Revija - Revija Ognjišče

Sv. Jožef – z očetovskim srcem (8)

Napisal Marko na 16. marca 2021. Objavljeno v Korak v globino.

devetdnevnica k sv. Jožefu (8. dan)

OČE, KI DELA
Ko je Jezus kot oznanjevalec Božjega kraljestva nastopil v domačem Nazaretu in so se njegovi rojaki čudili njegovi modrosti, so se spraševali: »Ali ni to tesarjev sin?« (Mt 13,55). Jožef je bil po poklicu tesar – lahko mizar ali stavbni tesar. Pri Judih tedanjega časa so otroci začeli versko in poklicno vzgojo pri svojem očetu, zato sklepamo, da se je Jezus pri Jožefu učil poklica tesarja. Več o njegovi mladosti govorijo apokrifni spisi (Jakobov protoevangelij, Zgodba tesarja Jožefa), ki jih katoliška Cerkev ni sprejela – tudi zato, da se ne bi širilo napačno češčenje sv. Jožefa. V Jožefovi delavnici se je Jezus naučil ceniti vrednost, dostojanstvo in veselje nad tem, kaj pomeni jesti kruh, sad lastnega dela. Družina, ki je brez dela, je bolj izpostavljena. »Kako bi mogli govoriti o človeškem dostojanstvu, ne da bi si prizadevali, da bi vsakdo in vsi imeli možnost za primerno preživljanje?« Oseba, ki opravlja kakršno koli delo, sodeluje s samim Bogom, postane na neki način stvarnik sveta, ki nas obdaja.

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)

Sv. Jožef – z očetovskim srcem (7)

Napisal Marko na 15. marca 2021. Objavljeno v Korak v globino.

devetdnevnica k sv. Jožefu (7. dan)

OČE V SPREJEMANJU
Jožef brez oklevanja sprejme k sebi Marijo, ko ga angel pouči o njenem materinstvu. Kakor je Bog govoril Jožefu: »Ne boj se k sebi vzeti Marije« (Mt 1,20), se zdi, da govori tudi nam. »Tolikokrat se v našem življenju dogaja, česar ne razumemo in se upiramo, Jožef pa se odpove svojim načrtom in sprejme, kar se mu dogaja, čeprav se mu zdi skrivnostno.« Sprejemanje Jožefa nas vabi, da sprejemamo druge brez zadržkov, take, kakršni so, s posebno ljubeznijo pa tiste, ki so slabotni, kajti Bog izbira, kar je slabotnega. Papež si predstavlja, da je Jezus prejel spodbudo za priliko o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu ob Jožefu.

OČE USTVARJALNEGA POGUMA
Ustvarjalni pogum pride na dan, ko naletimo na težave. Pred težavami lahko obtičimo, se umaknemo, ali pa poiščemo možne rešitve. Papež si živo predstavlja, kako je Jožef po prihodu v Betlehem, ko niso našli prenočišča, uredil hlev, v katerem so našli zavetje, da je bil kolikor toliko primeren za veliki dogodek rojstva Božjega Sina. Dalje piše, kako se je moral Jožef znajti kot begunec v Egiptu, da je našel delo in je tako mogel poskrbeti za Marijo in Jezusa. Papež piše: »Ta otrok, ki ga Jožef varuje, bo rekel: “Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40), zato sv. Jožefa kličemo na pomoč kot varuha revnih, potrebnih, beguncev.«

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)

sv. Hilarij in Tacijan (16. marec)

Napisal Marko na 15. marca 2021. Objavljeno v Svetniški domovi.

Sv. Hilarij je bil naslednik sv. Mohorja na oglejskem škofijskem sedežu. Skupaj s svojim diakonom sv. Tacijanom je umrl kot mučenec okoli leta 290.
V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 155) lahko ob njunem godu preberete, kako mučeniški spisi, ki so prepleteni z legendarnimi dostavki, opisujejo njuno mučeništvo.

Na Slovenskem je sv. Hilariju posvečena cerkev na skrajnem zahodnerm robu našega ozemlja (sv. Volar), na Miji nad Breginjskim Kotom (Kred – KP).

Na današnji dan obhajajo v goriški nadškofiji praznik svetega škofa Hilarija in njegovega diakona Tacijana, ki sta bila oglejska mučenca. Njima je posvečena goriška stolnica, mesto Gorica ju časti kot svoja zavetnika.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 99

Zrno kave

Napisal Marko na 15. marca 2021. Objavljeno v zgodbe.

S sodelavko Evo sva si med odmorom za malico privoščili kavo.
»Izvoli mandarino, da dobiš potrebne vitamine v telo,« mi je ponudila sadež.
»Hvala, teknilo mi bo malo osvežitve,« sem rekla in takoj začela lupiti mandarino. “Joj, koliko pečk ima vsak krhelj! da jih včasih kar pojem, kot smo nekoč otroci celo češnjeve koščice pojedli, ko smo prišli do kakšnih češenj,” sem se spomnila otroških let.
»Nikar ne jej tega, lahko se ti pripeti kaj hudega,« me je Eva resno opozorila.
»Le kaj je lahko narobe? Ali misliš, da mi bo v želodcu pognala korenine in začela rasti?« sem se šalila.
»To ne, lahko pa ti zaide v slepič. Ti nisem še nikoli povedala zgodbe naše Cilke, tiste, ki se je malo pred tvojim prihodom v službo upokojila?«
»Ne, nisi. Kaj je bilo z njo?«
Začela je pripovedovati: »Cilka je živela v vasi. Kmalu po končani osnovni šoli se je spoprijateljila s fantom iz sosednje vasi. Bila sta lep par in vsi so odobravali njuno zvezo. Potem je Cilka šla na srednjo šolo v mesto. Njen fant je končal poklicno šolo. Nekaj mesecev je bil zaposlen, potem pa je dobil poziv za služenje vojaškega roka.
»Cilka, me boš čakala?« jo je spraševal.
»Veš, da te bom. Kolikor časa bo treba,« mu je obljubila.
Redno so potovala Cilkina pisma do njenega vojaka in vojakova do nje. Njeno šolanje se je zaključilo, kmalu je tudi njen zaročenec prišel od vojakov. Začele so se priprave na poroko. Tedaj pa je Cilka nenadoma resno zbolela. Odpeljali so jo k zdravniku, ki je po pregledu trdil, da je Cilka noseča in zato čuti bolečine v trebuhu.
»Nisem noseča, nemogoče je, da bi bila!« je odločno zanikala Cilka.
Doktor pa je trdil svoje in se je še norčeval z nje.
Bolečine so bile vedno hujše. Cilka je bila na koncu z močmi in tedaj jo je zdravnik vendarle napotil v bolnišnico. Tudi tam so sprva pomislili, da je imel njen zdravnik prav in so jo hoteli prepričati, da je noseča.
»Ne, nisem! Ne morem biti noseča!« se je upirala.
Končno so jo le vzeli zares. jo odpeljali na operacijo in videli, da ima že močno vnet slepič. Njeno življenje je viselo na nitki. Po operaciji so ugotovili, da je v odstranjenem slepiču tičalo zrno kave, ki je povzročilo vnetje. Cilka se je spomnila, kdaj je pila kavo v naglici in pogoltnila nekaj trdega.
Njenemu zaročencu so prišle na ušesa vaške govorice: »Noseča je bila, hotela je odpraviti otroka, pa je šlo nekaj narobe.« Fant je tem čenčam verjel tako močno, da je Cilki brez pomisleka rekel: »Ne bom se poročil s teboj, ker mi nisi bila zvesta. Vrni mi zaročni prstan!«
Cilka je bila vsa obupana. Povedala mu je, kaj je bilo v resnici, pa ji ni verjel. Vrnila mu je prstan, spravila pripravljeno balo, se zaposlila in živela svoje osamljeno življenje.
Ko mi je Cilka to pripovedovala, je rekla: »Eva, težko se je sprijazniti z dejstvom, da mi ne bi bilo treba živeti sami, če ne bi po nesreči pogoltnila tistega zrna kave. Morda pa je bilo tako bolje, ker si ne morem predstavljati, kako bi živela s človekom, ki mi ni zaupal in je bolj verjel vaškim čenčam kot meni. Prepričana sem, da so nekje na svetu roke, ki me objamejo, samo ne vem, kje naj jih iščem.«
Cilka je bila pridna v službi, je nadaljevala pripoved Eva, napredovala je, hodila na seminarje in dodatno izobraževanje. Tam je srečala človeka, čigar roke so čakale, da jo toplo objamejo. Bila sta tik pred upokojitvijo, ko sta se zbližala. Da bi lahko živela skupaj v enem stanovanju in po božji volji, sta se, že upokojenca, odločila za poroko. Morala bi videti Cilko, kako je sijala od sreče, ko je prišla z njim po poroki na obisk. »Zdaj bo prišla moja bala prav. Nisem zaman ure in ure sedela pri vezenju in šivanju ter jo pripravljala. Ko te doleti kaj hudega, ne veš, da je to v bistvu dobro zate. Zaradi naše omejenosti je takrat težko sprejeti, z leti pa se vse zbistri.«
Bila sta lep par dveh zrelih oseb. Skupaj sta hodila k maši, na sprehode, po nakupih. Iz njunih oči je sijala ljubezen in sreča. Po več letih skladnega skupnega življenja je mož zbolel in obležal. Cilka je skrbela zanj, ga negovala s sočutno ljubeznijo. Kmalu je ostala spet sama. Dokler ji je zdravje dopuščalo, je bila vsak dan na grobu ljubljenega moža.
Nekoč mi je vdano zaupala: »Gotovo se bova kmalu spet srečala in se združila v večnosti, saj sem že krepko v letih. Nimam več kaj dosti pričakovati od življenja, šla bom k njemu, ki mi je polepšal večer življenja in me rešil bremena samote. Bil je sorodna duša, moje zrno sreče. Škoda, da se nisva srečala že prej, vendar pa sem Bogu hvaležna za teh nekaj let, ki sem jih smela preživeti z njim.«
Kot da je že na pragu večnosti in se ji pred očmi vrstijo ključni dogodki njenega življenja, se ji je spomin vrnil v mladost. Povedala mi je, da se je takrat zaradi tistega nesrečnega zrna kave zbala, da bo morala umreti in se ločiti od svojega fanta, s katerim sta načrtovala skupno prihodnost. Do ločitve je prišlo kljub temu, da je ozdravela. Grenka izkušnja jo je naučila, da ni vedno smrt tista, ki ločuje. Kjer je ljubezen dovolj močna, je niti smrt ne more uničiti. Kjer je slabotna, pa jo lahko uniči že zrno kave!

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 76-77.

Primož Ramovš (1921–1999)

Napisal Marko na 13. marca 2021. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Inspiracija mi včasih prihaja od nekega dogodka v zunanjem svetu, a največkrat jo najdem v abstraktnem in imaginarnem svetu glasbe same … Glasba mora biti odsev časa, v katerem živimo. Če smo danes, v obdobju astronavtike, otroci svojega časa, ne moremo komponirati v jeziku iz časa kočij (pa naj bi nam to še tako ugajalo). Zato imam za pozitivno in pritrjujem vsakemu eksperimentu, tudi najekstremnejšemu. Če bo rezultat negativen, bo odpadel sam od sebe, če pa bo pozitiven, bo to nov korak v razvoju glasbe, ki se ne sme nikoli nehati, ampak mora vštric s časom izgrajevati našo kulturo.« To je o svojem ustvarjanju in svojem pojmovanju glasbe izpovedal Primož Ramovš, ki sodi med naše najpomembnejše skladatelje druge polovice 20. stoletja. Zapustil je velikanski skladateljski opus (nad 400 del). Njegove začetne kompozicije so nastale v duhu neoklasicizma, kasnejše pa so vse bolj in bolj avantgardne. Kot človek je bil akademik Primož Ramovš preprost in prisrčen, širši cerkveni javnosti znan kot dolgoletni organist pri bogoslužnih opravilih v ljubljanskih cerkvah.

ODRAŠČAL JE V “DOMU KULTURE”
Rodil se je 20. marca 1921 v Ljubljani, oče je bil ugledni slavist Fran Ramovš, univerzitetni profesor, mati pa profesorica slovenščine na liceju. Njihov urejeni meščanski dom je bil “dom kulture”: pri njih se je zbirala pisana družba izobražencev in mali Primož je smel ostati v njihovi družbi. Starša sta hodila v službo, zato je zanj skrbela stara varuška Micka, ki jo je Primož, ko je začel hoditi v šolo, naučil pisati. Šola je bila zanj ‘nujno zlo’, rad pa je imel glasbeno šolo. Ko je bil star sedem let in pol, se je začel učiti klavir in tudi skladati! Pri desetih letih je napisal prvo opero Kako je pridna Micka prišla v nebesa (tri dejanja po deset minut); v otroški dobi so sledile še tri in iz leta v leto vse več skladb, ki jih je ob nedeljah preigral staršem in gostom. Potem ko je z odliko končal konservatorij, je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral klavir in kompozicijo, ki jo je leta 1941 končal kot najuspešnejši učenec Slavka Osterca, nato se je izpopolnjeval v Sieni pri Vitu Frazziju in pri Alfredu Caselli v Rimu. Prvo službo je dobil leta 1945 v knjižnici SAZU v Ljubljani, kot njen predstojnik je tam deloval do upokojitve (1987). Njegov skladateljski ugled je rasel, dobival je nova in nova naročila, pa tudi številna priznanja: vse od vojne je bil član Društva slovenskih skladateljev, od leta 1977 član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, častni član Slovenske filharmonije, za svoje delo na področju skladanja je leta 1983 prejel Prešernovo nagrado. Prejel je tudi dve cerkveni odlikovanji: Slovenska škofovska konferenca mu je leta 1991 podelila Odličje sv. Cirila in Metoda, leta 1997 pa je prejel papeško odlikovanje reda sv. Gregorja Velikega. Nastajajoči glasbenik in skladatelj v prvem letu klavirskega pouka (1928). • Z materjo, ki je dobro igrala violino, ob času prvih skladb (1930). • Oče Fran, ugleden slavist, je imel leta 1919 prvo predavanje na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. • Po očetovi poti hodi sin Klemen (1956), odličen glasbenik.

“MOJE SKLADBE SO MOJI OTROCI”
Na koncu knjige glasbenega publicista Boruta Loparnika Biti skladatelj (Slovenska matica, Ljubljana 1984), ki prinaša njegove pogovore s skladateljem Primožem Ramovšem, je na šestnajstih straneh seznam njegovih del (do konca leta 1983). »Moje skladbe so moji otroci, rad jih imam. Nikoli ne bom nobene preklical, ker je pač otrok nekega časa, nekega trenutka. Zato tudi nikdar ne popravljam starejših stvari; če bi začel popravljati, bi nastala druga skladba in vprašanje, kakšna bi bila. Raje napišem novo,« je dejal o svojih delih. Skladatelj Jože Trošt je v spominskem članku ob njegovi smrti (Koledar Celjske Mohorjeve 2000) zapisal, da je Ramovš “samosvoj” v svoji ustvarjalnosti, kar zadeva kompozicijsko stran. »Premeril je dolgo razvojno pot s tem, ko se je spoprijemal z različnimi kompozicijskimi tehnikami, ki so se za njegovega življenja pojavljale na evropski glasbeno-ustvarjalni sceni, vse do zadnje postaje, preloma s tradicijo s pogledom v bodočnost. Vključitev v sodobne evropske tokove ga uvršča med naše brezkompromisne avantgardne ustvarjalce.« Ramovš utemeljuje svojo usmerjenost: »Skladatelj naj komponira, kot mora, in v duhu svojega časa. Čeprav ve, da je neke vrste prerok, da je gonilo tistega časa in da ga bo publika težko doumela. Boriti se mora s publiko in jo potegniti s seboj.« Ustvarjal je skoraj izključno instrumentalno glasbo, za katero je našel navdih v abstraktnem svetu in v katerem je rad eksperimentiral. Na vprašanje, zakaj ne piše vokalne glasbe, je odgovarjal, da mu “vokal ne leži”.Od leta 1954 do upokojitve leta 1987 je delal v knjižnici SAZU kot skrben knjižničar in njen predstojnik. • Orgle so bile velika ljubezen Primoža Ramovša, ob njih sta se srečevala Ramovš umetnik in veren kristjan. • Za orglami pri novi maši v Ajdovščini (1979).

‘LETEČI’ ORGANIST LJUBLJANSKIH CERKVA
»Povsem drugačen obraz nam odkriva Ramovš kot cerkveni organist. Na koru je njegov razvpiti glasbeni modernizem zamenjalo čisto običajno spremljanje pesmi in preludiranje po ustaljenih cerkvenih načinih,« je iz osebne izkušnje zapisal Jože Trošt. »Ko z orglanjem sodelujem pri maši, se mi zdi, da me vsaka maša pomladi. Na katere koli orgle že izvajam improvizacije, se mi vselej dozdeva, da z duhovnikom pri oltarju somašujem – ne sicer tako kot on, temveč z govorico glasbe,« je povedal novembra 1998 ob svoji “biserni orglarski maši” – za 60 let igranja na orglah po ljubljanskih cerkvah. Ko je obiskoval osmi razred klasične gimnazije, je septembra 1938 začel igrati pri šolskih mašah v križevniški cerkvi. »Tako se je začelo moje redno nedeljsko orglanje, ki traja zdaj že 60 let – z velikim veseljem in hvaležnostjo.« Redno je igral v domači fari (Sveti Trojici) in v stolnici, zvečer pri frančiškanih. Pogosto je ob nedeljah igral pri šestih mašah. Včasih je dobesedno tekel od cerkve do cerkve. Na velikonočno jutro je za vstajenje igral najprej pri frančiškanih, nato je pritekel v stolnico, od tam pa hitel k Sv. Petru. Jože Trošt je lepo zapisal, da sta se “ob ljubezni do orgelskega zvoka srečala Ramovš umetnik in veren kristjan”. Od velikega glasbenika Stanka Premrla je prevzel rek: »Kdor poje, dvakrat moli, kdor pri maši igra na orgle, trikratno moli.« Napisal je tudi nekaj cerkvenih skladb.
Zemeljska simfonija njegovega življenja se je prelila v nebeško 5. januarja 1999. Za svoj pogreb je napisal zadnjo skladbo, ki so jo odigrali po maši v preddverju cerkve Vseh svetnikov na Žalah.

S. Čuk, Primož Ramovš (1921–1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2021), 38-39.

Sv. Jožef – z očetovskim srcem (3)

Napisal Marko na 12. marca 2021. Objavljeno v Korak v globino.

devetdnevnica k sv. Jožefu (. dan)

K tebi, o sveti Jožef,
pribežimo v svojih stiskah,
in ko smo na pomoč poklicali
tvojo presveto nevesto,
prosimo zaupljivo tudi tvojega varstva.
Pri ljubezni, ki te je vezala
z brezmadežno Devico, Božjo Materjo,
in pri očetovski ljubezni,
s katero si objemal Dete Jezusa,
te ponižno prosimo,
ozri se milostno na delež,
ki ga je pridobil Jezus s svojo krvjo
in pomagaj nam v naših potrebah
s svojo močjo in priprošnjo.

O preskrbni varuh Svete družine,
varuj izvoljeno ljudstvo Jezusa Kristusa;
odvrni od nas, ljubezni polni oče,
vsako kugo zmot in greha.
Podpiraj nas milostno iz nebes
o mogočni naš varuh,
v tem boju zoper moči teme,
in kakor si nekdaj otel Dete Jezusa
iz smrtne nevarnosti,
tako brani zdaj sveto Cerkev Božjo
sovražnega zalezovanja in vsakega nasprotovanja.
Varuj nas vsekdar, da bomo po tvojem zgledu
in s tvojo pomočjo mogli sveto živeti,
srečno umreti in
doseči večno zveličanje v nebesih.
Amen!

SVETOLETNI ODPUSTKI
V Letu svetega Jožefa (do 8. decembra 2021) je z raznimi oblikami češčenja in pobožnosti njemu v čast mogoče doseči popolni odpustek pod običajnimi pogoji (zakramentalna spoved, sveto obhajilo in molitev po namenu svetega očeta). Prejme ga lahko, kdor svoje vsakdanje delo priporoči varstvu sv. Jožefa, in vsak, ki mu v molitvi priporoča brezposelne, da bi našli primerno delo. Prejmejo ga verniki, ki zmolijo litanije sv. Jožefa s prošnjo za preganjane kristjane. Popolni odpustek morejo doseči verniki, ki zmolijo katero koli od Cerkve odobreno molitev v čast sv. Jožefu, na primer K tebi, o sveti Jožef, zlasti ob posebnih dnevih: 19. marca, 1. maja, 19. vsak mesec in vsako sredo, ki je po starem izročilu njemu posvečen dan. Papež želi, da bi v tem času svetovne zdravstvene krize na priprošnjo sv. Jožefa popolni odpustek prejeli ostareli, bolniki, umirajoči in vsi, ki so zaprti med štiri stene, če se s pobožno mislijo obrnejo k sv. Jožefu in Bogu zaupno izročijo svoje bolečine in svoje trpljenje. Zaradi njegove vloge v sveti nazareški družini častimo sv. Jožefa kot varuha družin, zato papež za prejem popolnega odpustka v tem letu toplo priporoča molitev rožnega venca v družinah in med zaročenci, da se ustvari ozračje ljubezni in molitve, ki je vladalo v sveti Družini.

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)

Sv. Jožef – z očetovskim srcem (4)

Napisal Marko na 12. marca 2021. Objavljeno v Korak v globino.

devetdnevnica k sv. Jožefu (4. dan)

Papež Frančišek je s svojim apostolskim pismom Z očetovskim srcem (Patris corde), ki ga je podpisal 8. decembra 2020, napovedal Leto svetega Jožefa. V pismu predstavlja sv. Jožefa pod sedmimi vidiki: Ljubljeni oče, Oče v nežnosti, Oče v poslušnosti, Oče v sprejemanju, Oče ustvarjalnega poguma, Oče, ki dela, Oče v senci.

LJUBLJENI OČE
Veličina sv. Jožefa obstaja v dejstvu, da je bil Marijin mož in Jezusov oče in kot tak se je postavil v službo celotnega odrešenjskega načrta. Zaradi te pomembne vloge je verno ljudstvo sv. Jožefa vedno ljubilo, o čemer pričajo njemu posvečene cerkve po vsem krščanskem svetu. Povsod so starši svojim otrokom pri krstu izbrali ime Jožef (pri nas žal vedno bolj izginja). V vsakem molitveniku najdemo molitve, s katerimi se mu priporočamo.

O sveti Jožef,
rednik Jezusov in deviški mož Marijin,
ki si vse življenje vestno izvrševal
dolžnosti in z delom svojih rok
vzdrževal sveto družino iz Nazareta,
varuj dobrohotno vse, ki se
z zaupanjem k tebi zatekajo.
Ti veš za njihove želje,
njihove stiske in njihovo upanje.
Obračajo se k tebi zato, ker vedo,
da jih boš razumel in podpiral.
Tudi sam si prestal hude preizkušnje,
napore in utrujenost;
toda sredi skrbi za vsakdanje življenje
se je tvoj duh,
napolnjen z globokim mirom,
radoval ob neizrekljivi sreči,
da sta ti bila zaupana
Božji Sin in njegova mati Marija.

O da bi vsi, ki se k tebi zatekajo,
razumeli, da pri svojem delu niso
osamljeni in bi znali odkriti
poleg sebe Jezusa in ga sprejeti
z ljubeznijo in zvesto varovati,
kakor si to storil ti.
Izprosi, da bi bilo v vsaki družini,
vsaki tovarni, vsakem laboratoriju,
skratka, kjer koli delajo kristjani,
vse posvečeno z ljubeznijo,
potrpežljivostjo, pravičnostjo
in prijaznostjo zato,
da bi se v obilju razlili
darovi posebne nebeške ljubezni. (sv. JANEZ XXIII.)

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)

Sv. Jožef – z očetovskim srcem (5)

Napisal Marko na 12. marca 2021. Objavljeno v Korak v globino.

devetdnevnica k sv. Jožefu (5. dan)

OČE V NEŽNOSTI

V nazareški družini je Jožef iz dneva v dan in iz leta v leto z očetovsko ljubeznijo spremljal rast Jezusa otroka, dečka, mladeniča. Hranil ga je, učil ga je hoditi, potem ga je uvajal v svoje poklicno delo tesarja. Jezus je v Jožefu videl nežnost Boga, tisto nežnost, po kateri se Božji načrti uresničujejo tudi po človeški slabosti.

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)

Sv. Jožef – z očetovskim srcem (6)

Napisal Marko na 12. marca 2021. Objavljeno v Korak v globino.

devetdnevnica k sv. Jožefu (6. dan)

OČE V POSLUŠNOSTI
Od Boga poslani angel je Jožefa štirikrat nagovoril v spanju, ko je šlo za pomembne odločitve, in Jožef ga je vselej brez oklevanja poslušal. Prvič, ko je videl, da je njegova zaročenka Marija noseča, pa si tega ni znal razložiti (Mt 1,19), drugič, ko je bil opomnjen, naj z Marijo in Jezusom pred Herodom zbeži v Egipt (Mt 2,13), tretjič, naj se po Herodovi smrti vrne v domovino (Mt 2,19), in četrtič, naj se z družino naseli v Nazaretu (Mt 2,23). Poslušen je bil Mojzesovi postavi, ko z Marijo osem dni starega Jezusa daroval v templju.

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49. (izbira Marko Čuk)

Kako naj se držijo postnega predpisa, da ob petkih lahko jedo ribe, ljubitelji rib in vegetarijanci?

Napisal Marko na 11. marca 2021. Objavljeno v Pisma.

Kolikor mi je znano, so se pravila krščanskega posta skozi zgodovino le počasi spreminjala, nekatera so ostala nespremenjena do danes in to kljub velikim družbenim spremembam. Zanima me, od kod izhaja zapoved, da ob petkih ne jemo mesa, se pa lahko jedo ribe? Kako je z drugim vodnim življem, ga je dovoljeno jesti ali ne? Tu vidim dilemo za tiste, ki so jim ribe najljubša hrana, ali pri vegetarijancih, ki ne jedo mesa (razen rib, seveda). Ali je smisel oziroma namen posta v tem, da jemo določeno vrsto hrane, da jemo manj ali da jemo tisto, kar nam ni všeč in se torej odpovemo užitku?
Franc

Sveto pismo poroča, da je bila med farizeji navada, da so se postili dvakrat na teden (prim Lk,18,12). Zdi se, da je bila ta navada povod, da so se tudi kristjani že v prvem stoletju začeli postiti dvakrat na teden: v sredo in petek. Tako že Nauk dvanajsterih apostolov, eden najstarejših krščanskih spisov, pravi: »Vaši posti naj ne bodo istočasno s posti hinavcev. Ti se namreč postijo v ponedeljek in četrtek, vi pa se postite v sredo in petek« (8). Sredo so izbrali, tako pravi sv. Avguštin, ker so ta dan Judje sklenili Jezusa umoriti, petek pa, ker je ta dan Gospod umrl na križu. Vsak teden so se prvi kristjani postili v sredo in petek do 9. ure (do treh popoldne) in ne do sončnega zahoda, kakor je to veljalo za strogi post.
Tudi v našem času razlikujemo med zdržkom in strogim postom. Cerkev nam danes določa strogi post na pepelnično sredo in na veliki petek. Ta dva dneva se le enkrat na dan do sitega najemo in se zdržimo mesnih jedi (zdržek). Strogi post veže od izpolnjenega 18. leta do začetka 60. leta. Samo zdržek od mesnih jedi je na vse petke v letu. Zunaj postnega časa smemo zdržek od mesnih jedi zamenjati s kakim drugim dobrim delom pokore ali ljubezni do bližnjega. Zdržek od mesnih jedi veže vernike od izpolnjenega 14. leta. Kadar je praznik (cerkveni ali državni) na petek ali je kakšna slovesnost v družini (poroka, pogreb …), post in zdržek odpadeta!
Iz napisanega vidimo, da imate prav, ko ste napisali, da so se “pravila krščanskega posta skozi zgodovino … spreminjala, nekatera so ostala nespremenjena do danes”. Lahko bi rekli, da se ni spreminjala zapoved, naj se postimo, saj je Jezus večkrat govoril o postu in se tudi sam postil 40 dni v puščavi. Spreminjal pa se je način posta. Z razliko od prvih kristjanov, ki so se postili v sredo in petek, se mi postimo samo ob petkih, ko imamo zdržek od mesnih jedi.

ZAKAJ PETEK?
Zdi se, da je več razlogov, zakaj ob petkih ne jemo mesa (zdržek). V preteklosti je ribje meso veljalo za manj okusno. Veliki krščanski učenjak sv. Tomaž Akvinski je govoril, da meso povzroča slo, ribe pa ne. Ribe so veljale za cenejšo hrano, saj jih je bilo dokaj preprosto ujeti in jo nato pripraviti – speči na preprostem ognju. Torej je bil petkov zdržek nekakšno znamenje solidarnosti z revnimi. Nekateri menijo, da so bili ribiči revni sloj prebivalstva in je zato nakup rib pomenil pomoč revnim ribičem. Ne manjka tudi drugih duhovnih razlag: Kristus je daroval svoje telo (meso) na križu v petek, zato se mi ob petkih odrekamo mesu. Riba je potopljena v vodi in iz nje dobiva vse potrebno za življenje, kar naj bi kristjana spominjalo, naj s postom postaja podoben ribi in živi popolnoma potopljen v Bogu in naj se zaveda, da dobiva vse potrebno za življenje od njega.
Ob petkih lahko jemo ribe pa tudi drugo morsko življe, ker je dovoljeno jesti meso hladnokrvnih živali. Nekateri v šali dodajajo, da si ob petkih lahko privoščimo tudi krokodila.
Z razliko od svetopisemskih in prvih časov krščanstva veljajo v našem času ribe za dražje živilo, vendar se da tudi danes dobiti ribo za sprejemljivo ceno ali pa pripraviti več drugih brezmesnih jedi. Tistim, ki so jim ribe najljubša hrana, post pomeni, da se se ob petkih ne bodo prenajedali rib ali drugih jedi, pripravljenih iz morskih sadežev. To bi bilo v nasprotju z duhom posta. Post pomeni, da nas nekaj ‘boli’, ko se postimo, da se zavestno in svobodno nečemu odrečemo iz ljubezni do Boga, oziroma, ker vemo, da nas je Bog tako ljubil, da je trpel in umrl za nas. Tako lahko ljubitelji rib ob petkih izberejo kakšno drugo brezmesno jed, ali pa pojedo malo ribe (pa bi radi več). Skratka, naredijo naj neko žrtev, ki jih bo spomnila na Kristusa, ki nas je tako ljubil, da je umrl na križu za nas. Podobno velja tudi za vegetarijance.
Katoličani imamo sorazmerno mil post. Nekatere druge krščanske cerkve (pravoslavni) ali verstva (muslimani) poznajo strožje oblike posta in daljša obdobja postenja. Zato bo katoličan, ki je začutil, kako dober je Gospod (Ps 34,9), sam izbral še kakšno obliko spokornosti. Odrekel se bo lahko kavi ali sladkarijam (vsaj kakšen dan v tednu). V zadnjem času Karitas priporoča post brez alkohola. Vsak naj zase izbere primerno obliko. Zelo bo dobro, če se bo odločil za post, ki mu bo pomagal urejati strasti: nekdo, ki mu preti nevarnost, da bi zašel v alkoholizem, se bo odpovedal alkoholu. Drugemu, ki se bojuje s prekomerno težo, se bo odpovedal sladkarijam ali obilni večerji …

POST ZA POTREBNE
Ob vsem tem ne pozabimo opomina iz zelo starega krščanskega spisa Pastir, ki zatrjuje, da je pravi post povezan tudi s pozornostjo na govorjenje (obvladovati svoj jezik), z odpovedjo slabim željam in očiščevanjem srca. Kar tisti, ki se posti ob kruhu in vodi, prihrani, naj da potrebnejšim. S tem Hermas, avtor tega spisa, opozarja na zelo pomembno plat posta. Ko se čemu odpovem (mesu, alkoholu, kavi, sladkarijam, obilni hrani … ) moram to darovati potrebnim ali za dobre namene. Kajti postil bi se lahko tudi skopuh in bi prihranek stiskal zase.
Podobno velja za druge razvade. Odrečem se ali omejim gledanje televizije ali brskanju po računalniku, praznim pogovorom itd. Ta čas potem porabim za pogovor v družini, za duhovno poglobitev (duhovno branje), za pobožnost križevega pota ali delavniške maše, za obisk bolnika ali osamljenega … V času epidemije takega človeka pokličem po telefonu, mu napišem pismo ali kaj podobnega.
Cerkveni asketični pisatelji so v zgodovini poudarjali pomen posta kot zdravila človeške grešnosti, kajti prvi človek Adam je v raju prekršil Božjo ‘postno’ postavo. Jedel je, česar ne bi smel jesti, in s tem napačnim prehranjevanjem je uničil odnos z Bogom. Zaradi prekršitve postne postave se je človekove volje polastil greh, ker po svoji naravi ni bila več sposobna slediti Božji volji, ampak je zaradi neke svojevrstne grešnosti odvračala in še odvrača človeka od Boga. Ko se oseba posti, to pomeni, da ne je tega, kar si v večji ali manjši meri želi njegova narava, ampak je to, kar mu po Božji volji nudi Cerkev, zdravi in celi svojo voljo, pravzaprav spreminja svojo naravo in jo dviga na raven duhovnega življenja. Zato post združuje človeka z Bogom.
Post in zdržek morata človeka voditi k Bogu. S postom si človek krepi voljo, da se trudi tudi za odpravo drugih napak. Tako je sv. Hieronim, rojen na ozemlju današnje Slovenije in umrl pred 1600 leti, glede posta opominjal rimsko plemkinjo Celancijo: “Varuj se, da bi se imela za svetnico že samo zato, ker si se sicer začela postiti in si nalagati zdržke. Takšna krepost je namreč dejansko samo pomoč za dosego svetosti in ni sestavni del popolnosti. … Kaj ti pomaga zatirati telo z zdržki, če se potem duša napihuje z ošabnostjo? Mar nam biti mršavi od posta lahko prinaša kakšno zaslugo, kadar smo potem modrikasti od zavisti? Mar je kakšna krepost ne piti vina, kadar smo potem pijani od jeze in sovraštva? Hočem reči, navsezadnje, da so zdržki sijajna stvar, in je mrtvičenje telesa lepa in čudovita stvar samo takrat, kadar je pridruženo duši, ki je brez greha. Rečem še več: Tisti, ki se hvalevredno in zavestno oklepajo kreposti zdržkov, ravnajo grdo s svojim telesom prav zaradi tega, da strejo ošabnost duha, da uspejo spustiti se, bi lahko rekli, s položaja ravnodušnosti in domišljavosti in biti sposobni izpolnjevati Božjo voljo, kar doseže svojo popolnost predvsem v ponižnosti” (Pismo 148, 22).

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str 30-32.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing