Skip to main content

Za tiste, ki jih Bog ljubi, preizkušnje niso kazen, ampak milost.(sv. Janez M. Vianney)

pismo 06 2020b

Je koronavirus demonsko delovanje ali preprosto človeška neodgovornost?

Napisal Marko na . Objavljeno v Pisma.

Že od prvega vala epidemije se na različnih portalih pojavljajo tudi vsebine in posnetki posvečenih oseb o koronavirusu. Sprva so ljudje spraševali, ali gre za Božjo kazen. Odgovori so bili enotni, da epidemijo Bog dopušča, vsekakor pa ne gre za Božjo kazen. Potem so se v večjem številu začele pojavljati izjave in zapisi duhovnikov, da je virus hudičevo delo. Tu me pa zanima vaše mnenje ali uradno mnenje. Ta virus obstaja že na stotine let in je običajni gostitelj živalskega sveta. Da je prešel na človeka, je posledica bolj kot ne človeške nemarnosti, saj je dokazno, da se je njegov izbruh pojavil na Vuhanski tržnici, kjer so higienski standardi pod vsako kritiko. Ko je epidemija zajela Evropo, so se pojavile različne oblike zarot od zanikanja virusa, do njegove umetne narave ipd. Ko smo zanikali obstoj virusa, smo se obnašali na način, da se je začel mirno širiti med nami. Ko je dosegel svojo razsežnost, nam je znova ustavil življenje. Vsi vemo, da kače niso za igrače, še toliko bolj velja ta rek za viruse. Strokovnjaki delajo dneve in noči za varno in učinkovito cepivo, da bomo prihodnje leto normalno delali in živeli. In spet imamo podpornike zarote, ki neutemeljeno pišejo, da nas bodo s cepivi “čipirali” ipd. Verjamem v obstoj hudobnega duha in očitno dela veliko zmedo. Ampak ali res lahko našo neodgovornost v obnašanju pripisujemo hudiču? Pri tem pa se nič ne trudimo, da bi poiskali pristne informacije, ampak samo delimo, kar nam pride pod roko. Vera ni samo molitev, ampak tudi odgovorno ravnanje v našem življenju. Hvaležna bom, če mi boste pojasnili povezavo med človeško neodgovornostjo, delovanjem hudiča in da Bog to z namenom vse dopušča.
Mia

pismo 06 2020bHvala za vaše pismo in za poglobljeno razmišljanje o človekovi odgovornosti v času pandemije koronavirusa. Strinjam se z vami, da se v kritičnih trenutkih in stiskah mnogi zatekajo k razlagam, ki iščejo krivca nekje zunaj sebe in se na tak način želijo razbremeniti svoje odgovornosti. Trenutki tesnobe, negotovosti in stiske se povečajo nagnjenosti ljudi, da verjamejo poenostavljenim in velikokrat tudi spektakularnim razlagam določenih pojavov, kot je npr. sedaj širjenje koronavirusa. Kljub zelo jasnim znanstvenim razlagam, ki vsakemu izmed nas nalaga tudi določeno mero odgovornosti za preprečevanje nadaljnjega širjenja virusa, nekateri bolj zaupajo lažnim novicam na družbenih medijih in propagandi določenih vplivnih oseb. Na žalost so tudi nekateri duhovniki, kot omenjate v pismu, na poenostavljen, samozavesten in ‘prepričljiv’ način razlagali, da je pandemija delo hudiča, ki si želi na ta način podrediti cel svet. Take razlage izražajo nevero v Boga Stvarnika in Odrešenika, ki je navzoč med nami tudi v največjih stiskah in preizkušnjah. Središče krščanske vere je, da je Jezus sprejel nase bolečino in trpljenje, in je zato navzoč tudi v naših bolečinah in trpljenju. Še več, preko tega trpljenja se odpirajo vrata v novo življenje. Bog nas torej s trpljenjem ne kaznuje, tudi ne želi našega trpljenja. Ko pa je trpljenje neizbežno, je Bog z nami v našem trpljenju in nas preko tega trpljenja odrešuje. Dogajanje okrog pandemije koronavirusa torej nikakor ni prepuščeno hudiču, ampak je Bog z nami, čeprav ne najdemo povsem jasnih in enoznačnih odgovorov, zakaj nas je doletela ta preizkušnja. Prav gotovo pa nas sedanja kriza vabi, da bolj poglobljeno premislimo o vrednotah, ki usmerjajo naše osebno in družbeno življenje ter se z večjim zaupanjem obrnemo k Bogu. Kriza je torej povabilo k osebnem in družbenem spreobrnjenju ter k veri in zaupanju v Boga.
Različne teorije zarot, ki se pojavljajo v zadnjem času, so dejansko delo skušnjavca, ki nas želi odvrniti od takega resnega razmisleka in od prevzema odgovornosti za svoje delovanje. Teorije zarot so sicer vedno obstajale, vendar imajo tokrat zares usodne posledice. Ena stvar je, če nekdo ne verjame, da je kdaj človek stopil na Luno in dvomi v verodostojnost posnetkov na Luni izpred dobrih pol stoletja. Nekaj povsem drugega pa je, če nekdo v današnjih razmerah ogrožanja življenj najbolj ranljivih ljudi med nami, ne verjame, da dejansko obstaja smrtonosni koronavirus in se ne želi odgovorno obnašati, da bi preprečil njegovo širjenje. Nekateri se želijo z razlaganjem o skrivnostnih, mračnih in zlih načrtih iz ozadja rešiti svoje osebne odgovornosti in svojega deleža pri reševanju krize. Kot ste omenili v pismu, se s sklicevanjem na hudiča, na zaroto, na skrivne načrte, pozornost pri reševanju krize prelaga od sebe na druge.
Papež Frančišek v zadnji okrožnici o vesoljnem bratstvu z naslovom Fratelli Tutti (Vsi bratje) poudarja, da je v stvarstvu vse med seboj povezano, in v povezavi s širjenjem koronavirusa nadaljuje: »Če je vse povezano, je težko misliti, da ta svetovna katastrofa ni povezana z našim odnosom do stvarnosti, saj se obnašamo kot absolutni gospodarji svojega življenja in vsega, kar obstaja. Ne želim reči, da gre za neke vrste Božjo kazen. Prav tako je nezadostno trditi, da je škoda, ki jo povzročamo naravi, sama po sebi kazen za naše prestopke.« Vendar papež vidi prav v današnji krizi priložnost, ki nam jo daje Bog, da temeljito premislimo naš način življenja in naš odnos do celotne stvarnosti. Kriza razkriva našo ranljivost in razkrinkava naše zlagane gotovosti, ki smo jih polagali zgolj v zadovoljitev naših egoističnih želja in v materialni ter ekonomski razvoj. Papež zapiše: »Bolečina, negotovost, strah in zavedanje lastnih omejitev, ki jih je vzbudila pandemija, nas pozivajo k premisleku o našem načinu življenja, odnosih, organiziranosti naših skupnosti in predvsem o smislu našega bivanja.« Frančišek svari pred nevarnostjo, da se bomo po koncu zdravstvene krize prehitro vrnili nazaj v potrošniško in egoistično logiko življenja. Spodbuja nas, da bi se iz tega težkega stanja kaj naučili in da bi kot človeštvo izšli iz te krize bolj povezani. Takole zapiše: »Naj ta tako velika bolečina ne bo brez koristi, naj naredimo en velik korak k novemu načinu življenja in enkrat za vselej odkrijemo, da potrebujemo drug drugega, da bi se človeška družina lahko prerodila z vsemi svojimi obrazi, vsemi rokami in vsemi glasovi onkraj meja, ki smo jih ustvarili.« Papežev poziv vsem katoličanom in vsem ljudem je, naj začnemo graditi med seboj vesoljno bratsvo, naj bomo solidarni in odgovorni drug za drugega, še posebej pa moramo biti odgovorni za najšibkejše in najbolj ranljive v naših skupnostih.
Res smo priče težki drami, ki se odvija pred našimi očmi in v marsičem ostajamo brez dokončnih odgovorov. Zaradi teže, stisk in negotovosti, ki jo prinaša pandemija, različne razlage teorij zarot, ki dajejo hitre in jasne odgovore, padajo na plodna tla in jih ljudje tako hitro pograbijo ter sprejmejo. Vendar te razlage na koncu človeka pustijo praznega in ga oropajo njegove vrednosti in njegovega dostojanstva. Človek je svobodno in odgovorno bitje, ki je postavljen v ta svet, da v povezanosti z Bogom, svojim Stvarnikom, nadaljuje njegovo stvarjenjsko delo. Poklican je, da v svet, ki je še vedno zaznamovan s kaosom in neredom, prinaša red in harmonijo. Raziskovalci so poklicani, da iščejo učinkovito cepivo in zdravilo, zdravniki in negovalno osebje, da lajšajo bolezenske simptome bolnikom, politiki, da zagotavljajo možnosti za dostojno življenje vsem državljanom, starši, da skrbijo za usklajeno družinsko življenje med službo, šolo in prostim časom, duhovniki, da spodbujajo vernike k verskemu življenju … Bog prav gotovo ne želi smrti in ne želi zla. Bog nas ne kaznuje in ne ponižuje. Bog nas kliče, da smo njegovi sodelavci in da ustvarjamo možnosti za življenje znotraj teh zahtevnih okoliščin. Svobodna volja je Božji dar, ki ga lahko človek tudi zlorabi. Zato je zelo pomembno, da ne nasedamo različnim lažnim in poenostavljenim razlagam, ki želijo za zlo, ki je med nami, vedno najti krivce zunaj nas samih. Prevzemimo svoj del odgovornosti in se vprašajmo, kaj Bog želi od nas v tem konkretnem trenutku, kakšen je naš prispevek k izgradnji boljšega sveta. Naj bomo kristjani tudi v tem času preizkušenj ljudje vere, upanja in solidarnosti.

GLOBOKAR, Roman. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str 31-33.

cusin kolumna 2019

Kaj se nam je zgodilo?

Napisal Marko na . Objavljeno v Za začetek.

cusin kolumna 2019Nekaj let nazaj sem se v Kataloniji pogovarjal z dvema izobražencema, ki ju jo strašno zanimala “via eslovena”, kot Katalonci sami imenujejo slovenski model osamosvajanja. Med drugim jima povem, da nove države ne moreš ustvarjati z 51 % na plebiscitu, niti s 60 % ne. Nova država se ustvarja z 90 % vsega volilnega telesa, oziroma s slovenskimi 88 %. Teh ‘slovenskih’ 88 % za lastno neodvisnost od Španije pa Katalonija nima. Odločenost in enotnost celotne populacije na ozemlju Katalonije je daleč od slovenske izpred trideset let.
Danes imata Katalonija in Slovenija zaradi koronavirusa približno enako število mrtvih na milijon prebivalcev, kar ju uvršča v sam vrh žalostnih statistik. Vprašanje je, če bi se danes pred Katalonci še lahko važil s slovensko odločnostjo in enotnostjo. Pošasten poraz slovenskega naroda v boju zoper koronavirus, čemur smo priča te dni, je v naši družbi in politiki razkril “nekaj gnilega” hamletovskega spomina.
Dejstvo je, da trideset let nazaj, ko smo ustvarjali samostojno in demokratično Slovenijo, takšni nismo bili. Na decembrskem plebiscitu leta 1990 nas je, kot že rečeno, 88,2 % vseh, ki smo bili na volilnih seznamih, glasovalo za samostojno Slovenijo. Junija 1991 smo zoper agresorja stali kot en mož. Čelniki JLA, ki so grozili z vojaškim uničenjem Slovenije, so brž spoznali, da nima smisla mlade države premagati z letali in tanki, potem pa v vsaki slovenski kmečki izbi ali meščanski sobi imeti zoper sebe majhen uporniški štab.
Takšna je bila takrat naša odločenost in enotnost. Zaznal jo je agresor, zaznala in spoštovala jo je neodločena mednarodna javnost. Agresor se je umaknil, mednarodna javnost nas je vzela k sebi in priznala. Nobeno od dvojega ni bilo samoumevno.
Kaj se nam je zgodilo v teh tridesetih letih? Zakaj smo v letu 2020 resen epidemiološki izziv pretvorili malodane v festival neodgovornosti? Kako to, da smo umanjkali v sočutju do prizadetih in žrtev, kar je osnova vsakega človekoljubja?
Mislim, da bomo šele v prihodnje bolje razumeli, kaj se nam je v resnici zgodilo, da nam je epidemija pokončala za en avtobus ljudi na dan. Za zdaj se zdi, kakor da nas je zapopadel neki samouničevalen demon. Glede vodilnih elit pa, kakor da so nekateri zavoljo politične kombinatorike in osebnih interesov (pod)zavestno hoteli ta tragični avtobus mrtvih na dan.
Bolj filozofska razlaga bi lahko šla v smeri razlikovanja med apolonskim in dionizičnim tipom človeka. V zadnjih tridesetih letih smo Slovenci manj apolonski in bolj dionizični, manj racionalni in disciplinirani ter bolj čutni in samovoljni. Apolonski Slovenec nas je pred tremi desetletji osamosvajal, dionizični Slovenec danes išče poti, kako bi zaradi ukrepov zoper koronavirus ne prekinil svojega ‘žura’.
Sociološko govorimo o individualizirani in porabniški družbi, ki ni vajena samozatajevanja in omejitev. Psihološko lahko govorimo, da nas je kužni čas pahnil v nekakšen spoznavni in čustveni šok, ki je za našo psihično sliko nov, kar je razlog za neustrezno odzivanje. Pedagoško govorimo o triumfu permisivne vzgoje, kar je zelo spremenilo mentaliteto današnjega prebivalstva mlajšega od 40 let. Politološko lahko opazimo dva pojava: ignoriranje politike na eni in polarizacija politike na drugi strani. V deželi, kjer skoraj polovica volivcev ne gre na volitve, ne gre pričakovati, da se bo ljudstvo množično identificiralo z ukrepi s strani političnih elit. V deželi, kjer je prišlo do močne levo-desne polarizacije in je politična strast na robu fanatizma, ne gre pričakovati, da bodo levi spoštovali ukrepe, ki jih zapovedujejo desni.
Pomembno bo razumeti, kaj se nam je zgodilo v letu 2020. Še pomembneje bo, da v letu, ko praznujemo tridesetletnico samostojne države, začrtamo pot naprej. Družbo prihodnosti bo potrebno graditi na vrlinah ljudi, ki so se v kužnih časih izkazali. Pozitivna osebnost leta 2020, pri nas in po svetu, bo vsekakor zdravstveni delavec.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 3.

zgodba1 01 2021

Jezusa sem gledal

Napisal Marko na . Objavljeno v zgodbe.

Božič. To je bil za Gašperja vedno najlepši dan. Ne samo dan. Ves čas okrog božiča je bil zanj že od malih nog tako drugačen in enkraten. Takrat so se dogajale same imenitne stvari, saj je imelo postavljanje jaslic, krašenje božičnega drevesa, predvsem pa blagoslavljanje domačih prostorov neki poseben, skoraj skrivnosten pridih. In oče in mama sta postala tako pozorna in prijazna, njuni vedno hitri koraki so se vsaj nekoliko umirili. Celo brat in sestra, ki sta mu kot najmlajšemu venomer nekaj ukazovala, nista toliko sitnarila. Ko so šli k maši, je bila domača cerkev mogočno razsvetljena, pevci na koru pa so peli nenavadno milo in doživeto.
Gašper se niti ne spomni, koliko let je imel, ko je nekega dne okoli božiča zlezel v mamino naročje. Stisnila ga je k sebi in začela mrmraje peti božično pesem. Ko se je pesem končala, mu je s tihim, toplim glasom pričela pripovedovati, kaj se je zgodilo pred dva tisoč leti, ko sta se Jožef in Marija, tam v Sveti deželi, odpravila na dolgo pot v mesto, ki se je imenovalo Betlehem. Poslušal je mamino pripoved, v mislih pa spremljal popotnika na njuni poti. Dolga in naporna je bila ta pot. Ko sta prispela v mesto, ju je Gašper nekaj časa opazoval, potem pa se je kar naenkrat znašel v njuni družbi in jima želel pomagati iskati prenočišče. Neprijazni ljudje so mrko gledali vanje in jih podili izpred svojih vrat. Tako vneto je iskal, da niti ni opazil, da je ostal sam. Zbegano je gledal okoli sebe. Povsod sami neznani ljudje. Ulice so postajale vedno ožje in temačnejše. Hotel je že poklicati na pomoč, ko je opazil, da je tam za zadnjo hišo širok travnik.
zgodba1 01 2021Oddahnil se je, ko so noge začutile mehko božanje travnate preproge. Oziral se je na vse strani, a popotnikov ni bilo nikjer. Skoraj na robu travnika je majhen, preprost hlevček. Previdno se je približal in upal, da ga nihče, ki je morda v njem, ne bo opazil. Skril se je za skalo. Zdelo se mu je, da v poltemi vidi priprta vrata in za njimi dve postavi. Počasi in previdno je šel do drevesa ob hlevčku. Srce mu je začelo glasneje biti, ko je v zastrtih postavah prepoznal sveta popotnika. Jožef se je naslanjal na dolgo popotno palico ter zamišljeno gledal Marijo, ki je sedela na robu jasli. Zadržal je dih, da ju ne bi zmotil, da ne pretrgal zbranosti tega trenutka. Pa sta bila tako zamaknjena, da ga nista opazila. Naredil je še nekaj korakov in tedaj je opazil, da ima Marija v svojem naročju drobno dete, zavito v plenice. Tako čudovitega in milega obraza še nikoli ni videl.
“Seveda,” je pomislil, “Jezus je to!” Njegov obraz je bil osvetljen s svetlobo, za katero ni vedel, od kod prihaja. Jasno je videl vsako potezo na njegovem obrazu. Ni odtrgal pogleda od njega, dokler se mu ni zazdelo, da je Dete razširilo roke in se nasmehnilo.
“Morda me je Jezus opazil?” se je skoraj prestrašil.
Iz Jezusovih potez ni mogel razbrati, ali ga je opazil ali ne. “Seveda me vidi, saj je vendar Bog!” se je spomnil.
Na sebi je začutil, da ga Jezus resnično gleda. Tako močan je bil ta pogled, da je stopil nekaj korakov nazaj.
Nemirno se je premaknil v maminem naročju. Mama ga je pobožala po licu. Začudeno jo je pogledal.
»Skoraj bi zaspal,« je rekla.
»Saj nisem spal. Jezusa sem gledal.«
»Jezusa si gledal?« se je začudila mama, oče pa je zamahnil z roko.
»Res, čisto od blizu sem ga videl.«
Mama ga je še enkrat pobožala po licu, Gašper pa se je zazrl v njene oči. »Mama, tako podoben pogled imaš.« Mama se mu je prisrčno nasmejala in ga stisnila k sebi
»In kje si videl Jezusa?« ga je vprašal oče.
»V hlevčku. Jožef se je opiral na popotno palico, Marija je sedela na robu jasli in držala v naročju Jezusa, Jezus je pa pogledal mene. Res je bilo tako.«
Bil je presenečen, ko je oče dejal, da se je Jezus vendar rodil v votlini, mama pa je hitro rekla, da to sploh ni pomembno.
»Pa sem ga videl, res sem ga videl. Čisto od blizu,« je prepričljivo dejal ter zlezel iz maminega naročja.
Pogosto, zelo pogosto se Gašper spomni tega doživetja. Čeprav je kmalu vedel, da takrat ni stal poleg hlevčka, je na sebi še vedno čutil tisti Jezusov pogled. Zapisal se je globoko vanj. Kadar si ga mogel priklicati v spomin, je vedel, da mora pogledati sam vase.

JARC, Janko-Smiljan, Ognjišče (2021) 1, str. 24-25.

zgodba3 01 2021

Skoraj pravi konj

Napisal Marko na . Objavljeno v zgodbe.

Imeti konja – to so vedno pogosteje postajale Ajdine sanje. Ne le sanje, ampak kar velika želja! Kot očarana je skozi okno opazovala brata Bora, ki je na povodcu vodil svojega Bliska. Konj sicer ni bil njegov, ampak vedno je govoril, kot da je.
»Kdaj bom tudi jaz dobila konja?« je spraševala očeta in mamo. Odgovarjala sta ji, da je s konji veliko dela, ki bi ga ona ne zmogla, predvsem zato ne, ker je še premajhna.
Ampak njej se je zdelo, da je že skoraj dovolj velika in da se ji godi krivica.
Ker je starša nista razumela, se je potožila babici. Tudi ona ji je rekla, da je res še nekoliko premajhna, ampak jo je tudi pobožala po laseh rekoč: »Razumem te,« in Ajdi je bilo takoj lažje. Tudi Miklavžu je pisala, da si želi konja, a se je že vnaprej bala, da ga ji ne bo mogel prinesti. Le kako bi mogel velikega konja položiti v košaro, v kateri ji je vsako leto puščal darila. Zato ni bila tako razočarana, ko je zjutraj našla med darili marsikaj, samo konja ni bilo.
Popoldne je prišla na obisk babica. Neki poseben nasmeh je opazila Ajda na njenem obrazu.
»Nekaj reči je Miklavž pustil tudi pri nas,« je rekla, ko je odložila torbo. Vsako leto je bilo tako. Ajda jo je lani sicer vprašala, zakaj Miklavž ne pusti vseh daril na enem mestu, a čeprav ni dobila jasnega odgovora, ni spraševala naprej. Tokrat pa ni nič vprašala, temveč je samo pogledala v babičino torbo. Z roko je segla mimo piškotov in bombonov in zatipala v papir zavito nekaj mehkega. S prstki je božajoče raziskovala celoten ovoj in se ustavljala na posameznih mestih. Previdno je potegnila zavitek iz torbe. Stisnila ga je k sebi in z žarečimi očmi pogledala babico: »Konjička mi je prinesel Miklavž!«
»Saj darila še odvila nisi!« se vsi začudili.
»Jaz pa dobro vem, da je konjiček!« je odločno rekla in začela odvijati. Najprej sta se prikazali dve nogi, nato še dve, za njimi pa glava.
»Vidite!« je dejala ponosno in skočila babici v naročje. Ni vedela, ali bi božala konjička ali babico. Še nikoli ni videla tako lepega konja. Bil je iz mehkega rjavega blaga, glavo je imel visoko dvignjeno. za oči je imel dva svetleča gumbka, rep je bil skoraj pravi
»Zdaj imam tudi jaz konja!« se je obrnila k Boru.
»Ki pa ni čisto pravi konj!« ji ni ostal dolžan.
»Kaj pa ti veš! Mojega je prinesel Miklavž, tvojega pa ne!«
»Skoraj pravi je,« je posegel vmes očka in resno pogledal Bora, da ta ni izrekel besed, ki jih je imel že na jeziku.
Kamor je potem šla Ajda, je z njo šel tudi konjiček. Tako prijetno mehak je bil, tako voljan, tako njen.
Malo pred božičem je Bor ponosno povedal Ajdi, da bo skupaj s svojimi prijatelji na Štefanovo peljal svojega Bliska k blagoslovu. »Naš župnik bo blagoslovil naše konje,« je dodal.
zgodba3 01 2021Po maši v podružnični cerkvi so šli na cesto ped cerkvijo. Kmalu so izza vogala prijahali jezdeci na lepo urjenih in okrašenih konjih. Blisk je bil med prvimi, za njim jih je bilo še vsaj deset. Malo pred cerkvijo so se postavili v vrsto, nato pa drug za drugim ponosno prijezdili mimo župnika, ki je vsakega konja in konjenika posebej blagoslovil.
Ko so konjeniki odšli, je Ajda pocukala mamo za rokav. »Reci gospodu župniku, naj blagoslovil še mojega.«
Začudeno jo je pogledala. »Ampak, saj tvoj ni …« se je ustavila sredi stavka.
»Prosim,« je prosila z očmi in besedami.
Mama se je obotavljala. Ajda je čutila zadrego v njenem pogledu, zato ji je bilo skoraj žal, da je izrekla to prošnjo. Bila je presenečena, ko je mama spustila njeno roko in stopila do župnika. Župnik je mamo pozorno poslušal, potem pa sta se oba obrnila k Ajdi.
»Mamica mi je povedala, da čaka še en konjiček za blagoslov,« je dejal in se ji prijazno nasmehnil.
Ajdi je postalo nerodno. Ampak župnikov dobrohotni pogled jo je ojunačil, da je segla v žep in potegnila iz njega svojega konjička. Z obema rokama ga je dvignila proti župniku.
»Tako imenitnega konja pa res moram blagosloviti,« je dejal, naredil z roko nad konjičkom velik križ in ga blagoslovil z zadnjimi kapljami blagoslovljene vode.
»No, pa ima vse blagoslove kot pravi konji,« je rekel župnik, pobožal Ajdo po glavi in spregovoril z mamico nekaj besed.
»Hvala,« je rekla Ajda bolj konjičku kot župniku, ki pa jo je vseeno slišal.
Ajda kar ni mogla verjeti, da se je vse res zgodilo. Mehko je božala svojega konjička in ga stisnila k sebi. Srce ji je tako močno bilo, da je imela občutek, da bije tudi konjičku.
Silovito se je oklenila mamice. Mamice, ki zmore vse in naredi vse. Zaradi nje ima skoraj pravega konja.
In nestrpno je čakala, da bo srečala Bora. Nikoli več ji ne bo mogel reči, da njen konjiček ni skoraj pravi konj. Vse blagoslove ima, kot vsi drugi konji. Tako je dejal tudi gospod župnik.

J. Jarc – Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2022), 76-77.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

jaslice zivi evangelij 00

Jaslice živi evangelij

Napisal Marko na . Objavljeno v Priloga.

jaslice zivi evangelij 00»Čudovito znamenje jaslic, ki je krščanskemu ljudstvu tako drago, vedno znova vzbuja strmenje in začudenje. Predstavljanje Jezusovega rojstva je enako oznanjevanju skrivnosti učlovečenja Božjega Sina s preprostostjo in veseljem. Jaslice so namreč kot živi evangelij, ki teče iz strani Svetega pisma. Ko zremo božični prizor, smo povabljeni, da se duhovno odpravimo na pot, pritegnjeni od ponižnosti Njega, ki je postal človek, da bi srečal vsakega človeka. In odkrijemo, da nas On tako ljubi, da se združil z nami, da bi se mogli tudi mi združiti z Njim.« S temi mislimi začenja papež Frančišek svoje prisrčno apostolsko pismo Čudovito znamenje o pomenu in vrednosti jaslic, ki ga je ‘odposlal’ 1. decembra 2019 iz Greccia, kraja, kjer je sv. Frančišek Asiški o božiču, 25. decembra leta 1223, predstavil skrivnost Jezusovega rojstva z živimi jaslicami. Ta datum pomeni rojstni dan jaslic, ki jih postavljamo po domovih, v cerkvah in tudi kje drugje.

PRIPRAVLJANJE JASLIC
jaslice zivi evangelij 01S tem pismom želim podpreti lepo izročilo v naših družinah, ki v dnevih pred božičem pripravljajo jaslice. Kakor tudi običaj, da jih pripravijo na delovnih mestih, v bolnišnicah, zaporih, na trgih … V resnici gre za ustvarjalno domišljijo, ko uporabljajo zelo različne snovi, da bi oživili majhne mojstrovine lepote. Učiti se začnejo že otroci: ko oči in mami skupaj s starimi starši prenašata to veselo navado, ki vsebuje bogato ljudsko duhovnost. Želim si, da takšno ravnanje ne bi nikoli izginilo; upam celo, da ga bodo mogli tam, kjer je padlo v pozabo, ponovno odkriti in poživiti. Postavljanje jaslic po naših hišah nam pomaga, da podoživimo zgodbo, ki so jo živeli v Betlehemu.

ŽIVE JASLICE SV. FRANČIŠKA
jaslice zivi evangelij 02Pojdimo takoj k izviru jaslic … V duhu se odpravimo v Greccio, v Rietski dolini, kjer se je sv. Frančišek ustavil (leta 1223), ko se je vračal iz Rima. (…) Petnajst dni pred božičem je Frančišek poklical nekega moža iz tistega kraja z imenom Janez ter ga prosil, naj mu pomaga uresničiti neko željo: »Rad bi predstavil Dete, rojeno v Betlehemu, in da bi s telesnimi očmi videli stisko, v kateri se je znašlo zaradi pomanjkanja stvari, ki jih potrebuje novorojenec. Kako je bilo položeno v jasli in kako je ležalo na senu med volom in osličkom.« Brž ko ga je slišal, je zvesti prijatelj takoj šel, da bi na določenem mestu pripravil vse potrebno za izpolnitev svetnikove želje. 25. decembra je v Greccio prišlo veliko bratov iz različnih krajev, prišli pa so tudi možje in žene iz kmečkih hiš tistega področja, ki so prinesli s seboj rože in bakle, da bi razsvetlili tisto sveto noč. Ko je prišel Frančišek, je našel jasli s senom, vola in oslička. Ljudje, ki so prihiteli, so pred božičnim prizorom, ki ga dotlej niso nikdar videli, izražali neizrekljivo veselje. Potem je duhovnik na jaslih obhajal slovesno evharistijo in pokazal vez med učlovečenjem Božjega Sina in evharistijo. Ob tisti priliki v Grecciu ni bilo figuric: jaslice so ustvarili in doživljali tisti, ki so bili navzoči.

ZVEZDNATO NEBO IN POKRAJINA
jaslice zivi evangelij 03Sedaj bi rad prešel na pregled različnih znamenj v jaslicah, da bi doumeli pomen, ki ga nosijo v sebi. Najprej prestavimo zvezdnato nebo v tišini noči. Tega ne počnemo samo zaradi zvestobe evangeljskim pripovedim, ampak tudi zaradi pomena, ki je v njem. Pomislimo, koliko krat noč obdaja naše življenje. Tudi v takih trenutkih nas Bog ne pušča samih, ampak postane navzoč, da bi odgovoril na odločilna vprašanja, ki zadevajo smisel našega življenja: Kdo sem? Od kod prihajam? Zakaj sem bil rojen v tem času? Zakaj ljubim? Zakaj trpim? Zakaj bom umrl? Da bi odgovoril na ta vprašanje, je Bog postal človek. Njegova bližina prinaša luč tja, kjer je tema, in razsvetljuje tiste, ki gredo skozi temo trpljenja. Besedo zasluži tudi pokrajina, ki je del jaslic in ki pogosto prikazuje ruševine hiš in starih palač, ki v nekaterih primerih nadomestijo betlehemsko votlino in postanejo bivališče svete Družine … Te ruševine so predvsem vidno znamenje padlega človeštva, vsega tistega, kar se ruši, kar je pokvarjeno in žalostno. Ta prizor pravi, da je Kristus novost starega sveta, da je prišel, da bi zdravil in obnavljal, da bi naše življenje in svet spet privedel k njemu izvirnemu sijajjaslice zivi evangelij 04

ANGELI IN PASTIRJI
jaslice zivi evangelij 05Koliko čustev nas mora spremljati, ko v jaslice postavljamo gore, potoke, ovce in pastirje! Na ta način se spominjamo, da je ves svet deležen praznika Mesijevega prihoda. Angeli in zvezda repatica so znamenje, da smo tudi mi poklicani, da se podamo na pot, da bi prišli do votline in počastili Gospoda. »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod.« Tako so rekli pastirji po oznanilu, ki so ga prejeli od angelov … Najbolj ponižni in najbolj ubogi znajo sprejeti dogodek učlovečenja Boga, ki nam prihaja naproti v Detetu Jezusu. Pastirji se podajo na pot k Njemu zaradi srečanja ljubezni in hvaležnega čudenja. Prav to srečanje med Bogom in njegovimi otroki po zaslugi Jezusa daje življenje naši veri, tvori njeno enkratno lepoto, ki na poseben način sije iz jaslic.

SIMBOLIČNE FIGURICE
V naše jaslice imamo navado postavljati veliko simboličnih figuric. Predvsem figurice beračev in ljudi, ki ne poznajo nobenega drugega obilja kot obilje srca … Revni in preprosti v jaslicah nas spominjajo, da je Bog postal človek za tiste, ki najbolj potrebujejo njegovo ljubezen in prosijo za njegovo bližino. Jezus, “krotak in iz srca ponižen”, se je rodil ubog, živel je preprosto življenje, da bi nas naučil doumeti bistveno in živeti iz njega. Iz jaslic jasno izhaja sporočilo, da se ne smemo pustiti zaslepiti bogastvu in tolikim kratkotrajnim ponudbam sreče.jaslice zivi evangelij 06
Otroci pa tudi odrasli – jaslicam večkrat radi dodajo druge figurice, za katere se zdi, da nimajo nobene povezave z evangeljskimi pripovedmi. In vendar je namen te domišljije izraziti, da je v novem svetu, ki ga je vzpostavil Jezus, prostor za vse, kar je človeško in vse, kar je ustvarjeno. Od pastirja do kovača, od peka do glasbenikov, od žena, ki nosijo vrče z vodo, do otrok, ki se igrajo … vse predstavlja vsakdanjo svetost, veselje, ko vsakdanje stvari delamo na izreden način, ko Jezus deli svoje Božje življenje z nami

BOŽJA MATI MARIJA
jaslice zivi evangelij 07Postopoma nas jaslice pripeljejo do votline, kjer najdemo figurici Marije in Jožefa. Marija je mama, ki zre svojega otroka in ga kaže tistim, ki ga pridejo obiskat. Njena figurica nas vodi k premišljevanju o veliki skrivnosti, v katero je bilo vpleteno to dekle, ko je Bog potrkal na vrata njenega srca. Na oznanilo angela, ki jo je prosil, naj postane Božja mati, je Marija odgovorila s polno in popolno pokorščino. Njene besede: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi« so za vse nas pričevanje, kako naj se v veri prepustimo Božji volji. S tem, da je Marija postala mati Božjega Sina, ne da bi izgubila svoje devištvo, ampak ga je po Njegovi zaslugi še posvetila. V njej vidimo Božjo mater, ki svojega Sina nima samo zase, ampak vse prosi, naj poslušajo njegovo besedo in jo izpolnijo.

VARUH SVETI JOŽEF
jaslice zivi evangelij 08Ob Mariji je sveti Jožef, da bi obvaroval Dete in njegovo mater. Običajno je upodobljen s palico v roki, včasih pa tudi drži svetilko. Sveti Jožef vrši zelo pomembno vlogo v življenju Jezusa in Marije. On je varuh, ki se nikoli ne naveliča varovati svoje družine. Ko ga bo Bog opozoril na Herodovo nevarnost, se bo brez oklevanja podal na pot v Egipt. Ko bo nevarnost minila, bo družino privedel v Nazaret, kjer bo prvi vzgojitelj dečka in mladostnika Jezusa. Jožef je v srcu nosil veliko skrivnost, ki je ovijala Jezusa in Marijo njegovo ženo. Kot pravičen mož se je vedno zanesel na Božjo voljo in jo izpolnjeval.

Leto svetega Jožefa
Papež Frančišek je z apostolskim pismom Patris corde (S srcem očeta) razglasil Leto svetega Jožefa ob 150-letnici razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve. Pričelo se je na praznik Brezmadežne, 8. decembra 2020, in bo trajalo do 8. decembra 2021. Za to spodbudila pandemija covid-19, ki nam je dala razumeti pomen navadnih ljudi, ki ne vzbujajo pozornosti, ampak vsak dan potrpežljivo delajo in s svojo predanostjo vzbujajo upanje. Podobni so sv. Jožefu, ki je ostal neopažen, vendar je imel pomembno vlogo v zgodovini odrešenja. (sč)

 

DETE JEZUS – SRCE JASLIC
jaslice zivi evangelij 09Srce jaslic začne utripati takrat, ko ob božiču vanje položimo figurico Deteta Jezusa. Bog se predstavi na tak način, kot otrok, da bi ga sprejeli v svoje naročje. V slabotnosti in krhkosti skriva svojo moč, ki vse ustvarja in spreminja. Zdi se nemogoče in vendar je tako: v Jezusu je bil Bog otrok in v tem stanju je hotel razodeti veličino svoje ljubezni, ki se kaže v nasmehu in stegovanju rok proti vsakomur. Rojstvo otroka vzbudi veselje in začudenje, ker postavi pred nas veliko skrivnost življenja. Ko vidimo, kako žarijo oči mladih zakoncev pred svojim komaj rojenim otrokom, razumemo čustva Marije in Jožefa, ki sta ob gledanju otroka Jezusa zaznavala Božjo navzočnost v svojem življenju … Jaslice nam omogočajo, da vidimo, da se dotaknemo tega edinstvenega in izrednega dogodka, ki je spremenil tek zgodovine in iz katerega je razvrščeno tudi štetje let pred Kristusovim rojstvom in po njem … Kakšno presenečenje je videti Boga, ki je prevzel naše vedenje: spi, pije mleko pri materi, joče in se igra kot vsi otroci!

SVETI TRIJE KRALJI
jaslice zivi evangelij 10Ko se približa praznik Jezusovega razglašenja, v jaslice postavimo figurice svetih treh kraljev. Ko so gledali zvezdo, so se ti modri in bogati gospodje z vzhoda podali na pot proti Betlehemu, da bi spoznali Jezusa in mu darovali zlato, kadilo in miro. Tudi ti darovi imajo alegoričen pomen: zlato časti Jezusovo kraljevsko dostojanstvo; kadilo njegovo božanstvo; mira njegovo sveto človeškost, ki bo spoznala smrt in pokop. Ko gledamo ta prizor v jaslicah, smo poklicani, da bi razmišljali o odgovornosti vsakega kristjana, da je evangelizator. Vsak od nas naj postane nosilec veselega oznanila vsem, ki jih sreča; s konkretnimi dejanji usmiljenja naj izpričuje veselje, da je srečal Jezusa in njegovo ljubezen. Modri nas učijo, da lahko krenemo zelo od daleč, da bi prišli do Jezusa … Pred njim razumejo, da Bog tako, kakor s suvereno modrostjo ureja tek zvezd, vodi tek zgodovine, ko ponižuje mogočne in povišuje ponižne.

PRED JASLICAMI POSTANEMO OTROCI
jaslice zivi evangelij 11Pred jaslicami se duh rad poda v čas, ko smo bili otroci in smo nestrpno pričakovali čas, ko bomo začeli postavljati jaslice. Ti spomini nas pripravljajo, da se vedno znova zavemo velikega daru, ki nam je bil dan, ko nam je bila posredovana vera; istočasno pa nam daje začutiti dolžnost in veselje, da otrokom in vnukom damo isto izkustvo. Ni pomembno, kako pripravimo jaslice. Lahko so vedno iste, ali pa jih vsako leto spremenimo; pomembno je, da govorijo našemu življenju. Kjer koli in v kateri koli obliki jaslice govorijo o Božji ljubezni; o ljubezni Boga, ki je postal otrok, da bi nam povedal, kako blizu je vsakemu človeku, ne glede na to, v kakšnem položaju je.
Dragi bratje in sestre, jaslice so del sladkega in zahtevnega procesa posredovanja vere. Od otroštva dalje in potem v vsakem življenjskem obdobju nas vzgajajo, da premišljujemo o Jezusu, da čutimo Božjo ljubezen do nas, da čutimo in verujemo, da je Bog z nami in mi z Njim, vsi otroci in bratje po zaslugi tega Deteta, Božjega Sina in Device Marije. In to doživljati, to je sreča.

ČUK, Silvester. Jaslice živi evangelij. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 44-49.

Trideset let00

Triintrideset let samoumevnosti

Napisal Marko na . Objavljeno v Priloga.

SPRAŠEVATI SE MORAMO O SEBI IN SVOJI DOMOVINI
(ob obletnici Jožeta Pučnika) Ljudje, ki so se rodili takrat kot slovenska država, stopajo v zrela leta. Ne spominjajo se njenega porajanja in številni imajo občutek, da je lastna državnost nekaj samoumevnega, kar nam pripada. Slednje je sicer res, da pa je to spoznanje prevladalo v nas samih, je bilo potrebnih veliko stoletij in še več človeških žrtev. Nekateri dobronamerni sicer pravijo, da so se nam s samostojno in mednarodno priznano slovensko državo uresničile večstoletne sanje. Če bi samo sanjali, ne bi nikoli prišli do nje. Nastanek samostojne države je običajno pogojen z nekimi mednarodnimi dogodki, tudi vojnami, uskladiti pa se morajo notranje želje in zunanji pogoji. Povedano drugače, prave ljudi je potrebno imeti ob pravem času na pravem mestu. Država je last vseh, nimajo pa vsi enakih zaslug zanjo. Za to so nekateri ljudje zgodovinske osebnosti, drugi pa smo navadni državljani.Trideset let00
Za Slovence velja, da slabo poznajo svojo zgodovino, za slovenski šolski sistem, da ji namenja najmanj časa pri izobraževanju v Evropi. To so posledice našega večstoletnega življenja brez lastne države in samozaničevanja, ki so nam ga privzgojili. Očitno je bilo najboljše sredstvo, da ne bi kdaj pomislili na lastno državo. Kot stranka oziroma strankarska koalicija je samostojno slovensko državo v svoj program prvi uvrstil DEMOS 1990. leta.

PRAZNIK REFORMACIJE
31. oktober kot praznik reformacije smo mnogi sprejeli z prizadetostjo. Ne toliko zaradi vsakoletnega obrednega zmerjanja slovenskih katoličanov, ampak dejstva, da so bojeviti ateisti slovenske protestante izrabili za argument žalitve večinskih vernikov. Kot obračunavanje z vero v istega Boga naščuvajo njegove častilce. Skrajno zavrženo dejanje! Razmeroma hitro je bilo moč dojeti, da je praznik reformacije največji praznik zmagoslavja slovenskih katoličanov. Primož Trubar in njegovi sodelavci si niso izmislili slovenskega naroda in še manj njegovega jezika. Neverjetno delo slovenskih protestantov na jezikovnem področju, vzpostavitvi slovenskega knjižnega jezika, je namreč zgolj in samo nadgradnja dotedanje slovenske jezikovne rasti. Ta se je začela očitno takoj po ustalitvi na našem prvotnem naselitvenem področju, ko se naši predniki v nasprotju z mnogimi večjimi, številnejšimi in bolje organiziranimi narodi nismo potujčili. Spojili smo se s staroselci, od njih veliko prevzeli, mnogi tudi krščanstvo, vsilili pa smo jim slovenski jezik in slovensko identiteto. Oboje je bilo dokončano najkasneje do Brižinskih spomenikov, ki so prvi pismeni nedvoumni dokaz slovenstva. V časih, ko se je očitno mislilo in molilo po slovensko, zapisovalo pa latinsko in nemško, podobno smo do nedavnega doživljali pri zdravnikih, ki so z nami govorili slovensko, diagnozo in zdravilo pa zapisovali v nam nerazumljivem jeziku, so zapisovali tudi ozemlje našega bitja in žitja in njegove prebivalce. Že okoli leta 1000 najdemo zapise Slovenije in Slovencev v latinskem, kasneje nemškem jeziku. Vindi, Wendi v osnovi ni žaljivo, je samo nemško poimenovanje za nas. Tudi naši predniki so Nemce poimenovali kot neme, ljudi z katerimi se ne da pogovarjati, ker ne govorijo enako. Pa niso nemi.Trideset let01
Imamo ohranjene številne slovenske jezikovne drobce, ki povedo, da je celo najvišje plemstvo v srednjem veku uporabljalo našo materinščino. Med najbolj razvpitimi primeri je najslavnejši koroški vojvoda Bernard Spanheimski iz 12/13. stoletja, ki je viteza in pesnika Ulrika Liechtenstainskega 1227. leta pri Vratih v Ziljski dolini sprejel z pozdravom Buge vas primi gralva Venus. Ziljani se še danes pozdravljajo s prvimi tremi besedami. Poznamo še srednjeveške rokopise kot so na primer Rateški ali Celovški, Stiški ali Ljubljanski ter Starogorski. Prva slovenska tiskana beseda je iz 1515. Imamo slovenska imena krajev kot Gorica, Gradec, kjer so kmalu prevladali Nemci, zato je za razliko od njega nastal Slovenj Gradec, ki se kot tak prvič imenuje 1174. leta. Ne smemo pozabiti, da je ustoličevanje slovenskih vojvod do leta 1414 obstajalo v slovenskem jeziku. Zlasti na Koroškem je zelo živo prepričanje, da je cesar Maksimiljan (1459–1519) znal slovensko. K verjetnosti tega pripomore dejstvo, da je njegovo otroštvo potekalo v slovenskem okolju pod Karavankami v gradu Bekštajn (Finkenstein), da je imel v svojem ožjem spremstvu kar nekaj Slovencev. Med njimi je najbolj znan Jurij Slatkonja (1456–1522), dunajski škof in verjetni ustanovitelj še danes slavnega pevskega zbora Dunajski pojoči dečki. Mož je zanimiv tudi zato, ker njegov grb zlat konj na modrem polju, ‘govori’ slovensko.

SPOŠTUJMO DELO, ŽRTVE IN PRIZNAJMO ZASLUGE
Za češčenje dela slovenskih protestantov, niso se borili proti veri, kot številni mislijo, ampak so hoteli vero poglobiti, ni nikoli dovolj hvaležnosti. Že Anton Martin Slomšek je pomen njihovega dela zelo povzdigoval. Prva slovenska knjiga in prvi prevod celotnega Sv. pisma sta dejstvi, ki nas uvrščata med vodilne kulturne narode. Nenazadnje so bili tudi vzpodbuda za prvo katoliško slovensko knjigo Kratki katekizem za mladino cistercijanskega meniha Lenarta Pacherneckerja z Vetrinja na Koroškem, ki je izšla 1574 leta. Žal že nekaj desetletij ne vemo za noben ohranjen izvod.
Čas reformacije in protireformacije ni samo versko vprašanje, še bolj je v ozadju izraba vere za dosego političnih oziroma oblastnih ciljev. Zlasti plemstva, ki je hotelo omejiti moč in vlogo osrednje oblasti. Zato po neuspehu ni več toliko vlagalo v kulturo. Za nas je pomembno poleg Trubarjevega sporočila, da je služboval v eni deželi, vemo pa, da je deloval od Trsta preko Gorice, Laškega in Ljubljane, torej je smatral slovenski prostor za enoten; da je plemstvo Štajerske, Koroške in Kranjske sofinanciralo natis Dalmatinove Biblije, da so bili za njih Slovenci ne glede na dežele en narod, da je jezik slovenskih protestantov nadregionalen, presega deželne razlike, da težijo k vseslovenski razumljivosti. V literaturi je mogoče zaslediti trditev, da so, ker niso bili pripravljeni zapustiti nove vere, najboljši odšli iz slovenskih krajev, da smo mi potomci tistih, ki so se pripravljeni z vsem sprijazniti in na vse pristati. Ne trdimo, da ni mnogo Slovencev takih, toda to ni posledica takratnih časov. Tudi ni res, da smo zaradi povratka v katolicizem Slovenci v naslednjih stoletjih kulturno zaostajali. Primerjava s Finsko, ki je ostala protestantska, dokazuje, da vztrajanje v novi veri ni predpogoj napredka. Še manj je res, da se kapitalizem v katoliških deželah ni mogel razvijati. Domovina kapitalizma so italijanska mesta in tudi ena najbogatejših, gospodarsko najbolj prodornih evropskih rodbin tistega časa, augsburški Fuggerji, so ostali katoličani.Trideset let02
Svojevrstni kulturni spomenik obdobja po protireformaciji do začetka slovenskega narodnega preporoda sredi 18. stoletja je monumentalno Valvazorjevo delo. Slava vojvodine Kranjske, kjer je veliko pričevanj o jeziku naših prednikov. Je samo najznamenitejši del njegovega opusa. Avtorjeva usoda, obubožal je, je sporočilo, kako zahtevno in drago je bilo osebno kulturno delovanje. Naša zemljiška gospostva zaradi prevlade gozdne posesti v resnici niso bila donosna, kot si mnogi predstavljajo in so bili dolgovi zemljiških gospodov ena njihovih trajnih ekonomskih značilnosti.

VLOGA REDOVNIKOV
Do vključno Valentina Vodnika imajo za razvoj slovenske kulture, za njo je vse pomembnejši slovenski jezik, glavno zaslugo redovniki. Najprej so bili seveda benediktinci, katerih samostani so bili, z izjemo gornjegrajskega, od Štivana pri Trstu do Monoštra v Porabju na obrobju slovenskega etničnega ozemlja. Iz njih so izšli cistercijani, potem pa se moramo ustaviti pri vseh vejah frančiškanov, zlasti kapucinih. Ta izrazito pridigarski red, ki je imel svoje samostane ponavadi izven obzidja slovenskih mest in je na svoj način povezoval podeželje z mestom, je izjemno veliko prispeval h kulturnemu razvoju slovenskega jezika, zlasti njegovi standardizaciji. Vsi se spominjamo Janeza Svetokriškega (1647–1714), bili pa so še številni drugi, katerih rokopisne pridige odkrivajo v zadnjih desetletjih. Ker so bili redovniki mednarodno zelo povezani, smo se preko njih seznanjali tudi z dosežki evropske kulture. Njihovi gospodarski stiki so prispevali tudi k izboljšanju kmetijstva, živinoreje in prehrane. Še zlasti, ker je bilo zaradi njihovega načina prehrane, pogostih postov, zelo pomembno vrtnarstvo.
Mogočni meniški samostani kot so bili Stična, Kostanjevica, Bistra, Jurklošter in drugi so v naši kulturni zgodovini dejansko opravili vlogo mest v zahodni in zlasti južni Evropi. Bili so največji kulturni centri. Imeli so nastavke srednjega in višjega šolstva. Da o knjižnicah in drugem kulturnem bogastvu niti ne govorimo.Trideset let03
Kot začetnika slovenskega kulturnega preporoda, mogoče bi bil boljši izraz vzpon, je bosonogi avguštinec p. Marko Pohlin (1735–1801). Zavedal se je, da je temelj kulturnega napredka urejen in enoten jezik, zato se je posvetil slovnici. V tem so ga posnemali še nekateri Slovenci, ki so veliko pozornost namenjali tudi slovarskemu delu. Slovenska kultura je rasla na uveljavljanju slovenskega jezika v javnosti, zlasti vse pomembnejšemu meščanstvu. Tako on kot njegovi predhodniki, zlasti pa nasledniki na kulturnem področju, so vse to počeli iz ljubezni do naroda, ki so mu pripadali. Pri tem niso uživali nikakršnih državnih vzpodbud. Zato so toliko bolj pomembni bili meceni, ki so imeli sredstva in posluh za kulturo, manj pa talenta. Tak je bil baron Žiga Zois.

“STARA MAT’ SLOVENJA”
Slovenski narodni preporod od srede 18. stoletja dalje je sestavni del evropskega duhovnega gibanja, ki so ga sprožili prosvetljenstvo, pri nas zlasti evropska romantika z Herderjem na čelu in domači vzroki, tudi z uvedbo nemščine kot uradnega jezika. Zakaj ravno ta, ki ga dejansko govori manjšina prebivalstva, je bilo ne glede na dejstvo, da je bil jezik izobražencev, za mnoge provokativno dejstvo. Med največje dosežke tega obdobja uvrščamo prvo slovensko katoliško ‘Japljevo’ Sveto pismo (1784–1802) in Kopitarjevo znanstveno slovnico (1809/10). za nas je izjemno pomembno, da se 1810 leta pojavi tudi prvi slovenski zapis Slovenije. Mnogi za razmah slovenstva pripisujejo zasluge Ilirskim provincam (1809–1813). Tega ni mogoče zanikati, toda dejstvo je, da je bila prav zaradi njih ustanovljena prva slovenska visokošolska profesura slovenskega jezika v Gradcu, v avstrijskem cesarstvu, ne v Ljubljani, kjer se je moral Valentin Vodnik boriti proti uvedbi neslovenskega ilirskega jezika.Trideset let04
Pojem Slovenja, starejša oblika zapisa Slovenija je, kljub dejstvu, da se je v slovenskem tisku pojavil šele 1844 v pesmi Koseskega vzplamtel kot plamen. Pojavljal se je zlasti v zasebni korespondenci in nekaterih literarnih delih, ki so izšla kasneje. Opozorimo naj samo na pesem Valentina Vodnika Ilirija zveličana iz let 1816/17, ker Iliriji zoperstavlja ‘staro mat Slovenjo’.
Po obračunu Prešerna, Bleiweisa in Slomška z ilirizmom, ki bi slovenski jezik umaknil iz izobraženih krogov, se je vse bolj začel oblikovati slovenski narodni program. Takšni napori so bili močnejši zlasti na obrobju slovenskega etničnega ozemlja na Koroškem, Štajerskem, koroškem Tržaškem in Goriškem. Imena kot Urban Jarnik, Anton Martin Slomšek, Matija Majer-Ziljski, dr. Jožef Muršec na čelu številnih slovenskih Štajercev, so ključna. Izjemno pomembni so bili tudi slovenski študentje na univerzah na Dunaju in v Gradcu. Med njimi so se oblikovale tudi temeljne točke slovenskega političnega programa, ki je zahteval združitev vseh Slovencev v eni državni upravni enoti Sloveniji, kjer bo slovenski uradni jezik. Možnost njegove razglasitve je bila dana šele v marčni revoluciji 1848, kjer niso pričakovali samo demokratizacije, parlamentarne monarhije, ampak tudi odpravo fevdalizma in njegovih ustanov. Pod te sodijo dežele Koroška, Štajerska,. Kranjska, Goriška, Istra in Tržaško, kjer so večinoma kot manjšina, živeli naši predniki. Slovenci so to množično podprli, tudi z peticijskim gibanjem. Ker dežel revolucija ni odpravila, v Avstriji obstoje še danes, ta zahteva ni mogla biti uresničena. Fevdalizem je bil odpravljen. Slovenci so bili poslej v državi priznani kot enoten narod, imeli so vseslovenske učbenike, slovenski jezik je bil kot predmet uveden v sicer nemške gimnazije.
Slovenske narodno-politične zah­te­ve so v naslednjih letih doživele še bolj množične javne potrditve, zlasti v čitalniškem in taborskem gibanju (1868–1871). Prvi resni udarec je ta ideja dobila z priključitvijo Beneške Slovenije Italiji 1866. leta. Ker ni nič kazalo, da bi prišlo do novih domačih in mednarodnih razmer, ki bi omogočile združeno Slovenijo, so slovenski politiki začeli iskati rešitev v jugoslovanskem okviru. Zahtevali so, da po letu 1867 nastala Avstro-Ogrska dobi še tretjo državno enoto Jugoslavijo, ki bi obsegala Slovence, Hrvate in vojvodinske Srbe, tiste, ki so živeli v cesarstvu. Znotraj takšne Jugoslavije naj bi bila uresničena slovenska ozemeljska enotnost.
Prva svetovna vojna je ponudila možnosti za reševanje slovenskega narodnega vprašanja. Žal ge je že 1915 spodkopal ‘tajni’Londonski pakt, ki je Primorsko obljubil Italiji, če stopi v vojno na protiavstrijski antantni strani. Čeprav so Slovenci, v prvi vrsti Slovenke, z preko 300 000 podpisi majniške deklaracije v letih 1917 in 1918 podprli jugoslovansko obliko reševanja združene Slovenije, je konec I. svetovne vojne prinesel najbolj tragično obliko. Slovenija je bila ob primorske dežele, velik del Kranjske, Notranjske, večino Koroške, katere prebivalci niso marali Jugoslavije, skoraj po tisočletju pa so se znova povezovali z čudežnimi Prekmurci, ki so se vedno imenovali Slovence. Ker pa nesreča nikoli ne pride sama, je tudi Jugoslavija s srbsko kraljevsko rodbino Karadjordevićev na čelu pokazala malo ali nič posluha za specifične slovenske potrebe. Tako z Vidovdansko ustavo kot kraljevo diktaturo 1929. leta obstoj Slovenije ni bil dovoljen. Zlasti v zadnjem obdobju je bil uradno obstoj Slovencev zamolčan. Prešeren je bil največji pesnik Dravske banovine, ne pa Slovencev. Trideset let05Ne glede na vse, pa so si Slovenci 1919 izborili slovensko univerzo in potem še vrsto inštitucij na čelu z Narodno in univerzitetno knjižnico. Slovenski jezik ni bil prepovedan, imel pa je, zlasti v armadi, slabši položaj kot v nekdanji habsburški monarhiji. V njenih okvirih ni bilo možnosti za združeno Slovenijo. Kljub temu pa so imeli Slovenci na nekaterih področjih več avtonomije. Na Jugoslavijo je mnoge dodatno vezal tudi izjemno težak položaj Slovencev v Italiji, zlasti pod fašizmom in na Koroškem, ki je 1938. leta padla pod nacistični škorenj. Oba oblastnika sta hotela Slovence izničiti.

POT V SAMOSLOVENSTVO
Samoslovenstvo je manj znana beseda. Pomeni tako notranjo in mednarodno politiko, ki ob spoštovanju načela, da ne storiš nekomu nekaj, česar ne želiš, da drug stori tebi, zasleduješ v prvi vrsti slovenske potrebe in interese. To počnejo vsi mednarodno zreli narodi. Predstavlja slovo od časov, ko smo bili Slovenci najbolj vdani Avstrijci, neomajni Jugoslovani, na slovenstvo pa smo pozabili. Do nje se je prvi prikopal koroški Slovenec in duhovnik iz Kanalske doline dr. Lambert Ehrlich, ki je kot jugoslovanski strokovnjak in specialist za pravice Slovencev sodeloval na mirovni konferenci v Parizu po prvi svetovni vojni. Videl je, da narod brez lastne države nima v mednarodni politiki nobenega vpliva, nihče ga ne upošteva, pa čeprav so vse pravice na njegovi strani.
Do spoznanja, da brez lastne države ni narodne prihodnosti, so se po drugih poteh prikopali tudi mnogi drugi. Znan je zlasti pesnik Božo Vodušek. Zaradi preganjanja Slovencev v Italiji so mnogi Primorci poudarjali pravico do samoodločbe in odcepitve. Ta misel je v kraljevini Jugoslaviji dobila vzpodbudo zlasti po 6. januarski diktaturi 1929 in se izražala 1932. v nemirih, imenovanih Šenčurski dogodki, ko so množice vzklikale: “Hočemo samostojno državo, hočemo republiko, živela samostojna Slovenija” in podobno. Izobraženci so ta val navdušenja podprli s tiskanjem prve znanstvene geografije Slovenije Antona Melika in zgodovine Milka Kosa. Ustanovili so tudi akademijo znanosti, ki se ni smela imenovati slovenska. Nekateri posamezniki, ti so vedno začetniki množičnih gibanj, so zahtevali, da Slovenci popularizirajo slovensko osamosvojitveno misel v tujini. Zato si je še posebno prizadeval p. Kazimir Zakrajšek v ZDA. Podobno so mislili tudi nekateri na Koroškem in celo v daljni Argentini, kjer so bili takrat predvsem slovenski Primorci. V domovini je širil to idejo zlasti Ehrlich, ki je o tem celo javno govoril na višarskem srečanju 1933. leta.
Trideset let06Razpad Jugoslavije, zlasti nastanek NDH, je utrjeval prepričanje, da jo je za vselej konec. To je odkrito razglašal tudi Ehrlich, ki pa je za mednarodno konferenco po končani II. svetovni vojni, na takih, ne pa med njimi se vedno ‘rišejo’ nove meje, naj bi določili tako stanje, ki bo ne glede na ponujeno varianto, vzpostavilo samostojno, mednarodno priznano slovensko državo. Predvsem zato in tudi neprikritega protikomunizma ga je VOS maja 1942 v Ljubljani ubil. Revolucionarni in proti revolucionarni tabor, ključno je vodstvo ne posamezni člani, njegove ideje niso sprejeli. Eni so se borili za obnovo stare Jugoslavije, eni za novo pod komunističnim vodstvom. Izid vojne je znan. Pri tem naj posebno opozorimo, da so tudi komunisti zelo poudarjali narodno naravo vseh organov, od krajevnih odborov do narodne vlade v Ajdovščini. To izpostavljamo zato, ker njim narod pomeni ljudstvo, samo tisti del naroda, ki mu je pripravljen slediti in ga podpreti pri prevzemu oblasti. Komunistično vodstvo je vedno za ljudsko, ne narodno državo. Je internacionalistično, zato mu narodna država ni vrednota. Ne samo dejanski, že samo možni njihovi nasprotniki, so končali v več sto prikritih grobiščih med in po vojni.
Slovenska osamosvojitvena misel je desetletja po II. svetovni vojni tlela v ozkih krogih posameznikov, zlasti Ehrlichovih duhovnih dedičev. Naraščanje nezadovoljstva v Jugoslaviji zaradi težkih gospodarskih razmer, celo v lastni državi si moral boljše in redkejše blago kupovati za devize, tuj denar, zlasti pa dejstvo, da je moralo po II. svetovni vojni zaradi pomanjkanja boljše plačanih služb okoli 100.000 Slovencev na ‘začasno’ delo v tujini, je bilo najboljše gojišče samoslovenske misli. “Če bi imeli sposobnejše in odgovornejše voditelje, bi tudi mi lahko ostali v krogu svojih najbližjih.” To mišljenje so zlasti izražale mnoge ‘narodnozabavne’ pesmi, ki so bile vse kaj drugega kot to. Trideset let07Med njimi je bil tudi Jože Pučnik, s katerim so zaradi kritike gospodarskih in socialnih razmer pred tem surovo obračunali. Potrebna je bila samo še mednarodna in domača iskra in Jugoslavija se je začela sesuvati. Mednarodni zlom komunizma in srbsko poseganje v narodne in jezikovne pravice Slovencev so ob pravih in odgovornih ljudeh med nami, med njimi je politično aktiven edino še Janez Janša, izpeljali največji slovenski dosežek v zgodovini: samostojno državo. Dejstvo, da je tako zahtevo podprlo kar 95% udeležencev osamosvojitvenega plebiscita 23. decembra 1990, je prva čutila po moči četrta armada v Evropi, ki je v vojni za Slovenijo doživela tak poraz, da se nikoli ni od njega opomogla.
Slovenski narod je bil v zgodovini mnogokrat na robu narodne smrti. Analiza njegove preteklosti nam nedvoumno pove, da so bili tega bolj kot tujci, krivi sami naši predniki. Slovenska država ni rezultat stoletnih sanj, ampak nesebičnega dela številnih posameznikov, ki so se čutili odgovorne za slovenski jezik in slovensko kulturo ter slovenske rojake kot celoto. Na njih, ne pa državo, se je nasadila slovenska narodna zavest in iz njih je izšla slovenska država. Trideset let08To nam narekuje, ne samo, da svojo državo kot nosilko slovenske narodne, ne državne identitete ljubimo in spoštujemo, ampak, da jo poznamo, se zanjo žrtvujemo. Ne smemo se spraševati, kaj je ona storila za nas, ampak kaj smo storili mi. Pokojna levičar Jože Pučnik in desničar Ivan Oman, oba sta bila najprej demokrata, dokazujeta, da je tako sodelovanje možno in nujno.

GRANDA, Stane. Trideset let samoumevnosti. (Priloga) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 50-57.

Beethoven01

Ludwig van Beethoven

Napisal Marko na . Objavljeno v Priloga.

Beethoven01Leto 2020 je tudi Beethovnovo leto ob 250-letnici rojstva tega glasbenega velikana. Osrednje slovesnosti (okrnjene zaradi virusa) so bile v Bonnu, kjer se je rodil, in na Dunaju, ki si ga je izbral za svoj drugi dom. Veličina Ludwiga van Beethovna je v njegovi izjemni glasbeni vsestranosti, saj je s svojim obsežnim opusom posegel na vsa glasbena področja. Najbolj je poznan po svojih devetih simfonijah, ki so si tako različne med seboj in je vsaka po svoje mojstrovina zase. Že pred tridesetim letom je začutil, da mu nepopravljivo peša sluh, tisti čut, ki bi moral biti pri glasbenikih najpopolnejši. Sprva ga je zajel obup, kot je izpovedal v svoji heiligenstadtski oporoki (1802), potem je zbral pogum: »Zgrabil bom usodo za vrat, ne bo me spravila na tla!« Svoje največje mojstrovine je ustvaril, ko je bil že popolnoma gluh. »Beethoven je imel v zgodovini glasbe bolj odločilno vlogo kot katerikoli drug posameznik (tudi Bach pri tem ni izjema). Treba je samo primerjati njegova prva dela z njegovimi zadnjimi, pa spoznamo, kako je v njegovem času napredovala glasbena umetnost – in v dobršni meri ravno zaradi njega. Skratka, glasbeno umetnost je napravil sodobno« (David Ewen).Beethoven02

OTROK GLASBENE DRUŽINE
Ludwig van Beethoven se je rodil 16. decembra 1770 v Bonnu v glasbeni družini flamskega izvora. Njegov ded je bil glasbeni ravnatelj pri nadškofu in volilnem knezu v Kolnu, njegov oče Johann pa je bil na istem dvoru glasbenik in pevec. Od sedmih otrok so preživeli trije dečki: Ludwig, Carl in Nikolaus. Ko je oče opazil, da je Ludwig glasbeno nadarjen, ga je silil po cele dneve igrati na klavir in violino, da bi iz njega napravil čudežnega otroka. Pri sedmih letih je že uspešno nastopal v javnosti. Okoli leta 1780 ga je vzel v roke dvorni skladatelj in organist Christian Neefe, ki ga je učil popolnoma drugače in v glasbeni pouk vključeval tudi humanistične vede. Posebno dragoceno je bilo učiteljevo vztrajanje, naj komponira. Neefe je pripravil objavo prvih skladb svojega učenca: leta 1783 so izšle Beethovnove tri klavirske sonate. Ludwig je s štirinajstimi leti postal pomožni organist knežje kapele. Leta 1787 je Neefe svetoval, naj Beethoven gre na Dunaj v šolo k Mozartu, ki je bil nad njegovo nadarjenostjo zelo navdušen. Za­radi materine smrti se je moral vrniti v Bonn. Nasilni oče se je vedno bolj vdajal alkoholu in na Ludwigova ramena je padla skrb za mlajša brata. Vzdrževal ju je s polovico očetove in s svojo plačo. Njegov prijatelj in pokrovitelj grof Ferdinand Waldstein je volilnega kneza prepričal, naj Beethovnu dovoli, da gre študirat na Dunaj k Haydnu. Knez je privolil in leta 1792 je Beethoven prišel na Dunaj, ki je postal njegov novi dom.Beethoven03

NAJSLAVNEJŠI PIANIST NA DUNAJU
V Haydnovi šoli je ostal do leta 1794, čeprav se z mojstrom nista prav ujela. Haydna in Beethovna sta ločevali skoraj dve generaciji, pa tudi drugačni pogledi na glasbeno umetnost. Ludwig se ni maral podrejati pravilom kontrapunkta, raje je imel svobodno domišljijo. Svoja dela je posvečal osebnostim, kot so bili grof Waldstein, knez Lichnowsky in nadvojvoda Rudolf, ki so bili njegovi pokrovitelji in so ga vabili na svoje domove. Ustvaril si je ime kot pianist in slovel je po izvrstni improvizaciji. »Zelo ga občudujejo zaradi hitrosti igranja in vsakogar osupne, kako z lahkoto obvlada najtežavnejše dele,« so poročali časniki. Baron Domanowitz, ki je pripadal najvišjemu plemstvu, se je odločil, da bo skrbel za mladega glasbenika in je pri tej odločitvi vztrajal kljub temu, da se je Beethoven izkazal osornega, nehvaležnega. Zaradi svojega vihravega značaja se je na Dunaju pogosto selil. Ko mu je bilo petindvajset let, je bil najslavnejši pianist na Dunaju, ne pa še dovolj znan kot skladatelj. Na svojem prvem javnem koncertu v Burgtheatru 29. marca 1795, na katerem je v korist vdov umetnikov igral svoj novi klavirski koncert, je osupnil poslušalce z divjo virtuoznostjo. Vedno bolj se je uveljavljal kot skladatelj. Pisal je predvsem za klavir. Beethovnovo umetniško dejavnost na splošno delimo na tri obdobja. Prvo, ki se končuje okrog leta 1800, je njegovo učno obdobje, v katerem se še drži Haydnovega in Mozartovega načina izražanja, vendar se je že takrat uveljavljala njegova lastna, močna osebnost. Proti koncu prvega obdobja je začel odkrivati zvočne možnosti velikega orkestra in porodila se je njegova Prva simfonija, napisana leta 1800. Za glasbo je čutiti neprestan psihološki trud, napetost in sprostitev, senco in svetlobo. Njegova glasba je izraz njegove osebnosti. Bil je republikanec, imel se je za enakega plemstvu. »Jaz sem kralj!« je vzkliknil v globokem prepričanju, da so vsi ljudje enaki. Bil je samozavesten, utelešen ustvarjalni jaz. »S kom naj se bojim primerjati svojo moč?« je napisal že zgodaj na svoji ustvarjalni poti.Beethoven04

MOREČE ODKRITJE, “HEILIGENSTADTSKA OPOROKA”
Že leta 1796 je Beethoven začutil prva znamenja strašne bolezni, najhujše za glasbenika – gluhote, ki je neustavljivo napredovala. Zdravnik je ugotovil, da je bila ta gluhota posledica vnetja notranjega ušesa. Zajela ga je huda osebna kriza. Živel je sam, zanemarjen, neobrit, prav v tem času je čutil potrebo po ljubezni in željo po lastni družini. Prave družice ni mogel najti; ali se je zaljubil v ženske, ki so bile poročene ali iz višjega družbenega sloja, kakor grofica Giulietta Guicciardi ali Theresa von Brunswick, ki ji je pisal neodposlana pisma. Najhujši obup ga je zajel poleti 1802. Umaknil se je na podeželje, v Heiligenstadt pred vrati Dunaja. Svojima bratoma je napisal dolgo pismo, znano kot Heiligenstadtska oporoka, v katerem opisuje svoje brezupno stanje.Beethoven05
»Za moja brata Carla in (prazen prostor) Beethoven. O človeka, ki me imata za sovražnega, trmastega in ljudomrznika ali pa me za takega razglašata, kakšno krivico mi delata, saj ne poznata skrivnega vzroka tistega, kar se vama le zdi. Moje srce in moj duh sta bila od otroških let za nežno čustvo dobrohotnosti. Vedno sem bil pripravljen narediti kaj velikega, toda pomislita vendar, da me je pred šestimi leti popadlo neozdravljivo stanje, ki so ga nespametni zdravniki poslabšali. Iz leta v leto so me tolažili, da se mi bo izboljšalo, me varali, nazadnje pa so me prepričali, da bo bolezen trajna (zdravljenje utegne trajati leta ali pa je celo nemogoče), čeprav sem se rodil z ognjevitim, živahnim temperamentom in bil dojemljiv za razvedrila v družbi, sem se moral zgodaj umakniti in živeti osamljen. Če sem hotel kdaj preko tega, o kako grdo me je potisnila nazaj dvakrat žalostna usoda mojega slabega sluha; in vendar nisem mogel reči ljudem: Govorite glasneje, vpijte, jaz sem gluh! Kako naj bi tudi priznal slabost tistega čuta, ki bi moral biti pri meni popolnejši kakor pri drugih, čuta, ki je bil nekoč kar najpopolnejši, tako popoln, kakor ga imajo ali so ga imeli le redki v moji stroki. (…) Zame ni v človeški družbi nobenega veselja več, nobenega razumnega pogovora. Le kolikor je nujno potrebno se lahko vključim v družbo, živeti moram kot izobčenec. Če se približam kakšni družbi, me zajame neka silna plašnost, ko se izpostavljam nevarnosti, da bi opazili moje stanje. Tako je bilo tudi v tej polovici leta, ki sem ga preživel na podeželju, ko so moji pametni zdravniki zahtevali, naj kar se le da pazim na svoj sluh. Večkrat me je obšla želja po družbi in se dal zapeljati. Toda kakšna sramota, ko je nekdo, ki je stal poleg mene in je od daleč slišal piščalko, jaz pa nisem NIČ slišal, ali je nekdo slišal PETJE PASTIRJA, jaz pa spet nisem nič slišal. (…) Taka doživetja so me spravila skoraj do obupa in malo je manjkalo, da si nisem sam končal svoje življenje – samo umetnost, samo ona me je zadrževala. Oh, zdelo se mi je nemogoče zapustiti svet, preden dovršim, kar sem si zastavil. (…) Želim vama vse dobro in ne pozabita me popolnoma po moji smrti. To sem si od vaju tudi zaslužil, ker sem v življenju pogosto mislil na vaju, da vaju osrečim. In bodita srečna! Heiligenstadt, 6. oktobra 1802. Ludwig van Beethoven.«

“ZDAJ ZAČENJAM ZNOVA!”
Beethoven06Naglušnost je pripeljala do drugega obdobja. »Zdaj začenjam znova,« je zapisal takrat. Premagal je obup in v zavesti, da mora še veliko povedati, je res začel znova. Iskal je možnosti, da bi kljub gluhoti mogel nadaljevati svoje ustvarjanje. »Kar mi leži na srcu, moram izraziti, moram napisati!« Omislil si je slušalo: nekakšno kovinsko trobento – tanjši konec je prislonila na klavirsko tipko, trobilo pa na svoje uho. Samo v letih 1803 in 1804 je napisal številna dela, s katerimi je bila glasbena oblika povzdignjena na najvišjo točko dotedanjega razvoja. Njegov notranji boj se kaže v številnih delih iz naslednjih let. To so predvsem njegove simfonije, ki jih bomo predstavili kasneje, njegove skladbe za klavir in njegova edina opera Fidelio. »S tem delom sem si pridobil mučeniško krono.« Delal in predeloval je nadvse natančno, eno od arij je predelal nič manj kot osemnajstkrat! Zgodba opere izhaja iz pripovedi o junaškem prizadevanju žene Leonore, ko je v času francoske revolucije rešila moža iz zapora. »Beethovnu je bila Leonora simbol prostosti, ki reši Florestana teme njegove celice in ravno tako izpusti vse ostale jetnike. Ena najlepših strani v operi – in tudi v vsej operni literaturi – je prihod jetnikov iz celice na sonce. Pojejo hvalnico svobodi, ki je Beethovnova najmočnejša demokratična izjava« (David Ewen). Prva izvedba 20. novembra 1805 je doživela neuspeh. Razočaran nad tem se je Beethoven vrnil pisanju instrumentalnih del. V tem času je Beethoven že užival gmotno varnost, ker so ga podpirali bogati pokrovitelji, med njimi nadvojvoda Rudolf, njegov nekdanji učenec. Po njegovi zaslugi je skladatelj prejemal letni dohodek 4000 goldinarjev. Leto 1809 je bilo za Dunaj težko: pred mestnimi vrati je bila francoska armada, avstrijski dvor je zbežal, nasilje je vladalo v mestu. Zaradi odsotnosti plemstva je bil Beethoven prikrajšan za vir dohodkov. Bal se je tudi, da bo topovsko obstreljevanje še poslabšalo njegov pojemajoči sluh.

NAJVIŠJI VZPON IN ZATON
Po letu 1817 je prišlo Beethovnovo tretje in zadnje obdobje, obdobje devete simfonije, Misse solemnis, zadnjih klavirskih sonat in godalnih kvartetov. »V teh delih postaja Beethoven videc in mistik, svet gleda v glasbi, ki se ne drži ne ustaljenih oblik ne sloga,« je zapisal David Ewen. Njegovih devet simfonij in Misso solemnis predstavljamo posebej, tukaj bi omenili sonato v cis-molu, znano pod imenom ‘V mesečini’. Posvetil naj bi jo grofici Giulietti Guicciardi, ki jo je vzljubil in je gojil misel, da bi se z njo poročil, pa naj bi njen oče to onemogočil. Pa je to bolj legenda. Omenjamo jo tudi v zvezi z vatikansko poštno znamko z žigom prvega dne izdaje, s katero bodo obeležili 250-letnico Beethovnovega rojstva, ki se je bomo spominjali 16. decembra 2020. Na znamki je skladateljeva podoba, v ozadju pa zvezdnato nebo s polno luno, v levem zgornjem kotu je Beethovnov podpis, pod njim pa del notnega zapisa Sonate v mesečini. Beethovnova zadnja veličastna dela so neke vrste oporoka in pesem slovesa. Beethoven07
Leta 1818 je popolnoma oglušel in je bolj ali manj opustil nastopanje v javnosti. Še vedno pa je hodil na sprehode po podeželju in si mrmral nerazumljive besede. Z očmi je spremljal let ptic, ni pa mogel slišati njihovega petja. Leta 1825 se je njegovo zdravje poslabšalo, vendar je še pisal zadnje kvartete. Nameraval je uglasbiti Goethejevega Fausta in skiciral načrte za deseto simfonijo. Ko je nečak Karl, za katerega je očetovsko skrbel, skušal narediti samomor, je bil pretresen, saj je čutil, da se bliža konec. Za nekaj časa je šel s Karlom na deželo, a je zbolel. Ko se je vračal na Dunaj, je staknil pljučnico, ki so ji sledili hudi napadi ciroze. Obležal je v skromni sobici starega benediktinskega samostana. Prijatelje, ki so ga obiskovali, je prosil, naj mu igrajo na klavir in pojejo. Beethoven ni mogel slišati glasov, a je rekel: »Naj jih vsaj VIDIM peti!« Po dolgem trpljenju je 27. marca 1827 umrl. Njegovi prijatelji so mu pripravili skromen pogreb, vendar se ga je udeležila številna množica, okoli 10.000 ljudi.Beethoven09

DEVET SIMFONIJ
Beethoven10Med Beethovnova največja in najbolj znana dela spada njegovih devet simfonij, o katerih David Ewen pravi, da “stojijo mogočno kot edinstven in neuničljiv spomenik v orkestralni glasbi; vse, kar je nastalo v podobni obliki, je ob njih majhno”. Na kratko bomo povzeli njegovo predstavitev v knjigi Enciklopedija glasbenih umetnin (DZS, Ljubljana 1973). Prva simfonija (1800) je včasih deležna ohlapne oznake, da je ‘mozartovska’, vendar se velikan Beethoven začenja nemirno premikati. Drugo simfonijo je Beethoven napisal leta 1802. Takrat je bila hladno sprejeta, danes nas pa tako kot v prvi, privlači njena preprostost in sončni lesk. Med drugo in tretjo simfonijo, znano pod imenom Eroica, je Beethoven napravil ogromen korak v umetniški izpopolnitvi. Sprva jo je hotel imenovati ‘Bonapartejevo’, ker je v Napoleonu videl rešitelja vseh zatiranih, ko pa se je okronal za cesarja, je iztrgal list s posvetilom: »Vidim, da ni nič drugega kot navaden človek!« Eroica je nastajala v letih 1803–1804 in je bila prvič izvedena decembra 1804 pod skladateljevim vodstvom in mu je bila od vseh njegovih simfonij najljubša. Četrta simfonija se je rodila jeseni 1806. Zadnji stavek je izliv radostnega smeha. Glavni motiv prvega stavka pete simfonije je sam Beethoven opisal z besedami: »Tako trka usoda na vrata.« S tem ključem imamo to simfonijo za glasbeni opis Beethovnovega boja z gluhostjo, ki mu jo je namenila usoda. Velja povedati, da so pod nacizmom podjarmljene dežele med drugo svetovno vojno ta uvodni motiv sprejele kot simbol zmage: v Morsejevi abecedi je črka V (victory = zmaga) označena s tremi pikami in črto, kar približno ustreza Beethovnovemu motivu. Zlepa noben skladatelj ni ljubil narave globlje kot Beethoven. Hodil je na dolge sprehode po prelepi okolici Dunaja in se tam v samoti počutil eno z vesoljem. Svoje odzive na čuda narave izpoveduje v šesti simfoniji, imenovani Pastoralna. Drugi stavek, ‘Prizor ob potoku’, je glasbena podoba žuborenja vode ob spremljavi pojočih slavcev in kukavic. To simfonijo je Beethoven napisal na deželi pri Heiligenstadtu poleti 1808. Sedma simfonija je nastala v letih 1811–1812. Tretji stavek je eden najbolj posrečenih izrazov nezadržane veselosti, ki je je bil zmožen samo Beethoven. Osma simfonija, nastala leta 1812, spominja, da je imel nesrečni Beethoven tudi srečne trenutke, saj je polna igrivosti in dobre volje. Deveta simfonija pomeni najvišji polet Beethovnove domišljije v simfonični obliki. Že od leta 1793 je želel uglasbiti Schillerjevo odo An die Freude (Radosti), ki je izražala njegove lastne misli o bratstvu med ljudmi. Dela se je resno lotil šele leta 1823. Simfonijo je končal pozimi 1823, partitura je bila v celoti napisana spomladi 1824. Prva izvedba je bila 6. maja 1824 v dvornem gledališču Pri Koroških vratih.
Beethoven, ki je bil že tako gluh, da ni mogel slišati niti ene note od vse te glasbe, je vztrajal pri zahtevi, da bo dirigiral sam; člani orkestra so se dogovorili, da se ne bodo menili zanj, temveč gledali koncertnega mojstra in dirigenta zbora. Beethoven je stal kot na samotnem otoku in dirigiral toku svojih harmonij z nadvse čudnimi kretnjami. Tako je na primer velel pianissimo tako, da je pokleknil in stegnil roke k tlom; pri fortissimu pa je potem planil pokonci kot sproščen, sprožen lok – videti je bilo, kot bi prerasel svojo višino – in široko razprostrl roke. V zadnjem stavku je Beethoven dirigiral počasneje od tempa, ki so ga vzeli izvajalci, tako da je še vedno dirigiral zadnje takte, ko je bila skladba že končana. Ena od solistk je potem mojstra nežno prijela za roko in ga s solzami v očeh obrnila proti občinstvu, ki ga je viharno pozdravljalo, a ga ni mogel slišati.Beethoven08

MOGOČNA “MISSA SOLEMNIS”
Sad zadnjih skladateljevih let je latinska maša Missa solemnis, ki obsega pet delov: Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus in Agnus Dei. Ima mogočno zgradbo in vsebuje nekaj najbolj izpovedne Beethovnove glasbe. Na prvo stran je zapisal: »Von Herzen – möge es zu Herzen gehen« (Od srca – da bi šlo do srca). Mašo je pisal tri leta. Trije deli so bili prvič predstavljeni na Dunaju 8. maja 1824. O Beethovnovem prispevku k cerkveni glasbi naj nas na kratko pouči priznani muzikolog dr. Edo Škulj. Kakor je samo enkrat poskusil z opero, tako je tudi samo enkrat posegel na polje oratorija. Ustvaril je delo Kristus na Oljski gori, ki pa je zaradi neprepričljivosti besedila zelo redko na sporedu. Bolj pomembni sta njegovi maši. Če imajo nekateri njegovo mašo v C-duru za konvencionalno delo, pa je toliko bolj veličastna njegova druga maša v D-duru, imenovana Missa solemnis. Mašo mu je naročil njegov učenec nadvojvoda Rudolf, ko je postal nadškof v Olomoucu. Skladatelj je uporabil tradicionalne oblike od preprostih spevov do veličastnih fug ob sklepu Glorie in Creda. Nekateri menijo, da še nobenega Benedictusa ni uvedel tako goreč simfoničen uvod in da Agnus postane glas človeštva v prošnji za notranji in zunanji mir. Za nekatere glasbene strokovnjake je Beethovnova Missa solemnis najlepše cerkveno glasbeno delo 19. stoletja.

 ČUK, Silvester. Ludwig van Beethoven. (Priloga) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 46-53.

pismo 12 2023a

Kaj vse lahko delam v nedeljo?

Napisal Marko na . Objavljeno v Pisma.

Vašo revijo prejemam že od takrat, ko je bila natisnjena na en listič in mi ga je prinesla teta, pozneje pa sem se sama naročila nanjo. Vedno sem jo z veseljem prebirala, tudi zdaj, ampak se mi zdi, da je bilo včasih več odgovorov na raznovrstna vprašanja mladih, o veri, o dvomih, dilemah pri odločitvah, na kratko – veliko več vsebin za mlade. Sem že v letih, vendar me še vedno zanima, kako življenje doživljajo mladi, saj bodo revijo kmalu začeli prebirati tudi vnuki.
K pisanju me je spodbudila rubrika Zakajčki, sestavek z naslovom Kaj vse lahko delam v nedeljo. Rekla sem si, o, kako si lahko vsak zase postavi merila, ki mu ustrezajo. Živim na vasi in sem zelo vesela, da se ob nedeljah skoraj ne dela, tudi tisti, ki so se pozneje priselili, so sčasoma opustili delo okoli svojih hiš, saj so zelo izstopali, če so karkoli delali. Če bi se zgledovali po gospe, ki jo opisuje rubrika Zakajčki, bi v naši vasi lahko prav vsi delali. Vsi bi šli na vrtove, saj se na njih prideluje samo vrtnine za doma. Tudi največ malih kmetov prideluje hrano samo za domačo družino, nihče ničesar ne prodaja, le nekaj večjih kmetov prodaja živino in mleko. Vsi so tudi po službah in jim je to delo samo za sprostitev. Torej, mali kmetje bi lahko šli s traktorji po njivah, večji pa ne; povejte mi, kje je v tem kakšna logika o nedelu v nedeljo. Marija je v La Salettu v Franciji prosila, da ljudje opustijo delo ob nedeljah. Ljudje kot večinoma vedno tega niso upoštevali in pozneje je nastala huda lakota zaradi črvov, ki so spodjedali koreninice po travnikih in njivah. Moja mama se je spominjala, kako je kot majhen otrok hodila s starši na romanje in so prosili, naj jih Bog reši teh črvov. Pravila se res spreminjajo, ne vem pa, če si jih lahko vsak sam določa, mogoče se motim.
Najprej nisem hotela poslati pisma. Ko pa sem včeraj na radiu Ognjišče poslušala, kaj je Marija naročala Tereziji Duš v Porčinju in so skoraj enaka sporočila kot v La Salettu, sem se vseeno odločila, da pošljem to pismo s prošnjo, da kaj več napišete o (ne)delu ob nedeljah in mogoče o tem, kako je dobro, da razporedimo delo med tednom. Lahko tudi s kakšno dobro zgodbo.
Hvala za ves vaš trud pri izdajanju lepe revije, naj vas Bog blagoslovi!
Katja

pismo 12 2023aNajprej se vam zahvaljujem za vašo zvestobo Ognjišču. Veseli me, da ga boste dali v branje in morda nanj naročili tudi svoje vnuke. Vaša teta, ki vam je prinesla Ognjišče, je lep primer, kako lahko širimo tisk z versko vsebino.
Včasih več odgovorov na vprašanja mladih
Strinjam se z vami, da je bilo v Ognjišču včasih »več odgovorov na raznovrstna vprašanja mladih, o veri, o dvomih, dilemah pri odločitvah …«. Da, bilo je tako, toda da je zdaj drugače, ni krivda urednikov Ognjišča, ampak spremenjene navade mladih. Kdo od mladih, recimo mlajših od 40 let, bo danes vzel papir in napisal pismo, dolgo tri strani? Tudi ne bo sedel za računalnik in napisal dolgega pisma. Večina mladih danes vzame v roko mobilnik in odtipka štiri, pet besed, od teh jih je polovica v »šifrah«. Ne da današnja generacija mladih nima problemov, le opiše jih z nekaj besedami ali strne v skromno vprašanje. Tudi taka vprašanja smo že dobili. In to moderno pismo z vprašanjem je vsebovalo dobrih deset besed. Čeprav kratko, pa je nakazalo na problem. Socialna omrežja in nove oblike komunikacije so naredile svoje. Ne moremo za to kriviti mladih generacij, ampak dejstvo je, da se je spremenil način komunikacije. Zato tudi pisem, kakršna so pisali mladi pred pol stoletja, ni več. Ne moremo pa reči, da v Ognjišču ni več vsebin za mlade. So, a na drugačen način. Spominjam se, kako me je nedolgo nazaj klicala starejša gospa in dejala, da je v Ognjišču preveč vsebin za mlade …

POSVEČEVANJE NEDELJE
V drugem delu pisma govorite o perečem problemu, nedeljskem delu. Vi navajate dve Marijini prikazovanji, ki v resnici govorita tudi o nedeljskem delu oziroma ne o delu, ampak samo potrjujeta sporočilo Božje zapovedi, ki nam ukazuje posvečevati Gospodov dan. Ta je za nas merodajna. Zanimivo je, da zapoved nalaga posvečevanje nedelje. Nedeljski počitek je v službi posvečevanja nedelje. Ob nedeljah ne delamo, a ne zato, ker smo leni, ampak da lahko gremo k maši, da več molimo, beremo kakšno knjigo verske vsebine, posvetimo čas pogovorom med zakoncema in v družini, se sprostimo, gremo lahko na daljši sprehod ali pohod (lahko tudi peš k maši ali na božjo pot). Naš čas je pozabil na to, da je prav, da ob nedeljah obiščemo bolnika, ostarelega, onemoglega, osamljenega … Naši predniki so ob nedeljah »spremenili slog življenja«; v soboto popoldne so počistili hišo in okolico, se uredili, v nedeljo pražnje oblekli, seveda šli k maši, imeli skupni obed, ki je bil boljši kot ob delavnikih, popoldne šli k molitvi ali krščanskemu nauku in pozneje lahko še na kulturno prireditev. Zanimivo, da so naši predniki delali več, kot delamo danes (zlasti fizično), niso imeli strojev, pa vendar ob nedeljah niso delali. Skratka, posvečevanje Gospodovega dne jim je pomagalo osmišljati (težki) vsakdan in delo.
Nedelja je v službi človekovega dostojanstva
Kaže, da je posvečevanje enega dne v tednu nekako pisano na kožo človeku, saj poznajo svete dneve tudi judje (sobota), muslimani (petek), ko opravljajo posebne molitve. Ta potreba je prišla tudi v zakonodajo in v razvitih državah delavci ne delajo ob nedeljah. No, delajo tisti poklici, ki so nujno potrebni (zdravniki, negovalno osebje v bolnišnicah in domovih za ostarele, policisti, ljudje v energetiki ali prometu …). A tudi tukaj ne delajo vsi, ampak le dežurni. Le tisti, ki so nujno potrebni za delovanje družbe. Prav ti primeri kažejo, da je nedeljski počitek v službi človeka in njegovega dostojanstva in da ga smemo zaradi človeka in njegovega dostojanstva kršiti. A pod določenimi pravili.
Naj tu omenim še, kako je spoštovanje nedeljskega počitka skupno tudi ljudem iz različnih političnih opcij. Ko je šlo za zaprtje trgovin ob nedeljah, so pri tem sodelovale tudi stranke levega političnega pola. Še en dokaz, da spoštovanje nedelje pomeni spoštovanje človeka in njegovega dostojanstva. Človek ni suženj in ni robot, ki bi delal brez prestanka, ampak duhovno bitje, ki je več kot jed in pijača in živi od (Božje) besede in drugih plemenitih besed.

SMEM SPLOH KAJ DELATI?
Kot otrok se spominjam nenavadne prigode. Ko smo poletne nedelje šli od maše, je blizu župnišča stal voz sena in dva moža sta seno spravljala na senik. Kot otrok sem pričakoval, da bo strogi in dosledni župnik, ko bo prišel iz cerkve, ostro okaral ta dva moža, pa ju je pohvalil in dejal, da smemo ob nedeljah delati tudi fizična dela, od katerih nimamo koristi. Za kaj je šlo? Sosed se je poškodoval in ni mogel delati na kmetiji. Dva prijatelja iz vasi sta z vozom šla v nedeljo po seno in ga pripeljala domov. Če bi ga pustila zunaj, bi seno ob dežju propadlo. Živina pa ne bi imela pozimi hrane. Možaka sta opravila dobro delo in pomagala sosedu in ker sta delala zastonj, nista kršila nedeljskega počitka! Nedelja je v službi človeka – to je Jezus večkrat poudaril.
In sedaj naj grem še h gospe, opisani v Zakajčkih. Neko nedeljo je presajala rože. Zanjo je bilo to opravilo izredno sproščujoče. Otrokom je to tudi razložila. Lahko bi rekli, da je na zunaj kršila tretjo Božjo zapoved. Podobno kot sta jo na zunaj kršila onadva moža, ki sta v nedeljo pripeljala voz sena ponesrečenemu prijatelju ter tako preprečila škodo in mu pomagala pri preživetju. Toda od tistega dela mama ni imela koristi, zanjo je bilo sproščujoče, potem ko je cel teden sedela v pisarni za računalnikom. Zato tudi ona ni kršila zapovedi. Nobenih traktorjev ni bilo po vasi zaradi tega, nihče ni služil zaradi brskanja po zemlji za presaditev rož, ki je bilo za mamo sproščujoče opravilo. Nedelja je v službi človeka.

NEVARNOST POHUJŠANJA?
Seveda se tu postavlja vprašanje. Kaj pa če bi sosedje, ki poznajo gospo kot verno, videli, da ob nedeljah dela? Ali se ne bi pohujšali? Če ne poznajo krščanskega nauka, bi se morda pohujšali. Zato je bolje, da se gospa ali kdo drug ne razkazuje. Če bi jo pa kdo vprašal, kako da »dela« (če tisto brkljanje po rožah lahko imenujemo delo), naj razloži, za kaj gre.
Sicer sem pa sam bolj vaše sorte, spoštovana gospa Katja. Tudi sam raje manj počnem ob nedeljah. Tudi zaradi pohujšanja. Naj sklenem s primerom sošolca. V družini je bilo deset otrok. Živeli so od kmetije. »Pa nikoli nismo delali ob nedeljah,« mi je zagotavljal. In vsi otroci so zrasli, nobeden ni bil lačen. Vsi so dosegli poklic, si ustvarili družine in materialno osnovo za življenje. Izkušnja kaže, da nedeljsko delo nima blagoslova. »Nedeljski dobiček ne gre v mošnjiček,« pravi slovenski pregovor. Nasprotno pa sem prepričan, da Bog obilno blagoslavlja spoštovanje zapovedi nedeljskega počitka. »Kjer se dela vse nedelje, tam se sreča mimo pelje,« pravi drugi pregovor. Naj se ne pelje mimo nas!

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 12 (2023), 36-37.

zanimivosti 12 2015b

Prižgimo bližino

Napisal Marko na . Objavljeno v Zanimivosti.

zanimivosti 12 2015b

 Letošnji svetovni sprejem Luči miru iz Betlehema je bil v soboto, 12. decembra 2020 v Salzburgu. Slovenska delegacija ga je v skladu s trenutno epidemiološko situacijo plamen sprejela na meji z Avstrijo, v Šentilju, ter ga s pomočjo skavtinj in skavtov ter pridruženih organizacij (Združenja bratovščin odraslih skavtinj in skavtov – ZBOKS ter Slovenske skavtske zamejske organizacije – SZSO) ponesla po vsej Sloveniji.

Skavtski voditelji na lokalni ravni bodo poskrbeli, da bo Luč miru iz Betlehema na voljo vsem ljudem in v skladu z veljavnimi predpisi, ki veljajo v trenutnih epidemioloških razmerah.

Med 14. in 19. decembrom 2020 jo bodo ponesli tudi predstavnikom države in drugim pomembnejšim ustanovam, med drugim predsedniku države, državnega zbora, premierju, varuhu človekovih pravic, na policijo, vojsko, ministrstva ter veleposlaništva.

 »Sporočilo letošnje poslanice nas tako poskuša spomniti, da sta ljubezen in bližina tudi v teh časih ključnega pomena, in da lahko vedno najdemo načine, da ju drug drugemu pokažemo. Ljubezen je namreč iznajdljiva in bo -tako kot plamen miru-vedno našla pot. Prižgimo luč, obdržimo bližino!«

zanimivosti 12 2015bxZgodovina. Projekt Luč Miru iz Betlehema se je začel leta 1986. Na avstrijski televiziji ORF v studiu v Linzu so v oddaji Licht ins Dunkel (Luč v temi), namenjeni invalidom in otrokom, organizatorji v zahvalo sodelujočim namesto drobnih daril delili plamen iz votline Jezusovega rojstva. Plamen je delil otrok, ki se je v tistem letu še posebej izkazal.
Takrat ni še nihče slutil, da bo ta preprosta gesta nekoč prerasla v projekt, ki obsega celotno zahodno in srednjo Evropo ter del vzhodne Evrope. Leta 1991 so plamen prvič v Slovenijo prinesli skavti iz Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), ki so tudi nosilci te dobrodelne akcije. Prinesli so ga s sporočilom Mir je čas brez vojne. Plamen od takrat nepretrgoma vsako leto prinesejo k nam. Leta 1996 so se jim pri tem pridružili taborniki iz Zveze tabornikov Slovenije (ZTS), leta 2001 Zveza bratovščin odraslih katoliških skavtinj in skavtov (ZBOKSS) in leta 2003 Slovenska zamejska skavtska organizacija (SZSO).

pripravil Marko Čuk

brezmadezna0

Marijino brezmadežno spočetje (8. december)

Napisal Marko na . Objavljeno v Svetniški domovi.

brezmadezna0“Čista, vsa brez madeža * bila si spočeta, * greh in pekel zmagala * v hipu prvem sveta.” Tako verni Slovenci opevamo slavo Jezusove in naše matere. V prvem trenutku svojega spočetja je bila “obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu”. To je kot versko resnico razglasil papež Pij IX. 8. decembra 1854, leta 1858 jo je potrdila Marija sama v Lurdu, ko je Bernardki na njeno vprašanje, kako ji je ime, odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem.« Resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju je Božje ljudstvo v Cerkvi priznavalo od vsega začetka v prepričanju o popolni svetosti Jezusove deviške Matere. Od leta 1708 se praznik Marijinega brezmadežnega spočetja v vesoljni Cerkvi obhaja 8. decembra. Datum je bil določen z ozirom na 8. september, ko obhajamo spomin Marijinega rojstva. (sč)

elizabeta02Brezmadežnemu spočetju Device Marije je na Slovenskem posvečeno 12 cerkva (8 župnijskih, 4 podružnične) in 16 kapel. V LJ nadškofiji stoji pet cerkva: v Grahovem (1), Kamniku (8), Kokri (2) in na Turjaku (3) so žup., v Škofji Loki (redovna uršulinska cerkev v Blaževi ulici – 9) je podružnična; Brezmadežni je posvečenih še (vsaj) pet kapel. – V KP škofiji je ž. c. Brezmadežne Device Marije v Šmarjah pri KP (5) in p. c. na Gradišču nad Prvačino (10) (Bukovica). – NM škofija ima dve ž. c. Marije Brezmadežne: na Studencu (4) in v Zagradcu (6), redovno cerkev (kapucini) pa v Krškem (11); imajo tudi tri kapele. – V MB nadškofiji so Brezm. Devici posvečene štiri kapele; ž. c. Marije Širje (7) (nad Zidanim Mostom) spada v CE škofijo; p. c. v Sp. Ščavnici (12) (Gor. Radgona) je edina cerkev posvečena Brezmadežni v MS škofiji, kjer stojijo še tri večje kapele: v Bučečovcih, Dobravi (Križevci), Noršincih (Ljutomer) …
Omenimo še tri cerkve in eno kapelo, ki so pri nas posvečene Marijinemu Brezm. Srcu: ž. c. je v Kisovcu (Fatimska Marija – LJ), p. c. pa v Brezovem Dolu (13) (Ambrus – NM), na Pragerskem (Sp. Polskava – MB) … (mč)brezmadezna2

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 12, str. 107.