
Stroka je enotna, da imajo zelo zgodnji spolni odnosi že sami po sebi veliko negativnih posledic, zato priporoča primerno izobraževanje in spodbujanje k preložitvi spolnih odnosov na višjo starost.
Ljubeči spolni odnosi v odrasli dobi zelo bogatijo partnerski odnos, po drugi strani pa lahko za otroke in mladostnike tovrstne vsebine predstavljajo čustveno nasilje, če niso podane starosti primerno. Prezgodnji spolni odnosi dveh otrok oz. mladostnikov imajo negativne posledice, zato bi morale šole zavzeti določeno zaviralno stališče do vsebin, ki k tovrstnim spolnim odnosom aktivno spodbujajo.
mag. Iztok Cukjati

SMO KRŠČANSKI STARŠI FANATIKI, KI NASPROTUJEMO VSEMU, KAR JE POVEZANO S PREZGODNJO SPOLNOSTJO?
Meg Meeker v knjigi Močni očetje, močne hčere (Ognjišče 2020) svoje medicinsko znanje in izkušnje (podprto s številnimi obsežnimi študijami) posveča prav prezgodnji spolnosti. Večina staršev obupno želi verjeti, da izpostavljenost vsebinam, ki so napolnjene s spolnostjo, ne bo škodovala njihovim otrokom. »Kot pediatrinja jim lahko povem, da se motijo. /…/ Najstnice mi ves čas govorijo, da mislijo, da morajo imeti spolne odnose, da bodo sprejete, zanimive, zaželene in izkušene. Tega ne verjamejo zato, ker bi bile pač najstnice. To verjamejo zato, ker jim to že od malih nog naprej na ogaben način govorijo revije, filmi, glasba in televizija. /…/ Ko prvič poskusijo spolnost – pa ne nujno spolni odnos –, so zelo razočarane. Zaradi razočaranja mislijo, da je z njimi nekaj narobe, saj vsi drugi pravijo, da je lepo. Zato znova in znova poskušajo in kmalu čustveno otopijo. Nagon pravi, da je prišlo do intimnosti z drugo osebo, um pa začuti, da nista izmenjala ljubezni, da ni bilo čustvene globine. Zato postanejo zmedene glede ljubezni, saj pride do spolnosti, preden pride do ljubezni.« (Meg Meeker, Močni očetje, močne hčere, Založba Ognjišče 2020)

ELVIS ŠKORC, GENIALNI ŠTOR
Spomnimo še na knjigo Elvis Škorc, genialni štor, ki je bila del projekta Rastem s knjigo 2019/20, uvrstila se je na sezname domačih branj, letos pa je obvezno čtivo učencev, ki se uvrstijo na tekmovanje za državno Cankarjevo priznanje – tudi in še posebej tistih, ki se potegujejo za Zoisovo štipendijo. Resda so otroci v devetem razredu že zrelejši, pa vseeno: ali je resnično prav in normalno, da morajo za pridobitev štipendije brati najsočnejše kletvice?
Mladinski roman pisateljice Janje Vidmar Elvis Škorc, genialni štor je zgodba o osmošolcu, ki se v svojem obdobju odraščanja sooča z bolj ali manj običajnimi izzivi. Mučijo ga odvečni kilogrami, razredna nepriljubljenost, zaljubljenost v devetošolko in ločitev staršev. Med iskanjem svojega mesta v svetu »ušpiči« marsikatero neumnost in se zaplete v mnoge težave. O njih pripoveduje v prvi osebi, in sicer svojemu še nerojenemu bratcu (za katerega se nazadnje izkaže, da je sestrica).
Pripoved je razdeljena na poglavja s kratkimi duhovitimi naslovi: Bajs, Genij, V riti … Kdo bi se jim mogel upreti in kdo ne bi želel izvedeti, kako globoko bo Elvis še zabredel? Pripetljajev je v knjigi toliko, da jo je težko odložiti, saj bralca vleče v branje že sama radovednost, kako se bo razpletlo.

KDO JE TOREJ ELVIS ŠKORC?
Zase pravi, da je povsem običajen fant z nekoliko preveč kilogrami (vendar ne zavaljen!), nepriljubljen in neopažen (razen takrat, ko se iz njega norčujejo sošolci). Je bister, uspešen v šoli, čeprav kdaj tudi »šprica« pouk. Je čustven, na trenutke tudi rahločuten. Kadi, preklinja, gleda pornografske filme, posluša rock glasbo, kdaj izmakne kak evro iz domače blagajne in načrtuje pobeg od doma.
Ali je tipičen osmošolec, s katerim se najstnik lahko poistoveti?

KAJ JE V KNJIGI V REDU?
Pripoved vključuje več problematik iz sveta odraščanja. Ena od njih je otrokovo doživljanje ločitve staršev. Elvisovo prehajanje čustev iz jeze v razočaranje pa iz občutka krivde v neobvladljivo žalost je avtorica dobro predstavila na mnogih straneh v knjigi. Njegova razdvojenost med očetom in mamo je morda srž vseh težav, ki se dogajajo večinoma nesrečnemu osmošolcu, čeprav to na prvi pogled bralcu ni vidno. Jasno pa je, da Elvis v vrtincu vseh svojih življenjskih preizkušenj vsaj nekoliko dozoreva.
Avtorica se dotakne tudi medvrstniškega nasilja. Elvisu, s katerim skuša fizično obračunati nekaj njegovih sošolcev, nepričakovano priskoči na pomoč »razredni hulk« Kris, sošolec, ki v razredu uživa vsesplošno strahospoštovanje. Čeprav vzrok njegove pomoči na prvi pogled izhaja iz koristoljubja (izposoja Elvisovih stripov), ni mogoče spregledati njegove naklonjenosti »razrednemu štoru«. Presežek običajne drže mladostnika, ki se noče vmešavati v težave drugih, je v knjigi vreden pohvale.

PROBLEMATIKA KNJIGE
Kar uvrstitev knjige v sedmi razred postavi pod vprašaj, je jezik. Seveda je avtoričin namen približati se mladim popolnoma jasen, vendar se zdi, da s količino kletvic vendarle nekoliko pretirava. Tudi »sočnost« kletvic bi bila še za roman za odrasle pretirana. Res je, veliko osnovnošolcev preklinja, pa vendar ne vsi. Zgovorno in najbrž še bolj problematično je tudi, da v delu preklinjajo odrasli (mama, oče, celo babica), ki naj bi predstavljali zgled in imeli določeno mero samodiscipline. Poleg tega so nekatere slengovske besede znane le omejenemu krogu mladih (najbrž v urbanih okoljih), zato jih tisti otroci, ki iz tega okolja ne izhajajo, preprosto ne razumejo.
Kot nekaj običajnega za to starost je predstavljena tudi pornografija, avtorica pa s pomočjo svojega junaka poda tudi idejo, kako oglede pornografskih strani prikriti pred odraslimi (z odpiranjem lažnih profilov). Ko Elvisova mama odkrije njegovo neizbrisano zgodovino, mu sicer naloži teden dni brez telefona in televizije, vendar mu v isti sapi obljubi nov računalnik. Posledice neodgovornih dejanj so torej precej ublažene, morda so taka dejanja celo nagrajena, kar preseneti še Elvisa samega.
V knjigi je mestoma prisoten nekoliko prikrit posmeh do krščanstva, kar še posebej krščanskemu bralcu ne uide.

PEZDIR KOFOL, Marjetka in ŠERGON, Polona (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2021) 11, str. 53-57.

Slovesen sprejem v nebesih

Napisal Marko na 20. aprila 2021. Objavljeno v zgodbe.

Špela je imela rada teto Tinco. Saj ni bila njena prava teta, le tako ji je rekla. Imela jo je pravzaprav zelo rada, ker je bila do nje vedno tako prijazna in pozorna. K Barbari, ki pa je bila njena prava teta in h kateri je Špela prišla skoraj vsako leto na počitnice, je Tinca pogosto prihajala na obisk. Obe sta se je razveselili, saj je z njo prišlo dobro razpoloženje pa tudi pomoč pri vsakdanjih drobnih opravilih. Teta Barbara jo je pogosto pohvalila, da se spozna prav na vse. Špela se ji je, če se je le mogla, pri teh delih pridružila, saj ji je znala tako nevsiljivo svetovati pa tudi pohvaliti. Takrat je vedela, da bo Tinca segla v žep svojega predpasnika in v njem našla kakšen bombon ali suho sadje. Teta Barbara je Špeli sem pa tja, tako mimogrede, odgrinjala drobce Tinčinega življenja. Očeta ni poznala, mama pa je umrla, ko ji ni bilo niti osem let. Začela se je njena težka pot od sorodnika do sorodnika, ki jih do tedaj komaj poznala. Večina je bila do nje stroga in neprijazna, pri vseh pa je morala trdo delati in še več potrpeti. O tistih, ki so bili do nje vsaj nekoliko prijazni in pozorni, je imela polno pohvalnih besed.
Tinca se ni nikoli poročila in ni ustvarila družine. Ni tako naneslo, je sama rada povedala. Zaposlila se je kot snažilka v bližnji osnovni šoli, kjer so jo imeli otroci radi in ji rekli kar mama. V prostem času je za skromno plačilo pomagala po okoliških kmetijah. Kadar je kdo potreboval par pridnih rok, se je vedno spomnil nanjo. Naj je bilo delo še tako težko, ga ni odklonila. Nekateri so ji namesto plačila nudili skromno bivališče in tako se je selila od hiše do hiše. Morda deset let nazaj ji je neka dobra družina prepustila majhno, opuščeno in slabo vzdrževano hišico malo nad vasjo. S pomočjo vaščanov, še največ pa sama, jo je spremenila v prijeten dom.
***
Špela je začela hoditi k teti Barbari na počitnice ob vstopu v šolo. Takrat je bila Tinca že v letih, Špeli se je zdela pravzaprav zelo stara. Z leti je postajala vedno bolj upognjena in počasna. Ampak njen obraz je bil enako prijazen in nasmejan. Kadar jo je pobožala, je bila njena dlan tako nežna in mehka, besede pa blage in tople.
Tisto leto pa je Špela že drugi dan po prihodu pogrešala teto Tinco. Kje da je, je vprašala teto Barbaro. Da je bolna, ji je odgovorila. Zelo bolna. Konec tedna jo bosta obiskali, ji je obljubila. Pa je nista utegnili, saj ji je že naslednji dan povedala, da se je življenje tete Tince izteklo.
Zvečer, ko se je že mračilo, sta odšli v vas in malo naprej do Tinčine hiše. Špela se je nekoliko bala srečanja z mrtvim človekom. Prvič v življenju. Hodila je tesno ob teti. Vso pot se je oklepala njene roke, ko pa sta stopili v bližino pokojne Tince, se je kar stisnila k Barbari. Teta se je pokrižala in njene ustnice so se začele premikati, Špeli pa se je pogled ustavil na obrazu tete Tince.
Dolgo je zrla vanj. »Saj samo spi,« je zašepetala teti, »nič se ni spremenila.«
Barbara ji ni odgovorila, ampak se je samo s prstom dotaknila ustnice in Špela je razumela, da se tukaj na sme govoriti. Ponovno se je zazrla v Tinčin obraz. Tako umirjen se ji je zdel, tako dobrohoten, prav takšen kot vedno. Pričakovala je, da se ji bo nasmehnila in jo ogovorila tako kot ob vsakem srečanju: “Kako si, ti moja velika punca?”
Teta Barbara se je dotaknila njene rame in ji pokazala prostor v kotu sobe. »Malo bova še pomolili,« ji je zašepetala na uho. Teta je zopet sklenila roke in se pridružila mrmrajoči molitvi drugih. Tudi Špela je skušala moliti, pa je samo ponavljala naučene besede, misli pa so bile pri teti Tinci, pri vseh tistih drobnih srečanjih, nasmehih, toplih besedah in pohvalah, ki jih ji je teta tako rada naklanjala.
Prostor je bil majhen, ljudje pa so vedno znova prihajali. »Iti morava,« je zašepetala teta. Še enkrat sta stopili do počivajoče tete Tince, se poslovili od nje in se napotili domov.
»Nič se ni spremenila,« je rekla Špela čez čas.
»Nič,« ji je pritrdila teta. »samo njeno dušo je angel odnesel v nebesa k Bogu.«
»Odnesel? Kaj je angel odnesel?«
»Vse, kar je Tinca v življenju naredila.«
»Vse?« se je začudila Špela, »tudi vse tiste prijazne besede, nasmehe, tople poglede …«
»Vse to in še mnogo več.«
»Potem to ni bila več tista moja teta Tinca.«
»Ne, seveda ne. Samo njeno utrujeno telo je bilo pred nama. Ona pa še naprej živi v nebesih.«
»Samo telo je ostalo?« je teta čutila tesnobo v Špelinem glasu,
Barbari je korak obstal sredi ceste. Špela jo je začudeno pogledala. »Veš,« je dejala čez čas, »ko so se naši sosedje izselili iz svoje hiše in odšli nekam daleč, so za njimi za dolgo časa ostali samo zidovi in prazni prostori.«
»Samo zidovi in prazni prostori,« je ponovila za teto.
»Ja,samo prazna hiša. In naš spomin nanje. Dobri ljudje so bili.«
Špela kar nekaj časa ni vedela, kaj ji je hotela teta povedati. »In tako se bomo tudi mi spominjali tete Tince,« je rekla čez čas.
»Ne samo spominjali. Tudi molili bomo zanjo. Ti boš pa Jezusu tudi povedala, kako dobra je bila.«
»Ampak saj to že sam dobro ve. Za teto so tam v nebesih zagotovo pripravili zelo slovesen sprejem.«
»Le kaj ti pride na misel!« se je zasmejala teta.
»To si je teta Tinca zagotovo zaslužila,« se je nasmejala tudi Špela.
Zavili sta proti domu. Barbara je za hip pomislila, da ju je Tinca spremljala vsaj del poti.

JARC-Smiljan,Janko. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 24-25.
Pri Ognjišču je marca 2021 izšla tudi knjiga Marija na kolencah, v kateri je Janko JARC-Smiljan zbral zgodbe iz drugega peharja … tiste, ki so izhajale v Ognjišču v zadnjih desetih letih.

Bog nam ves čas kaže, kje nas želi!

Napisal Marko na 17. aprila 2021. Objavljeno v Moj pogled.

10-letnica Zavoda ŽIV!M
zavod zivim00 Praznik velike noči predstavlja veselje, optimizem, zmago življenja nad smrtjo. Nekaj tega sporočila o veselju do življenja, hvaležnosti za življenje, upanju in dobri volji v slovenski prostor že 10 let prinaša tudi Zavod ŽIV!M. S svojim delom želijo pomagati ženskam v krizni nosečnosti, družinam v stiski, ženskam, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo ali ob izgubi otroka. O svojem delu in poslanstvu sta spregovorile Katarina Nzobandora, ustanoviteljica zavoda ter Darja Pečnik, direktorica zavoda.

– Katarina, nas lahko povedete v tisti čas leta 2011, kaj se je dogajalo, s kom ste bili v stikih, kaj se je kuhalo v vas, da ste se odločili za ustanovitev Zavoda ŽIV!M?
Katarina: Klic sem čutila od malega, leta 2009 pa se je »izkristaliziral«. Bil je klic v t. i. pro-life (delovanje ZA življenje), v pomoč osebam z izkušnjo splava in tistim, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo. Kmalu po tem jasnem znaku, ki sem ga začutila v srcu, sem izgubila sina Žana in začela se je trnova pot žalovanja, ki je bila hkrati priprava na poslanstvo. Spoznala sem žalovanje, še močneje pa sem spoznala, kako je vsako življenje DAR. Moje, tvoje, vsako. Od takrat naprej sem na vsakega človeka gledala z drugimi očmi, nikogar več nisem jemala kot »samoumevnega«.
V začetku leta 2011 sem začela s pro-life FB-skupino, ki so se ji mnogi pridružili. Tam sem spoznala prve mamice z izkušnjo splava. Zaupale so mi svoje zgodbe, ki so bile zelo težke in so nosile posledice odločitve, rane, ki so bile zelo globoke. Hudo mi je bilo skupaj z njimi in začele smo se srečevati. Na tej poti sem spoznala mnoge izjemne ljudi, ki so me usmerjali, mi pomagali z nasveti, in tako sem konec leta 2011 ustanovila Zavod ŽIV!M. Zanimivo je, da je ta zavod res zelo ŽIV – kot nekakšen svoj »organizem«, saj se pot nenehno odpira pred nami, nenehne so spremembe, Bog nam ves čas kaže, kje nas želi, nas vodi. Organizacija ni v naših rokah, ampak v Božjih, to močno čutimo. Mi smo le »služabniki« Življenja.

– S kakšnimi pričakovanji ste se podali na to pot in s kakšno popotnico?
Katarina: Zavedala sem se svojih šibkosti, neznanja, sposobnosti in nesposobnosti, a ker sem vedela, da sem znotraj volje Očeta, sem pričakovala velike stvari. Nekatere so se mi od začetka svitale, druge prihajajo kot darila, presenečenja. Sama pravim, da sem realist, zato pričakujem čudeže.
Popotnica, ki mi jo je dal p. Tadej Strehovec, frančiškan, ki me je zelo veliko naučil o pro-life delovanju, je bila: rešimo eno življenje. Če rešiš enega človeka, si temu človeku rešil cel svet. In to je dovolj. Zato v Zavodu ŽIV!M ne štejemo, koliko otrok smo rešili. Številke niso pomembne. Vsak je enako dragocen, za vsakega naredimo vse, kar je v naši moči, da mu pomagamo.

– Če po desetih letih delovanja pogledate na prehojeno pot – bi lahko izpostavili nekaj ključnih prelomnic, ki so vplivale na dejavnosti Zavoda ŽIV!M?
Katarina: Ena izmed prvih večjih in prepoznavnih »akcij« je bil zakup pravic za predvajanje filma Oktobrski otrok, ki si ga je ogledalo več tisoč ljudi. Menim, da je ta film prelomni, saj je dosegel mnoge družine in posameznike, je kot prvi val kulture življenja. Še odmevneje smo dogajanje v Sloveniji zaznamovali s kratkim filmom Čudež življenja, ki se je predvajal na pročelju frančiškanske cerkve v Ljubljani. Prikazuje razvoj otroka v maternici, a je vseeno razburkal javnost. Zato sem imela možnost predstaviti naša stališča na vseh večjih televizijskih hišah in v tiskanih medijih. S tem spoznavamo, kako so filmi (in tudi glasba) pomembni, saj odpirajo poti do tistih src, ki bi jih preko drugih načinov morda težko dosegli.
Darja: Sestre usmiljenke (hčere krščanske ljubezni) so nam velikodušno ponudile svoje prostore na Potočnikovi 8 v Ljubljani. Tako smo se v decembru leta 2017 iz ene sobice preselili v večsobno stanovanje. Kar naenkrat smo lahko počeli več stvari hkrati (sestanki, terapije, predavanja, pisarniško delo …), to pa je pripomoglo h kvalitetnejšemu izvajanju programov in nemotenemu delovanju.
Septembra 2018 sem vodenje zavoda prevzela jaz, kar je pomenilo, da smo lahko okrepili programe svetovanja mamicam ob nenačrtovani in krizni nosečnosti ter za osebe z izkušnjo umetnega splava, ki jih vodi Katarina. V tistem času se je izoblikoval trden kolektiv, ki je pripomogel k še kvalitetnejšemu delovanju zavoda. Konec omenjenega leta se je zgodila še ena odmevna stvar, in sicer, ko je Ljubljanski potniški promet (LPP) samovoljno odstranil naš oglas z enega od svojih avtobusov. Po vloženi prijavi na urad Zagovornika načela enakosti je le-ta ugotovil, da je bil zavod diskriminiran s strani LPP-ja. To dejanje je rodilo sodelovanje s podjetjem Bia Separations iz Ajdovšine, ki je kar dve leti zapored podprlo našo vseslovensko plakatno in spletno akcijo osveščanja o vrednosti in svetosti življenja. zavod zivim01

– Ste v teh desetih letih kakorkoli spremenili, dopolnili svojo smer »plovbe«, delovanja? Ste skozi svoje dejavnosti opazili, da je treba k temu področju pristopiti še širše, kot ste sicer načrtovali?
Katarina: Vsekakor je Zavod ŽIV!M nastajal in se razvijal postopoma – in se še razvija, ŽIVI. Sama sem najprej čutila klic le v pomoč osebam z izkušnjo splava. Nato sem spoznala, kako pomembno je osveščati, spregovoriti, dati možnost, prostor, kjer lahko osebne zgodbe pridejo še do drugih src – src tistih, ki so zdaj na robu »prepada« in razmišljajo o splavu, kot tudi tistih, ki take izkušnje nimajo in gledajo od daleč, morda celo obsojajo. Tako so pomemben del našega delovanja postali tudi mladi. Pripravili smo mnoge delavnice zanje, jim govorili o svojih izkušnjah, o lepoti ženskosti in moškosti, o kontracepciji, splavu in posledicah …. Mladi so zelo odprti, radi sprejemajo sporočilo o lepoti življenja. Verjetno čutijo, da je to sporočilo prav isto, kot je zapisano tudi v njihovih srcih.
Iščemo poti do src, zato pripravljamo zelo različne programe, predavanja, nudimo pogovore, terapije …
Ob tem se je nujno pojavila potreba po pomoči (in to konkretni) za tiste, ki so v stiski, ki bi želeli obdržati otroka, pa nimajo sredstev. Name se je obrnila mamica, ki se je po odločitvi, da obdrži dvojčka, znašla v finančni stiski. Ni imela nič opreme, oblačil … Kar sem imela doma od svojih otrok, sem napakirala in ji odpeljala. Po FB sem prosila za voziček, opremo in vse se je našlo. Tako se je začeli Program PreŽIV!M, ki je do danes pomagal na desetine družinam.

– V strnjeni predstavitvi utripa znotraj Zavoda ŽIV!M je zagotovo prav, da omenimo tudi posameznike, ki so del vaše ožje ekipe. Hkrati pa zastavljam vprašanje, kakšen je ritem dejavnosti oz. kako poteka teden ali mesec v delovanju Zavoda ŽIV!M?
Darja: Kot sem že omenila, se je z leti oblikoval trden kolektiv, ki ga povezuje več kot le golo delo. To so čudoviti ljudje, ki s svojim srčnim trudom in prizadevnostjo žlahtnijo zavod. Zavedamo se, da je uspešnost našega poslanstva mogoča le zaradi edinosti med nami, zaradi povezanosti v l(L)jubezni. Poleg mene in Katarine sta v tem kolektivu še najina moža Franci in Marko, s. Tina Čerin, Helena Brand, letos pa se nam je pridružila še Simona Gregorec. Ne smem pa pozabiti na razširjeno ekipo zavoda, ki jo sestavljajo prostovoljci in predavatelji, ki prav tako z veliko predanostjo in ljubeznijo opravljajo svoje delo. Vseh nas je 25.
Enkrat na teden se na zavodu srečujemo pri skupni sveti maši in češčenju Najsvetejšega. Če se le da, srečanje skupaj z duhovnikom zaključimo ob klepetu pri kosilu. Hvaležni smo za njihovo pripravljenost in darovan čas, med nami se tako tkejo bogate prijateljske vezi. Vsak teden imamo kolegij (v živo ali virtualno), delamo tudi od doma, odvisno od potreb. V prihodnje si želimo, da bi lahko še več delali skupaj, v istih prostorih, če bodo razmere dopuščale.

– Ob takšnih obletnicah je tudi priložnost, da se oceni opravljeno delo. Kje vidite, da ste s svojim delovanjem pustili najmočnejši pečat?
Darja: Ja, ob tej obletnici najprej pomislim na otroke, ki smo jim rešili življenje, na mamice in očete, ki so v svojih stiskah uspeli prisluhniti srcu in izbrati življenje, pomislim na vse starše, ki so izgubili otroka in lahko danes zaradi izžalovane izgube ponovno zrejo v svet s pogumom upanjem. Verjamem, da so se zaradi našega osveščanja o svetosti življenja in posledicah splava marsikomu odprle oči, da danes drugače gleda na življenje spočetega otroka. Veliko je tančic, ki smo jih na tem področju odgrnili. Sočutnost in empatija sta najpomembnejša vidika našega dela. Nikakor ne želimo nikogar obsojati, pomembno pa je, da povemo resnico. In ta resnica v družbi marsikdaj vzbudi odpor. Čeprav je soočanje z nasprotujočo stranjo tudi naporno in boleče, pa resnica prav zaradi tega doseže še več ljudi in je še bolj odmevna.

– Kako to delo vpliva na vas, ki ste vsakodnevno del Zavoda Živim? Kakšna spoznanja ste pridobili, kakšna bremena ali veselje lahko ali morate nositi tudi izven »delovnega časa«?
Katarina: Prav vsak, ki nas pokliče, nam piše ali osebno pride do nas, je za nas zelo dragocen. Osebe, ki imajo izkušnjo splava in zmorejo podeliti svojo zgodbo, stopiti na pot okrevanja, so zame junaki. Mama, ki se kljub stresnim okoliščinam odloči za življenje otroka, je junakinja. To resnično ni lahko. Vsakega sprejmemo z odprtim srcem in vsak tam tudi ostane – v našem srcu in mislih, molitvi. V zahtevnih situacijah tudi darujemo za mašo za posameznika, ki nas je obiskal. Zato Zavod ŽIV!M ni služba, je poslanstvo. In živi z nami ves čas. Zgodbe, ki jih slišimo, so zahtevne tako čustveno kot duhovno, pogosto so polne zlorab, bolečin, travm … Včasih se je težko »odklopiti«, počivati, se umakniti, a vemo, da je to zelo pomembno. Zato treniramo čuječnost, prisotnost v sedanjem trenutku. Vse predajamo Bogu, zaupamo v Marijine roke. To nam pomaga ohranjati notranji mir, stabilnost in veselje, pogum.

– Predstavljam si, da se je v 10. letih nabralo tudi precej zanimivih, posebnih zgodb, da dobite tudi precej povratnih informacij, zelo osebnih …
Katarina: Zgodb, ki smo jih slišali, solz, ki smo jih prejokali – od žalosti ali od veselja –, je za celo morje. Na primer mama, ki jo je zapustil partner, ko je bila noseča, in je vseeno ohranila otroka, je zdaj srečna s tem otrokom, hvaležna, da ga ima. Starši, ki so v nosečnosti izvedeli za diagnozo nerojenega otroka, nezdružljivo z življenjem, pa so otroku vseeno ohranili življenje, in sedaj, po smrti otroka, čutijo mir, saj so zanj storili vse, kar so lahko. Ali mama, ki je 17 let držala skrivnost o splavu, jo nato podelila, doživela Jezusov dotik ozdravljenja in sedaj pričuje o tem. Pomislim na mamo, ki je z našo pomočjo sprejela svoje nosečniško telo, objela svojo ženskost in zdaj uživa v materinstvu, cveti pa tudi poslovno. Ali pa starši, ki so preko naših programov začutili, da so v svoji izgubi otroka razumljeni, in jim je to pomagalo na njihovi poti žalovanja. Pa mama, ki je zanosila v prevari, a je po dolgem notranjem boju obdržala otroka in nato s partnerjem zgradila iskren odnos ter so sedaj srečna družina. In še in še. Teh zgodb je na stotine. Vsako živimo skupaj, vsaka je dragocena.

– Eden od glavnih poudarkov vašega delovanja je izpostavljanje pomena kulture življenja. Kako se je ta kultura življenja v Sloveniji v zadnjih 10. letih spremenila?
Katarina: Ko sem vstopila v svetovno gibanje pro-life, je bilo v Sloveniji o tem zelo malo govora. Tu in tam se je slišalo kaj o splavu, a je bilo vse velik tabu. Z našim vztrajnim delom in s podporo mnogih posameznikov, organizacij, medijev, ki igrajo zelo pomembno vlogo, se je glas vedno močneje slišal. Iz »snežinke« je postala »snežna kepa«, ki je vedno večja in močnejša. Pro-life je v Sloveniji postal nov val, ki se ga ne bo več dalo ustaviti. Opažam, da si na spletnih omrežjih in v pogovorih ljudje upajo spregovoriti o teh temah in da so sčasoma dobili dovolj argumetov, da znajo svoja stališča tudi zagovarjati. To je velik napredek. V ta namen v Zavodu ŽIV!M nudimo pro-life izobraževanje, ki se ga mnogi udeležijo. Hkrati smo zelo veseli, da se je zmanjšalo število opravljenih splavov letno, in pa, da je vedno več oseb, ki so ozdravljene in osvobojene po izkušnji splava. Oni so najmočnejši zagovorniki kulture življenja, najmočnejši »argument« je njihova življenjska zgodba. So pričevalci, ki spreminjajo kulturo smrti v kulturo življenja.

– Ob tej priložnosti bi bilo dobro tudi omeniti, kako lahko k sodelovanju pristopijo občasni prostovoljci ali tisti, ki jih zanima katera od vaših dejavnosti in bi radi pomagai.
Darja: Pomoč je več kot dobrodošla. Znotraj Programa PreŽIV!M, ki pomaga družinam v materialni stiski, lahko pomagajo pri razvozu stvari družinam, pri urejanju našega skladišča, potrebujemo socialnega delavca, ki bi družinam lahko nudil dodatno pomoč (pogovor, svetovanje …). Če kakšen mlad par začuti, da bi o svoji poti pričeval drugim in bi se rad izobrazil na področju teologije telesa, moškosti in ženskosti, dobrodošel!

– Smo pred praznikom velike noči, ki je tudi praznik zmage Življenja nad smrtjo. Lahko bi rekli, da je po svoje vsak rojen otrok nova zmaga življenja nad smrtjo, zmaga volje nad nesmislom … Kako odmeva sporočilo velike noči v vašem delovanju in samem zavodu?
Darja: Tako kot ste rekli, vsak rojen otrok je nova zmaga življenja nad smrtjo, zmaga volje nad nesmislom. Duhovni boj je močan, zlo želi zmagati. Toda prav sporočilo velike noči je tisto, ki nas opogumlja ter nas navdaja z veseljem in upanjem pri uresničevanju našega poslanstva. Ljubezen je močnejša od smrti, aleluja!

ERJAVEC, Matej. Bog nam ves čas kaže, kje nas želi 10-lertnica Zavoda ŽIVIM. (Na obisku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 41-43.

Tega ne doživiš vsak dan

Napisal Marko na 12. aprila 2021. Objavljeno v zgodbe.

Zimski večer je skrčil obzorje na razsvetljen prostor domačega dvorišča. Čez dan je med dežjem naletaval sneg, proti večeru pa so izpod neba padale le še velike, goste snežinke. Snežna odeja je bila vse debelejša.
Anica je že opravila pri živini, le mucke so se ji motovilile pod nogami in čakale na svojo večerjo. Pristavila je lonček mleka na štedilnik, da se ogreje. Pri vhodnih vratih je pustila prižgano luč.
Vzela je lonček toplega mleka, da bi ga nalila mucama ko je odprla vrata, je presenečena obstala. Na sredi napol razsvetljenega dvorišča je zagledala dve postavi, dva mlada človeka. V hipu jo je spreletelo, odkod sta se vzela. Zimski večer, precej pozna ura, čas korona virusa, omejeno gibanje in še policijska ura je! Že je hotela reči nekaj v tem smislu, ali se njiju to ne tiče, pa je fant pozdravil: »Dober večer! Midva sva se izgubila. Ne veva, kje sva.«
“Še to!” je pomislila Anica in hkrati ji ni bilo nič več čudno, ko je sredi Goričkega slišala prleško govorico. Kdo pa se ne bi izgubil ob takšni uri in iz tako oddaljenega kraja, se je Anici začelo mehčati srce, ko je videla, da sta fant in dekle čisto ‘normalna človeka’.
»Ja, odkod pa sta se vzela in kam sta namenjena?« ju je vprašala.
»Iščeva predelovalnico sadja,« je začel razlagati fant, »in naju je pot pripeljala sem. Zgrešila sva glavno cesto in zapeljala na stransko pot. Obtičala sva z avtom in ne moreva ne naprej niti nazaj, niti ne veva, kako priti do tja … Pa še policijska ura se začne ob devetih,« se je negotovo prestopal fant. Anica je pogledala na uro. Že pol sedmih je bilo mimo. Začutila je njuno stisko in bilo ji je nelagodno zaradi njenih prvih vtisov o njima.
»Stopita do mojega moža. On vama bo mogoče lahko pomagal.« Štefan je bil hitro seznanjen z njuno težavo in je šel iskat svetilko. »Stopimo do mojega kolega, ki bo prišel na pomoč s traktorjem.« In vsi trije so izginili v noč.
Anica je začutila močno sočutje do teh dveh mladih in resnično jim je hotela pomagati. “Molila bom za njiju, da bi jabolka srečno dostavila v predelovalnico in se do devete srečno vrnila domov. Ampak predelovalnica je od tukaj oddaljena za tri vasi in dolgo pot do doma,” jo je skrbelo. “Vse bom položila v molitev, drugega ne morem narediti. Mož bo pomagal, kolikor bo lahko,” se je tolažila. In res, že čez kratek čas je zaslišala brnenje traktorja in videla luči, ki sta brleli skozi gozd. Štefanov prijatelj je potegnil s traktorjem njun avto, ki je bil poln nabranega sadja, nazaj na glavno cesto. Štefan se je kmalu vrnil domov. »Kako bosta našla predelovalnico?« je skrbelo Anico.
»S sosedom sva jima razložila pot.«
“Upam, da bosta našla pot in se ob pravem času vrnila domov,” se je tolažila Anica in bila hvaležna možu, da je takoj šel po pomoč. “Kako bi bilo, če bi se nama zgodilo kaj takega,” je razmišljala. “Če si ponoči v tujem kraju, je še dvakrat težje … Pa v tem času korona virusa, ko posebni pogoji ljudi časovno omejujejo, ni enostavno v kratkem času priti tako daleč. Tudi sezona predelave sadja je že skoraj pri kraju za to leto.” Anica je še bolj čutila razumevanje do teh dveh mladih ljudi. S prijetnim občutkom, da je mož naredil, kar je lahko, sta legla k počitku.
Naslednjega dne so se Aničini vnuki že navsezgodaj lovili po snegu in začeli delati snežaka. Anica je podoživljala otroško živost in si je tudi sama želela nekoliko več snega, tako kot je bilo v njenih otroških dneh. Brž ko je bila šola na daljavo za tisti dan zaključena, jih do večera nihče ni mogel priklicati v hišo. A sneg je hitro skopnel. Anica je imela čez dan svoja opravila, a se je spomnila tudi včerajšnjega nepričakovanega obiska. Spraševala se je, kako sta opravila, ali sta se pravočasno vrnila domov.
Ko je nakrmila svinje, zaprla kurnik in dala hrano zajcem, se je že stemnilo. Preverila je še, če je vse zaprto. Tedaj je na dvorišče pripeljal avtomobil z močnimi žarometi. Anica je obstala. Ni si mogla misliti, kdo bi lahko bil. Iz avtomobila sta izstopila fant in dekle s sinočnjega obiska. Ko sta stopila bliže, ju je prepoznala. »O, vidva sta,« je dejala presenečeno. »Kako je bilo včeraj z vajino potjo? Tako me je skrbelo,« se je Aničina skrb pomešala z radovednostjo. »Vse je bilo v redu,« sta odgovorila v en glas. Anica se je vidno oddahnila.
»Vašemu možu sva prinesla v zahvalo majhno pozornost.« Fant je držal v roki steklenico bučnega olja v embalaži. Anica je poklicala moža.
»Pa ne, da sta vidva prišla zaradi tega tako daleč?« ni mogla verjeti Anica. Fant je skromno dejal: »Prazniki so blizu. Vaš mož nama je pomagal. Pa sva se mu prišla zahvalit.« In je izročil Štefanu darilo.
»Hvala vama, tega ni nihče pričakoval,« sta bila ganjena Štefan in Anica.
»Morava priti še do vašega prijatelja, ki nama je s traktorjem pomagal izvleči avto nazaj na cesto. Lepe praznike in res prisrčna hvala za pomoč,« sta se prijazno poslovila.
Anica in Štefan sta stala na dvorišču še potem, ko je bil avto že na zadnjem ovinku iz gozda in dokler se šop svetlobe ni popolnoma izgubil v temi. Anico je ganila hvaležnost teh dveh mladih ljudi. »Tega ne doživiš vsak dan,« je rekla možu, ko je v mislih imela številne kilometre, ki sta jih prevozila fant in dekle samo zato, da sta se prišla zahvalit.
»Nekaterim dela hvaležnost velike preglavice, pri drugih pa ne pozna mej in preseneti, ko jo najmanj pričakuješ,« sta razmišljala Anica in Štefan.

Š. Bohar, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2021), 76-77.

Dam vse, kar sem in kar imam

Napisal Marko na 8. aprila 2021. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

V neki cerkvi v Afriki so za darovanje pri maši strežniki hodili pobirat darove s košarami, spletenimi iz vrbovih vej, enakimi tistim, v katere so nabirali manioke in druge sadeže.
V zadnji vrsti v cerkvi je sedel deček, oblečen samo v kratke hlače in je radovedno gledal košare, ko so krožile od vrste do vrste.
Videl je, da so verniki spuščali v košare kovance, nekateri tudi bankovce in se vznemiril. Segel je z rokami v žepe in ko jih je povlekel ven, je bil razočaran: v njih je bilo samo kakšno zrno peska.
»Čisto nič nimam, kar bi lahko daroval Gospodu,« je vzdihnil.
Vedno bolj zaskrbljen je opazoval strežnika, ki se je s košaro čedalje bolj bližal zadnji vrsti.
Košara je prišla do njega. Strežnik se mu je prijazno nasmehnil, kakor se je prej nasmehnil drugim.
Na začudenje vseh je deček vstal in ves srečen sedel v košaro, kot bi hotel reči: »Vse, kar imam, in kar sem, darujem Gospodu.«
Ne da bi kdo pritisnil na tipke, so tedaj orgle same od sebe zaigrale alelujo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2021), 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Svetost in nedotakljivost vsakega človeka in nedopustnost smrtne kazni

Napisal Marko na 7. aprila 2021. Objavljeno v Pisma.

Peta Božja zapoved pravi: Ne ubijaj. Veseli me, da so v Ljubljani organizirali Pohod za življenje – proti splavu. Čudim pa se, da se žrtev samomora, ki jih je vsako leto več kot tristo, nihče ne spomni. O tem se sploh ne govori! Tudi o žrtvah prometnih nesreč se komaj kaj sliši, čeprav je tudi teh vsako leto menda okrog tristo. Potem so tu umorjeni. Pred leti je policija ubila pse, ki so bili zelo napadalni, ubili so celo lastnika in nekega človeka hudo poškodovali. Policija prav tako ubije npr. terorista, če pride do terorističnega napada. To naredijo zaradi varnosti. Zanima me stališče Cerkve glede tega. Res je, da so ti posamezniki zelo nevarni za družbo, in da je varnost ljudi zelo pomembna, nujna. Kaj mislite o tem?
Branka

Katoliška Cerkev je dolžna tudi v današnjem sekulariziranem svetu razvijati in razlagati svoj nauk o človekovem življenju, saj se zaveda, da je vsako človeško življenje sveto in nedotakljivo, ker je darovano – sicer po starših – od Boga in je samo Bog njegov gospodar. O občečloveškem (vesoljnem) bratstvu je razmišljal že v začetku 13. stoletja sv. Frančišek Asiški, ki je celo živali in rastline, tudi neživo stvarstvo (sonce, luna, veter …) imenoval brate in sestre in v tej luči zapel Hvanico starstva ali bolj znano kot Sončno pesem, v kateri vabi vse stvarstvo, da bi se mu pridružilo in z njim slavilo Stvarnika. Papež Frančišek si je za naslov svoje nove okrožnice Vsi smo bratje (it. Fratelli tutti), ki jo je 3. oktobra 2020 podpisal v Assisiju, sposodil pri enem izmed Opominov Frančiška Asiškega. V odgovoru na vaše pismo se bom osredinil samo na svetost ter nedotakljivost vsakega človeškega življenja in na smrtno kazen v luči nauka papeža Frančiška.

1. SVETOST, NEDOTAKLJIVOST IN DOSTOJANSTVO VSAKEGA ČLOVEKA
V Svetem pismu beremo, da je Bog ustvaril človeka (1 Mz 1-3), ki je hkrati duh, duša in telo (1 Tes 5,23). Človek, ki je ustvarjeno bitje, ni samo sad splošnega naravnega biološkega razvoja, marveč je učinek posebnega Božjega ljubečega dejanja, ustvarjen je po Božji podobi (1 Mz 1,27), kar vključuje tudi svetost in nedotakljivost vsakega človeškega življenja. Človekovo življenje je sveto, ker je človek ustvarjen kot oseba po Božji podobi in sličnosti in ga je Kristus odrešil.V človekovih podarjenih Božjih darovih, ki so darovi Svetega Duha, je temelj človekovega dostojanstva, katerega smo dolžni spoštovati v vsakem človeku. Kot Božja stvaritev je človek obdarjen z istimi temeljnimi značilnostmi, saj smo vsi udje istega človeškega rodu in zato vsak človek zasluži spoštovanje, solidarnost in ljubezen. Bog je človeku kot ustvarjenemu bitju zaupal v stvarstvu posebno poslanstvo, da bi “gospodoval” (1 Mz 1,26) vsemu, kar je na svetu; da bi bil takorekoč gospodar-namestnik vseh drugih zemeljskih bitij. Po bogopodobnosti je sicer človekovo življenje kot tako sveto in vredno vsega spoštovanja. Prav tako je vsak človek kot član vesoljnega bratstva povabljen k temu, da bi postal dober in svet, kar izhaja iz njegovega življenja po vesti ob številnih darovih, ki jih je prejel, da bi bil tudi odrešen v Jezusu Kristusu, četudi se tega brez lastne krivde ne bi zavedal. Seveda pa smo kristjani prepričani, da smo na sebi lasten način poklicani tudi k osebni svetosti, kot uči Luč narodov, dogmatična konstitucija o Cerkvi 2. vatikanskega cerkvenega zbora (C 39–42).

2. SMRTNA KAZEN JE NEDOPUSTNA (PAPEŽ FRANČIŠEK)
Temeljno zahtevo za spoštovanje vsakega človeškega življenja katoliška Cerkev vidi v Božji zapovedi: “Ne ubijaj” (2 Mz 20,13; 5 Mz 5,13). Prav tako v Jezusovem učenju pri evangelistu Mateju 5,21-22: “Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ‘Ne ubijaj’! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo.”
Na kratko poglejmo razvoj cerkvenega nauka o nedopustnosti smrtne kazni v zadnjih desetletjih.
Papež Janez Pavel II. je namreč v svoji okrožnici Evangelij življenja (CD 60) naredil tako pomemben korak glede odnosa do smrtne kazni, da ga navaja druga izdaja Katekizma Katoliške cerkve (KKC 1997, 2267) (Slovenci imamo prevod prve izdaje KKC iz leta 1992), kjer beremo: Do smrtne kazni krivca ne sme priti “razen v primerih absolutne nujnosti, kadar namreč obramba družbe ne bi bila možna” (CD 60,56; prim. KKC 1997, člen 2267). Tudi Youcat (2011), ki mu je napisal predgovor papež Benedikt XVI., se sklicuje na okrožnico Evangelij življenja in piše: »Vzeti zločincu življenje je ekstremen ukrep, po katerem lahko država seže samo “v primerih absolutne nujnosti”. Ta nujnost je dana, ko se človeške družbe ne morejo zaščititi drugače kot z usmrtitvijo krivca. Toda ti primeri, pravi sv. Janez Pavel II., “so zelo redki, ali pa sploh ne obstajajo”« (Youcat, 381).
Papež Frančišek je ob 25. obletnici prve izdaje pokoncilskega Katekizma katoliške Cerkve, objavljenega leta 1992, govoril o potrebnosti spremembe besedila o smrtni kazni, čeprav je druga izdaja Katekizma iz leta 1997 že odsevala misli papeža Janeza Pavla II. iz okrožnice Evangelij življenja. V drugi izdaji Katekizma katoliške Cerkve je bila primernost smrtne kazni zelo omejena, čeprav ni bila popolnoma izključena. Leta 2017 je papež Frančišek ponovno govoril o potrebnosti spremembe tistega dela Katekizma, ki govori o smrtni kazni, saj je smrtna kazen “napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe”. Leto pozneje, 11. maja 2018, je papež Frančišek sprejel sledečo različico 2267. člena druge izdaje Katekizma katoliške Cerkve (1997, člen 2267) o smrtni kazni: “Dolgo časa je uporaba smrtne kazni s strani legitimne oblasti po pravilno izpeljanem procesu veljala za primeren odgovor na težo nekaterih zločinov in sprejemljivo sredstvo, čeprav skrajno, za zaščito skupnega dobrega. Danes pa je vedno boj živa zavest, da se ne izgubi dostojanstvo osebe niti takrat, ko je nekdo zagrešil najtežje zločine. Poleg tega se je razširilo novo razumevanje pomena kazenskih sankcij s strani države. In še, uveljavili so se bolj učinkoviti sistemi zapiranja, ki zagotavljajo dolžno zaščito državljanov, in istočasno ne odvzamejo obdolžencu na dokončen način možnost prostosti. Zato Cerkev v luči evangelija uči, da je ‘smrtna kazen nedopustna, saj napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe’ in si odločno prizadeva za njeno odpravo po vsem svetu.” Tako je papež Frančišek v posodobitvi druge izdaje Katekizma katoliške Cerkve smrtno kazen označil za nedopustno v vsakem primeru (KKC 2267).
Po uradni objavi gornjega besedila o nedopustni smrtni kazni v uradnih cerkvenih dokumentih, 2. 8. 2018, je papež pri skupnih avdiencah nadaljeval razlago o svetosti in nedotakljivosti vsakega človeškega življenja. Zavedal se je, da je smrtna kazen še vedno zakonsko predpisana v 92 državah po svetu, 56 držav pa jo dejansko še izreka, najpogosteje na Kitajskem, v Iranu in Saudovi Arabiji.
Pred dvema letoma je papež Frančišek ob sprejemu delegaciji Mednarodne komisije proti smrtni kazni ponovil, da mora biti človeško življenje “brez izjeme in pod vsemi pogoji zaščiteno”. Smrtna kazen je “grozljiva” in je “v nasprotju z evangelijem, kajti življenje je v Božjih očeh vedno sveto”. Udeležencem svetovnega kongresa proti smrtni kazni v Bruslju je v sporočilu zapisal: »Človeško življenje je dar, ki smo ga prejeli. Je najpomembnejši in temeljni dar, ki je vir vseh ostalih darov in pravic. Kot takšnega ga je treba zaščititi. Kristjani verjamemo, da je človek ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. A tako za vernike kot nevernike je vsako življenje dobro, zato je treba brez izjeme braniti dostojanstvo posameznika. Smrtna kazen je resna kršitev pravice do življenja vsakega človeka.«Na splošni avdienci, 17. 10. 2018, je ob razlagi pete Božje zapovedi sedanji papež ponovno poudaril, da je v Božjih očeh človeško življenje dragoceno, sveto in nedotakljivo. Nihče ne sme zaničevati življenja, ne svojega in ne drugih, kajti človek v sebi nosi podobo Boga in je predmet njegove neskončne ljubezni. Jezus tej zapovedi daje še globlji pomen in pove, da so pred Božjo sodbo celo jeza do brata, žalitev in zaničevanje oblika uboja. Človek je občutljiv, ima skriti ‘jaz’, ki ga je lažje raniti kot njegovo telo. »Brezbrižnost ubija, brezčutnost ubija,« je dejal papež. Saj poznamo odgovor Kajna, prvega morilca: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9). Če ne ljubimo, je to prvi korak k ubijanju. Ljudje smo varuhi drug drugega. Človeško življenje potrebuje ljubezen, usmiljenje. Kristus nam je pokazal pristno ljubezen. Ljubezen, kjer ne moremo storiti drugače, je tista, ki odpušča, ki sprejme tistega, ki nam je storil hudo.
Ne ljubiti je prvi korak k ubijanju; in ne ubijati je prvi korak k ljubezni, da torej za bližnjega skrbimo, ga spoštujemo, vključujemo v družbo in mu tudi odpuščamo: »Če zgolj ne delamo slabega, ne zadošča, od človeka se zahteva več. Vsakdo mora delati dobro tam, kjer je.« “Ne ubijaj” je po papeževih besedah “poziv k ljubezni in usmiljenju, poziv k življenju v skladu z Gospodom Jezusom, ki je dal življenje za nas in je za nas vstal.” »“Ne ubijaj” je torej nekaj več, je poziv k ljubezni in usmiljenju.«
V tej luči bi lahko pogledali na svetost, nedotakljivost in dostojanstvo ter tudi na številne druge vidike človekovega življenja, ki je sveto, ker je Božji dar, in zato je treba z veliko mero skromnosti priznati, da je edino Bog gospodar življenja in smrti, tako lastnega kot tujega. Zato mora življenje biti zavarovano od spočetja do naravne smrti in treba je imeti za škodljiva, grešna in nemoralna vsa tista dejanja, ki nasprotujejo svetosti, nedotakljivosti in dostojanstvu (umor, samomor, splav, abortivna kontracepcija, genocid, evtanazija, kloniranje, genetski inženiring, pohabljenje, suženjstvo, trgovina z ljudmi itd.). Občečloveško ali vesoljno bratstvo pa nas vabi k spoštovanju vsakega človeškega življenja, saj je lahko samo vstali Kristus edino zadnje upanje vsakega posameznega človeka in vsega človeštva. Zlo več ne more zmagati, ker ga je Kristus v jedru že premagal.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str 30-32.

Kristjan je … iskalec

Napisal Marko na 6. aprila 2021. Objavljeno v MP Živeti vero.

Jezus pravi: »Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,33-34)

OGLEDALO
Naš svet, racionalni in tehnični svet, ne prenese česa takega, kot je od mrtvih vstali Jezus, kontroverzno središče in nevidni temelj naše vere. Ne da se ga spraviti v tabele, niti v arheologijo, nobenih dokazov ni pustil, nobene slike, v noben grob, v nobeno kletko se ni pustil ujeti. Samo pričevanja nekaterih ljudi, ki so ga videli – ki jim lahko verjamemo ali pa ne. Zato ostaja nekje na območju skrivnostnega in nerazumnega, iracionalnega, celo mističnega, in za kazen smo ga vtaknili nekam med stokrat prežvečene pravljice, med Indijo Koromandijo in Ježka Jančka. Kakor da nekaj ne obstaja, če se ne da obravnavati znanstveno.
Morda zato vedno težje razumemo trpljenje, ljubezen, bolečino, ker se tudi teh stvari ne da razumeti, pa vsi vemo, da obstajajo, tudi če so nevidne, tudi če so nedokazljive. Samo da smo pri njih brez nadzora in brez moči, v tem je težava, ne moremo jih imeti v rokah. In zato je sodobni človek len, če nečesa nima v rokah, ne živi v nemiru in hrepenenju, da bi to našel, ampak se zadovolji s površnim občutkom, da nečesa pač ni. Tako nam propadajo stvari, zaradi katerih smo ljudje res ljudje; smisla ne moreš imeti v rokah, niti odnosov, niti upanja.

BESEDA
Ravno zato vstali Jezus ni nič od tega, kar hočemo in kar si predstavljamo. Je kot majhen otrok, ki je ravnokar shodil, nikoli pravzaprav ne vemo, kje je, ker ga ni nikoli tam, kjer si ga pustil. Je vstal? Ni vstal? Ne bo se pustil ujeti v to, da veš nekaj o njem. Zato se je izmikal tudi svojim najbližjim, svojim zvestim ženam, svojim muhastim prijateljem. Da so vstali tudi sami in ga začeli iskati.
Lahko bi bil vsepovsod. Zato so ga tudi vsepovsod našli. Na vrtu, med čebulo in radičem, na poti, ko je z lopato grebel po jarku, pa v gostilni, tudi doma, pa na plaži, bil je barist, in še kje, »Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi« (Jn 20,30). Ravno zato, da bi tudi mi, njihovi zanamci, razumeli, da je vstali Jezus, torej nekdo, ki v naše bivanje prinaša življenje, ki mu daje smisel in odrešenje, lahko vsepovsod, tudi tam, kjer ga ne bi nikdar pričakovali, recimo v naših »nasprotnikih«, recimo v ljudeh, nad katerimi smo obupali, in v dogodkih, odločitvah, ki smo se jim izogibali, ker so od nas zahtevali preveč.
Samo en namig je pustil Jezus, da bi vsaj približno vedeli, kje ga iskati: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj!« Ljubezen, ta neulovljiva in nikoli dosežena stvar, je prostor njegovega razodetja in sredstvo razumevanja, za kaj pravzaprav sploh gre pri vstajenju. Res, ne bo šlo drugače, kot da spet in še enkrat znova postanemo učenci – in si dopustimo ves nemir v prsih, ki pritiče temu poslanstvu.

RIJAVEC, Marko (uvodnik mladinske priloge), Ognjišče (4) 2021, str. 52

Zasloni-digitalni kokain (2. del)

Napisal Marko na 6. aprila 2021. Objavljeno v Kolumna - Kristovič.

Ker imajo digitalni mediji in zasloni v otroštvu na možgane praktično identičen vpliv kot trde droge, se za nezdravo uporabo zaslonov vedno bolj uporabljajo izrazi “digitalni heroin”, “digitalni kokain” ali “elektronski kokain”. V prvem delu prispevka smo izpostavili, da je zaslonska zasvojenost postala nekaj tako vsakodnevnega in normalnega, da je starši sploh ne opazijo več in so razvili nekakšen imunski odnos do tega, kot da bi jim bilo vseeno, da so njihovi otroci ure in ure pred zasloni. Prav ta odnos – da so zasloni nekaj nedolžnega, da ni to nič posebnega, da tako ali tako vsi …, da je to normalno – pa je nekaj najbolj nevarnega. Če nekaj ignoriramo, namreč še ne pomeni, da ni škodljivo. Ravno obratno. Poznan je latinski rek ignorantia (iuris) nocet – nepoznavanje škodi. Ključna nevarnost je v tem, da posledice niso takoj vidne navzven. Ko so, pa je že zelo pozno ali celo prepozno. Zasvojenost z zasloni je takšna kot vse druge zasvojenosti – njen vpliv na možgane, zdravje, odnose in kakovost življenja je enak kot pri kemičnih in drugih nekemičnih zasvojenostih. Obstaja pa bistvena razlika: z digitalnimi mediji imamo zasvojene cele generacije otrok in mladostnikov, a se tega sploh ne zavedamo.
Zasloni ubijajo otrokovo strast in kreativnost, uničujejo njegovo vedoželjnost in razposajenost, popačijo občutek za lepo, razkrajajo občutek otrok za to, da so nekaj posebnega in nenadomestljivega. Spreminjajo jih v pasivne, neme opazovalce lastnega življenja, ljudi in sveta okrog sebe. Mladi se spreminjajo v otopele, zdolgočasene in apatične posameznike. Vedno več jih toži, da se počutijo notranje prazne, da so anksiozni, depresivni, da jih je vsega strah, da se bojijo odnosov in vrstniške družbe ter ne vidijo smisla v svojem življenju.
Praktično vse najnovejše znanstvene raziskave kažejo na povezave med časom, preživetim pred zaslonom, in duševnim zdravjem. Več časa pred zaslonom pomeni večjo verjetnost, da bodo mladi zapadli v depresijo, da bodo anksiozni, čustveno in odnosno otopeli, nezainteresirani, zdolgočaseni ter apatični, da bodo razvili nizko samopodobo in samozavest, da bodo imeli težave pri koncentraciji, pomnjenju in razmišljanju, da bodo zapadli v druge zasvojenosti in še in še bi lahko naštevali.
Ko imam po šolah predavanja na temo škodljivih vplivov digitalnih medijev, pametnih telefonov in ostalih vrst zaslonov, po navadi kakšen starš vpraša, če ni malo pretirano trditi, da so posledice na otrokov razvoj in njegove možgane tako hude. Razlaga je pravzaprav zelo preprosta in po svoje logična. V prvih letih otrokovega življenja se možgani v največji meri oblikujejo in razvijajo (do sedmega leta starosti se vzpostavi do 75 % vseh nevronskih mrež (sinaps)). Otrokovi možgani se razvijajo na podlagi izkušenj, doživetij in interakcij. Včasih smo bili otroci nenehno zunaj, se igrali z drugimi otroki, se opekli na koprivah, padali s kolesi, igrali nogomet, se stepli, občasno je kakšnega pičila čebela ipd. Skratka, svet smo doživljali preko vseh petih čutil, in v skladu s tem so se tudi možgani celostno razvijali. Sedaj so otroci zaradi ekranizacije otroštva teh interakcij oropani, in tudi možgani se ne razvijajo uravnoteženo.
Neuravnoteženo in necelovito so razvija tudi telo (ogromno je debelosti), govorne težave iz leta v leto skokovito naraščajo (izredna je potreba po logopedih), telesna koordinacija in fizična zmogljivost sta zaskrbljujoči (npr. tek na 600 m je pri dečkih v zadnjih 20-ih letih slabši za celih 10 s; velike preglavice delajo že osnovne vaje, kot so žabji poskoki, prevali naprej in nazaj, igre brez meja …), ogromno je otroškega diabetesa, alergij, vedno nižje so umske sposobnosti, samopodoba in samozavest se razvijata zelo nezdravo oz. se ne razvijata in sta na zaskrbljujoče nizki ravni (zdrave samozavesti se ne da razviti z drsanjem po tablici), otroci in mladostniki so vedno bolj neempatični (empatije se prav tako ne moreš naučiti preko zaslona, ampak preko interakcije z živimi ljudmi), vztrajnost, disciplina in delovne navade so prav tako izrazito nerazvita področja (so pa praktično najpomembnejša za uspešno, kakovostno in osmišljeno življenje), nerazvita ostaja identiteta.
Kdo sem? V čem sem drugačen od drugih? Kaj je moje poslanstvo? Kaj hočem od življenja in kakšno vsebino želim dati svojemu življenju? Kaj je smisel mojega obstoja? Vse to so temeljna bivanjska vprašanja vsakega mladega človeka, na katera bi tekom adolescence moral najti odgovore. Zasloni so mlade odtujili ne samo od drugih, ampak tudi od samega sebe.

S. Kristovič. (Na začetku), v: Ognjišče 4 (2021) 11.

Ivan Vurnik (1884–1971)

Napisal Marko na 5. aprila 2021. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Moja tiha želja je bila že od vsega začetka delati za čast slovenskega naroda, pokazati tujim narodom, da imamo tudi mi svojo duhovno vsebino, ki ni nič manj vredna, kot so one nam tujim narodom,« je zapisal Ivan Vurnik leta 1907, na začetku svojega študija arhitekture na Dunaju. Ob podelitvi Prešernove nagrade leta 1966 za življenjski prispevek k razvoju arhitekture na Slovenskem pa je dejal: »Moj idealni cilj je bil od vsega začetka ustvariti pri nas tipično slovensko arhitekturo. Sam sem ustvarjal tako, kakor vsak ptič iz svojega čuta poje … Moja deviza je bila: vedno iz sebe ustvarjati in vsako priložnost izrabiti za povečanje ugleda slovenske arhitekture v tujini. To sem tudi dosegel.« Ivan Vurnik je skupaj z Jožetom Plečnikom in Maksom Fabianijem začetnik moderne slovenske arhitekture in urbanizma. Po njegovi zaslugi je novoustanovljena univerza v Ljubljani (1919) dobila oddelek za arhitekturo, na katerem sta s Plečnikom vsak s svojimi pogledi na umetnost vzgajala mlade slovenske arhitekte. Svojo zamisel slovenskega narodnega sloga v arhitekturi je uresničeval s sodelovanjem svoje žene Helene, slikarke.

“JANEZ VURNIK TRETJI”
Ivan (Janez) Vurnik je bil rojen 1. junija 1884 kot drugi otrok podobarja Janeza Vurnika ml. in Terezije roj. Ažman v Radovljici. Od njunih osmih otrok je poleg Ivana, bodočega arhitekta, ostala pri življenju samo hči Marija (Marica), rojena 1. januarja 1898, ki je kot redovnica uršulinka Rafaela Vurnik postala zelo spoštovana misijonarka na Tajskem. Vurnikov rod izvira iz Stare Oselice, od tam je leta 1841 prišel v Radovljico Janez Vurnik st. in zasnoval kamnoseško in podobarsko delavnico, v kateri so izdelovali predvsem opremo za cerkve. Po njegovi smrti (1899) jo je prevzel Janez Vurnik ml., z njegovo smrtjo (1911) pa je zamrla. Hiša v Radovljici, kjer so se naselili leta 1841, pa še stoji. Ivan (Janez Vurnik Tretji) je po osnovni šoli v rojstnem kraju obiskoval gimnazijo v Kranju in Ljubljani. Po maturi leta 1907 se je vpisal na arhitekturni oddelek Tehniške visoke šole na Dunaju. Njegova profesorja K. Mayreder in C. König sta bila klasicistično usmerjena arhitekta, Maks Fabiani ga je proti koncu študija leta 1911/12 vpeljal v mojstrsko šolo Otta Wagnerja na Akademiji za upodabljajočo umetnost. Poleti 1912 je za tri mesece odšel v Rim, kjer je preučeval dela italijanske umetnosti vseh dob. Med prvo svetovno vojno je nekaj časa delal na Dunaju, bil poklican k vojakom, urejal vojaška grobišča v Srbiji. Leta 1919 se je za stalno preselil v Ljubljano. Ko so polagali temelje slovenske univerze, se je zelo prizadeval, da so na Tehniški fakulteti uvedli oddelek za arhitekturo. Zavzemal se je, da bi za predavatelja prišla že slavna arhitekta Maks Fabiani in Jože Plečnik. Fabiani je povabilo odklonil, Plečnik pa je prišel in leta 1921 prevzel predavanja iz kompozicije in nauka o slogih, Vurnik večino ostalih predmetov.

VURNIKOVA IN PLEČNIKOVA ‘ŠOLA’
Leta 1925 je Ivan Vurnik sprejel vodstvo arhitekturnega oddelka, ki se je formalno razdelil na Vurnikovo in Plečnikovo ‘šolo’ (seminar), in ga vodil do leta 1946. S Plečnikom sta, vsak s svojimi, večkrat s povsem nasprotujočimi pogledi, postavljala temelje arhitekturnega in urbanističnega oblikovanja. Vurnik se je usmeril v socialno arhitekturo. »Glavni problem,s katerim se jaz pečam v svojem seminarju, je vprašanje, kako ustvariti polnovredno stanovanje v obliki enodružinske hišice z vrtom za tako ceno, da ga bo mogel plačati tudi preprost delavec.« Tako je nastalo Delavsko naselje v Betnavski ulici v Mariboru. Naredil je urbanistični načrt za Kranj, ki je bil deloma uresničen, in za nekatera druga slovenska mesta, ki pa so ostali na papirju. Jože Plečnik se je kmalu po prihodu v Ljubljano na pobudo mestnega stavbnega urada lotil izdelave Regulacijskega načrta za Ljubljano. Zanj je bilo bistvo urbanizma umetniško oblikovanje prostora, zato je dal večji poudarek estetskemu doživljanju kot pa uporabnemu. Pri svojih načrtih je Plečnik Ljubljano obravnaval kot prestolnico države Slovenije. Strokovno rivalstvo med Vurnikom in Plečnikom je doseglo vrhunec ob zasnovi univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Redovnica s. Darinka Bajec, ki jo je z Vurnikom povezovalo umetniško sodelovanje in prijateljstvo, je o odnosu Vurnik – Plečnik povedala: »Vurnikova bolečina je bila, da se ni mogel rešiti izjave: “Ljubljana pozna le enega boga. To je Plečnik.” Plečnika pa je prav malo brigalo, kaj si kdo o njem misli. Delal je BOGU v čast. Bolečina zavisti je bila daleč od njega.«

IVAN IN HELENA VURNIK
Mladi arhitekt Ivan Vurnik se je 13. novembra 1913 poročil z akademsko slikarko Heleno Kottler, Dunajčanko poljskega rodu. Bila je mojstrica vseh slikarskih in grafičnih tehnik ter uporabne umetnosti. »Že po par tednih sporazumevanja sva se dogovorila, da greva skupaj v življenje in delo za dvig slovenske kulture na polju upodabljajočih umetnosti.« Skupaj s Heleno je hotel izoblikovati in uveljaviti slovenski narodni slog, za kar je iskal navdih v narodnem izročilu. Prvo skupno delo zakoncev Vurnik, ki sta se po poroki preselila v Ljubljano, je bila preureditev škofijske kapele v Trstu. Pravi vrhunec pa najbrž predstavlja oblikovanje prezbiterija in glavnega oltarja župnijske cerkve sv. Katarine v Topolu nad Medvodami ter fasade in notranjščine stavbe Zadružne gospodarske banke v Ljubljani. Helena je z možem sodelovala predvsem pri delih za cerkvene naročnike. Pri oblikovanju izstopajo njeni mašni plašči. Za komplet ornatov, namenjenih škofu Jegliču iz leta 1923, je leta 1938 na razstavi v Berlinu prejela nagrado za umetno obrt. Leta 1916 se jima je rodila hči Mira, ki je postala zdravnica, leta 1922 pa ju je razveselilo rojstvo sina Nika, ki je 19-leten padel pod italijanskimi streli v Tivoliju. Leta 1957 se je upokojil in z ženo Heleno sta se preselila v Radovljico, v njegovo rojstno hišo. Na dvorišču cerkve na Brezjah je uredil Marijino kapelo, skupaj z ženo in redovnicama Pavlo in Darinko Bajec oblikoval več mozaikov in medaljonov na fasadi. Po daljši bolezni je 4. aprila 1962 umrla žena Helena. Julija 1963 se je poročil z Mileno Perušek, svojo mladostno ljubeznijo. Spomladi 1971 je zbolel za pljučnico, bil nekaj časa v jeseniški bolnišnici, v večni dom pa je odšel iz svojega rojstnega doma 8. aprila 1971.

ČUK, Silvester. Ivan Vurnik (1884–1971). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 38-39.

Tri stoletja Škofjeloškega pasijona

Napisal Marko na 2. aprila 2021. Objavljeno v Priloga.

V letu 2021 smo se spominjali treh stoletij spokorniške pobožnosti Procesije velikega petka Processione Locopolitana oziroma Škofjeloškega pasijona, kot ga poimenujemo v sodobnem času, nedvomno najpomembnejšega kulturnega in duhovnega bisera Škofje Loke. Pod skrbnim vodenjem režiserja Boruta Gartnerja so se pričele priprave na uprizoritev v letošnjem postnem in velikonočnem času, pa jo je pandemija COVID19, kot mnoge druge družbene, kulturne in verske dogodke, prestavila na leto 2022. Lepo je, da se bo tristoletnice spomnila tudi Banka Slovenije z izdajo priložnostnih kovancev.

ZAČETKI LOŠKE SPOKORNIŠKE PROCESIJE
Začetke spokorniške procesije v Škofji Loki v začetku 18. stoletja najprej umestimo v širši evropski duhovni prostor. Katoliška cerkev je po reformaciji v vernikih želela spodbuditi vero tudi s pripravo verskih pobožnosti, med katerimi so imeli pomembno mesto igrani prizori iz Jezusovega življenja, zlasti njegovega trpljenja, ki so se uveljavili v obliki pasijonskih iger ali procesij, zlasti na nemškem govornem področju. Med cerkvenimi redovi so bili na tem področju najbolj dejavni bratje kapucini in jezuiti.
Bratje kapucini so tovrstne pobožnosti zanesli tudi v slovenski prostor (Ljubljana, Celje, Kranj). Leta 1703 so svoje domovanje našli tudi v Škofji Loki, kjer delujejo še danes. Najverjetneje je med loške brate kapucine leta 1714 prišel brat Romuald, s krstnim imenom Lovrenc Marušič (1676–1748) iz Štandreža pri Gorici. Ohranjeno je vabilo z njegovim podpisom z dne 9. aprila 1715, s katerim pater Romuald, Magister processionis (voditelj procesije) »… v živ spomin na trpljenje našega Odrešenika s temi vrsticami k svoji procesiji prisrčno vabim nadvse častitljivega gospoda župnika in prav tako spoštovane gospode kaplane skupaj s celotnim župnijskim občestvom …«. Pater Romuald je v loškem kapucinskem samostanu deloval do leta 1727 in domneva se, da je bil ves ta čas voditelj pasijonske procesije.
Ohranjeno je tudi pismo neznanega voditelja loške procesije iz leta 1713 v katerem je med drugim zapisano: » … da bi srca vernih rasla v ljubezni do križanega Jezusa in v pokori za grehe, so najvišji predstojniki dveh nadbratovščin, Sv. Rešnjega telesa in Sv. Rožnega venca, določili, da se vsako leto v tem loškem mestu na Veliki petek, če je naklonjen Bog in če dopušča vreme, ob štirih popoldne priredi procesija v čast Gospodovega trpljenja …« V nadaljevanju pisma je za 15 podob navedeno, katere loške vasi naj jih pripravijo. Na koncu pisma je opozorilo, naj se sodelujoči “pravočasno zglasijo na običajnem kraju procesije”.
Iz zapisanega razberemo, da se je spokorniška procesija po loških ulicah in trgih odvijala na Veliki petek, edini dan v letu, ko se v katoliških cerkvah ne daruje sveta maša. Zapis, da naj se sodelujoči zglasijo na običajnem mestu, pa napeljuje k misli, da se je pasijonska procesija v Škofji Loki verjetno pripravljala že pred letom 1713.
Dr. France Koblar je v knjigi Slovenska dramatika I (Slovenska matica, Ljubljana, 1972) zapisal: »Za škofjeloško procesijo sicer še ne poznamo pismene predloge, vendar ni brez pomena, da je bil njen pobuditelj namestnik brižinskega škofa, ki je poznal podobne prireditve v svoji barvarski domovini.« Škofje iz bavarskega Freisinga (slov. Brižinj) so bili zemljiški gospodje t.i. Loškega gospostva od leta 973 do leta 1803.
Za loško spokorniško procesije je nadvse pomembno, da je rokopis Škofjeloškega pasijona v celoti ohranjen. Besedilo v slovenskem jeziku je v 863 verzih zapisal brat Romuald, režiserska ter druga razmišljanja in napotila pa so zapisana v nemškem in latinskem jeziku. Besedilo Škofjeloškega pasijona je najstarejše ohranjeno slovensko dramsko besedilo in najstarejša ohranjena režijska knjiga v Evropi.
Na začetku rokopisnih listin je uvodno besedilo z naslovom V vednost prihodnji dobi o procesiji na veliki petek, ki je datirano na 11. april 1721. Zapisani datum navaja k sklepu, da so Škofjeloški pasijon pričeli uprizarjati leta 1721 in posledično je bila letnica vključena v grafično podobo avtorja Jureta Miklavca, ki je nastala pred prvo sodobno uprizoritvijo leta 1999. Kasnejša spoznanja strokovnjakov (kapucin dr. Metod Benedik, dr. Matija Ogrin, dr. Monika Deželak Trojar) nedvoumno dokazujejo, da se je loška spokorniška procesija odvijala že pred letom 1721. Toda letnica 1721 je bila v uvodu besedila tako jasno zapisana, da je bila izbrana za zunanjo obeležitev 300-letnice Škofjeloškega pasijona.
Dr. Matija Ogrin, urednik znanstvenokritične izdaje Škofjeloškega pasijona (Celjska Mohorjeva družba, 2009), ugotavlja, da je brat Romuald ohranjeno besedilo najverjetneje zapisal med letoma 1725–1727, po besedilu, po katerem se je v predhodnih letih odvijala pasijonska pobožnost. Rokopis Romualdovega besedila, ki ga skrbno hranijo bratje kapucini v Škofji Loki, je leta 2020 celovito restavrirala Blanka Avguštin Florjanovič iz Stare Loke, sodelavka Arhiva Republike Slovenije, ena najboljših slovenskih strokovnjakinj za restavriranje starih besedil oziroma knjig.

BESEDILO ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA
Pasijonsko besedilo brata Romualda je razdeljeno v 13 podob in vsebuje teologijo, umetnost in duhovnost. Literarni zgodovinar dr. Matija Ogrin, ki je besedilo temeljito preučeval, meni, da »veliko dramsko besedilo Škofjeloškega pasijona nosi v sebi čudovito skladen umetniški dinamizem, vpet med dve osišči: to sta spokorna duhovnost velikega petka in poetičnost dramske umetnine. Globljo pretresenost ob skrivnosti Jezusovega trpljenja je pasijonsko dramsko besedilo zmoglo obuditi šele kot tisto, čemur danes pravimo literarno umetniško delo. Med vero in kulturo ni bilo še nobenega razpona, delitve ali nasprotja.«
Besedilo se prične s prizorom Raja, iz katerega sta bila zaradi storjenega greha izgnana Adam in Eva. Sledi Smrt na konju z mimohodom vseh družbenih stanov, od škofa, cesarja do kmeta in berača, kar ljudi opominja, da so kot posledica greha smrti zapisani vsi. V naslednjem prizoru Pekel vidimo trpljenje grešne duše, ki jo trpinči Lucifer s svojimi pajdaši. Sledijo predstavniki loških cehov (lončarji, mesarji, krojači), ki so bili pomemben del loškega meščanstva. Osrednji del so prizori Jezusovega trpljenja (slovesni vhod v Jeruzalem, krvavi pot na Oljski gori, kronanje pred Pilatom, križanje in smrt), v katere se smiselno vključujejo nekatere podobe iz stare zaveze (Samson, Hieronim, kralj David).
Po Jezusovi smrti so prikazane vse štiri tedaj znane celine (Evropa, Afrika, Azija in Amerika), ki sporočajo, da se je Jezusova vera in ljubezen razširila po vsem svetu. Zadnji prizor prikazuje Božji grob, ki ga nosijo loški meščani. Med posameznimi prizori je množica konjenikov, križonoscev, bičarjev, spokornikov …, ki ponazarjajo vse Božje ljudstvo.

V kapucinski knjižnici v Škofji Loki hranijo originalni rokopis Škofjeloškega pasijona izpod rok brata Romualda. V prejšnjem letu so s pomočjo Centra za konserviranje-restavriranje knjig, papirja in pergamenta pri Arhivu RS in konservatorke Blanke Avguštin Florjanović izvedli zahtevno restavriranje originalnega rokopisa. Kot je dejala restavratorka Blanka gre pri tem rokopisu za izjemen kulturni spomenik svetovnega pomena, zato so se dela lotili z vsem spoštovanjem in pazljivostjo. Ker je šlo pri restavriranju tri stoletja stare knjige za enkraten poseg, so o tem postopku posneli tudi dokumentarni film

V nekaterih prizorih nastopajo angeli v belih in rdečih oblačilih. Beli angeli se pogovarjajo z Jezusom Kristusom, in mu skušajo lajšati trpljenje. Rdeči angeli pa nagovarjajo gledalce in jih opominjajo na grehe in njihove posledice ter jih vabijo k spreobrnitvi, spokornosti in življenju v Jezusovi ljubezni.
Pobožna procesija Processio Locopolitana se je na Veliki petek vsako leto pripravljala do leta 1767, ko je goriški škof Attems njeno uprizarjanje prepovedal, tudi zaradi novega duha razsvetljenstva, ki je zavel po Evropi.

DEBELJAKOV PASIJON LETA 1936
Avgusta leta 1936 so v Škofji Loki pripravili veliko obrtno-podjetniško razstavo, na kateri so prikazali najpomembnejše dosežke loških obrtnikov in podjetnikov. Loški profesorji, ki so se od leta 1930 na pobudo profesorja Ivana Dolenca in duhovnika slavista Jakoba Šolarja redno zbirali, so ob tem pripravili razstavo zgodovinskih predmetov iz življenja in dela ljudi na Loškem, ki so jih sami zbirali po loških domovih in podstrešjih. Profesor dr. Tine Debeljak (1903–1989) je ob tej priložnosti po 170-letih ponovno oživil Škofjeloško pasijonsko procesijo. Uprizoritev ni bila izvedena v procesijski obliki, ampak jo je dr. Debeljak z režiserjem Pavlom Okornom priredil za odrsko postavitev. Oder v velikosti okrog 200 m2, na katerem so se menjavale posamezne podobe, je bil postavljen za stavbo nove ljudske šole, ki je bila odprta leta 1932 (sedanja OŠ Škofja Loka Mesto). Da bi gledalci dobili občutek loškega Mestnega trga je akademska slikarka Bara Remec pripravila veličastno kuliso loških mestnih hiš.
V Škofjeloški pasijonski procesiji je nastopilo 165 predvsem loških amaterskih igralcev, vlogo Jezusa je kot edini ‘Neločan’ odigral France Trefalt iz Primskovega. Nekaj let pred tem (1932) je kot Jezus nastopal v Slovenskem pasijonu v Kranju, ki ga je Niko Kuret pripravil po Romualdovem besedilu. Debeljakov pasijon si je v dneh od 12. do 16. julija 1936 ogledalo okoli 5.000 obiskovalcev, uprizorjen pa je bil tudi leta 1937.
Ob razstavi je bila izdana publikacija z naslovom Škofja Loka in njen okraj v luči gospodarskih in kulturnih prizadevanj. V njem je dr. Debeljak objavil prispevek z naslovom Škofjeloška pasijonska procesija in razvoj pasijonskih iger sploh. Prispevek na šestih straneh je zaključil z mislijo: »Želimo, da bi Škofjeloški pasijon dobil v Loki svoje stalno pribežališče morda v smislu malega Oberammergaua: v Loki se je spočel, v Loki naj živi!«

UPRIZARJANJE ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA V SODOBNEM ČASU

Dosedanji režiserji Škofjeloškega pasijona (z leve): Marjan Kokalj DJ, Borut Gartner in Milan Golob pred Križevim potom s fotografijami ŠP v cerkvi v Podutiku (marec 2016).

Čas po drugi svetovni vojni ni bil naklonjen uprizarjanju Škofjeloškega pasijona in zato je “Loška Trnuljčica” (pre)dolgo odmaknjena in odrinjena počivala v svojem zapuščenem in nezaželenem duhovnem kraljestvu. Prvi povojni poskus uprizoritve v Škofji Loki leta 1981 je bil mogoč le v cerkvi, in sicer v loški kapucinski cerkvi sv. Ane, kjer je tedaj med brati kapucini deloval novic Karel Gržan.
Po družbenih spremembah v Sloveniji leta 1990 se je “speča Trnuljčica” vedno bolj pogumno in vztrajno pričela prebujati. Debeljakove sanje iz leta 1936 so “meso postale” in se začele uresničevati.
Muzejsko društvo Škofja Loka je februarja 1992 pripravilo Blaznikov večer, posvečen Škofjeloškemu pasijonu, kar je bil obetajoč dogodek za ponovno uprizoritev Romualdove mojstrovine. Istega leta je Aleš Jan na Radiu Ljubljana izvedel radijsko igro s celotnim izvirnim Romualdovim besedilom, ki je bila kasneje izdana na dveh kasetah.
Vodstvo Občine Škofja Loka je začutilo “pasijonsko vzburjenje” med ljudmi, nekaj časa razmišljalo in kmalu storilo korake v pravo smer. Ključna oseba je bil Marjan Kokalj, režiser ljudske igre Turški križ, ki je bila leta 1997 uprizorjena v Selcih. Marjan se je na povabilo župana ognjevito lotil priprav za uprizoritev Škofjeloškega pasijona. Kasneje je povedal, da se ni dobro zavedal, v kaj se podaja, ter da je bilo to dobro, saj po mnogih, tudi grenkih izkušnjah in nasprotovanjih, predvsem s strani političnih predstavnikov pasijonu nenaklonjenih strank, izziva zanesljivo ne bi sprejel. Svoje delovanje je pričel s študijem Romualdovega besedila, z zbiranjem ključnih igralcev, pevcev, množice drugih nastopajočih, konjenikov, nosačev odra, vseh drugih sodelujočih, zamisli in izdelave kostumov, scenskih rekvizitov in vsega drugega potrebnega.

Izhajal je iz zasnove ljudskega gledališča, zato je k sodelovanju pritegnil amaterske igralce, od katerih je večina na odru nastopala prvič. Želel je, da jih Jezus oziroma njegova pasijonska zgodba nagovori osebno ter da k igri pristopijo zaradi lastnega notranjega žara in vsi so sodelovali prostovoljno. Na posameznih področjih (kostumi, maska, govor, glasba …) je k sodelovanju povabil strokovnjake, ki so tudi sodelovali brez plačila.
Po Škofji Loki in okolici je vrelo od priprav in pričakovanj, vsi so čutili, da se pripravlja nekaj izjemnega. Za Škofjeloški pasijon so nekateri že slišali, večina sodelujočih pa se je z njim srečala prvič. Režiser Marjan Kokalj je sklenil, da se bo dosledno držal Romualdovega besedila, ki ga je zaradi boljšega razumevanja iz prvotnih 13 podob razdelil na 20 prizorov.
V postno-velikonočnem času leta 1999 si je Škofjeloški pasijon na štirih mestih (odrih) ter osmih uprizoritvah ogledalo okrog 25.000 ljudi. V uprizoritvi je sodelovalo več kot 600 igralcev, okrog 80 konjenikov, nad 400 nosačev odra, redarjev, šivilj, garderoberk, maskerk … Ker je bila glasba pomemben sestavni del prvotne procesije, a ni bila ohranjena, sta loška glasbenika organist Tone Potočnik in skladatelj Andrej Misson pripravila nove pasijonske skladbe, ki so bile izdane na CD-ju.
Glavni organizator uprizoritve je bila Občina Škofja Loka, ki jo je tudi finančno podprla. Pasijonska energija in vzdušje vseh sodelujočih sta bila tako velika, da je bila uprizoritev ponovljena v jubilejnem svetem letu 2000. Režija in delo pri Škofjeloškem pasijonu je Marjana Kokalja osebno zelo nagovorilo, da je čez nekaj let vstopil k jezuitom in duhovno gledališče je še danes eno od njegovih področij proučevanja.
Naslednja uprizoritev Škofjeloškega pasijona je bila leta 2009 pod vodstvom režiserja Boruta Gartnerja iz Reteč, ki je bil pred tem Kokaljev pomočnik. Tudi Borut je upošteval značilnosti ljudskega ljubiteljskega gledališča in zgradil poglobljen osebni odnos z nastopajočimi. V veri, da je Jezusovo trpljenje in smrt pot v vstajenje, je Borut na koncu pasijona dodal pesem Hosana. Zapeli so jo gimnazijski pevci, ki so nastopili v vsakdanjih oblekah, s čimer je želel pokazati, naj Jezusova ljubezen vstopa v naše vsakdanje življenje.

Zadnja uprizoritev je bila leta 2015 pod vodstvom režiserja Milana Goloba iz Ljubljane, ki je pred tem že nekaj let deloval kot režiser raznih gledaliških predstav, ki pa niso bile povezane z duhovnostjo. Med loške pasijonce je vstopil z nekim strahom, spoštljivostjo, a s svojo odprtostjo z njimi zgradil lep in zaupen odnos. Z gledališkimi izkušnjami se je bolj posvetil igri ključnih igralcev, njihovi izgovorjavi, dramaturški nadgradnji idr.
Pri pripravah in uprizoritvah so bili ves čas dejavno vključeni loški bratje kapucini. Nekdanji gvardijan br. dr. Metod Benedik je bil član strokovnega odbora, sedanji gvardijan br. Jožko Smukavec je bil leta 2015 kot duhovni pomočnik režiserja v stalnem stiku z igralci in drugimi sodelujočimi. Leta 2018 so bili loški kapucini v slovenskem Registru nesnovne dediščine, kjer je glavni nosilec organizacije Škofjeloškega pasijona vpisana Občina Škofja Loka, vpisani kot nosilci njegove duhovne dediščine. Neprecenljive so molitve bratov kapucinov za pravi, verski in duhovni uspeh pasijona, ki naj prispeva k duhovni rasti vseh sodelujočih in gledalcev.

VPIS ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA NA UNESCOV SEZNAM

Udeleženci zasedanja UNESCA v Adis Abebi takoj po vpisu ŠP (z leve): Jože Štukl, Magdalena Tovornik, Aleksander Igličar in Jernej Tavčar. (marec 2016).

Z izvedbami Škofjeloškega pasijona je pričela rasti zavest, da bi bilo treba narediti več od samih uprizoritev, da si Škofja Loka in loški pasijonci zaslužijo svoj prostor tudi v slovenskem in mednarodnem prostoru.
Alojzij Pavel Florjančič, nekdanji predsednik Muzejskega društva Škofja Loka, je pasijonce spodbujal k stalnemu “negovanju pasijonske kondicije”. Tudi v letih, ko se pasijon ne uprizarja, misel na pasijonska dogajanja ne sme zamreti. Na njegovo pobudo in uredništvom je Muzejsko društvo pričelo izdajati Pasijonske doneske, ki so z leti postali slovenska pasijonska revija, ki prinaša strokovna in poljudna besedila o Škofjeloškem, drugih slovenskih in evropskih pasijonih. Nedavno je izšla že 16. letna številka Pasijonskih doneskov, ki jih sedaj ureja Helena Janežič. V Škofji Loki že več let v postnem in velikonočnem času pripravljajo pestre Dneve Škofjeloškega pasijona, ki se zadnja leta zaključijo z Romualdovim dnevom 22. aprila, na dan obletnice smrti pisca Škofjeloškega pasijona.
Občina Škofja Loka se je leta 2008 pridružila evropskemu združenju Europassion, ki povezuje nad 80 pasijonskih mest in krajev iz šestnajstih evropskih držav. V letošnjem letu bi morala Škofja Loka gostiti redno letno srečanje Europassiona, pa je bilo zaradi COVID19 prestavljeno na leto 2027. Leta 2018 se je Europassionu pridružilo tudi gibanje Pasijonski veter, ki povezuje vse slovenske pasijonce. V njem so dejavni pasijonci iz Preddvora, Ribnice, Škofje Loke in Štepanjskega naselja v Ljubljani. Sedež gibanja je v kapucinskem samostanu v Škofji Loki, njegov duhovni voditelj pa je br. Jaro Knežević. Leta 2019 sta bila v razširjeno predsedstvo Europassiona imenovana Andreja Ravnihar Megušar, ki je skrbnica za slovenske in hrvaške pasijone, in avtor tega besedila.
Leta 2008 je Slovenija vzpostavila Register nesnovne kulturne dediščine, v katerega je bila kot prva enota vpisan Škofjeloški pasijon. Ta vpis je pričel odpirati pot za uresničitev prizadevanj za vpis Škofjeloškega pasijona na UNESCO-v seznam, a pot do tja je bila še dolga. Julija 2012 je slovenska vlada Škofjeloški pasijon razglasila za živo mojstrovino državnega pomena, kar je predpogoj za prijavo na UNESCO. Oblikovala se je strokovna skupina, ki jo je usmerjal Jože Štukl, kustos Loškega muzeja, v njej pa so bili loški pasijonci in sodelavci Ministrstva za kulturo ter Slovenskega etnografskega muzeja. Predlog besedila vloge je bil marca 2013 poslan na UNESCO in njegov strokovni odbor je zaznal nekatere pomanjkljivosti, zaradi tega je bila novembra 2014 na zasedanju UNESCA v Parizu vloga umaknjena. Besedilo je bilo dopolnjeno in marca 2015 ponovno vloženo. Na zasedanju UNESCA v Adis Abebi 1. decembra 2016 je bil Škofjeloški pasijon vpisan na UNESCO-v reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, na katerem je trenutno okrog 500 enot.

Škofjeloški pasijon je prva slovenska enota vpisana na ta UNESCO-v seznam ter prvi in do sedaj edini izmed svetovnih pasijonov (po ocenah jih je več kot 3.000), ki je bil vpisan na ta svetovni seznam. Zaradi vseh teh vidikov je bila letošnja uprizoritev Škofjeloškega pasijona še bolj pričakovana in zaželena, posebej zaradi praznovanja treh stoletij tradicije njegovega uprizarjanja in prve uprizoritve po vpisu na UNESCO-v seznam, toda obrnilo se je drugače.
Zaključimo z mislimi Boruta Gartnerja, magistra processionis Škofjeloškega pasijona 2021 oziroma 2022, ki je v svojem glasilu Svetloba nagovor pasijoncem končal z naslednjo mislijo: »Kot režiser se ne morem načuditi, kaj vse nam ponuja ta »čarobna procesija« polna joka, stoka in mraka, pa vendar usmerjena v pomoč človeku, ki je zdrsnil globoko dol. Ponudi mu roko, da ga dvigne iz temnega brezna brezupa v nov, upa poln dan. Neprestano brskam, raziskujem, študiram, preverjam, razstavljam in ponovno sestavljam besede, misli, izjave zapisane v rokopisu, in s strokovnjaki tehtam vsa zaznana znamenja, ideje, zamisli, fantazije, ki jih proizvaja moj stik z dramskim besedilom, da bi realizirali večino tistega, kar se v rokopisu še ‘skriva’ in na razumljiv in primeren način to prikazali občinstvu.«
Prisrčno vabljeni leta 2022 na ogled spokorniške procesije Škofjeloški pasijon … »če bo naklonjen Bog in če bo dopuščalo vreme«.k

IGLIČAR, Aleksander. Tri stoletja škofjeloškega pasijona,škofjeloške pasijonske spokorniške procesije. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 44-49.
Fotografije: France Stele

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing