Revija - Revija Ognjišče

“Miklavž je!”

Napisal Marko na 5. decembra 2020. Objavljeno v zgodbe.

Pisalo se je leto 1956. To je bil čuden čas, ki ostaja le v bledem spominu tedanjih cicibanov, danes še živečih starih gospodov in gospa. Zima se je začela že na Dan mrtvih, 1. novembra. Učitelji – tako kot drugi državni uslužbenci – niso smeli hoditi k maši. Otroci so svoje učiteljice, ki so jim pravili tovarišice oziroma tršice, kljub svoji navihanosti in nagajivosti še spoštovali in ubogali, slednjič tudi zato, ker je sicer poredkoma, a vendarle priletela kakšna facka, navito je bilo kakšno uho, dečki pa so se bali, da bodo povlečeni za ta sladke. Pouk je bil izmenoma dopoldne in popoldne. Ni bilo še nalivnih peres, kemičnih svinčnikov in flomastrov, ni bilo delovnih zvezkov, mobilnikov in računalniških tablic. Cicibani so s seboj v šolski torbici prinašali poleg nekaj zvezkov malega formata le še Računico in Prvo čitanko Venceslava Čopiča, opremljeno s čudovitimi umetniškimi risbami Toneta Kralja. Na steni učilnice je bila podoba državnega voditelja maršala Tita, ki je s strogim pogledom ves čas iznad table gledal na učence in jih spodbujal k marljivosti. Ob prihodu učiteljice v razred so učenci morali spoštljivo vstati, reditelj je stopil pred tablo in zaklical ukaz “Mirno!” ter pozdravil “Za domovino!” in ves razred je odgovoril: “S Titom naprej!” (… ja, nekakšna molitev pred poukom …) Tudi šolska malica je bila skromna: rezina črnega kruha, košček oranžnega amerikanskega sira iz konzerve in skodelica bele kave, se pravi proje ali divke z mlekom.
To je bil čas, ko je bil sv. Nikolaj oziroma Miklavž v ilegali. Tedaj še ni bilo veselega decembra, v trgovinah še niso že ves december prodajali čokoladnih Miklavžev, Božičkov in Dedkov Mrazov, nekakšnih adventih koledarjev ter drugih dobrot, komercialno povezanih s praznovanjem božiča in novega leta. Celo Dedek Mraz, edini dovoljeni dobri mož v tistem času, se je smel pojaviti šele 26. decembra.
Priletna učiteljica gospodična Milka, za cicibane preprosto tršica, je na god sv. Nikolaja z aktovko v naročju stopala proti šoli k popoldanskemu pouku. Pot jo je vodila mimo postaje Ljudske milice, kjer je pogosto pred vrati stal brkat miličnik in srepo motril mimoidoče, tako da pot tam mimo ni bila prijetna. Tistega popoldneva ga ni bilo, zato je nekako z lažjim korakom nadaljevala pot. In prav tam jo je prehitel njen pranečak, obut v lepe rjave, nove čevlje, sicer tudi on ciciban. Veselo jo je pocukal za rokav in odhitel naprej. Srce ji je zaigralo, ko ga je videla hiteti v šolo v novih čevljih, zakaj prav ona je bila Miklavž, ki mu je tisto jutro prinesel nove čevlje. Ne samo novih čevljev, prinesel mu je tudi lepo leseno rdečo ‘patino’, kot se je tedaj reklo skiroju. Ja, srce ji je zaigralo, ko se je spomnila, s kakšnim veseljem je sprejel nepričakovani Miklavževi darili, katerih se ni nadejal. Njen še ne sedemletni pranečak je namreč še verjel v Miklavža in njegovo dobroto.
“Joj, kaj bo danes v razredu!” je nenadoma spreletelo staro učiteljico. Spomnila se je, da je med njenimi učenci tudi Slavko, sin glavnega miličnika, znanega po tem, da je nekaterim ljudem, ki so “hodili k maši”, povzročal težave in so se ga zaradi tega ljudje bali. Tudi ona je bila pri pouku v nekakšnem strahu, da ne bi učencem kazala svoje vernosti, saj se je zavedala, da bi Slavko doma kaj povedal. “Kaj bo, če bodo otroci govorili o Miklavžu? Kaj naj jim rečem?” Njen korak se je upočasnil, začela je premlevati svoje vedenje o sv. Nikolaju in oblikovala misel, ki jo bo, če bo potrebno, povedala učencem tako, da bo volk sit in koza cela.
Ob zvoku šolskega zvonca je vstopila v razred. Nemir v razredu je bil neobičajen, reditelj je pozabil na vsakdanji pozdravni obred, cicibani so čebljali drug čez drugega in šele njen vzklik: »Otroci, pouk se začenja!« jih je za silo umiril.
»Kaj vam je danes? Zakaj ste tako nemirni?« jih je strogo nagovorila. Navdušeno so kar sede in drug čez drugega začeli pripovedovati, da je danes Miklavž in da jim je prinesel to in ono, sicer skromna, a kljub temu zaželena in dobrodošla darila. Molče jih je poslušala.
Ko so nehali s pripovedovanjem, jih je nagovorila: »Glejte, miklavževanje je lep običaj, ko odrasli ljudje, praviloma starši in sorodniki, obdarujejo otroke v spomin na dobrotnika iz Male Azije, ki je v davnih časih pomagal revnim ljudem. Bil je tako dober, da so ga razglasili za svetnika. Ime mu je sv. Nikolaj, po grško Nikolaos in po domače Miklavž. Ampak danes Miklavža ni. Je le spomin nanj.«
Tedaj je Slavko dvignil roko in še preden mu je učiteljica dala besedo, je vstal in vzkliknil: »Tršica, Miklavž je! Tudi meni je nekaj prinesel.«

N. Cigoj, (zgodbe), v: Ognjišče 12 (2020), 28.

Ljuba moja sveta Barbara!

Napisal Marko na 3. decembra 2020. Objavljeno v S svetnikom na TI.

Ko brskam po spominu, moram reči, da sem se v življenju od vseh ženskih imen, največkrat srečal prav s tvojim. No, srečeval sem se seveda z damami, ki so nosile tvoje ime. In priznati moram, da so bile (in so kakopak še) vse po vrsti nadvse zanimive osebe. Posebne. Ne vse in ne vedno zgolj v prijaznem pomenu te besede. A prav za nobeno od njih bi ne mogel reči, da je bila navadna in povprečna ali da je bila navadna in povprečna njena življenjska zgodba, saj sicer bi mi ne ostale v spominu.
In že bežen pogled na moj telefonski imenik izda, da sem z veliko večino teh Barbar še vedno v stiku. Vsaj v toliko bežnem, kot je bežen pogled. Nekaterim od njih pa lahko – kar si štejem v čast – rečem celo: prijateljice.
Navadna in povprečna pa vsekakor nisi bila ti, moja ljuba in sveta prijateljica.
Zaradi tvoje izredne lepote te je oče zaprl v stolp. Zveni malo pravljično … in prav res ob tem podatku človek nehote pomisli na pravljico o Motovilki … ali Zlatolaski … odvisno katero knjigo človek vzame v roke. Saj tudi pravljice niso nedotakljive in so podvržene popravkom, različnim pogledom in interpretacijam: tudi Motovilka, ki je ime seveda dobila po motovilcu, ima dolge zlate lase, s pomočjo katerih se da splezati v njen stolp brez vrat, a jasno je, da bo dekle, ki se imenuje Zlatolaska hitreje privabila kakšnega princa ali celo več njih.
Ne le zaradi takih ‘princev’, še veliko bolj zaradi Nebeškega Princa, ki je trkal na tvoje srce, te je oče zaprl v stolp, ki je sicer imel vrata, a premogel le dvoje oken. Ti pa si, ljuba moja sveta Barbara, ukazala napraviti še tretje okno, da bi “skozi tri okna k tebi prihajala milost Troedinega Boga”! Oče je ravnal še huje kot čarovnica v pravljici o zlatolasi Motovilki. Ker si zavrnila poroko s poganskim princem in ker se nisi hotela odreči Nebeškemu, te je oče dal zapreti, mučiti, na koncu pa ti je sam lastnoročno odsekal glavo. In kot je zapisano, ga je takoj zatem nato ubila strela z neba. Kot v pravljici, bi lahko rekli.
A življenje je včasih bolj pravljično kot izmišljene zgodbe. In ko rečem ‘pravljično’, seveda mislim kruto.
Ob omembi tvojega imena, ljuba moja sveta Barbara, v naši deželi zatrepeče srce vsakemu, ki ga ima, kajti po tebi je imenovan tudi, zdaj že znameniti, predvsem pa žalostni ‘Barbarin rov’. Nič kriva, si kot zavetnica rudarjev, postala vratarica ene najbolj pretresljivih zgodb v naši zgodovini, za katero bi si najrajši želeli, da bi bila pravljica, pa je žal vse res.
“Za desetimi gorami in desetimi vodami …” dostikrat slišimo v pravljicah, nekdo pa si je mislil: “Za desetimi zidovi …”. Pravzaprav je za vsak primer postavil še enajsti zid … da bi ostalo na vekomaj skrito. Zgodovina ni pravljica, pa čeprav nekateri diplomirani in doktorirani zgodovinarji pripovedujejo pravljice. Nam pa pravljice dostikrat izpričujejo zgodovinsko dejstvo: da pravica zmaga. Da resnice ne zaustavi ne stolp ne zid, ne kamen ne prst. Resnica vedno najde pot do življenja.
Ljuba moja sveta Barbara! Pomagaj nam, da bomo zvesto sledili Njemu, ki je Pot, Resnica in Življenje! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 106.

sv. Barbara (4. december)

Napisal Marko na 3. decembra 2020. Objavljeno v Svetniški domovi.

Svetnico so v srednjem veku prišteli k štirinajstim pomočnikom v sili. Iz njene legende izvira njeno zavetništvo; v zvezi s stolpom, kelihom in hostijo, z njeno nasilno smrtjo in naglo smrtjo njenega očeta, ker jo je lastnoročno obglavil, so se k njej zatekali rudarji, vojaki, vsi, ki jim grozi nagla smrt. Še danes se ji priporočamo za srečno zadnjo uro.

ZAVETNICA
Sv. Barbara je zavetnica rudarjev, arhitektov, gradbenih delavcev, zidarjev, krovcev, tesarjev, kamnosekov, livarjev zvonov, zvonarjev, kovačev, klobučarjev, kuharjev, mesarjev; deklet, ujetnikov, trdnjav, … V veri v mogočno priprošnjo svetnice je naš narod z mnogimi drugimi evropskimi narodi uvrstil sveto Barbaro v skupino štirinajstih pomočnikov v sili. Priporoča se ji zlasti za srečno zadnjo uro. Ko se bliža huda ura, se kmet obrača k njej, naj odvrne neurje, strelo in ogenj od njegove domačije, … je priprošnjica v stiski.

VREMENSKI PREGOVOR
Barbara če po poljih pokrije (s snegom) strnišča, kuri nam v dolgi zimi peči in ognjišča.

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 318-319

Zavetnici rudarjev je pri nas posvečeno 16 cerkva (dve žup., 14 podr.) in dve kapeli. – V LJ nadškofiji so tri p. c. : na Ravniku (3) (Hotedršica), na pok. v Loškem Potoku (4) in na Sv. Barbari (5) (Škofja Loka). – Štiri p. c. sv. Barbare stojijo v KP škofiji: na Studencu (9) (Hrenovice), v Hudajužni (8) (Podbrdo), Zajelšju (6) (Pregarje) in na pok. v Knežaku (7). – V NM škofiji sta ‘Barbarini’ cerkvi p.c. na Okrogu (16) (Šentrupert) in na Druščah (Škocjan/NM). – Največ cerkva sv. Barbare je v MB nadškofiji: ž. c. sta v Cirkulanah (1) (Sv. Barbari v Halozah) in v Zg. Koreni (2) (žup. Sv. Barbara v Slov. Goricah); p. c. pa v Malahorni (10) (Čadram – Oplotnica), za Kalvarijo (12) (MB – Sv. Janez Krstnik/stolnica), v Zagradu (15) (Prevalje) in na Zg. Legnu/Gradišču (13) (Šmartno/SG) … – V CE škofiji sta priprošnjici v sili posvečeni cerkvi v Rovišču/Blatno (14) (Pišece) in na Vinskem vrhu (Šmarje pri Jelšah), kapela pa v Trobnem Dolu (Sv. Rupert nad Laškim). (Čuk Marko)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 12, str. 107.

Molitev te bo pomirila

Napisal Marko na 1. decembra 2020. Objavljeno v zgodbe.

Bila je huda zima z debelo snežno odejo. Mraz je bil iz dneva v dan hujši in je grizel do kosti. Naša nova hiša še ni bila vseljiva, saj je bilo tiste čase zelo težko dobiti gradbeni material. Stiskali smo se v stari hiši in po svoje nam je bilo prav lepo, domače.
Mož je imel službo, ki se je začela skoraj sredi noči, zelo zgodaj zjutraj. Takrat nam je pogosto zmanjkalo elektrike in tako je bilo tudi tistega zgodnjega jutra, ki mi je ostal neizbrisno v spominu. Prižgal je petrolejko in jo postavil na vogal kmečke peči, da je svetila po vsem prostoru
»Ne ugašaj je, brž ko bo otrok nehal sesati, ga bom šla previt,« sem mu naročila. Dva meseca star dojenček, naš sin, je počasi sesal, malo zadremal, pa spet malo sesal. Tako je bilo prijetno v topli postelji z otrokom ob sebi, da me je, sama ne vem kdaj, premagal spanec. Ne vem, koliko časa sem tako spala. Ko sem se zbudila, je bilo v sobi temno, zrak pa gost, težak in smrdelo je po sajah. “Ljubi Bog, le kaj se je zgodilo?!” Potipala sem po otroku, ki se je ob dotiku premaknil in zacmokal. “Hvala Bogu, z njim je v redu,” sem se oddahnila.
Hitro sem vstala in odprla okno, da je prišel svež zrak v sobo. Poiskala sem svečo, jo prižgala in skušala ugotoviti, kaj se je sploh zgodilo. Vedela sem, da je vzrok petrolejka, ki je bila verjetno preveč na toplem in je bila vsa črna. Komaj sem čakala, da se je pričelo daniti. Joj, kakšna katastrofa, vsa hiša je bila črna od saj! Moj dojenček je bil ves črn, vse lepo oprano perilo, ki se je sušilo na vrvi ob peči in na peči, zavese, pohištvo – vse je bilo prekrito s črnimi sajami. Oddahnila sem se, ko sem vse to videla in mi je prišlo do živega, da je otrok še majhen in bi se lahko tudi zadušil – bil pa je živahen, lačen in ni vedel za vso črnino v naši sobi.
»Pa niti en teden ni minil, ko sem vse generalno pospravila, da bo lepo čisto za božič,« sem začela vzdihovati pred taščo, našo mamo, kot smo ji rekli. »Nič ne de, boš pa še enkrat počistila, samo da ni kaj hujšega,« me je tolažila.
Ko se je zdanilo, sem imela res polne roke dela. Najprej sem v pralni stroj dala prvo perilo in ga vklopila. Izpod stroja pa je začela teči voda. Kolikor jo je prišlo v stroj, toliko je je takoj steklo po tleh. “Lepa reč, stroj se je pokvaril. Pa ravno zdaj, ko imam toliko vsega za oprat, pa še tak mraz je,” sem vzdihovala. Loteval se me je obup. Brezvoljno sem brisala in čistila. Nisem bila previdna in moj ponos, lep košat božični kaktus, poln nastavkov cvetja, je zgrmel po tleh. Lonček se je z zemljo vred razletel po tleh, kaktus se je ves razlomil. “Pa toliko cvetja bi imel, zdaj bo pa komaj preživel,” sem bila žalostna.
Postregla sem naši mami, ki je bila slepa, z zajtrkom, zakurila v obeh pečeh in v štedilniku, umila in preoblekla dojenčka.
Imeli smo kokoši, zaprte v hlevu. Bila sem raztresena in nisem dovolj zaprla vrat. Ena kokoš mi je ušla ven. Komaj sem jo spravila nazaj.
“Gotovo bo tudi pri konju, ki se ga tako bojim, kaj narobe,” sem oklevala, preden sem šla k njemu. Pa je bilo na srečo vse kot ponavadi.
Vedno bolj sem bila živčna in obupana, ko sem gledala vse tisto umazano perilo. “Le kako bom vse to oprala? Kje bom posušila? Kaj bo rekel mož, ko bo vse to videl? Pa še otroka sem spravila v takšno nevarnost s svojim spanjem. Kakšna mati pa sem? Lahko bi se mi otrok zadušil!” Ob teh in podobnih mislih so mi začeli popuščati živci in bila sem na robu joka.
“Čisto sem iztirjena, ne vem več, ali je dopoldan ali gre proti večeru,” sem si govorila in stopila v sobo pogledat na veliko stensko uro. Ura pa je stala. “Kaj tudi ti ne greš več naprej? Po toliko letih si se ravno danes ustavila?” Mera je bila polna, solze so začele kar same vreti iz oči.
Naša mama je bila pametna žena. Slišala je moje ihtenje, čutila, da sem na robu obupa. »Vzemi otroka, stisni ga k sebi in sedi k meni na klop ob peči. Pusti delo, vse bo počakalo, nič se ne mudi čistit in prat. Sedi in bova skupaj molili. Samo dvajset minut potrebujeva za en rožni venec. Molitev te bo pomirila, lažje ti bo in delo ti bo šlo bolje od rok. Pride dan, ko ti gre vse narobe. Takrat se usedi in moli, potoži svoje gorje, izlij svojo žalost, preloži skrbi na Jezusa in njegovo mater Marijo,« mi je govorila. Poznala je veliko moč molitve in trdno zaupala vanjo.
“Toliko dela imam, taka nesnaga je v hiši, jaz pa tukaj sedim,” sem si mislila. A sem jo vseeno ubogala. Ko sva končali rožni venec z zadnjim Čast bodi, sem bila čisto umirjena. Otrok je mirno spal in dala sem ga v naročje mami, ki ga je tako rada pestovala.
»Ubožček, kako si moral biti lep, ko si bil sajast po obrazčku,« se mu je mama nasmejala.
»Ja, kot en majčken zamorček je bil,« sem se začela smejati z njo.
Ko je zvečer prišel mož domov, sva mu napol v smehu povedali naše dogodivščine tistega dne. »No, saj ni tako hudo, lahko bi bilo mnogo hujše. Jutri bom pripeljal mojstra, da bo zamenjal cev pri pralnem stroju. Verjetno je voda zamrznila v njej in je počila. Uri bomo zamenjali baterije, petrolejke pa drugič ne bom več puščal prižgane. Bolj varna bo baterija, da si boš posvetila,« me je potolažil.
»Božični kaktus pa bo drugo leto imel priložnost pokazati vso svojo lepoto,« sem vesela dodala.

HELI. (zgodbe), v: Ognjišče (2020) 12, str. 80-81.

Moralni teolog dr. Roman Globokar

Napisal Marko na 1. decembra 2020. Objavljeno v Moj pogled.

Čas epidemije koronavirusa od nas terja odgovore na vprašanja, ki so se pojavila z epidemijo. Mnoga vprašanja so moralne narave, zato smo povabili moralnega teologa Romana Globokarja, ki se ukvarja tudi z bioetičnimi problemi, da nam poda odgovore na nekatera pogosta vprašanja, ki nam jih postavlja sedanji čas.

V času epidemije smo vsi ljudje poklicani k odgovornemu obnašanju. Pa vendar lahko na socialnih omrežjih zasledimo, kako nekateri – tudi kristjani – trdijo, da virusa ni, da je vse samo izmišljotina, da gre za lažni preplah, drugi govorijo o sovražni zaroti itd. …

Mislim, da trenutno vsi že poznamo koga od naših bližnjih ali poznanih, ki je umrl ali bil hudo bolan zaradi koronavirusa. Če slišiš, da je nekdo v eni uri umrl zaradi te bolezni, potem ne boš več govoril, da je koronavirus lažna novica, oz. da gre za neke izmišljotine. V zadnjem času so tudi v javnosti potihnili argumenti proti ukrepom, ki so jih sprejeli, potem ko se je začelo stanje v Sloveniji izredno slabšati. Ko se začne nekaj dogajati v realnem svetu, potem razne teorije zarote utihnejo. Dokler nimamo konkretne izkušnje, pa seveda izberemo tisto teorijo, ki je najbolj jasna in stvari razloži na najbolj preprost način, pa še občutek imaš, da imaš ti posebno vedenje, saj poznaš ozadje nekaterih stvari, ki ti jih sicer prikrivajo. Vsak človek pa želi poznati neko skrivnost in imeti neko posebno vedenje.

Kako pa naj reagiramo na take govorice?

Treba je biti odgovoren in kritično presojati stvari, ki jih slišimo. Zanašajmo se na zdravo pamet, na razum in na tisto, kar je znanstveno dokazano. Pri tej bolezni so jasno dokazane stvari, ki smo jih tudi izkusili. Povsem neodgovorno je, če teh dognanj ne upoštevamo. Kajti z neupoštevanjem ogrožamo življenja drugih ljudi, posebej najbolj šibkih.

Najdejo se posamezniki, ki so proti nošenju mask in trdijo, da nas Bog varuje in da je nošnja mask in podobni ukrepi znak premajhne vere v Boga …

Bog nam je dal razum, da sprejmemo dar življenja, ki nam ga je dal in da odgovorno živimo tako, da razvijamo svoja življenja in razvijamo svoje sposobnosti hkrati pa odgovorno živimo z drugimi ljudmi in za druge. Izraz naše nevere in nezaupanja v Boga je, če ne uporabljamo svojega razuma in ne uporabljamo Božjih darov, da bi živeli v skladu z Božjo voljo. Bog pa želi, da živimo polno življenje in se razvijamo na vseh ravneh. Na Božjo ljubezen odgovarjamo tako, da živimo čim bolj odgovorno.
Napačno dojemamo Boga, če vero postavljamo nasproti znanosti. Bog ni magična sila, ki deluje zunaj zakonov tega sveta, ampak je Bog stvarnik vsega in deluje znotraj tega sveta in po zakonih stvarstva, ki ga je ustvaril. Poslanstvo človeka je, da stvarstvo neguje, preoblikuje in ga varuje. Vera v Boga ne nasprotuje razumu in znanosti, ampak spodbuja človeka, da zavzeto in odgovorno živi in naredi tisto, kar spozna, da je najboljše za njegovo življenje in za življenje njegovih najbližjih.

Koliko je nemoralno, če se ne držimo preventivnih ukrepov? Po domače: imamo greh, če se ne držimo ukrepov, ki varujejo nas in naše bližnje?

Seveda imamo greh. Greh je zavrnitev Božje ljubezni in zloraba Božjih darov. Največji dar, ki ga daje Bog, je življenje. Če neodgovorno živim, če tvegam, da bom ogrozil svoje življenje in življenje drugih, posebej najbolj ranljivih, še kako močno grešim! In sicer proti peti Božji zapovedi: Ne ubijaj! Pri spoštovanju zaščitnih ukrepov gre predvsem za to, da zaščitimo ljudi, ki imajo s potekom te bolezni največje težave.

Nekateri pravijo, da bi Cerkev kljub pandemiji ne smela ukiniti maš z ljudstvom. Drugi spet, da bi celo morali organizirati skupne molitve in dajejo za zgled primere v zgodovini, ko je Cerkev organizirala javne molitve in procesije v času kužnih bolezni.

Nujno je, da Cerkev gradi skupnost in izraža bližino. Zato je prav, da na ravni župnijskih občestev, ohranjamo medsebojno povezanost. Čeprav ne moremo obhajati skupaj bogoslužja, danes lahko drug drugega pokličemo, lahko imamo srečanja, pogovore, molitve in maše prek spleta. To se mi zdi zelo dragoceno.
Škofje so v začetku, ko so videli, kaj se je zgodilo v Italiji, odreagirali zelo odgovorno. Zavarovali so življenja, predvsem najbolj ranljivih skupin. Nastane vprašanje, kako se sedaj dogovoriti glede obiskovanja verskih obredov. Poznamo različne možnosti. V začetku nismo natančno vedeli, kaj se dogaja. Videli smo samo mrtve in prepolne bolnišnice. Slišali smo, kako je umrlo več kot 70 duhovnikov, tudi takih, ki so v bolnišnicah mazilili ljudi in nekateri pri tem okužili druge in sebe. Zato je bila zelo zahtevna presoja, kaj narediti v tako zapletenih in težkih razmerah.
Kristjani ne smemo pojmovati zakramentov na magičen način. Zakramenti so vidna znamenja nevidne milosti. Ljudje kot telesna bitja potrebujemo zakramente, da na konkreten način izkušamo Božjo bližino, Božjo ljubezen. V izjemnih razmerah je mogoče živeti vero tudi brez zunanjih obredov. Na primer: duhovnik, ki je bil zaprt v komunističnih zaporih več let ni mogel iti ne k maši, ne k spovedi, ne k obhajilu. Pa zaradi tega ne moremo reči, da je bil brez vere. Nasprotno mnogi so v tem času živeli izredno povezanost z Bogom. Tudi čas korone je za vse nas priložnost, da pregledamo in prečistimo svojo vero. Mogoče vera za nekatere ljudi pomeni preveč samo institucionalno obliko verskega življenja in je preveč vezana na zakramente kot na magično sredstvo, ki ga nujno potrebujem, da živim svoje versko življenje. Gotovo je to v normalnih okoliščinah vir krščanskega življenja, v izrednih okoliščinah pa je mogoče živeti poglobljeno versko življenje tudi brez zakramentov. Sicer pa Cerkev kot skupnost (duhovniki) obhajamo zakramente in molimo. Obenem verujemo, da to gradi skupnost, čeprav nimamo ob sebi vernikov. Če gledamo v Italijo, Avstrijo, Hrvaško in Nemčijo ob vseh ukrepih niso zaprli cerkva. Ljudje imajo možnost, da pridejo v cerkev in so pri bogoslužju. Osebno menim, da samo bogoslužje ni tvegano okolje. Dovolj dobro smo poskrbeli za razdaljo, za nošenje mask in razkuževanje. Bolj tvegano je druženje pred mašo in po njej. Ljudje se v cerkvi držijo narazen, ko pridejo ven, pa se družijo. To združevanje bi v trenutnem stanju lahko bilo velika nevarnost. Trenutno je skoraj v vsakem okolju že kdo okužen in virus, ki se hitro in lahko širi, bi se na ta način lahko širil. Ukrepi slovenskih škofov so razumni, sorazmerni in potrebni. Takoj ko pa bo mogoče, si bomo morali prizadevati, da bomo imeli bogoslužja z navzočnostjo vernikov.

Ukrepi za zajezitev širjenja epidemije zahtevajo od nas nekaj žrtev. Moramo nositi maske, moramo ostajati doma, se obnašati odgovorno … Nekateri izredno nasprotujejo tem ukrepom. Ali ni v ozadju tega nasprotovanja individualizem, ko se nisem pripravljen odreči neki udobnosti, ker mislim samo nase, ne pa na bolne, starejše, na druge?

Sedanja kriza razkriva veliko ‘bolezni’ naše civilizacije. Eno od teh ‘bolezni’ si pravkar omenil – individualizem, pretirana skrb zase in za svoje ugodje, za uveljavljanje svoje svobode in svojih pravic …, premalo pa je zavesti: to, kar sem, sem zaradi drugih ljudi, ljudi, ki so mi omogočili, da sem to, kar sem. Dolžan sem skupnosti nekaj dati, ker je skupnost meni toliko dala: naučila me je govoriti, naučila poklica, uporabljam ceste in infrastrukturo … To je skupno dobro, v katerega se posameznik rodi, in ki so ga drugi ustvarili. Sklicevati se samo na svojo svobodno voljo je zato popolnoma nehvaležno do tega, kar je posameznik prejel. Sedanja kriza nam kaže, kako je pomembno, da se zavedamo, kako je vse povezano. Moje delovanje še kako vpliva na življenje ljudi in se moram zato kdaj tudi odpovedati svojim željam, da zavarujem druge. Med poletjem je bilo premalo spodbud, da bi se določena zelo tvegana dejanja omejila pri zabavah, plesih, druženjih. Številni so v preveliki sproščenosti podlegli svojim željam in tako se je virus spet začel naglo širiti.

Tu se srečamo z drugo sodobno rano – hedonizmom, prevelikemu hlepenju po užitkih, ki je danes že mnoge zasužnjilo.

Predvsem gre za kratkotrajni užitek, ko ne pomislimo na to, kaj bo potem. Ta kriza nas vzgaja, da se sedaj odpovemo nečemu, da preprečimo veliko hujše posledice v prihodnosti. Podobno kot otroka vzgajamo k obvladovanju svojih impulzov, instinktov, da pozneje nekaj doseže. Sedanja kriza nas uči brzdanja sedanjih kratkotrajnih užitkov, da se obvarujemo pogubnih posledic.

Si strokovnjak za bioetiko. Ne morem mimo vprašanja cepiva. Srečujemo dve skrajnosti. Nekateri ga komaj čakajo, drugi pa svarijo pred njim, ker da naj bi nas s cepljenjem postavili pod ‘kontrolo’, da nam bodo sledili …

Težko je razumeti take ugovore, sploh tako veliko skepso do cepiv zlasti glede na napredek, ki se je zgodil v človeštvu. Koliko bolezni se je človeštvo osvobodilo zaradi cepljenj. Prej so ljudje (otroci) zaradi takih bolezni umirali. Nasprotovanje pa sloni na lažnih novicah na teorijah zarote, ki so jih nekateri vrgli v javnost in pozneje tudi priznali, da gre za lažne novice. Tudi tukaj je treba zaupati znanosti. Seveda zaupati na kritičen način. Treba je stvari videti, preverjati in ne verjeti vsega, kar nam nekdo ponuja kot znanstveno rešitev. Vendar ko je stvar preverjena in upošteva določeni znanstveni protokol in ko pristojna mednarodna znanstvena skupnost določeno stvar prizna za znanstveno, potem je treba temu zaupati. Gre za odgovorno ravnanje, da se bomo šli cepit, ko bo na voljo zdravilo. V svoje dobro in v dobro ranljivih skupin. Zavedati se moramo, da v tem času nekateri garajo noč in dan, da bo človeštvo rešeno sedanje krize. Nehvaležno in neodgovorno je zato, da temu trudu podtikamo zarotniško ozadje.

Ne morem še mimo enega problema s cepivi. Nekateri zelo verni ljudje trdijo, da bo cepivo izdelano (tudi) iz človeških zarodkov. Neki veren strokovnjak in sam tudi raziskovalec mi je zatrdil, da je to nemogoče, saj mora vsak raziskovalec podpisati posebno izjavo o etičnem raziskovanju, kamor sodi tudi neuporaba človeških tkiv.

Lahko potrdim, da gre vsaka raziskava, ko jo naredijo v Sloveniji, Evropski uniji in v razvitem svetu, skozi zelo strogo etično presojo. Kar se tiče človeška tkiva, predvsem pa človeških zarodkov, lahko z gotovostjo zatrdim, da ne bodo ustvarjali človeških zarodkov, da bi iz njih delali cepiva. Vsak znanstvenik bo to potrdil.
Očitno nekateri stalno potrebujejo konflikt, polarizacijo, kulturni boj, da razkrivajo, po njihovem mnenju, nepravilnosti. Etične komisije imajo nalogo, da preverjajo postopke in pri cepivih vidimo, kako gre za dolgotrajen proces. Ni nekaj na hitro narejeno, ampak se išče, da bo cepivo varno in učinkovito. Zato je proces odkrivanja cepiva tako dolgotrajen. Treba je zato podpreti vsa pozitivna prizadevanja znanstvenikov.
Uporaba cepiva ni samo odgovorno državljansko dejanje, ampak tudi krščansko dejanje. Bog nam poklanja dar življenja pa tudi razum in sposobnost, da preustvarjamo ta svet in da na svetu odpravljamo zlo in pomanjkljivosti tega sveta. In virus gotovo moti red na svetu. Zato nam je Bog dal razum, da odpravljamo zlo in živimo polno življenje. Človek se je vedno boril proti bolezni in zlu. Gre za krščansko dejanje, saj je krščanstvo skozi vso zgodovino skrbelo za bolne in njihovo ozdravitev. Zato je danes naša krščanska zavezanost, da naredimo vse, kar je mogoče, da pomagamo pri odpravi tega virusa.

RUSTJA, Božo.”Vera v Boga ne nasprotuje razumu in znanosti, ampak spodbuja človeka, da zavzeto in odgovono živi” (Moj pogled). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 30-32.

Vzgoja za visoke valove in cunami

Napisal Marko na 1. decembra 2020. Objavljeno v Za začetek.

Koliko dobrih slovenskih katoliških staršev trpi, ker so njihovi otroci zapustili vero in živijo “kar tak”! Kolikokrat spovedniki slišimo od starih mam izpoved bolečine, ker so vnuki “brez Boga!” Pa tako lepo se jih je vzgajalo! Pa ministranti so bili! Pa molilo se je za njih! Zdaj pa to …
Pri starših in starih starših lahko nastane duhovna kriza, občutek poraženosti, dvom o svojem vzgajanju, celo dvom o svojem poslanstvu.
Irski jezuit in profesor Michael Paul Gallagher, čigar knjiga Spopad simbolov je prevedena v slovenščino, je že v devetdesetih prejšnjega stoletja jasno zaznal in zapisal, da v množičnem odnosu do Boga prihaja do preobrata. Na kratko povedano: iz ideološkega ateizma prehajamo v kulturo nevernosti. Na dolgo povedano: danes nekdo več ne veruje v Boga ne zato, ker politkomisar tako reče in ker učiteljica v ateistični šoli grozi, temveč zato, ker “se tako pač dela”; danes nevera več ni vsiljena, temveč je “v zraku”, se pravi, v obči miselnosti; danes ne tuhtaš, ali Bog je ali ga ni, in, ali se ti ateizem splača, saj boš kot ateist napredoval v partiji in službi, danes se preprosto “prepustiš toku” in brez velikih dram postaneš neveren.
Po domače govorimo o “tako se pač dela”, o idejah, ki so “v zraku”, o “prepustiti se toku”. Strokovno temu pravimo množična kultura, obča miselnost, bolj filozofsko tudi potrošniška meta-naracija.
Množična kultura danes zelo močno vpliva na vsakega človeka, njen pritisk je obsežen in močan. Da je tako, lahko preverite ta hip ali pa danes zvečer, preden zaspite. Vprašajte se: Koliko reklam sem danes videl, poslušal, bral? Koliko ur sem gledal nadaljevanke? Koliko časa sem visel na družbenih omrežjih? Kako sem se pustil informirati velikim medijem? … Če boste pošteni, boste ugotovili, da gre za krepko minutažo, ko ste bili aktivno in samovoljno podvrženi v bistvu močnim kulturnim vplivom. Reklame so vam sporočale o življenjski sreči, ki da počiva v oglaševanih proizvodih. Nadaljevanke so vas uspavale v sanjah o lepih ljudeh v lepih hišah. Informativne oddaje so vam narekovale svojo lestvico dogodkov, oziroma, kaj po odločitvi uredništva je pomembno in kaj ni.
Prostor vaše svobode se je ob tem krčil, pustili ste si vcepljati tuje sanje, v poplavi dražljajev in informacij ste izgubili voljo do iskanja resnice, moralni standardi so postali mlahavi … Kako boste po vsem tem še iskali Boga? Že vaše logično razmišljanje, vaša ustvarjalnost oziroma vaša duhovna ‘domišljija’ so okrnjene. Gallagher pravi, da v današnji množični kulturi “trivialno ugrabi domišljijo in ji odvzame svobodo za sprejetje Razodetja”; v svetu hrupa in tisočih dražljajev “je onemogočeno poslušanje, iz katerega se rodi vera”.
Če je tako z vami, ki ste odrasli, koliko težje se bodo množični kulturi upirali vaši otroci, ki so še bolj vsrkani vanjo? Staršem in starim staršem je zato potrebno reči, naj ne nosijo krivde, ki ni njihova. Otroci iz vernih družin so postali neverni večinoma zato, ker so bili izvendružinski vplivi premočni. Starši in stari starši so jih vzgajali za visoke valove, s kibernetsko potrošniško družbo pa je prišel cunami, na katerega nismo bili pripravljeni.
A cunami ni odnesel vsega. Hrepenenje po dobrem in lepem, nagnjenje uma k spoznanju resnice, sposobnost za bližino in ljubezen so resda poškodovani, vendar niso izginili. To je Božja govorica, ki ostaja živa – od tod gradimo.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 3.

Čujte!

Napisal Marko na 1. decembra 2020. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Britanski višji častnik John Patterson je ustanovil posebno vojaško enoto in jo uspešno vodil, ker je bil zelo pozoren na vse, kar se je dogajalo. Nekega dne je odkril, da vlamljajo v skladišče. Posumil je, da stražarji svoje dolžnosti ne opravljajo dovolj dobro. Zato se je ponoči sam odšel do skladišča, iz njega vzel več stvari in odšel, ne da bi ga kdo opazil. Naslednje jutro je zamenjal stražarje, ker na straži niso bedeli.
Visoki oficir je zalotil vojake, ko niso opravljali svoje osnovne dolžnosti – biti na straži budni in pozorni. Ni jim očital, da npr. ne znajo ravnati z visoko tehnološkim orožjem, ampak jih je ujel pri čisto preprosti, vsakdanji stvari, ki pa je bila pri izvrševanju njihove službe temeljna.

Tudi mi velikokrat ‘pademo’ na izpitu svoje človečnosti in svoje krščanske drže v vsakdanjem življenju. Apostol Peter nas opominja: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl« (1 Pet 5,8).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2020), 82.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

“Pohvalil bi duhovnike, ki se trudijo ostati s svojimi verniki tudi v času epidemije”

Napisal Marko na 30. novembra 2020. Objavljeno v Pismo meseca.

Nekako sem v zadregi in ne vem, če to pismo spada k vam, a rad bi postavil nekaj vprašanj glede sedanjega stanja ob epidemiji. Najprej tako jaz in drugi težko razumemo današnje ravnanje in obnašanje duhovnikov pred stoletji ob kužnih boleznih. V zgodovini so v času kuge organizirali molitve, procesije, sedaj pa ukinjanje maš z ljudstvom. Morda se motim in preostro sodim, a zakaj je tako?
Drugo pa je glede prenosa maš po televiziji, radiu in socialnih omrežjih. Slovenski škofje so najprej prepovedali prenose maš župnikom, ki so jih pravzaprav prenašali za svojo župnijo. Svetovali so, naj gledamo mašo po televiziji in jih poslušamo po Radiu Ognjišče. A očitno so naleteli na odpor ljudi in so pozneje dovolili prenose maš tudi duhovnikom. Ne razumem, zakaj najprej taka prepoved. Jaz bi pohvalil duhovnike, ki se trudijo, da bi ostali v stiku s svojimi verniki tudi v času epidemije in ne jim prepovedovati prenosa. Ali ni lepo, da duhovniki spodbujajo ljudi k verskemu življenju in so jim blizu v času preizkušnje. To namreč mnogim ljudem veliko pomeni in jim vliva moč. Med temi duhovniki je mnogo ‘pozitivnih’ ljudi, ki so blizu vernikom. Meni se zdi, da bi morali vsi duhovniki biti taki, da bi bili blizu ljudem in jih dvigali in spodbujali k verskemu življenju. Toliko bolj v času vsesplošnih bolezni, ko mnogi obupujejo in so v še večji stiski. Tako jaz razmišljam in ne izključujem, da se motim, a menim, da bi tudi Jezus delal tako kot ti duhovniki, če bi živel v našem času.
Ivan

Niste edini, ki si v teh dneh postavlja taka in podobna vprašanja. Za prvi del vašega pisma boste našli odgovore v pogovoru z moralnim teologom dr. Romanom Globokarjem na str. 30. Prav zaradi več vprašanj na to temo smo ga povabili za sogovornika.
Morda je to tudi priložnost, da se ustavimo pri problemu prenosa maš v sedanji epidemiji pa tudi sicer. Gotovo je ideal udeležba pri maši v cerkvi. To so škofje tudi želeli povedati in poudariti. Toda pridejo trenutki, ko človek ne more k maši v cerkev. Običajno sta za to razloga bolezen in starost, oz. onemoglost. Verniki, ki se zaradi omenjenih razlogov ne morejo udeležiti maše, ji lahko sledijo po javnih glasili. Pričevanja ostarelih in bolnikov razodevajo, da jim je to v veliko tolažbo in jim pomaga v duhovni rasti.
Popolnoma nove razmere pa so nastale v času epidemije koronavirusa. Že spomladi nas je ta zaprl v domove in nismo se mogli udeleževati maše. V tem primeru smo lahko spremljali prenose maš po že omenjenih medijih in novih socialnih omrežjih. Tudi mašo papeža Frančiška, ki jo ima vsako jutro ob 7. uri v Domu sv. Marte, so začeli prenašati. Tudi v Sloveniji. Mnogi so jo v času epidemije spremljali in trdili so, da so jim papeževe besede vlivale upanja v času negotovosti in moči za življenje. Toda ko je bilo konec zaprtja, je prenos papeževe maše prenehal. Takrat so verniki spet lahko šli v cerkev. To je papež tudi povedal in pojasnil, da moramo razlikovati med prenosom maše in udeležbo pri maši. Ljudje smo prek digitalnih medijev povezani, vendar s tem še nismo Cerkev. Spremljanje maše je po papeževih besedah ljudi puščalo brez zakramentov (obhajila, spovedi). Zato je bila maša v času epidemije dovoljena, toda ko so se razmere izboljšale, nam je papež priporočal vrnitev v cerkev in tudi sam je tako ravnal.
Mislim, da so to razliko želeli poudariti slovenski škofje v prvi reakciji, v drugih navodilih pa so to izrecno povedali: »Bogoslužni zbor je pravo občestvo, skupnost, zato velja, da morajo biti udeleženci bogoslužnega obreda osebno navzoči na istem kraju … ne le povezani s tehničnimi sredstvi. …. V izrednih razmerah in zaradi višje sile lahko Kristusovo oznanilo doseže vernike s pomočjo medijev, vendar to ne pomeni, da so bili verniki navzoči pri liturgičnemu opravilu , ampak so ga samo spremljali.«
Opozorili so tudi na nevarnost, ki ji lahko zapadejo tisti, ki spremljajo ‘virtualne maše’ – da jih enačijo z udeležbo pri maši v cerkvi. Spremljanje maš po družbenih omrežjih skriva v sebi nekaj pasti, na katere opozarjajo tudi škofje. Pravijo, naj verniki pri bogoslužju odgovarjajo in dejavno sodelujejo tudi s telesnimi držami. … Vernike vabijo tudi, da se primerno oblečejo in zbrano sodelujejo ne da bi takrat opravljali druga opravila po hiši. Nekdo je lepo dejal, da je komentiranje maše enako klepetanju med mašo v cerkvi. Gotovo nam obisk maše v cerkvi že sam pomaga, da se z odločitvijo, da gremo k maši, da se preoblečemo v praznična oblačila, da prehodimo pot do cerkve itd. pomaga, da se zavemo, da bomo sedaj nekaj časa posvetili Bogu. Sesti na kavč v trenirki (morda še s skodelico kave v roki) in spremljati mašo nima enakega učinka za duhovno življenje. Težave, ki nastajajo pri pouku na daljavo tudi govorijo, kako ne moremo enačiti osebne navzočnosti in povezanosti prek socialnih omrežij.

Naj si dovolim to ponazoriti z osebno izkušnjo. Ves brevir (duhovniško molitev) lahko sedaj najdemo na spletu in lahko bi jo odslej preprosto molil prek računalnika ali mobilnika. Toda brevir molim iz knjige – bogoslužnega molitvenika. Če bi sedel pred računalniškim ekranom, bi to molitev doživljal kot drugo sedenje, ko po več ur na dan pišem, odgovarjam na pošto (opravljam svoje poklicne dolžnosti) in ko spremljam politične in druge novice (ob katerih se lahko jezim ali jih komentiram, tudi neodgovorno). Če pa vstanem od zaslona in vzamem v roke molitvenik, grem celo v drug prostor, prižgem svečo itd., mi to pomaga drugače doživljati molitev. Podobno je pri spremljanju maše.
Seveda pa ima spremljanje maše po medijih in spletu tudi pozitivne učinke. Omenil sem že, kaj pomeni bolnim in ostarelim, kaj je po pričevanju vernikov pomenilo spremljanje papeževe maše in tudi sami poudarjate, da je ljudem vlivalo upanje … To je res. Vse to drži in v izrednih razmerah je to edina možnost, zato jo izkoristimo, a v zavesti, da velja to za ta čas in tega ne enačimo z udeležbo maše z občestvom v cerkvi. Ob sedanjih ukrepih nam je sicer to lahko že bolj jasno, saj lahko prejmemo obhajilo – pod znanimi pogoji – v cerkvah.
Da ima spremljanje maše po medijih pozitivne učinke, mi pričujejo zlasti onemogli in bolniki, ki zatrjujejo, da jim ogromno pomeni gledanje maše po televiziji. Nekateri vstanejo, če morejo, celo pokleknejo, prižgejo svečo v sobi … molijo na glas z zbranim občestvom … Predvsem pa so hvaležni za evangelij in berila ter njihove razlage. Njim ta (neposredni) prenos (ne posnetek) maše pomeni povezovanje z župnijskim občestvom.
Tako da ni vprašanje, ali spremljati mašo po medijih (v izrednih okoliščinah) ali ne, ampak da od nas zahteva to spremljanje pripravo in odgovornost, da jo prav spremljamo. Samo tako nam bo v duhovno korist in nas bo ta maša vodila po končanju izrednih razmer v občestvo Cerkve. In menim, da so škofje to želeli tudi povedati, ko so izrazili pomisleke ob prenosu maš.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 6-7.

France Prešeren (1800–1849)

Napisal Marko na 30. novembra 2020. Objavljeno v Obletnica meseca.

Slovenci smo se s plebiscitom 23. decembra 1990 enodušno izrekli za samostojno državo. Znamenja/simboli državnosti so zastava, grb in himna. Državna himna Republike Slovenije je sedma kitica Zdravljice našega največjega pesnika Franceta Prešerna, ki se začne z verzom: »Žive naj vsi narodi«. Slovesno je bila zapeta v novem parlamentu 26. decembra 1990 ob razglasitvi samostojnosti. S svojo Zdravljico je Prešeren zaželel Slovencem edinost, srečo in spravo ter oblast in čast, vsem narodom pa mir in prijateljstvo. Besedilo je uglasbil skladatelj Stanko Premrl. Prešeren po pravici velja za našega največjega pesnika. »Kakor velikan nad tropom pritlikavcev se dviguje njegova postava nad malimi Čbeličarji,« je zapisal literarni zgodovinar Ivan Grafenauer. »In to razmerje je toliko bolj čudno, ker je nastopil v našem slovstvu kar nenadoma, brez kakršnih koli predhodnikov.« Lahko bi rekli, da je začel iz nič in ustvaril umetnine, s katerimi se lahko ponašamo pred evropskimi narodi. S svojo poezijo je prehiteval čas. Moralo je preteči dosti let, preden je bil postavljen na mesto, ki mu gre.

ROJSTNA HIŠA JE SPOMINSKI MUZEJ
Rojstni kraj Franceta Prešerna je prijazna gorenjska vasica Vrba. Njej je pesnik posvetil prvega od svojih sonetov nesreče. Malo od vasi proti vzhodu stoji na nizkem hribčku ljubka cerkev sv. Marka, ki ga Prešeren v omenjeni pesmi imenuje “bližnji sosed”. Hiši, kjer se je rodil, se je reklo Pri Ribčevih in je do danes v bistvu ohranila tedanjo podobo. Na pobudo pisatelja Finžgarja so jo leta 1937 odkupili in leta 1939 preredili v spominski muzej.
France se je rodil 3. decembra 1800 kot tretji od devetih otrok Šimna Prešerna in Mine roj. Svetina ter bil še isti dan krščen na Rodinah in sicer na ime Frančišek Ksaverij. V njegovem sorodstvu je bilo kar šest duhovnikov: stari stric Jožef, strica Franc in Jakob, brat Jurij Prešeren, nečak Janez Vovk ter pranečak Anton Vovk, ljubljanski nadškof. Pomembno vlogo v njegovem življenju je odigral stari stric Jožef, župnik na Kopanju pri Grosupljem, ki je sedemletnega pranečaka vzel k sebi. »Njega moramo najbrž zahvaliti za pesnika, ker brez njegove podpore ne bi šel v šole« (I. Grafenauer). Leta 1810 ga je poslal na slovečo osnovno šolo v Ribnico, ki jo je obiskoval dve leti in je kot odličen učenec prišel v ‘zlate bukve’. Dve leti zatem je prišel v Ljubljano in 1813 stopil v gimnazijo, kjer je bil njegov sošolec Anton Martin Slomšek. V gimnazijskih letih se je Prešeren pridobil temeljito klasično znanje, seznanil se je tudi z glavnimi evropskimi jeziki. Odločilno je vplival nanj tri leta (po študiju pet) starejši Matija Čop, s katerim sta se družila posebno v počitnicah. Bil je klasični jezikoslovec, izvrsten poznavalec evropske romantike in svojega mlajšega prijatelja je uvajal v pesniški svet.

“UPANJE VAŠE SPOLNIT NE MOREM”
Po končanem liceju se je jeseni 1821 odpravil na Dunaj, kjer je po enem letniku filozofije študiral pravo. Mati in strici duhovniki so želeli, da bi tudi France postal duhovnik. V edinem ohranjenem pismu domačim z Dunaja (24. maja 1824) je zapisal: »Meni je prov zlo de Vam upanje Vaše spolnit ne morem.« Zaradi tega so mu strici odtegnili podporo. On je kot domači učitelj in s Knafljevo štipendijo študij uspešno dovršil. Jeseni 1828 je kot doktor prava nastopil službo odvetniškega pripravnika pri dr. Baumgartnu v Ljubljani. Rad bi se čimprej osamosvojil, vendar je bila vsaka njegova prošnja odbita. Leta 1834 je šel za odvetniškega pomočnika k odvetniku dr. Blažu Crobathu, sošolcu in prijatelju. Jeseni 1836 je prišla h Crobathovim za pestunjo deklica Ana Jelovškova, ki ji je Prešeren začel dvoriti predvsem da bi jezil Primicovo Julijo, ki je gledala nanj zviška. Ko ji je bilo komaj petnajst let in pol, je z njim zanosila. Ob rojstvu otroka je njegovo srce zapelo prisrčno pesem Nezakonska mati. Kasneje je imel z njo še dva otroka, urejene družine pa ni ustanovil zaradi neurejenih gmotnih razmer; pred smrtjo je svoja dva živeča otroka določil za glavna dediča. Sredi leta 1846 je bil Prešeren le imenovan za deželnega odvetnika v Kranju. Ljudje so mu zaupali, ker je bil izkušen pravnik in pošten. Po dveh letih mu je začelo zdravje naglo pešati, od decembra 1848 ni več šel iz sobe. Dal je poklicat dekana Jožefa Dagarina, da mu je podeli zakramente za umirajoče, pred tremi meščani je napravil ustno oporoko, 8. februarja 1849 ob pol osmih je pesnikov srce prenehalo biti. Njegovo smrt so sredi dopoldneva oznanili zvonovi ljubljanskih cerkva. Od leta 1945 je spominski dan Prešernove smrti slovenski kulturni praznik.

“KOMUR PEVSKI DUH SEM VDIHNIL”
Najmlajša Prešernova sestra Lenka (1811–1891) se je na stara leta spominjala, da je France, odkar ga je poznala, “vsako reč brž na verze naštimal”. Verjetno je Prešeren začel pesniti že v ljubljanskih šolah, gotovo pa na Dunaju. Leta 1832 je prijatelju in umetniškemu vodniku Matiju Čopu pisal, da je zvezek svojih pesmi pokazal uglednemu slavistu Jerneju Kopitarju, ki mu je svetoval, naj jih za nekaj časa pusti v predalu. Kasneje je razen treh (Povodni mož, Lenora, Lažnivi pratikarji) vse sežgal. Kot pesnik se je prvič javno predstavil v ljubljanskem (nemškem) časopisu Illirisches Blatt 12. januarja 1827 s svojo pesmijo Dekelcam v slovenščini in nemščini. V naslednjih letih so se objave množile. Največ Prešernovih pesmi je izšlo v petih zvezkih Kranjske čbelice (1830–1834), s katerimi se je dvignil visoko nad druge pesnike tega zbornika. Po letu 1833, ko se je zaljubil v Primicovo Julijo, ki ga je zavrnila, se je v njegovem srcu porajala ljubezenska poezija – Gazele, Sonetni venec (1834) z akrostihom Juliji, nato še z drugimi ljubezenskimi soneti. Leta 1836 je v samostojni objavi izšel Krst pri Savici, povest v verzih z zgodovinsko snovjo pokristjanjena Slovencev, vendar s težiščem na žrtvovani ljubezni Črtomira in Bogomile. Že pred selitvijo v Kranj je začel misliti na to, da bi svoje pesmi zbral in jih izdal v knjigi. Po hudih bojih s cenzuro so njegove Poezije izšle 15. decembra 1846 (z letnico 1847) v nakladi 1.200 izvodov. Josip Stritar je v znamenitem uvodu v Poezije 1866 zapisal: »Ko bi se sklicali narodi pred sodni stol, naj se izkažejo, kako so gospodarili z določenimi talenti; kako se je vsak po svoje udeležil vesoljne človeške omike; smel bi se mali slovenski narod pokazati med drugimi z drobno knjigo, kateri se pravi: Prešernove Poezije.«

ČUK, Silvester. France Prešeren (1800–1849). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 92-93.

Urednikova beležnica december 2020

Napisal Marko na 30. novembra 2020. Objavljeno v Beležnica.

Decembrsko Ognjišče je adventno in tudi prejeli ga boste že pred začetkom adventnega časa. Skupaj z Ognjiščem boste tokrat prejeli še listni stenski koledar za leto 2021, katalog novosti s predlogi za Miklavževo in božično obdarovanje ter naročilnico z darilnim bonom, s katero lahko podarite komu lepo darilo, naročnino na Ognjišče.

Zelo vas spodbujamo, da svojim prijateljem ali znancem poklonite naročnino na Ognjišče. Vaše darilo jih bo razveselilo kar dvanajstkrat v letu. Prav tako vas v teh izrednih časih epidemije spodbujamo, da iz kataloga izberete darilo za svoje najbližje. Vsaka kriza nas prisili, da iščemo odgovore na življenjska vprašanja in si osmislimo bivanje. Prepričan sem, da boste v knjigah Ognjišča našli tudi take, ki vam bodo pomagale pri tem.

Zaradi zapiranja dejavnosti moramo ostajati doma. Vemo, da je za nekatere družine to težka preizkušnja, saj je težko cele dneve biti zaprt ter živeti in delati v omejenem prostoru. Prav tako je težko ljudem, ki so sami, saj jim zapora prinaša še več osamljenosti. Adventni čas nas zato vabi, da s skupno molitvijo tudi ob adventnem vencu preganjamo temo nesmisla in se veselimo v pričakovanju praznika Jezusovega rojstva. Naj vam pri tem pomagajo tudi knjige iz kataloga, priloženega reviji.

Upamo, da vam bo k osmišljanju zapletenega časa, ki ga sedaj živimo, pomagala tudi knjiga V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, četrta iz zbirke Zgodbe za dušo – Nova serija. Nastajala je v času osebnih preizkušenj, naj zato prinese veliko upanja in odgovorov v preizkušnji, v kateri smo se znašli. Več o knjigi na naši spletni strani.

Velik del našega življenja se je v času epidemije preselil na internet. Od srede letošnjega oktobra imamo novega zavetnika za pametno in koristno uporabo tega modernega sredstva. Nov zavetnik je komaj petnajstletni blaženi Carlo Acutis, ki ga predstavljamo kot gosta meseca. Bogato sporočilo njegovega kratkega življenja je prepričljivo.

Epidemija virusa od nas zahteva odgovorno ravnanje. Kako naj se kristjan odgovorno obnaša v njej, nam je povedal moralni teolog Roman Globokar. Da pa ne bomo misli samo na bolezen, vam v prilogi predstavljamo genialnega skladatelja Ludwiga van Beethovna ob 250-letnici rojstva.

Vprašanje, če si bomo letos lahko praznike in novo leto voščili osebno, gotovo pa bomo ljudem, ki so nam dragi, lahko poslali lepo voščilnico. Ponudbo voščilnic Ognjišča si lahko ogledate na naši spletni strani ter jih naročite. Prav tako si v katalogu lahko ogledate ponudbo naših podobic.

Veste, da morajo biti naše knjigarne zaprte, a Ognjišče ostaja z vami tudi v času epidemije in lahko naročate knjige po telefonu ali prek interneta in si jih ogledate v naši spletni knjigarni. Vabimo vas tudi, da ostanete zvesti naročniki na našo revijo. Zato naročnine nismo povišali, kljub temu, da se je poštnina občutno podražila. Bomo pa v prihodnjem letu zato reviji zmanjšali število strani. Naročnina za prihodnje leto torej znaša: posamezna številka bo stala 3,00 €. Naročnina za naročnike pri župnijskih uradih 33,50 €, za naročnike po pošti 34,30 €.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 4.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing