Bližal se je praznik Vseh svetnikov, dan spomina na rajne in začetek njim posvečenega meseca. Katarina je skrbno uredila grob svojih staršev. Njun grob je sicer obiskovala vsako nedeljo, za ta praznik pa ga je še posebej lepo uredila. Ko je delo končala, je ob svežem cvetju prižgala svečo, potem pa sklenila roke in molila. Po molitvi je zamišljeno zrla v nagrobnik.
»Tu sta, moja draga oče in mati. Koliko časa je še do takrat, ko se vama tudi jaz pridružim? Kakšen bo ta naš grob potem? Ali bo kdo kdaj poruval plevel, položil nanj cvetko in prižgal svečko? Ali pa bo naš grob tak, kot je oni tam v sosednji vrsti: sorodniki so se tožarili za zapuščino, groba pa nihče ne pogleda, le soseda včasih populi najbolj bohoten plevel, da se njegovo seme ne bi raznašalo po vsem pokopališču,« je razmišljala Katarina. Potem se je pokrižala in počasi zapustila pokopališče z otožno mislijo, da se bo prej ali slej pridružila svojim staršem na tej božji njivi.
Vzela je kolo, ki ga je bila ob prihodu naslonila na zid pokopališča, ter se po klancu navzdol spustila proti domači vasi. Tedaj pa – ojoj!, je nekaj zaškrtalo, prednje kolo je zaplesalo, krmilo je ni več ubogalo.
»Ravno v največji strmini, ko je hitrost največja, se mi je moralo to zgoditi! Ali bom srečno zvozila do ravnine, ali me bo zaneslo pod kakšen nasproti vozeč avtomobil in se bom že danes pridružila staršem?« je bila vsa v skrbeh Katarina, ko je zaman skušala zmanjšati hitrost in obvladati kolo, ki pa je ni ubogalo in Katarina je zletela preko njega in z glavo udarila ob kup kamenja ob cesti.
»Ravno na glavo! Pa morda ne bo prehudo, saj zavesti nisem izgubila,« je po prvem strahu pomislila Katarina in potipala boleče čelo. Dlan je bila v hipu polna krvi! S težavo se je postavila na noge.
»Ljubi Jezus, ti veš, komu je ta moja bolečina potrebna,« je prosila v svojem srcu. »Nakloni njene sadove tistemu, za katerega veš, da mu je potrebna. Praznik Vseh svetnikov se bliža, morda bo kdo omahoval, da bi pred praznikom stopil v spovednico. Po tej moji bolečini mu daj moči in poguma za spravo s teboj. Zato to preizkušnjo vdano sprejemam,« je šepetala Katarina.
Kolo je pustila na kraju nesreče ter počasi odtavala do najbližje hiše. Pozvonila je. Gospa Majda, ki je odprla vrata, je kriknila od strahu ter se odmaknila od vrat. »Za božjo voljo, kaj pa se je zgodilo?« je vprašala. »Padla sem s kolesom; vi ste najbližji: prosim vas, ali mi lahko kaj pomagate?« je zaprosila Katarina. Gospa Majda je povabila Katarino v sobo, ji ponudila stol ter odhitela v avto po pribor za prvo pomoč.
Skrbno, nežno, kolikor je le mogla, je čistila Katarinin okrvavljeni obraz, potem pa ji je pomolila ogledalo. »Glejte, naredila sem, kar sem mogla; ali naj vas odpeljem na urgenco?« je vprašala. Zdaj je kriknila Katarina, saj je bil njen obraz tako iznakažen, da se skoraj ni spoznala. Na čelu je bila velika rana, ob njej še buška kot velika vijolična sliva. Celo lice je bilo ena sama rana, opraskano od kamenja.
»Mislim, da ne bo tako hudo, zavesti nisem izgubila, verjetno so poškodbe bolj zunanje,« si je dajala poguma. »Vseeno vas prosim, da me zapeljete k prijateljici, medicinski sestri Brigiti, morda bo še ona kaj pomagala ali pa svetovala za urgenco,« je zaprosila Katarina.
Majda je takoj po telefonu poklicala sestro Brigito, tako da je ta ponesrečenko že pričakovala s svojimi medicinskimi pripomočki, ko jo je Majda pripeljala k njej.
»Imela si srečo v nesreči, draga moja,« ji je rekla. »Če bi bila ta rana le kakšen centimeter proč, na sencih, ne bi vstala s kraje nesreče, tako pa, upajmo, ne bo hudega,« je ugotovila medicinska sestra in se z vso skrbjo posvetila bolniški oskrbi nesrečne Katarine.
Katarina je med tem ves čas sama pri sebi ponavljala svojo prošnjo Jezusu: »Gospod, te moje bolečine poklanjam tistemu, ki je potreben božjega usmiljenja.« Majda je obljubila, da bo spravila na varno pokvarjeno kolo, Brigita pa je zagotovila, da bo svojo ponesrečenko že drugi dan obiskala, in Majda je Katarino odpeljala domov.
Sledila je boleča noč brez spanja. Katarina je ponavljala svojo prošnjo, svoje darovanje: »Gospod, naj to koristi nekomu, ki moje darovanje potrebuje. «
Naslednje jutro se je oglasil pismonoša. Poleg časopisa ji je izročil tudi belo pismo. Pisava ji je bila znana: bila je pisava župnika Florijana. To ne more biti, med nama je prišlo do nesporazuma, zato se mi zdi čudno, da bi mi pisal, je razmišljala Katarina in dolgo strmela v pismo, ki si ga kar ni upala odpreti. Ko pa ga je odprla in prebrala nekaj kratkih vrstic, so se v njenih očeh zalesketale solze. Brala je: »Nocoj se v moji župniji prične sveti misijon. Priporočam ti to važno zadevo v molitev in darovanje. Oprosti, da se nisem oglasil že prej, pa saj razumeš, da sem imel veliko dela s pripravo.« Katarina je pogledala datum pisma: bil je od prejšnjega dne.
»Ljubi Jezus,« je zavzdihnila, »torej ‘nocoj’, prav ta večer, ko sem doživela to nesrečo, morda prav tisto uro, ko sem Ti vdano darovala svoje bolečine, se je pričel misijon v fari župnika Florijana. Torej prav njemu si naklonil sadove moje darovane bolečine. S tem si mi hotel tudi pokazati, da ne smem hraniti zamer v svojem srcu. Prav v času misijona se največ ljudi bori, ali bi stopili v spovednico ali ne. Vse, kar me je zadelo, sem želela darovati prav v ta namen. Ljubi Jezus, ti si naklonil njemu, ki sem ga zaradi neumnega nesporazuma izključila iz svojih molitev, milost, da z darovanjem bolečine izpolnjujem obljubo, da vedno podpiram njegovo duhovniško delo,« je še dolgo razmišljala Katarina in dolgo je tudi rožni venec drsel skozi njene prste.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe) v: Ognjišče (2011) 11, str. 22-23.

Previdno odprem vrata majhne, zatemnjene sobe. Na postelji ob zidu leži moški. Obstanem in z nemirnim, begajočim pogledom iščem znan obraz. Velike vdrte oči strme vame in me vlečejo k sebi s čudno, neustavljivo silo. Dolgo se nisva srečala. Stari župnik iz vasi pod goro. Umira. Pred nekaj tedni so mu zaradi hude, neozdravljive bolezni odrezali obe nogi pod kolenom.
Trudoma premaknem svoji nogi in se približam postelji. Nekaj bi mu moral reči. Sedem na rob ležišča in ga gledam. Kam so šle zdaj vse moje besede? Na obrazu, potnem in belem, vidim, da me je spoznal. Kaj bo rekel on? Vem, da moram dokončati svoje misli, vse svoje vedenje, resnice in dvome. Bil je čudovit duhovnik; za njim je dolgo in bogato življenje. Ljudje so ga spoštovali in imeli radi. Dvigne roko in jo obnemoglo spusti na odejo. V meni vrejo spomini, ki so več kot to. Vsako nedeljo je stal pred cerkvijo med svojimi farani. Kakor oče, ki svetuje svoji družini. Za slehernega je imel veselo in pošteno besedo, nasvet, misel za prihodnost. Kakor nekoč davno, ko je bilo vse drugače kot danes. Ob krstu, poroki ali pogrebu, vselej z nekakšnim posebnim odnosom do lastnosti, ki je temelj naše vere – človeški ponižnosti. Vedno so vsi utihnili in njegove besede so padale globoko v srca nas begajočih, izgubljenih v grabežljivosti in uživaštvu. Nikoli ni imel nikakršnega bogastva: denar mu je bil nujno sredstvo za dosego pomoči drugim. Preživel je zaslišanja in pretepanja. Poslušal je žalitve in poniževanja svojega poklica …
Gledam ga. Tako rad bi slišal njegove besede, njegovo zadnjo željo. Gotovo jo ima. Vsak ima svojo – poslednjo željo. V meni vrejo pekoče misli o naši prihodnosti. Saj res, ko je nad vasico hrumela nevihta poletja, je stekel pod zvonik. Otožno se nasmehnem. Plačeval je študij mlademu fantu, bodočemu duhovniku … Znova se premakne, Bolečina poslednjih minut mu skremži obraz. Hipoma se dvigne. Gleda me. Njegove oči otroško vdano in proseče zro vame. Tedaj zaslišim njegov glas. Izreče svojo zadnjo željo: »Rad bi – pokleknil! …« Osuplo se dvignem. Nima več nog, a rad bi pokleknil, poslednjič v podobi svojega dolgega življenja! Kimam brez besed in vem, da je ponižnost resnica in rešitev naše prihodnosti. On pa globoko vzdihne in – izdihne. Hitro pokleknem k njemu in vzamem njegovo desnico v svojo. Nanjo kapljajo moje vroče solze. Karkoli rečejo, te roke so bile svete, so bile duhovniške. Blagoslavljale so, povzdigovale Kruh in Vino. Samo te roke lahko storijo to in nobene druge! Mi pa pozabljamo, prazni, odtujeni, nehvaležni, brezverni. To se ne bo nikoli spremenilo. Toda življenje nas bo naučilo nove, resnične ponižnosti, ki je prihodnost duhovništva in vere. Globoko v meni je ta resnica, ki je mnogi ne doumejo. So stvari, ki se začenjajo vedno znova, in je resnica, ki je ena sama in neuničljiva in večna, kakor Bog in Človek v večnosti …

STANISLAV. (zgodbe) v: Ognjišče (2011) 11, str. 52-53.