Revija - Revija Ognjišče

Molitev za profesorja

Napisal marko na 23. septembra 2021. Objavljeno v zgodbe.

Na ljubljanski avtobusni postaji sva si pomahali v slovo. Sošolka Tanja se je odpeljala proti svojemu domu na Vipavskem, sama pa sem odpotovala proti domačim hribom.
»V soboto torej prideš!« mi je rekla ob slovesu. »V nedeljo pa naju čaka izpolnitev obljube!«
Pritrdila sem ji in ponovno so se mi v glavi odvrteli spomini na zadnje mesece pred maturo. Profesor, ki nas je poučeval enega od strokovnih predmetov, nas je seznanil, da bomo konec maja pisali obsežen test. Vprašanja bodo vsebovala snov iz vseh letnikov. Novica je kot mora legla na nas, saj smo komaj čakali zaključka šolanja. Profesor je bil znan po svoji strogosti in doslednosti pri delu. Vedno je poudarjal, da moramo na poklicno pot oditi z dobrim teoretičnim znanjem. Kadar smo ga dijaki jezili s svojim pomanjkljivim poznavanjem snovi, se je z nekoliko ironije v glasu spraševal, kaj se je slovenski narod pregrešil, da bo dobil tako slabe zdravstvene delavce.
S sošolko Tanjo sva si delili tudi sobico v internatu. Takoj po najavi testa sva mrzlično iskali zapiske in drugo strokovno gradivo, da bova lahko obnovili vso snov. Celo za konec tedna sva ostali v Ljubljani in se poskušali učiti. Toda zunaj je cvetela pomlad in vabila na sprehode.
»Ne bo šlo!« sem obupano rekla nekega večera. »Pa saj se moram učiti tudi ostalo. Saj ni samo ta predmet na maturi! Kar pustila bom vse skupaj!«
Tanja je zavzdihnila in rekla: »Prav imaš! Le čudež naju lahko reši!«
»Čudež? Čudež bi se zgodil, če bi profesor utrpel kompliciran zlom obeh nog in ne bi uspel priti v šolo!« sem rekla in mu v srcu privoščila kakšno nesrečo, ki bi ga onesposobila za nekaj mesecev.
»Kaj pa, če se zaobljubiva, da bova naredili nekaj dobrega, če nama uspe pri testu dobiti pozitivno oceno?« je glasno razmišljala sošolka. »Ali pa, če prosiva Marijo s Svete Gore, da nama pomaga premostiti to težavo.«
»Če nama uspe uspešno zaključiti šolanje, bova prvi prosti teden poromali k Mariji na Skalnico,« sem rekla. Podali sva si roko in s tem potrdili, da bova obljubo držali.
Očitno nama je Božja Mati stala ob strani, saj sva obe dobili prav lepo oceno pri preverjanju znanja in tudi matura nama ni povzročala težav.
Na prvo prosto soboto po zaključenem šolanju sem se odpravila do sošolkinega doma. Pri večerji sva naredili načrt za naslednji dan, pripravili nahrbtnika in naravnali budilko. Tanjina nonica je z zanimanjem spremljala najine priprave na peš romanje. »O pupke moje,« je rekla v narečju, značilnem za te kraje, »jutri bo dež. Me trga po kosteh … Le kako bosta zmogli pot do Svete Gore?« V upanju, da se njena vremenska napoved ne bo uresničila, sva legli k počitku.
Naslednje jutro smo se zbudili v siv dan. Močan veter je po nebu podil debele oblake in dež je neusmiljeno padal. »Tako vreme ni primerno za na pot. Saj bo Mati Božja razumela, da nista mogli priti!« naju je opominjala sošolkina mama.«Toda mi dve sva obljubili!« sva dopovedovali in iskali primerna oblačila za neugodno vreme.
Ko je Tanjin tata videl, da naju ne bo nič odvrnilo od najine namere, je rekel: »Peljal vaju bom z avtomobilom. Tako bosta obljubo izpolnili. In naša mama ima prav, ko pravi, da Mati Božja vse razume.«
Kmalu smo se vozili med gručastimi vasicami Vipavske doline. Promet je bil redek, saj v takem vremenu gredo ljudje na pot le, če je nujno potrebno. Počasi in previdno je tata usmerjal svoje vozilo po vijugasti cesti proti vrhu Svete Gore.
Srečno smo prispeli pred mogočno baziliko. Kljub nevihtnemu vremenu sva s Tanjo dosegli cilj. Stopili sva v cerkev. Sedli sva v eno od klopi blizu oltarje, se srečno nasmehnili in se nato potopili vsaka v svoje misli.
Zrla sem v milostno podobo naše nebeške Mame in se v mislih preprosto pogovarjala z njo. Zahvalila sem se ji za srečno preživeta leta v Ljubljani, za uspešno zaključeno šolanje, za veselje, uspehe, pa tudi za žalosti, ko ni šlo tako, kot bi si želela … S hvaležnostjo sem pomislila na starše, ki so me podpirali pri iskanju poklicne poti. Molila sem za oba brata, za sorodnike in prijatelje. Nenadoma pa se mi je v misli prikradel spomin na najstrožjega profesorja. Zdelo se mi je, kot da mi neki glas šepeta, naj molim tudi zanj. “To pa že ne!” sem si potiho rekla. “Tega ni vreden. Preveč je meni in ostalim grenil dijaška leta in preveč strahu pred njegovimi strogimi ukrepi sem doživela.” Pogledala sem gor k Mariji, kot bi čakala, da pritrdi mojim mislim.
“Daj, preusmeri misli!” sem si prigovarjala. Poskušala sem moliti zase, za srečo v nadaljnjem življenju. Toda spet je v meni neki nekdo rekel, da je vendarle naš profesor želel, da v poklic odidemo vsaj malo pripravljeni na pasti in zanke, ki bodo postavljene pred nas. Da bomo velikokrat potrebovali moč in pogum, saj bomo s sočlovekom v trenutkih njegove največje nemoči in bolečine. “Ali mi bo to romanje res pokvarilo nenehno spominjanje na tega neprijetnega moža?” sem bila jezna sama nase.
***
Potem se je pričela sveta maša. Pater, ki je pridigal, je govoril o hvaležnosti za ljudi, ki so nam kot svetilniki na našem potovanju skozi čas. Je bil strogi profesor kot svetilnik? Naj se vendar zahvalim Bogu tudi zanj, me je vabil notranji glas. “Morebiti pa bom potem mirna in bo utonil med spomine,” sem pomislila. Z molitvijo Pod tvoje varstvo sem Božjo Mamo prosila, naj ga vodi in naj uredi,da bo nekoliko bolj usmiljen pri delu z dijaki.
Ob vračanju proti Tanjini domači vasi je bilo vreme že bolj prijazno. Proti večeru je izza oblakov posijalo sonce. S poslednjimi žarki tistega dne je pobožalo strehe hiš in zvonikov razsejanih po Vipavski dolini. V nastajajoči mrak se je oglasila pesem zvonov. S Tanjo sva opazovali svet pred sabo in bili srečni, da sva izpolnili obljubo.
»Ma veš, da sem se na Sveti Gori spomnila tega zmaja od profesorja. Upam, da se ne boš smejala, ko ti bom povedala, da sem za njega zmolila en očenaš!«
»A tudi ti!« sem začudeno vzkliknila in ji povedala, kako sem se borila sama s sabo, da tega ne bi storila.
***
Desetletja službe so tekla zelo hitro in prinašala različne dogodke. Velikokrat mi je znanje, ki mi ga je posredoval tisti srednješolski profesor, prišlo zelo prav. Molitev zanj ni bila več težka. Pred pol leta sem v časopisu zasledila, da je končal zemeljsko potovanje. Želim, da mu bo Največji med profesorji naklonil uživati srečno večnost.

HVALA, Irena. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 27-28.

B’ndima

Napisal marko na 20. septembra 2021. Objavljeno v MP kolumna.

Jeseni pride spet tisti lepi čas, morda najlepši v vsem letu – čas, ko se obira trte … Spet tisti lepi čas, ko se med trganjem oglasita pesem, smeh in ko se utrujenost pomeša s hvaležnostjo. Kako lepo se jo čuti, kadar je čas, da gremo skupaj med trte, ko nas kmet povabi, da pomagamo pri »b’ndimi«, trgatvi po naše, ker sem iz družine, v kateri nismo imeli vinograda. Vseeno, na b’ndimi so vsi dobrodošli, vsak par rok, ki bi rad pomagal, četudi drži škarje samo za kakšno uro ali dve, ker je to vesel dogodek – in veselja se ne da in se ne sme skrivati zase, sicer ga pravzaprav ni. Za veselje je družba obvezna!
Seveda je najbolj veselo tedaj, kadar so trte zdrave in grozdi polni, kadar je trgatev polna sonca in veselja, takrat je b’ndima en sam užitek. Drugače je, če je letina slaba, če jo je vreme zagodlo, če je poleti udarila peronospora, suša, če je klestila toča ali kakšna druga nezgoda. Potem je tudi b’ndima žalostna; kako težko je gledati tiste napol gnile grozde, ki visijo z utrujenih trt, kako težko jih je brati, jih trebiti, kakor da bi iskal zrnce zlata v blatu, kako dolgo traja, preden se napolni brenta, ah, kako težko je šele kmetu, ki mu je šel celoletni trud skorajda v nič …
Toda kljub vsemu je na koncu vsake letine b’ndima in na koncu vsake b’ndime vino in pršut, ne glede na vreme, ne glede na obilnost in sladkobo grozdja, in štruklji tudi, in to mi je od vsega pri b’ndimi najlepše, da je človek na koncu leta vendarle, vsemu navkljub, sposoben hvaležnosti. Morda je zato vino tako dobro, morda je zato vsaka kaplja res kakor košček sonca s teh naših lepih bregov, ker je res vsaka kaplja, naj bo sladka ali grenka, hči zahvale.
S hvaležnostjo pa je tako, da je, če je pristna in iz srca, vedno nekoliko težka. Vedno se ob njej človek začne počutiti majhen, zaveda se namreč, da nič ni samo sad njegovih sposobnosti. Nenazadnje prav to najbolj očitno pokaže slaba letina, da je tisto, kar mu je dano, ko nazadnje dvigne kozarec svojega vina, da bi nazdravil, vendarle srečanje njegovega truda in velike Božje dobrohotnosti, njegove pridnosti in dobre volje ljudi, ki so se odzvali njegovemu vabilu. Res, zato je vino nekaj tako dobrega in zdravilnega, ker je to nekaj, v čemer je toliko truda, potu, celo krvi, bi rekel, in nekaj, kar je prignalo na kup ljudi, in tisto, kar je po »čudnem slučaju« vse to združilo in prevrelo in se očistilo.
Teh besed ne pišem za vinogradnike in vinarje, prepričan sem, da jim je vse to že dolgo jasno. To pišem zase. Da bi bil vsak moj kozarec, ki ga spijem, vsaj toliko poln hvaležnosti kakor vina. Da bi se v vsakem požirku zavedal, da ga nisem vreden, pa sem ga po »čudnem slučaju« vendarle dobil. In da bi tako razumel tudi Sveto Kri, ki si je za svoje mesto med nami izbrala prav tisto, kar priteče iz b’ndime.
Na zdravje!

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 54, št. 9, str. 75.

Nevernega prijatelja sem povabila na srečanje mladinske veroučne skupine

Napisal marko na 19. septembra 2021. Objavljeno v Pisma.

Pred kratkim se je v naš blok preselila nova družina. Njihov starejši sin bo kmalu dopolnil petnajst let. Že od vsega začetka mu predstavljam starejšo sestro in sva postala velika prijatelja.
Potem pa se je zgodilo, da je prišel k meni ravno v trenutku, ko sem odhajala na srečanje mladinske veroučne skupine v naši župniji. Povabila sem ga zraven, čeprav je popolnoma neveren in ni prejel nobenega zakramenta.
Bil je izredno navdušen in bi rad šel še kdaj, samo boji se, da bodo drugi izvedeli, da je neveren, da ne zna moliti. Prepričujem ga, da to ni nikakršna ovira, da ne bi smel hoditi, in da ga celo občudujem, ker je pri teh letih odkril Nekoga. Vendar ga je kljub temu strah.
In sedaj sem se začela zavedati, da mi je dana zelo lepa, a težka naloga. Kako naj mu razložim, kdo je Bog, kaj sploh je krščanska vera, čemu vsi obredi …, ko pa sem ravno v letih, ko tudi sama oblikujem svoj odnos do vere.
Katero knjigo naj po vaše prebere? Kakšnemu človeku se še ne upam zaupati, ker se bojim, da bo izgubil zaupanje vame. Tako na meni sami za enkrat ostaja vsa odgovornost do mojega prijatelja, Boga in nenazadnje tudi do same sebe.
Zato vas prosim za kakšno spodbudno besedo. Če me že sprašuje karkoli o veri, mu ne želim dajati polovičnih odgovorov.
Doma je sicer povedal, da je bil na nekem verskem srečanju mladih, vendar pa bi lahko rekla, da so njegovi starši zavzeli do tega izredno mlačen odnos, skorajda se niso zmenili.
Želim vam veliko uspehov pri urejanju Ognjišča, saj si brez njega skoraj ne bi mogla predstavljati moje poti v veri.
Valentina

Upamo, da se bodo septembra kljub neugodnim epidemiološkim razmeram odprle veroučne učilnice in se bodo v njih lahko srečevali otroci in mladi ter rastli v veri. Tudi ti opisuješ srečanje mladinske skupine, pravzaprav posebno srečanje, na katerega si povabila nevernega prijatelja. Takih primerov je v naši družbi vse več, saj ima najbrž vsakdo izmed nas prijatelja ali znanca, ki ni bil vzgojen v veri. Lepo, da si prijatelja povabila na to srečanje in mu s tem odprla nov svet ter mu odkrila vero, ki je doslej ni poznal. Tako si povečala njegovo svobodo, saj se bo odslej lahko odločal med več možnostmi v življenju.
Koristno bo, če bo še naprej obiskoval mladinska srečanja, saj bo tam slišal veliko koristnega o veri. Sicer pa je vera in njeno posredovanje stvar krščanske skupnosti, občestva, v katerega bo morda nekega dne vključen, če bo s krstom postal kristjan. Ne vidim nobenega razloga, da bi članom skupine prikrival, da ni veren in ne zna moliti. To ni nobena sramota, saj ni za to sam kriv, če ga starši niso vzgojili v veri. Člani skupine ga bodo tudi lažje razumeli in mu pomagali, če bodo vedeli, da ni bil deležen verske vzgoje.
Če bo hotel prejeti zakramente, potem bo moral vključiti v uvajanje odraslih v krščanstvo (katehumenat), ki se odvija po različnih krajih v Sloveniji, najbrž tudi kje v vaši bližini. Obiskovanje mladinskih srečanj in katehumenat se bosta samo dopolnjevala.
Sprašuješ, kakšne knjige naj bere. Gotovo na najbolj sistematičen način predstavlja vero Katekizem za mlade Youcat. Z vsemi svojimi izdajami od splošnega katekizma do priročnika o družbenem nauku Cerkve do molitvenika in Svetega pisma. Morda bi začel s Svetim pismom, zlasti z Evangeliji, saj bi čisto na začetku lahko bil splošni katekizem zanj pretežak. Ko bo bral Sveto pismo in sicer različico, namenjeno mladim, Youcat Biblija, se mu bodo pojavljala razna vprašanja. Tako mu bodo koristile knjige, ki govorijo o Svetem pismu in ga razlagajo. Po moje mu bodo koristili življenjepisi svetnikov in drugih osebnosti, zlasti tistih, ki so kot odrasli iskali vero in jo našli. Zlahka se bo tudi on prepoznal v življenju katerega od njih in njihovih problemih. Osebno menim, da mu bodo koristile knjige zgodb, ki jih lahko bere in razume tudi človek, ki se šele bliža veri.
Zanimiv je tvoj opis odziva staršev. Niso nasprotovali, ampak so bili do njegovih besed brezbrižni. Ali ni to ‘zrcalo’ naše družbe, ki je do vere in Boga tako pogosto brezbrižna? Ni nasprotna, je pa brezbrižna in je vera ne zanima, čeprav na drugi strani vse več ljudi išče rešitev izven materialnosti in se zato srečajo z novodobskimi duhovnostmi, ki pa največkrat ne odgovarjajo na globoka življenjska vprašanja.
Prav si napisala, da si si zadala težko nalogo – posredovanja in uvajanja v vero. Zato bi ti priporočil, da se pogovoriš z duhovnikom ali voditeljem mladinske skupine, ki ti bo lahko stal ob strani pri odgovorih na prijateljeva vprašanja. Prav tako se skušaj poglabljati v veri, da mu boš lahko odgovarjala na vprašanja in posredovala versko znanje, predvsem pa ga s svojim zgledom in navdušenostjo vodiš k Bogu. Ne pozabi moliti zanj. Prepričan sem, da boš od tega imela najprej korist ti, saj boš tako poglobila svojo vero in jo okrepila. Lepo je namreč napisal papež sv. Janez Pavel II.: »Vero krepimo s tem da jo dajemo naprej« (OP 2).

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str 34-35.

dr. Franc Zorec, voditelj tajništva SKU

Napisal marko na 5. septembra 2021. Objavljeno v Gost meseca.

“Z veseljem bodimo Kristusovi učenci vse življenje”
Kateheza je umetnost podajanja in pričevanja vere
Dr. Franc Zorec, voditelj tajništva Slovenskega katehetskega urada (SKU), je bil sogovornik na temo kateheze, ki v zadnjih letih – ne samo zaradi situacije z epidemijo – doživlja precejšnje spremembe. SKU je pripravil Slovenski katehetski načrt, Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije nov Pravilnik za katehezo, vstopamo v novo katehetsko leto … Vabljeni torej k branju pogovora o pristopu h katehezi, ki nikakor ni omejena samo na osnovnošolce, ampak vključuje vse starostne skupine.
– Glede na to, da bova govorila o verouku in odraščanju v veri, vas prosim, da najprej poveste nekaj besed o svojem odraščanju in spominih na obiskovanje verouka.
Odraščal sem v tradicionalni družini, kjer je bila prisotna molitev, nedeljska maša. Glede verouka se spomnim, da sem bil v skupini pri s. Mirjam, ki je s posebno toplino predstavljala vsebine vere, vedno je imela zanimive slike, vrtela celo filme, ki jih je imela na filmskem traku. Pri njej sem čutil posebno zavzetost za stvari, ki nam jih je želela posredovati. V višjih razredih sem verouk seveda obiskoval, vendar so bili to časi, ko nas je zanimalo še vse drugo.
Naslednji močan spomin na katehezo in doživljanje vere so ministrantske duhovne vaje, tudi druženja z duhovniki v poletnih mesecih na kakšnih potepih, kjer ni bilo toliko v ospredju poučevanje o veri, ampak življenje vere; zadosti je bila zavest, da nas je vera povezovala. Še bolj se mi je to utrdilo na tednih duhovnosti v Logarski dolini in Stržišču. V teh krajih sem doživel veselje življenja in vere med mladimi, ko smo se družili, prepevali, se pogovarjali o verskih vsebinah. Vsa ta doživetja in spoznanja so me potem vodila tudi na pot duhovniškega poklica.

– Na svoji duhovniški poti ste se prav v smeri kateheze še dodatno izobraževali, celo doktorirali iz raziskovanja 50-letnega obdobja kateheze na Slovenskem. Kako je prišlo do odločitve, da se posvetite tudi temu področju?
Zanimanje za to področje se je začelo že v času študija, pri predmetu katehetika, ki ga je predaval prof. Ivan Rojnik. Pri njem sem videl, da mu to področje in vsebina tega predmeta veliko pomenita. To mi je bila prva spodbuda. Ko sem nato prišel kot diakon in kasneje kaplan na župnijo, sem prevzel nekaj razredov kateheze in ob tem doživljal, da kateheza ni enostavna stvar. V resnici je precej zahtevna.
Imel sem občutek, da mi nekaj manjka, da bi za dobro izvajanje kateheze moral imeti veliko več znanja. Čutil sem potrebo, da v tej smeri še nadgradim svoje znanje. Po dobrem letu in pol kaplovanja me je poklical nadškof Kramberger in me vprašal, če sem pripravljen iti študirat v Rim. Predlagal je smer katehetika. Tako sta sovpadla njegov predlog in moje zaznavanje potrebe: za dve leti sem šel na študij v Rim.
V magistrski nalogi sem se najprej ukvarjal s preučevanjem katehetskih tednov, kjer se izobražujejo kateheti. Področje vzgoje katehetov je zelo pomembno, saj je katehet prva metoda in prevedena vsebina kateheze v sodobni jezik. Pri doktorski nalogi pa sem primerjalno predstavil še druge vidike kateheze skozi obdobje 50 let v Sloveniji in tujini.
– Lahko izpostavite nekaj ključnih ugotovitev iz teh dveh nalog?
Mogoče je najbolj presenetljivo, da se določene »težave« pri razmisleku o katehezi v petdesetih letih sploh niso spremenile. Kot pred 50 leti se tudi danes soočamo z občutkom nemoči pri prenosu vere pri osnovnošolcih, ko je kateheza usmerjena le nanje. Da je to premalo, se je kazalo takrat in se kaže danes. Danes lahko osnovnošolce opremimo z vsemi orodji in vsebinami, ki jih potrebujejo v tem času, vendar to ni dovolj, da bi oni lahko samostojno naredili korak naprej in prenesli vero tudi v svoje mladostniško in odraslo življenje. Osnovnošolska kateheza je za kaj takega prešibka.
Kot danes se je tudi takrat kazala potreba po katehezi za odrasle. O tem je spregovoril drugi vatikanski koncil; katehetski pravilnik iz leta 1971 je poudaril, da je treba katehezirati vse starostne skupine, začenši pri starejših. Vendar je pri tem bila neka nemoč in premik se ni mogel zgoditi. To se mi zdi ključnega pomena še danes. Kako narediti katehezo ne samo za otroke, ampak za vse starostne skupine, predvsem za odrasle?
Tehnično se je pokazalo, da se stvar dá rešiti, vsebinsko pa je bila kar težava. Zato je plenarni zbor Cerkve na Slovenskem leta 2000 rekel, da je treba ustvarjati dvostebrno katehezo. Prvi steber je osnovnošolska, že vpeljana kateheza, za drugi steber pa naj kateheti in župnija najdejo načine, kako z drugačnim pristopom nagovarjati celotno družino. S tem bi se spodbudilo starše, da živijo, poglabljajo, pričujejo svojo vero in jo v družinah živijo skupaj s svojimi otroki.

– Kaj bi opredelili kot cilj kateheze? Vemo, kam želimo z njo pripeljati oz. usmeriti posameznika v določenem starostnem obdobju?
Cilj kaheze je srečati Jezusa in živeti življenje z Njim. Tega cilja pa se ne more doseči v prvih 14 letih življenja. Pravzaprav zares zaživimo šele v mladostniškem in kasneje v odraslem življenju, ko se pojavijo različna življenjska vprašanja, situacije in preizkušnje. Vsi ti kasnejši dogodki zahtevajo nov odgovor vere; če ni dodatne katehetsko-verske spodbude, ki bi te situacije opredelila in nagovorila, potem nam za te preizkušnje zmanjka verskih odgovorov. Vera za mladostnika in odraslega nima nobenega pomena, če v njej ne najde pomoči za življenje, odgovorov na iskanje smisla in svojega mesta v svetu.
Ker vera v otroški dobi ne more podajati odgovorov na vsa življenjska vprašanja, je toliko pomembneje, da takšna vprašanja naslavlja kateheza za odrasle. Gre za pot, ki nas lahko postopno, korak za korakom, v skladu z našo življenjsko situacijo, vodi k cilju: živeti in hoditi z Jezusom skozi celo življenje.

– Kakšno vlogo in naloge ima Slovenski katehetski urad (SKU) in kako poteka delo?
Prva in bistvena naloga SKU-ja je, da povezuje katehete in jim je na razpolago, če potrebujejo kakšno pomoč. To pomeni, da pripravljamo in organiziramo izobraževanja in jih opremljamo s potrebnimi gradivi.
Stik s kateheti in priprava katehetskih gradiv sta najpomembnejši pomembni področji dela SKU-ja, saj je vedno treba iskati pristope v katehezi. V koronskem času je bilo treba hitro organizirati katehezo na daljavo, vzpostaviti tehnične povezave, pripraviti gradiva, da so bila na voljo v digitalni obliki, in tako priti naproti katehetom, da se je kateheza lahko izvajala na daljavo. Katehete smo skušali usposobiti, da bi bili na daljavo spodbuda za življenje vere v družinah pa tudi za poglobitev verskega življenja posameznika glede na njegovo stopnjo razvoja in ob uporabi različnih možnosti, ki jih ponuja digitalna tehnologija. Vse pridobljeno znanje na tem področju je sedaj dragoceno in ga skušamo uporabiti pri načrtovanju dela tudi za naprej.
SKU poleg dela in komunikacije s kateheti skrbi tudi, da se člani SKU-ja izobražujemo, hodimo na mednarodna srečanja in sledimo razvoju pogledov na katehezo v drugih državah in okoljih.

– Kakšen pa je utrip glede kateheze drugod po Evropi oz. svetu in v kolikšni meri je izvajanje kateheze v Sloveniji primerljivo z drugimi državami?
Določene stvari so primerljive, čeprav se moramo zavedati, da smo v Sloveniji nekoliko posebni. Pri nas ni nobenega verouka v šoli in je treba poučevanje o veri in uvajanje v življenje vere povezati ter združiti na ravni župnije. V večini drugih držav so pouka o veri šolarji deležni že v šoli, in je tako na župnijski ravni treba delati le na tem, kako naučeno povezati z življenjem. Vendar brez težav ne gre nikjer. V tujini na primer opažajo, da verski pouk v šoli odtuji otroke in celotno družino od župnije. V šoli imajo namreč otroci sv. mašo, spoved, pouk o veri, tako da stika z župnijo skoraj nimajo oziroma je ta zelo šibak in vezan le na prejem zakramentov.
Kljub šolskemu pouku o veri pa v tujini ugotavljajo, da otroci pridobijo malo tega znanja. V tem smo si podobni. Tudi mi smo pogosto prepričani, da mladostniki po devetih letih verouka nič ne znajo.
Dejansko pa je treba vedeti, da ne gre za uk! Vedno, ko govorim o teh stvareh, želim biti dosleden in uporabljati besedo kateheza, ki pomeni odmevanje vere v mojem življenju, in ne zgolj učenje o veri. Biti veren je kombinacija dvojega: o veri nekaj vedeti, predvsem pa jo živeti. Kjer je verski pouk v šoli, lahko pouk o veri izvajajo učitelji, ki jim je to zgolj služba – v sebi nimajo pričevanjskega elementa. Če pa ni pričevanja vere, se kateheza ne more zgoditi. Tudi pri nas ugotavljamo, da je zelo pomembno, da katehet v sebi nosi močan naboj in željo, da posreduje svojo lastno izkušnjo vere – in da to posreduje celotnemu župnijskemu občestvu. Celotno župnijsko občestvo pa je poklicano, da s svojim življenjskim pričevanjem katehizira svoje člane.

– Če sedaj strneva vse povedano – kaj vse je potrebno, da je kateheza lahko uspešna?
Potrebujemo navdušujočega kateheta, otroke, ki imajo vsaj osnovno zanimanje in željo po spoznavanju vere, ter podporno domače okolje s strani staršev in župnijske skupnosti, v katero kot družina prihajajo.
Poleg kateheze osnovnošolskih otrok je v župniji mnogo priložnosti za katehezo odraslih. Vsaka skupina v župniji, vsako malo občestvo naj bi bilo deležno kateheze: tako pevski zbor, župnijski pastoralni svet, biblična skupina … Vsaka taka skupina naj bi imela tudi katehezo in si tako pomagala pri poglabljanju vere. Ne smemo gledati preozko in misliti, da se kateheza odvija samo med osnovnošolskimi učenci in v veroučnih učilnicah. Pričevanje in posredovanje vere poteka tudi med člani drugih skupin v župniji in v občestvu na sploh. Gre za zavest, da ima vsak kristjan misijonski naboj, s pomočjo katerega lahko izkušnjo vere predaja naprej. Vprašanje pa je, ali so voditelji teh skupin tudi usposobljeni, da lahko izvajajo takšno katehetsko pričevanje.

– Ko govorimo o vlogi katehetov, ki je zelo pomembna, je treba izpostaviti pomen Katehetsko-pastoralne šole. Lahko kaj več poveste o njej? Zakaj je pomembno, da bi jo vsi kateheti opravili?
Katehetsko-pastoralna šola predstavlja prve korake na poti katehetskega poučevanja. Zajema pouk nekaterih teoloških predmetov, da lahko bodoči katehet poglobi poznavanje vsebine vere. Drugi del predstavlja metodološko opremljanje za katehezo.
V sklopu tega opravijo kandidati za katehete nekaj hospitacij pri urah različnih katehetov, zapišejo opažanja in se o njih pogovorijo s kateheti in pozneje z mentorjem. Imajo pa tudi polletno prakso v eni od katehetskih skupin. Spremlja in usmerja jih mentor.
S končano Katehetsko-pastoralno šolo dobi kandidat eno od nujnih kompetenc za pridobitev kanoničnega poslanstva za katehiziranje, ki mu ga ob priporočilu domačega župnika in zglednem verskem življenju podeli krajevni škof za dobo petih let. Po petih letih mora zaprositi za podaljšanje ter predložiti dokazila o svojem katehetskem in verskem življenju.
Letos pa je papež Frančišek uvedel novost in ustanovil službo kateheta, s katero lahko tisti, ki imajo kompetence, po škofu sprejmejo trajno službo in živijo poslanstvo kateheta vse življenje.
Pri kanonični misiji ali pa postavitvi v službo kateheta gre za pomembno poslanstvo, za delovanje znotraj občestva Cerkve, kjer katehet ne dela zase ali iz svojega vzgiba, ampak ga pošilja Cerkev – podobno, kot je Jezus poslal apostole po svetu, da so v Njegovem imenu oznanjali in delali čudeže.

– Kako je z izvajanjem kateheze tam, kjer kateheti nimajo pridobljenega znanja ali celo podeljene kanonične misije s strani škofa in se situacije rešuje tudi bolj prosto?
Glede primernosti posameznih katehistov bi rekel takole: enako težavno je, če se za katehista postavi nekoga, ki ni izobražen, je pa iskreno in praktično veren, ali če se postavi nekoga, ki je katehetsko izobražen, pa ne prakticira vere, niti nima karizme, da bi ta prenos izkušnje vere lahko navdušujoče prenašal. Gre za nujno povezanost dveh močnih področij: znanja in hkrati iskrene osebne vere. Če katero od teh dveh manjka, potem v celotni podobi kateheta gotovo nekaj primanjkuje. O tem zelo natančno govori tudi novi Pravilnik za katehezo.

– Pred kratkim je izšel novi Pravilnik za katehezo, ki ga je pripravil Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije. Katere novosti prinaša?
Pravilnik je dober in prinaša kar nekaj aktualnih poudarkov, hkrati pa potrjuje smer, ki jo je v našem prostoru začrtal Slovenski katehetski načrt, izdan leta 2018. Eden od njih je tako imenovano »prvo oznanilo« ali kerigma, ki je osrednja vsebina krščanstva. Najpomembnejše oznanilo je, da je Jezus Kristus za nas umrl, bil pokopan in je vstal od mrtvih. To je središčno oznanilo, zato ga je treba večkrat izpovedovati, oznanjevati, da bi se zavedali, kaj ta vsebina pomeni in da smo v tej vsebini naše vere tudi mi odrešeni. Omenjena vsebina je bila včasih premalo poudarjena. Razlagali in pripovedovali smo o različnih prilikah, nismo pa poudarjali te resnice. Zato je treba to pripovedovati na različnih ravneh kateheze – najprej otrokom na njim primeren način, nato v fazah odraščanja v čedalje kompleksnejši obliki, da bo lahko vsebina te osrednje verske resnice odgovarjala na različna življenjska vprašanja ljudi.
V povezavi s tem prvim oznanilom je v novem pravilniku omenjen katehumenatski model kateheze, ki pomeni, da je treba najprej prebuditi zanimanje in interes, željo po veri in verskem poglabljanju. Na tej točki se nam dogaja, da marsikdo vstopi v osnovnošolsko katehezo brez posebne želje ali hotenja po verskem znanju in poglabljanju vere. Mnoge družine po krstu otroka vse do njegovega vstopa v šolo vero odložijo. Mnoge družine z majhnimi otroki ne hodijo k maši, doma ne molijo in se o veri ne pogovarjajo. Tak otrok odrašča v verskem zatišju. Ko začne obiskovati šolo, pa ga pripeljejo h katehezi. Tam vstopi v proces kateheze, ne da bi karkoli vedel o veri in pomenu vere za življenje. Kvečjemu dobi občutek, da je vera za otroke, ki začnejo hoditi v šolo, in se potem s končanjem šolanja tudi zaključi – saj je tudi starši ne živijo.
Pravilnik prinaša še mnoge vsebine, vezane na spoznavanje vere in pripravo na zakramente, pa o mistagogiji in metodologiji kateheze. Povsod je priporočeno katehetovo dodajanje osebne izkušnje vere in pričevanje o delovanju Boga v njegovem življenju. To je tako imenovana narativna metoda. Spomnim se profesorja v Rimu, ki je vedno poudarjal, da je treba pripovedovati in povezati tri zgodbe: Jezusovo zgodbo, osebno zgodbo življenja vere in učenčevo – torej tistega, ki ga imamo pred sabo. Mogoče je to nekoliko težje pri otrocih, vendar toliko pomembneje pri odraslih. Zavedamo se, da smo, kot pravi novi Pravilnik, vsi poklicani k življenju učenčevstva in misijonarstva.

– V tem času, konkretneje leta 2018, je izšel tudi Slovenski katehetski načrt. Kaj prinaša?
Slovenska škofovska konferenca je po izidu pastoralnega načrta Pridite in poglejte naročila Slovenskemu katehetskemu uradu, naj pripravi katehetski načrt. Vse to je zahtevalo proces in čas je tekel. Slovenski katehetski načrt sedaj predstavlja osnovo za pripravo gradiv in doseganje ciljev kateheze glede na različna starostna obdobja: osnovnošolce, mlade, odrasle, posebej so navedeni tudi cilji za družine. Gre za cilje, ki so opredeljeni s stopnjami rasti v veri, in ne le na ravni vsebine znanja. Gre za izzive življenja vere, zapisane v pastoralnem načrtu Pridite in poglejte:

k izvirom, ki predstavljajo vsebino verskega življenja;
poklicanost in poslanstvo;
živa občestva, kjer smo kot posamezniki povabljeni, da se priključimo nekemu občestvu;
sočutje in pravičnost;
sprava in odpuščanje.

Če teh pet področij združimo, dobimo paleto kriterijev, po katerih lahko ocenjujemo napredek posameznikove rasti v veri v različnih starostnih obdobjih.
Na podlagi ciljev in kriterijev v katehetskem načrtu poteka prenova katehetskih pripomočkov. Trenutno je v teku prenova pripomočkov za prvo triletje in gradiv za drugo triletje. Zadnje triletje pa je bilo pred kratkim prenovljeno, vendar zahteva stalno preverjanje in spreminjanje, saj je to obdobje, v katerem so mladi, ki se najhitreje spreminjajo, in je potrebnih največ prilagoditev. Hkrati je to tudi čas, ko poteka priprava na prejem zakramenta sv. birme, in tudi to zahteva toliko večjo pozornost. Vsekakor je ne glede na pripomočke katehet spodbujen, da spremlja posamezno skupino katehizirancev in gradivo prilagodi tako, da bo odgovarjalo njihovi potrebi in stopnji rasti v veri.

– Za konec še vprašanje o Slomškovem bralnem priznanju. Kakšna je za prihodnost njegova vloga v tem pogledu kateheze?
V Slomškovo bralno priznanje je vključenih okoli 3000 predšolskih in osnovnošolskih otrok. Nekateri so v to bralno spodbudo vključeni vseh devet let, spet drugi samo kakšno leto ali dve. Zadnja leta je v slovenskih župnijah začelo svojo pot tudi nekaj skupin odraslih bralcev, ki ob prebranih knjigah skupaj razmišljajo in pripravljajo različne bralne in kulturne dogodke v okviru župnije.
Če sva prej omenjala narativno metodo v podajanju kateheze, ki je pomembna za rast v veri, je potem jasno, da je vloga branja in pripovedovanja o prebranem pomembna za katehezo. Slomškovo bralno priznanje vsekakor močno priporočam in vabim k sodelovanju.
V izboru niso ponujene samo verske knjige, ampak so to zgodbe iz življenja, s pomočjo katerih se lahko razvije pogovor o konkretnih vprašanjih, zagatah, situacijah. Glede na to bi dejal, da je Slomškovo bralno priznanje zelo dobra podporna dejavnosti katehezi, ki ima dobre učinke na otroke in tudi odrasle, saj jih navaja k branju in razumevanju tistega, kar preberejo. Hkrati knjiga vabi člane družine, da lahko nekaj berejo na glas, starši lahko ob prebranem tudi izkoristijo priložnost za razlago ali prebrano podkrepijo s svojo izkušnjo.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 6-10.

Pomemben poudarek kateheze je misijonska razsežnost, ki pomeni, da to, kar verujem, tudi pričujem in liturgično obhajam. Na tej točki se mi zdi, da se zalomi že pri starših. Starši premalo pričujejo svojo vero in jo premalo pokažejo otrokom. Če tega ni, je pot vere otrok bistveno težja. Katehet lahko marsikaj stori in pričuje, toda če ni te zaslombe v domačem okolju, če otroci ne vidijo, kako se oče pokriža, kako mama vodi molitev, potem nekaj manjka. Če pa vidijo, kako starša zaupata v Božje varstvo, če se to izraža tudi v družini, je to za otroke nekaj nenadomestljivega.

sv. Gregor Veliki (3. september)

Napisal marko na 31. avgusta 2021. Objavljeno v Svetniški domovi.

Papežu Gregorju I. je zgodovina prisodila naslov Veliki, ker je Kristusovo Cerkev modro vodil na prehodu iz starega v srednji vek (590–604). Benediktinskemu redu, katerega član je bil tudi sam, je zaupal misijonsko delo na Britanskem otoku. Prenovil je bogoslužje; po njem se liturgično (latinsko) petje imenuje gregorijanski koral. Do leta 1969 je bil njegov god 12. marca. (sč)

Sv. Gregor Veliki ima na Slovenskem ozemlju štiri svoje cerkve: žup. pri Sv. Gregorju (1), podr. pa na Dobravici (2) (Ig), v Žvaruljah (3) (Kolovrat – vse LJ) in v Kobdilju (4) (Štanjel – KP). (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 9, str. 99.

Pamet brez vzgoje ali nevzgojena pamet

Napisal marko na 31. avgusta 2021. Objavljeno v Za začetek.

»Vzgoja je pomembnejša od izobrazbe! Vzgoja – ne sodnik, ne vojak, ampak človek!« (Jean-Jacques Rousseau)
Pred nekaj desetletji je ekspertna skupina določila temeljne smernice vzgojno-izobraževalnega sistema v slovenskem prostoru. Ena izmed ključnih programskih usmeritev je bila, da se v predšolskem obdobju otroke vzgaja, v šolskem pa (še samo) izobražuje. Celotna vzgojno-izobraževalna paradigma je v teh desetletjih dosledno sledila temu domišljenemu programu. Izrazito negativne posledice se kažejo na vseh ravneh delovanja družbe in so jasne ter vidne vsem. Gre za resnično velik strokovni zdrs, ki ima generacijske posledice za družbo, gospodarstvo, razvoj, znanost, kulturo, identiteto in še in še bi lahko naštevali. Talent in pamet sta lahko še tako velika, toda če otrok nima privzgojenih delovnih navad in vztrajnosti, bo po vsej verjetnosti to še en jalov in neizkoriščen potencial v vrsti vaških matadorjev, ki potrjujejo svoj smisel za šankom ali pred zaslonom ali v pretiranem športnem ukvarjanju s samim seboj.
Vsi poznamo ljudi iz mladosti in otroštva, ki so imeli nadpovprečen talent za neko področje, vendar ga niso negovali in razvijali. Če nečesa ne razvijaš in neguješ, je samo po sebi jasno, da zakrni in se posuši. Ker je ta talent tudi bistveni del posameznikovega poslanstva, se oseba, če tega poslanstva ne uresničuje in ne razvija, na nezavedni ravni doživlja frustrirano in notranje zavrto. Svoje življenje doživlja kot neosmišljeno in neizpolnjeno. Za te ljudi je tudi značilno, da za lastno nezadovoljno življenje, za lastne neuspehe, za svoje pomanjkanje volje in discipline, za vse negativne izkušnje vedno krivijo druge in družbo, šefa, sodelavce, starše, partnerja … Lažje je biti v vlogi žrtve in kritizirati ter soditi (velikokrat tudi obsoditi) vsakega in vse povprek kot prevzeti nadzor nad svojim življenjem ter s tem odgovornost zase in za družbo.
Včasih je učiteljica ali kdo drug rekel staršem: »Vaš otrok je pa tako lepo vzgojen.« Vsak starš si je to štel v velik ponos in pomemben življenjski dosežek. Lepšega komplimenta ni mogoče dobiti. Danes pa pravzaprav niti ne vemo več, kaj točno pomeni, da je otrok lepo vzgojen. Ob vsej – domnevno strokovni – trdni prepričanosti o posebni genialnosti, nadarjenosti “indigo” in “bisernih” otrok današnjih generacij smo pozabili, da je otroke predvsem treba naučiti lepega vedenja, da znajo pozdraviti, pogledati v oči, deliti stvari, biti spoštljivi in prijazni, da znajo počakati, da ne vpadajo v besedo, da se ne pregovarjajo, da poslušajo in ubogajo učiteljico/vzgojiteljico, da starejšemu dajo prednost in odstopijo sedež ipd. Danes jih moramo učiti, kar je bilo za prejšnje generacije samoumevno. Spomnim se očeta, ki je povedal, da finančno ne stojijo najbolje, in je sinu na obroke kupil igralno konzolo PlayStation. Sin je namreč mesece in mesece pritiskal nanj, da naj mu jo kupi. Oče je bil pretresen, ker se mu sin niti zahvalil ni za to. Veselje in navdušenje pa je minilo že naslednji dan – sin je samo še mrko prikovano sedel pred zaslonom s konzolo v roki. Drugi oče je povedal, da ko ima njegov sin rojstni dan in sorodniki prinašajo (pre)draga darila, jih obdarovalcem skorajda iztrga iz rok, še preden bi mu lahko v miru čestitali. Ko raztrga ovojni papir in pogleda, kaj je dobil, darilo ravnodušno skorajda vrže na kavč na kup drugih daril in steče stran k otrokom. Oče je povedal, da se ob tem počuti skrajno nelagodno in da ne ve, kaj naj naredi oz. kaj dela narobe. Otroke učiti in vzgajati za hvaležnost ter primerno vrednotenje tega, kar imajo in dobijo, je očitno še ena neznanka sodobne vzgoje.
Pomembno vprašanje vsakega starša je: V kakšnega človeka želim vzgojiti svojega otroka? Nadarjeni in talentirani so vsi dovolj, vsak na svoj način in na svojem področju, kar pa današnjim generacijam v resnici manjka, so delovne navade, vztrajnost, disciplina in primerna omika. To je glavni izziv sodobne vzgoje in izobraževanja. Smo na pragu novega šolskega leta in vsak začetek je nova priložnost, da se stvari zastavijo na novo, z novimi odločitvami in novim zagonom. To je odlična priložnost, ki jo velja izkoristiti, da starši zastavijo in predstavijo nov pravilnik vedenja in vzgoje. Npr. po 18. uri vsi družinski člani odložijo mobilne telefone, omejitev gledanja TV, skupno preživeti čas zunaj, točno določen čas za učenje, vsak drugi vikend skupen izlet ipd.
Na šolah za starše velikokrat na preprost način pojasnim razliko med nekoč in danes: Danes otroku, ko gre v šolo, starši ob slovesu rečejo, naj se ima ‘fajn’ in naj uživa. Včasih so nam pa rekli: »Priden bodi, poslušaj in ne divjaj.«
Za človeka gre

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 11.

Urednikova beležnica september 2021

Napisal marko na 30. avgusta 2021. Objavljeno v Beležnica.

Mesec september navadno povezujemo z začetkom šole pa tudi verouka. Upamo samo, da bo epidemija dopuščala začetek obeh. Kot gosta smo povabili Franca Zorca, ki vodi tajništvo Slovenskega katehetskega urada. V pogovoru je povedal nekaj več o katehezi danes, predstavil nekaj poudarkov iz novega Pravilnika za katehezo in Slovenskega katehetskega načrta. Tema, ki vabi k branju, sploh ob dejstvu, da je kateheza namenjena vsem starostnim skupinam, ne samo osnovnošolcem

Že več let septembrskemu Ognjišču dodajamo položnice z opisom akcije Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja s prošnjo, da prispevate po svojih močeh. Poročila o akciji nam govorijo, koliko dobrega so naredili misijonarji s sredstvi, ki ste jih zbrali bralci Ognjišča in drugi dobri ljudje. Med pisci poročilo o uspehih akcije je tudi voditelj z radia Ognjišče Jure Sešek. Ker tudi sicer rad sodeluje pri dobrodelnih prireditvah in koncertih, smo ga povabili, naj spregovori za Ognjišče.

Učenci se bodo v šoli učili o Franu Levstiku, saj že mnogi otroci poznajo njegovo znamenito povest Martin Krpan. Pisatelja Levstika predstavljamo v obletnici meseca. Dijaki pa se bodo pri književnosti učili o pesniku Danteju Alighieriju, avtorju znamenite Božanske komedije. Ob 700-letnici njegove smrti je papež napisal posebno pismo, mi pa smo mu posvetili tokratno prilogo.

Ko že govorimo o šoli in učenju – v tokratni Temi meseca je nekaj poudarkov in znanstvenih pogledov na procese, ki se odvijajo pri učenju jezikov; tako učenju jezika pri otrocih kot kasnejšega učenja kakšnega tujega jezika.

Ob koncu meseca septembra se bomo spominjali 10. obletnice smrti velikana slovenske narodno zabavne glasbe Lojzeta Slaka. Obiskali smo muzej, ki je v Mirni peči posvečen njemu in pesniku Tonetu Pavčku. Izjemno sodoben in nadvse zanimiv muzej vabi vse glasbene navdušence kot vse tiste, ki se ob vižah Lojzeta Slaka spomnite kakšnih lepih trenutkov.

V mesecu septembru je tudi čas za srečanje mladih v Stični. Letos bo to srečanje že 40. po vrsti in tudi temu jubileju smo posvetili nekaj pozornosti.

Konec poletja prihaja na trg zgoščenka, na kateri je uglasbena znana molitev Zdrava Marija – Ave Marija. Skladbe so prispevali izredno znani pa tudi manj znani avtorji. Več o tem CDju v spletni knjigarni Ognjišča.

Veseli smo, da vam lahko ponudimo novo izdajo Svetega pisma – Družinsko Sveto pismo. V njem so ob bogatih ilustracijah kratko besedilo in molitev. Ker je v knjigi svetopisemskih 365 zgodb, ga bodo družine lahko vsak dan vzele v roke in iz njega prebrale po eno zgodbo ter skupaj zmolile preprosto molitev. Več o knjigi si lahko preberete na str. 97.
Naj vas ob koncu spomnim, da v naših knjigarnah lahko izkoristite bon21 in kupite knjige (samo knjige, ne drugih izdelkov) naše založbe. Najnižji nakup, ki ga lahko opravite z bonom, znaša 30 €.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 4.

Zahod – učitelj brez avtoritete

Napisal marko na 30. avgusta 2021. Objavljeno v Za začetek.

Če ob žalostnih dogodkih v Afganistanu komu tam gori nad zvezdami usta vsaj malo potegne v nasmešek, potem jih potegne Samuelu Huntingtonu († 2008), znamenitemu ameriškemu politilogu, ki je zaslovel z razvpito tezo o spopadu civilizacij. Da so talibani po umiku ameriške vojske v pičlem mescu dni prevzeli Afganistan, frcnili vstran zahodno civilizacijsko paradigmo ter vzpostavili svojo, kjer ni prostora za ženske svoboščine in večino tega, čemur pravimo človekove pravice, je v skladu s tem, kar je napovedoval Huntington. Po njem je svet razdeljen v devet civilizacijskih sklopov, sklopi se eden od drugega globinsko razlikujejo, osnova sklopov je religija.
Zahodna paradigma je torej le ena izmed devetih. Od ostalih odstopa tudi po nekakšnem mesijanskem kompleksu, prepričana pač, da je ravno ona najboljša in da ji pripada vodenje sveta. Afganistan je bil njen ‘laboratorij’. Zahod je imel to gorato azijsko deželo v rokah celih dvajset let, da jo “pacificira” in “modernizira”. V lastno vojskovanje zoper “teroriste” (ki jih po novem priznava Kitajska), v usposabljanje domače vojske (ki je razpadla kot milni mehurček), v reformo države (ki se ni izvila iz korupcije), v šolstvo, v zahodne nevladne organizacije, ki so delovale v Afganistanu, je zmetal milijarde dolarjev. Od vsega tega, kot kaže, ne bo ostalo NIČ. To besedico je potrebno zapisati z velikimi črkami, da se sramota prehitro ne pozabi.
Če Huntington opozarja, da je vloga religij pri vprašanju civilizacij bistvena, zahodne elite prav pri vprašanju religij često pogrnejo. To smo videli pri iranski revoluciji leta 1979; to smo videli, ko jim je pred desetimi leti iz rok spolzela “arabska pomlad” in se je zgodil hiter vzpon Islamske države. Podobno intelektualno zakrknjenost zahodnih elit do religije opazimo tudi v njihovem mačehovskemu odnosu do domačega krščanstva ter v odnosu do vzhodnoevropskih dežel kot so Madžarska, Poljska in sama Rusija, ki jim je mar za ohranjevanje verske identitete. V koliki meri je h katastrofi imenovani Afganistan prispevalo nerazumevanje religijskih dinamik, si lahko samo predstavljamo.
Zahod hoče biti vrhovni učitelj multikulturnosti. Problem je preprost: ne more multi-kulti učiti nekdo, ki ne pozna religij, še manj nekdo, ki jih ne spoštuje. Zahodne elite izhajajo iz razsvetljenske šole, ki je nagnjena k omalovaževanju religije. Če so te elite okužene z marksizmom, je situacija še slabša. Marksizem religij ne samo omalovažuje, marksizem jih sovraži. Jasno je, da nekdo, ki podcenjuje ali celo sovraži religijo, ne more ustvarjati družbe sobivanja različnih religij. S tem pa – ostanimo v okvirih Huntingtonove teze – tudi ni sposoben voditi resnega dialoga med civilizacijami.
Zahod hoče biti vrhovni učitelj feminizma. Problem je podobno preprost: ne more učiti osvobajanja žensk nekdo, ki dopušča, da biološki moški tekmujejo v ženskih športih. Ne more poučevati o svobodni ženskosti nekdo, ki ne priznava bioloških spolov, nekdo, ki je nagnjen k temu, da bi prepovedal besedi “mati” in “oče”. Ko talibani zavohajo, kaj je v ozadju zahodnjaškega “osvobajanja žensk”, jim je toliko lažje uvesti popolno tiranijo nad ženskim svetom. Mavrična zastava, ki jo je minulega junija izobesila ameriška ambasada v Kabulu, se je samo zahodnjakom zdela imenitna. Talibane je dodatno podžgala, da “zahodno dekadenco” pometejo s svojega dvorišča.
Skratka, tako v odnosu do starodavnih religij kot v odnosu do klasične družinske celice Zahod nima (več) tiste zmernosti in razsodnosti, da bi lahko bil uspešen voditelj sveta. Vse manj je sposoben dialoga z velikimi civilizacijskimi sklopi, kot so islamski, kitajski in pravoslavni (imenovanimi tako po Huntingtonu). Misli, da je nekaj, a po porazu v Afganistanu se kaže kot učitelj brez avtoritete.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 3.

Ivan Tavčar (1851–1923)

Napisal marko na 27. avgusta 2021. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Zemlja domača – ni prazna beseda: del je mojega življenja, in če se mi vzame zemlja, se mi je tudi vzelo življenje. Ko si oglodan do kosti, ko te povsod preganjajo, kakor bi se bile gobe razpasle po tvojem telesu, te sprejme domača zemlja z istim obrazom, kot te je sprejela nekdaj, ko so te še v zibel polagali. Nisi doživel spomladi, da bi te ne bilo objemalo njeno cvetje, in ne jeseni, da bi ti ne bila sipala svojih sadov. Mogoče, da je težko umreti – moja vera to ni ! – ali toliko zapišem, da bi raje umrl sredi domače doline, bodisi od gladu, nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe!« S tem razmišljanjem Izidorja, pisarja visoške kronike, je pisatelj Ivan Tavčar izpovedal svojo ljubezen do domače, slovenske zemlje, ki ji je ostal zvest do konca. Najlepšo hvalnico ji je zapel v poznih letih z idilično povestjo Cvetje v jeseni.

OD STARE KMEČKE HIŠE DO DVORCA
Njegov dom je bila stara, prijazna kmečka hiša ‘pri Kosmovih’ v Poljanah nad Škofjo Loko, kjer se je rodil 28. avgusta 1851. Oče Janez in mati Neža roj. Perko sta poleg Ivana imela še dva sina in dve hčeri. Prve šolske nauke je prejel v domači šoli. Učitelj je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka pošljejo v ljubljanske šole. Očetova brata duhovnika Ignac in Anton sta obljubila podporo. Kot gojenec Alojzijevišča naj bi šel po stopinjah svojih stricev, zaradi težjega ‘prestopka’ je bil iz zavoda izključen in eno leto je bil na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu in takrat je prijel za pero. Po maturi v Ljubljani (1871) je odšel na Dunaj študirat pravo. Kot gimnazijec in študent je vse počitnice preživel pri stricu Antonu, župniku na Raki, ki ga je imel rad kot svojega sina in ga je podpiral kljub temu, da se je obrnil proč od semenišča. Po končanem študiju je bil nekaj časa pripravnik v raznih odvetniških pisarnah, leta 1884 pa je kot šesti slovenski odvetnik odprl svojo pisarno v Ljubljani in jo vodil vse do smrti. Kmalu po prihodu v Ljubljano je postal odbornik mestnega sveta, leta 1909 podžupan, zatem deset let (1911–1921) ljubljanski župan. Več let je bil deželni in državni poslanec. Leta 1887 se je poročil s 17 let mlajšo bogato dedinjo in narodno zavedno Franjo Košenini; s pomočjo ženine tete je leta 1893 kupil dvorec in posestvo Visoko. Kot vodilni politik in ugleden književnik je moralno in gmotno podpiral številna društva in ustanove. Zadnja leta je bolehal in opustil javno delovanje, veliko časa je preživel na Visokem. Umrl je 19. februarja 1923 v svoji hiši na Bregu v Ljubljani. Pokopan je v družinski grobnici na Visokem.

ZMERAJ MANJ, VEDNO BOLJE
»Značilno za Tavčarja je, da je v zrelih in poznih letih pisal zmeraj manj, največja in najboljša dela pa ustvaril šele v tem času,« sodi literarni zgodovinar Janko Kos. Po njegovem pregledu na kratko predstavljamo pisateljsko rast in zorenje Ivana Tavčarja. Objavljati je začel že kot študent, v mladostnem obdobju (1871–1885) je pisal novele, povesti in romane po zgledu nemškega družabno zabavnega pripovedništva. Potem se je začel obračati k umetniško višjima zvrstema: novelam in povestim iz kmečkega okolja in zgodovinskim novelam, povestim in romanom, snov iz kmečkega sveta (Med gorami, V Zali) je postavil na pokrajino in ljudi svoje ožje domovine – v Poljansko dolino in okoliške hribe, o Tavčarjevih zgodovinskih povestih in romanih (Vita vitae meae, Grajski pisar, Visoška kronika) je Janko Kos zapisal: »Čustvo, strast in nagon so v vseh dobah glavna sila v človeku, močnejša od zunanje nujnosti socialnih okoliščin. To pride najbolj do izraza v dobah, ki jih označujejo razgibano življenje, fanatizem, nasprotja med verami in ideologijami. Takšno dobo je našel Tavčar v časih slovenske reformacije in protireformacije.« Njegovo najpomembnejše delo je roman Visoška kronika (1919), za Kosa “morda najboljši slovenski roman”. K pisanju ga je ‘podkurila’ misel pisatelja Ivana Preglja, naj ga Bog varuje, da bi po svojem petdesetem letu še kaj pisal ali pisaril. Med pisanjem je Izidorju Cankarju povedal, da si je Visoško kroniko zamislil kot trilogijo o Visokem: prvi del se peča s prvo generacijo (okoli leta 1695), drugi del bi obravnaval dobo Marije Terezije, tretji pa Napoleonove čase. »Ali bom živel toliko časa, ne vem, verjetno ne.«

“UMRETI HOČEM KOT KATOLIČAN”
Pisatelj Franc Saleški Finžgar je leta 1918 postal župnik v Trnovem. Patronat trnovske fare je imelo mesto Ljubljana. Kot trnovski župnik je moral večkrat uradno do Ivana Tavčarja kot mestnega župana in patronskega gospoda in tako sta se še bolj spoznala. V svojih spominih Leta mojega popotovanja (Mohorjeva družba, Celje 1962) piše, da je Tavčar kot patronski gospod rad prihajal v trnovsko cerkev na velike praznike. »Naročil mi je vselej tudi Baragov molitvenik Dušna paša. Trdil je: “To so najlepše slovenske mašne bukve. Baraga je znal, vi, mladi, pa nič kaj prida podobnega ne spišete.” Imel sem vtis, da je razen vsebine zelo cenil Baragovo slovenščino.
Važno se mi zdi, da po čisti pravici spregovorim o tem, kako je Tavčar skrbel za pripravo na svojo smrt. Zadnji dve leti pred smrtjo je začel bolehati. Ko sem bil leta 1922 pri njem in sva se pogovarjala o tem, za kar sem prišel, mi je nenadoma rekel: “Oča trnovski, skrbi za to, da bom umrl kot katoličan, zakaj kot tak hočem umreti.” Zavzel sem se in mu rekel: “Kar želite, vam rad storim …Torej spovednika si želite?” – “Hočem z Bogom napraviti obračun.” Res ganjen sem se poslovil. Potoma sem premišljeval, koga bi mu poslal na posvet …« Generalni vikar Andrej Kalan je Tavčarju svetoval, naj se pripelje v zavod Marijanišče, kjer ga bo čakal spovednik, star pater, Kalan pa bo zanj daroval sveto mašo in ga obhajal. »Prišel je in vse se je zgodilo, kakor sta bila domenjena.«

S. Čuk, Ivan Tavčar (1851–1923): Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2021), 36-37.

Otroštvo v objemu staršev

Napisal marko na 26. avgusta 2021. Objavljeno v zgodbe.

Bila sem majhna punčka, na glavi sem imela klobuk, na katerem so bile zataknjene značke. Klobuk je bil last sosedovega fanta, ki nam je pomagal pri spravilu sena. v roki sem držala vetrnico, ki mi jo je naredil oče, poleg loka in lesenih puščic pa piščalke so bile to naše edine igrače. Vesel in razposajen otrok sem bila. Življenje me je spremenilo. Ostali so samo spomini na srečno otroštvo v objemu staršev.
Dobro se spominjam, da mi je tata kupil punčko, lepo, čudovito punčko, ki je zaprla oči, ko si jo polegel, v svoji trmi sem jo vrgla na tla in oči se niso več zaprle. Potem sem žalostno zrla v punčko in ničesar več nisem mogla spremeniti. Bilo mi je hudo, saj sem s svojim dejanjem prizadela starše. Nobena od sester nikoli ni dobila punčke, denar je bil potreben za preživetje in za orodje, ki bi olajšalo delo na kmetiji.
Starši so bili zelo delavni. Tata je pozimi ob suhem vremenu sekal grmičevje in napravljal butare za kurjavo v kmečki peči. Vedno pa je napravil tudi velik kup vejevja. Na predvečer prvega maja, ko so po hribih zagoreli kresovi, je tata rekel: »A gremo prižgat kres?« Z navdušenjem smo jaz in moje štiri starejše sestre odšle z njim. Ko je prižgal naš kres, so se plameni dvigali visoko v nebo in zdelo se nam je, da je naš kres največji! Včasih je prišel tudi kdo od sosedov, da nas je bilo pri kresu več. V spoštovanje praznika dela in v naše veselje smo kres zakurili vsako leto.
»Kaj pa mama?« me boste vprašali. Ona je vedno delala in delala. Napletla nam je nogavic, rokavic, šalov in kap ter toplih jopic, nakvačkala nam je celo odeje, s katerimi nas je zvečer pokrila za sladki spanec, skrbno je vodila gospodinjstvo. Iz posnete smetane je izdelovala maslo. Njena skrb so bili prašiči. Redno jih je krmila, da so bili pozimi lepo rejeni za zakol, imeli smo tudi male prašičke, ki so bili nam otrokom v veliko veselje, veliko dela je imela v pripravi na praznike.
Za božič je iz krušne peči zadišalo po poticah, za veliko noč po belem kruhu, ki smo ga skupaj z drugimi dobrotami odnesli k žegnu.
Občutili smo toplino domačega ognjišča, mamin objem in vso ljubezen, ki sta nam jo izkazovala mama in tata. Seveda smo že kot otroci morale delati. Mlajše smo pasle živino, starejše pa so grabile seno, žele ječmen, oves, pšenico – prijele so za vsako delo na kmetiji.
Ob prostem času pa smo se rade igrale kuhinjo, v zavetju grma smo postavile nekaj večjih in manjših desk, ki so nam služile kot miza in stoli. V pločevinki od paradižnikove mezge se je kuhala juha, v drugi je bila trava za solato. Štedilnik nam je bila opeka, iz gline smo oblikovale potičke in hodile druga k drugi na obisk. To so bile naše igrice, srečne, vesele v zbirki naših spominov.
Ob nedeljah smo odhajali v eno uro oddaljeno Bukovo, v gumijastih škornjih, velikokrat s premrzlimi prsti na nogah, smo vsako nedeljo šli k maši v cerkev svetega Lenarta, v naših srcih je bila živa vera. ki je ostala v nas.
Iz otrok smo odraščale v dekleta in ena za drugo odhajale od doma. Ustvarile smo si družine in zaživele svoje življenje. Občasno smo prihajale domov, kjer sta mama in tata ostala sama. Prišel je dan, ko je zbolel tata. Odpeljali so ga v bolnišnico in iz nje se ni več vrnil domov. Bila sem še mlada in njegov odhod v večnost me je močno prizadel. S svojimi solzami ga nisem pustila oditi. Pogrešala sem ga. Prav kmalu, samo devet mesecev za njim, je odšla še mama. Občutek, da sta skupaj v nebesih, me je umiril. Dom mojih otroških spominov sameva, vendar je lepo obnovljen s trudom mojih sester. Tam so tudi nekdanje poti in stezice, predvsem pa spomini, zapisani za vedno v naših srcih.

PREZELJ, Vida. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 26-27.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing