pisatelj, Prešernov nagrajenec

Vesel sem, ko si mladi upajo odpreti srce in spregovoriti o ljubezni

Ko duša potrebuje nekaj lepote, ji privoščim pesem Ferija Lainščka. Njegova poezija je ena sama ljubezen. Igrivo zlaga tudi narečne verze. Življenjska modrost, ponižnost in skromnost so vrednote, objete v besede romanov, ki bralca odpeljejo med lirska občutja ljudi iz Panonske nižine. Jeseni je izšel prvi roman iz avtobiografske trilogije otroštva aktualnega Prešernovega nagrajenca. Zato začnimo tam, v blatu in revščini, ki je zaznamovala pisateljevo otroštvo.

– Povojna revščina vašega doma, ki jo opisujete, je tako grozna, da iz nje ni videti poti. Pa vendar ste jo premagali, kako? Zdi se neverjetno …
Dolga leta se o tem nisem spraševal. Zdelo se mi je, da se pač vsak človek mora po svoje znajti in poskrbeti zase. Naneslo je tako, da sem se šele ob snovanju romana Kurji pastir, v katerem se vračam v čas zgodnjega otroštva, zopet ustavil ob tem in, zdi se mi, našel pravi odgovor. Tistim, ki romana niso prebrali, se bo morda zdel tak odgovor poetičen, a je zame še kako pomemben in ga lahko razumem tudi povsem konkretno. Mami in očetu je očitno uspelo čez vse tisto, kar smo takrat doživljali, zgraditi nekakšen nevidni most, po katerem sem lahko počasi lezel v drugačno prihodnost in zaživel običajno življenje. Zelo sem prepričan, da je bil ta most zgrajen iz ljubezni.

– Kako vas je domače okolje še zaznamovalo?
Veliko tega bi lahko zdaj naštel in marsikaj bom v romanih, ki bodo, upam, sledili, še skušal opisati. No, najpomembneje pa se mi vendarle zdi, da sem se že zgodaj naučil kljubovati brezupu. To mi je kasneje v življenju veliko pomagalo. Tega sem se gotovo nalezel od staršev. Kljub temu da sta začenjala iz nič in jima ni zmeraj uspevalo, nista nikoli izgubila upanja. Mami je pri tem pomagala vera, oče pa je bil samosvoj, zagrizen in neukrotljiv borec za preživetje ter na nek način tudi idealist. Čeravno sta si bila kar različna, je bila to kombinacija, ki je pomagala, da sta vztrajala, tudi ko se od daleč ni zdelo razumno in bi vsi drugi odnehali.

– Kurji pastir je prvi del trilogije vašega otroštva – kako obujate spomine, ki narekujejo zgodbo?
Izkušnja s spominom in pripravami na ta roman se mi zdi res zanimiva, zato jo bom skušal opisati. Bil sem prepričan, da je moj spomin na zgodnje otroštvo zelo natančen in zanesljiv, zato sem verjel, da ne bom imel težav. Že kmalu pa sem začel ugotavljati, da temu še zdaleč ni tako. Spomnimo se sicer mnogih utrinkov in marsikaj je res živo vtisnjeno, a ko je treba vse to povezati v zgodbe, se zavemo tudi slepih peg, praznine in lukenj v spominu. Sam imam očitno tudi zelo selektiven spomin, ki je naravnan tako, da se lepega in dobrega spomnim, vse tisto grdo in slabo pa raje potlačim. Tak spomin je sicer po svoje zdravilen. Marsikaj slabega tako ostaja skrito, številne stiske potlačene in mnoge zamere izbrisane. To je kajpada blagodejno in verjetno tudi koristno. Sem človek, ki ne goji zamer. Vendar je za pisatelja, ki želi napisati roman o svojem otroštvu, lahko to tudi velika težava. Priznati moram, da me je ta ovira osupnila in tudi prestrašila. Nisem se želel sprijazniti s tem, da je lahko kaj mojega za zmeraj izgubljeno. Spraševal sem pri ljudeh, ki se tistih časov še spomnijo. Iskal sem še druge rešitve, a le malokaj iz mojega zgodnjega otroštva je kje dokumentirano. Do šestega leta starosti, recimo, so se ohranile le tri fotografije … No, in tako sem se naposled odločil, da bom za vračanje v lastno otroštvo uporabil metodo aktivne imaginacije, ki sem jo sicer že poznal, saj sem jo uporabil pri nekaterih prejšnjih romanih. Gre pravzaprav za staro meditacijsko metodo, ki jo je utemeljitelj analitične psihologije Carl Gustav Jung znova aktualiziral in uporabljal pri svojih iskanjih. Najpreprosteje jo morda opišem, če rečem, da gre za eno izmed tehnik, ki nam pomagajo videti, da obstaja v nas še neka neznana stran. Na ta način sem torej podrezal pod naplavine svojega selektivnega spomina in se soočil z marsičim, kar je bilo doslej tam skrito, zastrto in potlačeno. Spoznal sem, da še zdaleč ni bilo vse tako lepo, kot sem doslej nosil v spominu. Vendar so se mi ob tem odstrle in napletle tudi številne zgodbe. Ugotovil sem, da se v tem spominskem omrežju nahaja veliko več, kot lahko izpišem v enem samem romanu …

– Vaša starša sta bila dobra pripovedovalca, ob njiju ste se učili poslušanja. Kako vas je to pospremilo na pisateljsko pot?
Oče in mama sta bil res dobra pripovedovalca. Oče je znal splesti zanimive zgodbe iz vsega, kar se mu je kdaj v življenju zgodilo, mama pa je poznala tudi velik del tukajšnjega ljudskega izročila. Na vasi pa so živeli še tudi drugi ljudski pripovedniki, ki sem jih prav tako pogosto poslušal. To se mi zdi res dragoceno in mislim, da je zelo vplivalo name. Morda sem postal pisatelj ravno zato, ker sem v otroštvu veliko poslušal.

– Ali ste svojima otrokoma tudi radi pripovedovali?
S hčerko, ki smo jo vpisali vrtec šele, ko je bila stara štiri leta, sva se resnično veliko pogovarjala, saj sem bil na nek način varuška. Sin, ki je skoraj celo desetletje mlajši, pa je že bolj otrok računalniške generacije.

– Pravite, da se brez navdiha in Božje iskre ne da ustvariti prav ničesar literarno vrednega, kaj šele presežnega. Kakšno podobo ima vaš Bog?
Najprej mi zdaj pridejo na misel verzi iz pesnitve Hiša svetega Nikolaja, ki sem jo posvetil svoji pokojni materi. Naslovil sem jo po zavetniku farne cerkve v naši vasi, v katero sva, ko sem še živel tam, z materjo skupaj zahajala. »In še, če je mogoče, naj ne bom več gluh za glas, naj ne bom na dvoje,« se glasi eden od verzov. Skozi to pesnitev namreč preseva tudi moje bogoiskateljstvo. To je značilno še za nekatera druga moja dela, v nekaterih pa je tudi posebej tematizirano. Taka pisateljska vprašanja in tudi odgovori seveda niso preprosti, zato tudi zdaj težko odgovorim poenostavljeno. Razdvojenost, ki jo je čutiti v tem verzu, morda najlažje razložim, če si pomagam z mislimi Carla Gustava Junga. Večina ga seveda pozna kot tvorca analitične psihologije, sam ga prebiram predvsem kot misleca in mistika, ki mi je v življenju veliko pomagal. Po eni strani Jung razmišlja o Bogu kot o nezavednem arhetipu in pravi, da je od nekdaj zapisan v naši duši. Torej obstaja že pred zavestjo in zato ne more veljati za iznajdbo zavesti. Obenem pa je pri Jungu najti tudi napotek, da je bolje in pametneje Boga zavestno priznati, sicer bo na njegovo mesto stopilo nekaj drugega, praviloma nezadostnega in neumnega. Tako razmišljanje mi je blizu. V enem izmed intervjujev sem v teh dneh spontano izrekel misel, ki jo lahko zdaj ponovim, ker sem potem o njej veliko razmišljal. »Greh se začenja s skušnjavo, literatura pa slej ko slej z dvomom.« Besedni ustvarjalci smo na nek način zmeraj iskalci. Drugače verjetno ne more biti.

– Preplet mitskega in krščanskega v vaših delih je mamina dediščina. Kako razumete ta preplet?
Tudi o tem je seveda mogoče razmišljati na različne načine. »Natura non facit saltus,« pravi latinski pregovor. Narava se spreminja postopoma in ne dela skokov. Tako je razmišljal že Aristotel in te njegove misli so kasneje našle potrditev v Darwinovem pozitivizmu. Antropologi o človeku razmišljajo podobno in po svoje se da to prenesti tudi v prostore duhovnosti. Palimpsesti prvotnosti so vsaj deloma zmeraj razvidni. Na podlagi vsega tistega, kar preseva skozi čase, se da marsikaj razumeti. Lahko bi dejal, da je pred ciljem zmeraj pot, ki jo je treba prehoditi. Tudi to je lahko arhetip, ki se dotika naše skupne usode. O tem pišem v romanu Ki jo je megla prinesla. Duhovnik Jon Urski je premeščen v odročno vas, kjer je cerkev porušena, vaščani pa so izgubili vero. Spremljamo gradnjo oziroma obnovo cerkve, pa tudi duhovnikov spopad z demoni in brezverstvom. Vem, da so ta roman brali različno in na več načinov interpretirali, a na koncu se tam zagotovo pokaže, da je pot očiščenja zmeraj težavna in spoznanje ni nekaj samo po sebi umevnega.

– V slovenskem literarnem prostoru se zdi, da se mitsko in krščansko izključuje. Kot da se avtor mora odločiti za eno stran in jo nato braniti …
Ne želim se izrekati o drugih, a zase vem, da mi je tako pozicijo uspelo preseči. Prizadevam si za svobodno in vseh spon osvobojeno mišljenje. Le tako je možno ohranjati tisto, čemur običajno pravimo pisateljska distanca. Pri mojem načinu ustvarjanja je to tako rekoč nujno. Pa še nekaj je, brez česar kot pisatelj ne morem. V dialogu s svojimi literarnimi junaki moram tvegati, slediti izzivom, sprejemati odgovornost, prenašati obrekovanja, hoditi po težji poti, kljubovati večini in si upati še marsikaj takega, kar se morda na prvi pogled ne zdi smiselno. Moji literarni junaki namreč še zdaleč niso le nekakšne figure, ki bi se jih dalo prosto pomikati po imaginarni šahovnici, temveč imajo svobodno voljo. Včasih se zato zgodi, da literarni junak in njegova usoda pisatelja kratko malo premagata. Mogoče bi lahko tudi dejal, da ga na neki način presežeta. Takrat imam običajno občutek, da je nastal dober roman. Razumem reklo, ki pravi, da so knjige lahko kdaj pametnejše od njihovih avtorjev.

– Prešernova nagrada je veliko priznanje. Vaši bralci smo rekli »končno«, kaj pa je rekel Feri?
Besedo »končno« sem v teh dneh ob čestitkah res pogosto slišal, a sem jo raje preslišal. Te nagrade nisem pričakoval. Zato se mi verjetno zdi nekako kar pravočasno, saj še zmeraj lahko upam, da mi je preostalo dovolj časa za ustvarjanje. Sicer pa sem se je resnično zelo razveselil in jo sprejemam s spoštovanjem do vseh, ki so jo že prejeli. Dobil sem jo za svoje delo, ki sem se mu že zdavnaj zapisal z dušo in telesom. Ustvarjanje je postalo moj način življenja. Vse, kar sem še počel, je bilo vsaj na nek način s tem povezano. Moji najbližji, pa tudi prijatelji in sodelavci, so morali včasih res potrpeti, ko me je kaj preveč obsedlo, ali me kar posrkalo. Bila so obdobja, ko sem pisal vse do jutra. Ko se je žena zjutraj odpravljala v službo, me je našla še budnega in lahko sva skupaj popila kavo.

– Kako je ta mejnik pomemben za Prekmurje in prekmurske ustvarjalce? Poleg vas je nagrado Prešernovega sklada prejel tudi slikar Sandi Červek.
To je vprašanje, na katerega vam ne znam odgovoriti. Nikoli nisem imel občutka, da je moje ustvarjanje v tem okolju deležno kake posebne pozornosti. Niti si tega nisem želel. Vesel sem pravzaprav, da je Murska Sobota mesto, v katerem lahko mirno živim svoje vsakdanje in običajno življenje. Srečujem seveda posameznike, za katere vem, da so moji bralci, in z njimi tudi rad klepetam, sicer pa mi ustreza, da nisem preveč vključen v tukajšnje javno življenje. Vsekakor pa želim dodati, da sem se nagrade slikarja Sandija Červeka zelo razveselil. Njegovo delo namreč spremljam in ga res občudujem. Cenim, da je ves ta čas ostal zvest samemu sebi in da je še zmeraj iskalec. Prijatelja sva še iz ljubljanskih let, oba sva se vrnila domov, najina dela potujejo po svetu, midva pa morda malce manj. Ustvarjava, dvomiva, vztrajava in še zmeraj verjameva, da je mogoče z besedo in sliko izraziti tudi tisto nekaj več …

– Zanimiva je ta vaša ponižnost, ki je skorajda pozabljena vrednota. Od kod izhaja in kako se je ohranila?
Sprašujete me o nečem, česar se sam pravzaprav ne zavedam. Želim si le, da bi znal biti hvaležen, za vso to lepoto, ki mi je na tem svetu dana, in spoštljiv do ljudi, ki so res dobri in srčni. Mama mi je, recimo, pogosto pravila, da je dobrota sirota, potem pa se je spet le še bolj razdajala. Bilo je pač v njeni naravi, in v tem je najverjetneje ves odgovor. Čeprav je mogoče tudi res, da ima človek, ki se zaveda svoje majhnosti, malce drugačen odnos do sveta kot pa nekdo, ki o tem niti ni premislil. Besedno ustvarjanje pa je vsaj na nek način vendarle tudi nenehno spraševanje in samospraševanje. Napisal sem trideset romanov in se ob tem srečal s številnimi usodami mojih junakov. Če pomislim – koliko želja, upov, stremljenj, hrepenenja, razočaranj, nemoči, padcev in žalosti sem pravzaprav podoživel! Pa kakšne vse ljubezni in koliko smrti sem skušal nekako razumeti. Ne zamišljam si, da bi lahko po vsem tem gledal na svet drugače, kot iz te neke perspektive mravlje. Še posebej tu v Panoniji, sredi te širne ravnice, kjer se človek lahko res počuti majhnega. V pesmi o tem pravim: »V ravnici se zvezde spustijo med šaš in trstiko. Še luno dosežeš, če stopiš na večjo krtino. V resnici si majhen kot mravlja in še se ponižaš, ko sredi brezpotja zaslišiš nebeško tišino.«

– Ljubezen v vseh oblikah najde mesto tudi v vaših besedah. Neminljiva in brezpogojna pa je ena – ljubezen do otroka. Kako »odraste« ljubezen do otrok? Dozori? Se postara?
Ljudska modrost pravi: »Majhni otroci – majhne skrbi, veliki otroci – velike skrbi.« Ne rečem, da ni v tem kdaj tudi kančka resnice, a to besedo »skrbi« bi kar nekako odstranil. Ali mogoče drugače postavil. Vsekakor sem z usodo obeh svojih otrok zelo povezan. Rečem lahko, da diham z njima in jima zmeraj skušam po svojih močeh pomagati, nikoli pa nisem tega doživljal kot breme. Zdi se mi preprosto samo po sebi umevno. Ne želim si niti zamišljati, da bi lahko bilo drugače. Kako pa ljubezen do otrok »odraste«? Ne vem. Meni se je zdelo v času njunega odraščanja pomembno to, da sem ju skušal zmeraj sprejemati taka, kot sta. Nisem jima želel vsiljevati svojih želja in pričakovanj, ju usmerjati nekam, kamor nista želela. Naravno se mi je zdelo, da si sama najdeta pot, po kateri bosta hodila, in le upal sem, da se bosta ob tem dobro počutila. Vesel pa sem seveda tudi, da smo tudi zdaj, ko sta že res odrasla, še zmeraj zelo povezani. To me navdaja z radostjo in res osrečuje.

– Kako ujamete ravnovesje med osebno rastjo, modrostjo, ki jo želite deliti, in zgodbo?
Veliko sem razmišljal o tem, kaj me pravzaprav sproža. Nikoli nisem pisal po naročilu, še manj pa zato, ker bi se mi zazdelo, da je pač čas za novo knjigo. Romanov sem se zmeraj loteval, ko me je nekaj posebej zanimalo in sem želel o tem izvedeti več. Če se je med pisanjem to res zgodilo, če sem imel občutek, da me je vse skupaj vsaj malce premaknilo, sem bil zadovoljen. Lahko sem upal, da bo tudi bralcem zanimivo in se jih bo dotaknilo. Sčasoma se je to spremenilo v nek samosvoj postopek, ali pa je pač narekovalo mojo osebno poetiko. Priprave na roman so iz leta v leto vse daljše, postajam vse bolj dosleden in zahteven. Belina papirja, ali pač praznina ekrana, se mi zdi nekaj, kar mora zastavljati prava vprašanja in najdevati poštene odgovore. Tudi o dobro izpisani romaneskni zgodbi, o kateri sprašujete, sem si sčasoma zgradil neko predstavo, ki ji želim zadostiti. Po horizontali mora namreč roman dovolj razgrniti socialni in družbeni kontekst dogajanja in poskrbeti, da bralec lahko začuti in razume duh časa. Na vertikalo, ki je seveda vezana na romaneskne junake, na njihove vzgibe, stremljenja, dejanja, usode, pa je pripeto vse tisto, kar je Jung imenoval duh globine. Po tem se vidi, kako globoko in kako visoko avtor sploh lahko seže. A res dober roman je po mojem prepričanju tisti, v katerem sta horizontala in vertikala v idealnem razmerju. To je seveda zelo strog kriterij, ki mu le malo sodobnih romanov sploh lahko zadosti. Je nekak moj ideal, ki se mu tudi sam želim zmeraj znova približati. Včasih mi uspe bolj, včasih mi spodleti, je pa med mojimi deli tudi nekaj romanov, s katerimi sem povsem zadovoljen.

– Prihajata pomladna zavetnika zaljubljenih, sv. Valentin in sv. Gregor. Motiv prve ljubezni, prvih korakov na skupni poti dveh je v vaši poeziji zelo pogost – zakaj?
Skoraj vsi moji romani so tudi zgodbe o ljubezni, poezija pa je pravzaprav le še ljubezenska. Že pred desetletji sem nekako spoznal, da živimo v času, ko je tematiziranje ljubezni pravzaprav še najbolj angažirano dejanje. Na večni tehtnici dobrega in zla je namreč ravno ljubezen tista metafizična utež, ki pomaga na strani dobrega. Če je ne bi bilo, bi se že kmalu spet pobarbarili. Zato rad parafraziram Johna Lennona in na svojih nastopih pogosto rečem: »Dajmo priložnost ljubezni.« V zvezi s tem tudi nekako ne prenesem ironične distance ali cinizma. »Ljubezen je treba ljubiti,« sem zapisal v eni izmed svojih pesmi, ki je namenjena mladim. Rad jim nekako nevsiljivo namignem, da je ljubezen res nekaj najlepšega, kar se nam lahko v življenju zgodi. Vesel sem, ko si upajo odpreti srce in o tem spregovoriti.

– Kot ženska moram vprašati: kako uspete tako pronicljivo oblikovati pesmi, katerih lirski subjekt je ženska?
To je vprašanje, ob katerem sem zmeraj malce v zagati, saj si nanj še vedno ne znam prav odgovoriti. Dolgo časa se tega ženskega lirskega subjekta v svoji poeziji niti nisem povsem zavedal. Potem me je med obiskom na šoli neka deklica vprašala, če ji lahko povem, kako je biti ženska. Nehote me je s tem spravila v zadrego. Rekel sem le, da seveda ne vem, kako je biti ženska, in si tudi ne domišljam, da bi lahko to sploh občutil. Kasneje sem o tem veliko razmišljal. Zopet sem si lahko še najbolj pomagal z Jungovimi spoznanji. Verjetno je res tako, da sem se sčasoma naučil prisluškovati tudi tisti ženski polovici svoje duše, ki si jo moški običajno zastiramo. Morda je k temu kaj prispevala tudi mama, ki me je nekako branila pred nekdanjo vaško patriarhalnostjo in je zmeraj pravila, da tudi dečki lahko jokajo in pokažejo svoja čustva. No, kakor koli že, danes sem vesel, da je tudi to značilnost mojega opusa. Mislim, da lahko na tak način bolj občuteno doživljam svet ter ga celoviteje opisujem.

– Pred epidemijo ste veliko nastopali z Ditko, ki je uglasbila tudi vašo poezijo. Kako doživljate oder, nastopanje?
Prav Ditka me je pred leti prepričala, da sem iz majhnih klubskih prostorov, v kakršnih običajno potekajo literarni večeri, stopil na veliki koncertni oder in začel pred tako številno publiko pripovedovati svojo poezijo. Zame je bil to težek korak, saj sem do tedaj bolj malo recitiral in sem se veliko bolje počutil, če so mojo poezijo pripovedovali tisti, ki to počnejo bolje. No, potem pa sem nekako kar sam sebe presenetil. Šlo mi je veliko bolje, kot sem pričakoval, in sčasoma sem začel na teh najinih literarno-glasbenih nastopih res uživati. V nekaj letih sva večkrat prepotovala Slovenijo. Srečanja s poslušalci, med katerimi je bilo tudi veliko mojih bralcev, so bila res prijetna. Glasbenici Ditki, s katero sva kmalu postala tudi dobra prijatelja, sem za vse to res hvaležen. Bogatejši sem za neko novo izkušnjo, ki si je sam nisem znal zamisliti. Veliko mi pomeni, ko vidim, kako zelo imajo ljudje radi poezijo. Srečen sem, da je ljubiteljev poezije v resnici veliko veliko več, kot običajno mislimo.

– Ali se veselite časov, ko se bodo poti znova odprle? Vas oder vabi?
Ja, z Ditko pripravljava nove skladbe in upava, da bova lahko kmalu spet skupaj stopila na oder. Pogrešam ta živi stik s poslušalci in bralci, ki sem se ga kar nekako navadil.

PEZDIR-KOFOL, Marjetka; ERJAVEC, Matej (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 6-10.

eksorcist tržaške škofije

“Kjer ni prave vere, ljudje zapadajo malikovanju in praznoverju”

»Pozdravljeni v vstalem Kristusu,« tako p. Rozo pogosto pozdravlja svoje poslušalce. Eksorcista in organizatorja duhovnih seminarjev, ki bo pri Ognjišču izdal CD z duhovnimi nagovori, smo povabili, da nam spregovori za velikonočno Ognjišče.

– V svojih nagovorih velikokrat nagovarjate poslušalce: »Predragi bratje in sestre v vstalem Kristusu.« Zakaj svoje poslušalce tako pozdravljate?
Zame je Kristusovo vstajenje najlepša stvar naše vere. Jezus je zares vstal in to je izvir našega smisla življenja pa tudi našega upanja. Osebno me zelo nagovarjajo besede sv. Pavla: »Če Kristus ni vstal, potem je prazna naša vera.« Jaz obstajam samo v vstalem Kristusu, ki me je odrešil. Zato bi rad vsem ljudem spregovoril o Jezusovi zmagi nad smrtjo.

– Ljudi nagovarjate tudi na duhovnih obnovah in seminarjih, ki se jih je, dokler ni bilo epidemije, udeleževalo veliko ljudi. Oblikovali ste tudi poseben način nagovarjanja.
Najsi so bile duhovne obnove na Hrvaškem, v Sloveniji ali kjerkoli v Evropi, povsod so približno enako potekale. In več let sem imel te duhovne obnove. Prvi del dneva je bil posvečen razlagi Božje besede, nekakšna kateheza. Prepričan sem, da je Božja beseda nekaj najmočnejšega, kar imamo v Cerkvi. K človeku želim pristopiti z Božjo besedo in mu v njej ponuditi ključ za njegova vprašanja in vse njegove ‘sužnosti’. Prihajalo je več ljudi, ki še niso slišali za Kristusa ali za razlago Božje besede. Morda so o vsem tem slišali, a na napačen način. Ljudje ‘se najdejo’ v Božji besedi in imam lepa pričevanja o tem. Drugi del je srečanje z Jezusom v evharistiji, ko imamo češčenje Najsvetejšega. Pri češčenju Jezusa, ki je med nami, molimo za ozdravljenje. V molitvi odpiramo svoje rane, svoje probleme pred Bogom. Češčenje je trajalo kakšne tri ure in poudarjal sem veliko Božje usmiljenje. Sledili so osebni blagoslovi ljudi. V posebnih cerkvenih časih smo delili tudi zakrament bolniškega maziljenja. Najprej smo ljudi pripravili na prejem tega zakramenta. Ob koncu dneva je bila evharistija – maša. Ves dan je bila priložnost za spoved. Nekateri ljudje so prepotovali tudi do 800 km, da so prišli na duhovno obnovo. Običajno je duhovna obnova trajala en dan, včasih pa cel konec tedna. Tudi v Sloveniji imamo tri molitveno-svetopisemske skupnosti: v Štepanji vasi, Vipavskem Križu in v Starem trgu.

– Ali ste sedaj v času epidemije te seminarje preselili na splet ali socialna omrežja?
Sedaj prenašamo mašo ob četrtkih (tudi češčenje in molitev za ozdravljenje) in ob nedeljah. Kmalu bomo ponudili prenos maše tudi preko zooma. Lahko spremljajo naš YouTube kanal, kjer so vse kateheze in predavanja.

– Ste tudi eksorcist tržaške škofije. Torej delujete v razviti družbi. Mnogi ljudje bi dejali, da v tej družbi ljudje ne verjamejo več v hudega duha. K vam pa hodijo mnogi ljudje. Zakaj je tako?
Ljudje povsod potrebujejo iskreno srečanje z Bogom. Služba eksorcista je zelo zahtevna in razumem nekatere škofe, ki neradi zaupajo to službo duhovnikom, toda je zelo potrebna. Človek je danes obremenjen z velikim zlom. Živimo v času krize vere in to je glavni razlog za delovanje zla. Kjer ni prave vere, ljudje zapadajo malikovanju in praznoverju. Prav tako opažamo, da je v krizi Cerkev in cela družba, zlasti družina. Ker ni prave vere, človek, ki je duhovno bitje in hrepeni po duhovnosti, posega po negativnih stvarnostih. Omenil sem že, da so za nas pomembni sodobni mediji (pomislimo na internet), a istočasno so ti mediji odprti za vse negativne stvari. Otroci in mladi imajo dostop do določenih internetnih strani, tudi starih knjig, ki govorijo, kako klicati duhove. Tako vstopijo v ozračje okultizma in magije. Mnogi starši niso tako pazljivi, da bi obvarovali otroke pred temi vplivi. K meni prihajajo starši, katerih otroci so zašli v satanistične sekte. Danes poznamo take primere po celem svetu. Ljudje, ki nimajo vere, ki ne hodijo v cerkev ali se ne srečujejo z duhovnikom, z lahkoto padejo v to negativnost. Vsak dan sprejmem nekaj ljudi, ki so na različnih ravneh obremenjeni s temi negativnimi stvarnostmi in lahko rečem, da se s prstom dotikam obstoja zla.

– Kaj pa primeri, da si ljudje samo mislijo, da so obsedeni, pa gre za psihične težave ali bolezni?
Poklicani smo, da sodelujemo s psihologi in psihiatri in da ne stavimo vsega v isti koš. Treba je človeka opazovati. Za to je potrebno več srečanj, da spoznamo človeka. Ne smemo takoj opraviti obreda eksorcizma. Nekateri ljudje so krhki ali slabotni in treba je biti moder in ravnati tako, da pomagamo človeku. Ne gre zato, da bi ‘ponavljali’ prizore iz nekaterih filmov, ki govorijo o eksorcizmu. Ko vidim, kako nekatere starše pa tudi odrasle ljudi izredno obremenjuje to, potem res iščeš način, da bi jim pomagal. Zato je treba veliko molitvenih skupin, ki molijo v ta namen. Potrebni pa so tudi sodelavci, tudi taki, ki bodo na znanstveni način pomagali, da bomo sprejemali te ljudi s takimi problemi in težavami.

– Kot enega glavnih razlogov za delovanje hudega duha ste omenili pomanjkanje vere. Najbrž so še drugi. Tu mislim na razpad zakonov in družin, da ni več zakramentalnega življenja …
Vsekakor vidim prvi razlog v pomanjkanju vere. Drugi razlog pa je v razbitih družinah, kakor ste omenili. Ni več zaupanja in pogovora v družini. Zato ima današnji človek polno ran in ranjen se umika v samoto, zapira se pred drugimi. Bog pa je že na samem začetku dejal, da ni dobro za človeka, da je sam. Če ni dobro, je v osamljenosti navzočnost zlega duha in njegovega delovanja. Bog je troedin in je skupnost. Kjer je družina, kjer je Cerkev, satan ne more tako delovati. Deluje, a ne tako močno.
Dalje je razlog pomanjkanje starševske ljubezni. Kjer ni ljubezni, je sovraštvo ali brezbrižnost. Oboje pa predstavlja odprta vrata za delovanje hudega duha. To povzroča globoke rane, hudi duh pa vstopa prek ran. V evangeliju beremo o Belcebubu, poglavarju hudih duhov. Farizeji so Jezusu celo očitali, da s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove. Kako so bili zaslepljeni! Boga so obtožili, da deluje v imenu zla! Belcebub pomeni kralj muh, to je povezano z duhom lenosti in omrtvelosti, ko je človek brez volje do življenja in nima smisla življenja. Tudi danes je mlad človek zaprt. Poglejte samo, kaj je naredila pandemija! Slišimo, kako so mnogi mladi v tem času ‘na tleh’. Človek se mora uresničevati v življenju, medtem ko ga satan pritiska k tlom, duši. V takem položaju človek, zlasti mlad, ne vidi več smisla svojemu življenju. To pa postanejo odprta vrata, kjer satan močno deluje. Človeka ‘postavi’ v osamljenost in potem se ta ukvarja s samim seboj in ne vidi izhoda. To je ‘nemi duh’, ki ga omenja Sveto pismo, ko ni več komunikacije med ljudmi. To opažamo v odnosih med možem in ženo, v družini med otroci in starši …
Pred kratkim sem doživel neljub prizor. S prijatelji sem bil v restavraciji. Blizu nas je sedela družina pri večerji. Toda njeni člani so ves čas gledali vsak v svoj mobilnik. Niso se pogovarjali med seboj! Zame je bil to strašen prizor in obenem podoba naše družbe: satan ruši odnose. Na tem primeru vidimo to hladnost, to indiferentnost, nezanimanje za druge! Zato še bolj razumemo, zakaj je zdravilo evharistija in skupnost, v kateri jo obhajamo! Satan pa vleče ljudi od Boga in od sočloveka.

– Mnogi ljudje pa danes ne obiskujejo več maše, ne hodijo k spovedi … Ni zakramentalnega življenja.
Jezus pravi: “brez mene ne morete ničesar storiti”. Zakramenti so nezamenljivi ‘kanali’, po katerih priteka Božja moč. Pri spovedi nam Gospod odpušča grehe in nas ozdravlja. Satan je “tožnik naših bratov”, pravi Božja beseda. Danes mnogi ljudje trpijo zaradi občutka krivde. Vsakodnevno se srečujem s takimi ljudmi. Človeka ne more nihče rešiti tega občutka, zato je Jezus ustanovil zakrament odpuščanja – spoved. Ta je tudi zakrament ozdravljenja: Bog ti odpušča. Odpusti tudi ti sebi. Bog te ljubi, ljubi tudi ti sebe. Mi lahko ljubimo, ko doživimo Božjo ljubezen. Odpuščanje grehov me vodi k Gospodovi mizi, k obhajilu. Dovolite osebno doživetje. Ko sem začutil Božji klic, naj osnujem novo redovno skupnost, sem tudi začutil klic, da se postim. Štiri deset dni nisem jedel. Živel sem samo od evharistije. Doživel sem, da Bog zdravi. Sv. Leopold Mandić je dejal: Jezus je zdravnik in zdravilo.
Seveda so potrebna tudi zdravila. Zgovoren je dogodek iz Jezusovega življenja, ko ozdravi slepega človeka. Vzame zemljo in jo pomeša s slino ter mu ozdravi oči. Torej od zemlje vzame to, kar je koristno (zdravila), in združi s svojim Božjim delovanjem. Lep primer sožitja, do katerega mora priti pri posamezniku in v vsem človeštvu. Potrebna je ‘slina’, kot znamenje Božjega in potrebna je zemlja, kot znamenje zemeljskega, človeškega. Oboje!

– Torej zagovarjate jemanje zdravil in ne pritrjujete nekaterim, ki pravijo, da jih ni treba jemati?
Seveda. So primeri, ko ljudem svetujemo, naj jemljejo zdravila, ker so tako krhki. Če neki človek tri mesece ne more spati, morda nekaj časa celo jesti, potem je logično, da ima to posledice na njegovo psiho in telo. V tem primeru so zdravila nujna. Pomagajo, da si ljudje opomorejo. Nekateri ljudje so psihično tako krhki, da ne moremo pri njih opraviti eksorcizma. Najprej si morajo opomoči. Zato je treba usklajeno delovati in jemati zdravila ter potem opraviti eksorcizem. Včasih smo morali celo leto moliti za nekega človeka, da smo mu lahko pomagali. Zame so zdravila nekakšen most, da uskladimo telo in duha. Če povem s primero: most, da oseba preide na drugi, varen breg.

– Morda imajo ljudje predsodek do eksorcizma, tudi zaradi nekaterih filmov, ki jih prikazujejo. Toda dejstvo je, da eksorcizem ni lahka stvar. Včasih poteka mučno, težko … Nekatere ljudi ta mučnost celo moti (mislim, na vpitje, ki ni prijetno za poslušanje). Vendar je boj proti zlu težka stvar …
Tri leta sem že uradni eksorcist tržaške škofije. Bil sem tudi najmlajši med njimi. Nekateri verniki so mi naravnost dejali, da nekateri škofje ne želijo niti slišati za eksorcizem, drugi se tega boje … Poznamo dežele, kjer ni eksorcistov. Toda evangelij nam govori o obstoju satana, ki ogroža življenje ljudi. Mnogi se bojijo reakcij, na primer krikov itd. Na drugi strani se pa vprašam, kako da se ne bojimo, da so naše psihiatrije prepolne? Da toliko mladih ljudi v svoji notranjosti vpije od strašne bolečine? Mnogi so zaprti v svojih stanovanjih, kjer nihče ne sliši njihovega vpitja in nimajo komu povedati, da jim je zelo težko. Zato je naloga Cerkve, da priskoči na pomoč. In Jezus je dal Cerkvi nalogo in poslanstvo. Zato so prvi eksorcisti škofje, ki to nalogo poverijo določenim duhovnikom. Nismo si mi tega zaslužili, ampak nam je naloga zaupana. Ne smemo se bati, saj nam Jezus zagotavlja, da je svet premagal. Tudi satana.

– Eksorcizem je torej odgovor na stisko ljudi?
K meni prihajajo ljudje, ki mi govorijo, da že več mesecev niso spali, ker so obsedeni. Kako jim ne bi pomagal? Menim, da bi lahko ustvarili centre, kjer bi sodelovali duhovniki, psihologi in psihiatri in bi ljudem v stiski pomagali na holističen (celosten) način. Če gre za probleme duše, psihiater ne more pomagati, tam lahko pomagajo samo zakramenti. Sv. Pavel v pismu Solunčanom govori o duši, duhu in telesu in tako govori o treh človeških dimenzijah.

– Zanimivo, da ste ustanovili tudi svojo redovno skupnost. V Cerkvi obstaja že veliko redov. Zakaj ste vi ustanovili svojo skupnost in kakšna je njena posebnost?
Nisem jaz ustanovil nove skupnosti, ampak je Bog daroval milost Cerkvi (po meni), da je bila ustanovljena. Zato to ni moja zasluga, ampak Božji dar. Naša skupnost širi pobožnost prečistih Marijinih rok. Ta pobožnost je bistveno povezana z ozdravljenjem in osvobajanjem ljudi. Očitno je Bog videl, kje se nahaja človeštvo in Cerkev, zato je daroval to milost Cerkvi. Če povem s primero: Bog nam daje neki plamen in mi ga po Božji volji darujemo naprej ljudem, ki imajo odprto srce za to. Kdor sprejme plamen, mu ta odpira oči, čeprav ga bolijo oči, ko mu ta plamen pomaga. Potem pa prejemnik daru reče: Poglej, bil je dan, mi pa nismo nič videli. Bog nam je dal poslanstvo in trenutno smo v skupnosti trije duhovniki in dva študenta. O Marijinih prečistih rokah, ki posredujejo milost, smo izdali nekaj knjig v različnih jezikih. Tudi v slovenščini.

– Zanimivo je vaše poreklo. Izhajate s Kosova iz katoliške enklave Janjevo. Gre za hrvaško katoliško župnijo, ki je ves čas ostala katoliška sredi muslimanskega sveta.
Janjevo je hrvaški kraj, najstarejša hrvaška enklava izven Hrvaške. Prvič je omenjeno leta 1303. Takrat je tam že obstajala katoliška župnija. Tja so se naši predniki priselili iz Dubrovnika. Janjevo leži nad rudnikom plemenitih kovin. Iz tega kraja je izšlo veliko duhovnikov in redovnic. Tam sem preživel otroštvo, po osnovni šoli sem se preselil v Zagreb. Znani frančiškanski pater Zvjezdan Linić je pri nas imel duhovno obnovo in že dvanajstleten sem se navdušil za posvečeno življenje. Od takrat sem ostal v stalni povezanosti z njim. Bil je moj duhovni voditelj do njegove smrti. Postal sem duhovnik in nikoli nisem obžaloval, da sem se za to odločil.

– V Janjevu so delovali tudi slovenski duhovniki. Ali je med ljudmi še živ spomin nanje?
Duhovniki so se menjavali. Bili so frančiškani, nekaj časa slovenski salezijanci. V mojem otroštvu pa je bil tam duhovnik Janez Osvald, ki še živi v mariborski nadškofiji. Deloval je kakšnih dvajset let in pustil pečat župniji in župljani so ga zelo cenili. Tudi mene je pripravljal na zakramente. Delovale so tudi Marijine sestre in Sestre sv. Križa. Nekatere slovenske cerkvene pesmi so one prevedle v hrvaščino, peli pa smo jih po slovenskem napevu. Še danes so mi domače in ko jih slišim, se spomnim na dom.

– Ne samo iz vaše župnije, tudi iz vaše družine je več duhovnih poklicev. Med drugimi je tudi sedanji mostarski škof Petar Palić.
Da, njegov ded in moj oče sta brata. Poleg njega imam še več bratrancev in drugih sorodnikov, ki so duhovniki in seveda imamo nekaj redovnic. Bogu sem hvaležen, da je toliko klical v naši družini. Sedaj imamo celo škofa v Mostarju. Sedanji škof je bil prej generalni tajnik Hrvaške škofovske konference, pa generalni vikar škofije Dubrovnik, nato pa škof na Hvaru.

– Nekateri pravijo, da ga je Sveti sedež imenoval za mostarskega škofa, kamor spada tudi Medžugorje, zato ker prihaja od drugod in naj bi neobremenjeno gledal na napetosti v škofiji.
Zaradi številnih nalog, ki jih je prej opravljal, pozna stanje v hrvaški Cerkvi. Zato menim, da ga je papež Frančišek imenoval za škofa v Mostarju. Kolikor ga poznam, je moder mož in ne bo ‘vlekel’ kakšnih hitrih potez. Zdi se mi, da je bil za ta prostor, kjer že zelo dolgo obstajajo napetosti, on primeren kandidat. Ker pa je Sveti sedež že prej začel reševati problem Medžugorja, ki je v zadnjih desetletjih postalo svetovni fenomen, in je za ta romarski kraj imenoval svojega posebnega delegata, je škofu Petru olajšal delo.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 4 (2021), 6-10.

Pri Ognjišču je izšel CD z duhovnimi nagovori p. Roza z naslovom Na dlaneh Besede, Premišljevanja v luči Evangelija. P. Rozo pravi, da zdaj živimo v posebnem času. »Zaradi epidemije mnogi ljudje ne morejo priti v cerkev in tako ne morejo do vsebin, ki bi se lahko dotaknile njihovega življenja. Zato sem menil, da bi mogli ljudje v času, ko so doma in so velikokrat za računalniki, slišati Božjo besede s pomočjo sodobnih medijev. Imam odzive ljudi, ki pravijo, da poslušajo meditacije in jim te pomagajo pri njihovi verski rasti. Pravijo, da poslušajo zgoščenke, ko potujejo, drugi ko gredo na romanja … Tudi na podlagi te pozitivne izkušnje želim, da bi vsi lahko, tudi prek sodobnih medijev, prišli v stik z evangeljskim sporočilom.«
Načrtno izbrani odlomki
»Izbral sem odlomke da bo poslušalec ob njihovem poslušanju naredil korake k Luči. Na zgoščenki so štiri meditacije, ki nakazujejo pot rasti in pot zorenja, pot svetosti in pot ozdravljenja. Vse meditacije so pripravljene na osnovi Božje besede.
Prva meditacija nosi naslov Ali si na poti življenja in blagoslova ali … Meditacija nam govori o svobodni volji. Jezus nam ponuja rešitev, da se uvrstimo v povorko, procesijo življenja. Kajti naše življenje je potovanje, procesija. V našem času živi veliko ljudi v zmedi. Ne ve, kaj je resnica, ne ve, kje je smisel življenja in ne pozna veselja. Ko pred seboj vidimo Jezusa in gremo po njegovi poti, stopamo v življenje.
Druga meditacija ima naslov Klic na pot svetosti in ozdravljenja. Danes mnogi ljudje iščejo odgovore v različnih ideologijah, sektah, verstvih … Kjer je pomanjkanje vere, tam cvetita praznoverje in malikovanje. Nekateri fanatiki nudijo določene rešitve, od zdravja naprej. V Cerkvi imamo v evharistiji, v zakramentih, v Božji besedi in odprtosti Sv. Duhu ‘vitamine in zdravila’. Mi želimo biti sveti, ker ja naš Bog svet in ustvarjeni smo po Božji podobi. Obenem želimo biti zdravi. Kaj vse ljudje naredijo za to. Pomislite na diete in razne kure ali najrazličnejša prehranska dopolnila! Izključujejo pa svetost in Duha. Ne moremo ga izključiti, ker je sestavni del naše biti. Svetost in zdravljenje sta v sožitju, harmoniji. Podobno kot imamo dve očesi, dve ušesi, dve roki … Človek mora to harmonijo uravnotežiti v sebi. Pri tej spremembi v življenju se vključimo v zakramentalno življenje, prisluhnemo Božji besedi in se vključimo v skupnost.
Tretja meditacija je povezana z Zahejem, ki mu je Jezus dejal: “Danes želim prebivati v tvoji hiši”. Zahej je bil bogat in uspešen. Obenem je imel globoko željo, da bi videl Jezusa. Predstavlja vsakega od nas. V ljudeh je globoko hrepenenje: Želimo videti Jezusa, želimo videti Boga. Zahej zelo načrtno ravna: predvidi pot, kjer bo šel Jezus, spleza na drevo, ker je bil majhen … Podobno imamo mi svoje težave in svoje komplekse … V tej meditaciji govorim o tem, da lahko vsi pridemo do Boga, če to želimo. Bog bo prišel tja, kjer smo, tudi če se povzpnemo na drevo. Tu pride do resničnega srečanja z Jezusom, ki ima srce za nas, ki ima čas za nas. Tako se človek ne izgublja v raznih ideologijah ali praznoverju, ampak se sreča z Jezusom, njegovim obličjem. Gospod Jezus želi v Zahejevo hišo, želi v njegovo intimnost. Želi pa tudi k nam. Želi biti blizu človeku. Zato želim, da bi se vsak človek resnično in v preprostosti srečal z Jezusom. V takem srečanju se človek spremeni, postane nova stvar.
Četrta meditacija nosi naslov: Hči, tvoje vera te je rešila. V srečanju, v poslušanju Božje besede in zakramentalnem življenju pridem do izkušnje, da je Bog moj Odrešenik. Ta Bog mi je daroval vero. Ta je prekrita z različnimi negativnimi izkušnjami, stranpotmi itd. Kot je Jezus dopustil bolni ženi, da prosi zase in za svojo hčerko. Jezus jo potrdi kot osebo. Tudi nas Jezus potrjuje in smo mu dragoceni. Ne gre za to, da bi mi samo molili in prosili, Bog pa naj opravi svoje. Ne, tudi mi moramo narediti korak k Bogu, da se srečamo z njim. Bog nas potem potrjuje. Mnogi ljudje imajo danes napačno podobo Boga. Toda njemu smo vsi dragoceni. Je podoben soncu, ki sije na vse.
Te štiri meditacije pomagajo, da odkrijem lepoto odnosa z Bogom. Na zgoščenki je tudi pesem mojega prijatelja, slovenskega duhovnika Aleka Zwiterja z naslovom Jonova balada. Tudi Jona beži od Boga, na koncu pa le pristane na Božjo ponudbo. Božja beseda vsakega prej ali slej doseže.«