Jean Vanier (* 10. september 1928 – Ženeva (Švica); + 7. maj 2019 – Pariz), kanadski filozof, teolog in človek za druge (osebe z motnjo v osebnem razvoju)

“Ljubiti ne pomeni dajati od svojega bogastva, ampak da drugim odkrijemo njihovo bogastvo.”

Ob obletnici se spominjamo Jeana Vaniera, ustanovitelja skupnosti Barka, ki združuje ljudi z motnjo v duševnem razvoju in gibanja Vera in luč (prva skupina leta 1971 z Marie-Helene Mathieu) ki povezuje njihove družine. Skupnosti združuje Kristusova evangeljska ljubezen, zato so to “kraji odpuščanja in praznovanja”.
“Pri Barki ter pri Veri in luči se učimo, da nimajo samo slabotni potrebe po močnih, temveč, da tudi močni, če hočejo postati zares človeški, potrebujejo slabotne, da odkrijejo svoje srce,” je dejal leta 2000 za glasilo božje poti v Lurdu.
V skupnosti Vera in luč se vsak mesec srečujejo ljudje z motnjo v duševnem razvoju, njihovi starši, sorodniki, skrbniki in prijatelji. Danes obstaja več kot 1400 skupin v več kot 70 državah po svetu. Tudi pri nas je zasvetila “luč” leta 1983 v župniji Ljubljana – Dravlje in njen plamen se je naglo širil po vsej Sloveniji, tako da danes obstaja že skoraj štirideset žarišč tega gibanja. Starše in prijatelje oseb z motnjo v duševnem razvoju pri nas povezuje prisrčen mesečnik Lučka, ki je septembra 1989 »zasvetila« petdesetič. Vera in luč je mednarodno duhovno gibanje skupin oseb z motnjami v duševnem razvoju, njihovih staršev in prijateljev, zlasti mladih.

V svetu pa deluje danes tudi več kot 150 skupnost Barka (L’Arche) skupnosti z okoli 5.000 člani v 37 državah na petih celinah. Tudi pri nas imamo skupnost Barka – od leta 1997 živi v Zbiljah pri Medvodah, kjer imajo dve hiši in delavnice. Skupnost Barka v Zbiljah smo obiskali leta 2013 in v Ognjišču objavili daljšo reportažo.

Jean Vanier je že leta 1980 vodenje skupnosti prepustil drugim, veliko je potoval po svetu, predaval, vodil duhovne vaje in obiskoval skupnosti Barke ter Vere in luči. Oba ustanovitelja gibanja Vera in luč sta že bila na obisku v Sloveniji: Marie-Helene Mathieu spomladi 1987, Jean Vanier pa septembra 1988. Jean Vanier je najprej (od 12. do 18. septembra) vodil duhovne vaje za slovenske sodelavce gibanja, 17. septembra pa je pregovorit mladim iz vse Slovenije, ki so se zbrali na svojem vsakoletnem srečanju v Stični. Pogovor z Jeanom Vanierjem je za Ognjišče naredila takratna urednica Lučke Marijana Mihelčič (Ognjišče12/1989). Nanj pa smo se spomnili še leta 2000 v Pričevanju, velikokrat pa so bile objavljene tudi njegove misli v rubriki Zajemi vsak dan.

Jean Vanier se takole spominja začetkov dela:
Osebe z motnjo v duševnem razvoju sem odkril leta 1963, ko sem šel obiskat prijatelja Thomasa Philipa, dušnega pastirja v mestecu Trosly severno od Pariza. Tam je živel v skupnosti, ki je štela kakšnih trideset ljudi. Misliti mi je dajala njihova preprostost, njihova neposrednost in njihov silni klic po povezanosti. To izkustvo me je prevzelo. Obiskal sem razne zavode za prizadete ter psihiatrične bolnišnice. Bil sem globoko pretresen, ko sem na lastne oči videt nasilje nad prizadetimi, poslušal njihove klice na pomoč; hkrati pa sem v globini vsega tega čutil božjo navzočnost. Počasi sem se začet zavedati globoke ranjenosti prizadetih oseb. Tudi če so deležni dobre oskrbe, ne morejo razumeti, zakaj so porinjeni na rob družbe, zakaj ne morejo živeti kot njihovi bratje in sestre. Marsikje jih naravnost mučijo: po svetu sem videl prizadete otroke vklenjene v verige, na stotine moških in žensk, ki so se gnetli v umazaniji. Izkušnje so mi pokazale, daje njihovo nasilje, njihovo čudaštvo, njihova pobitost en sam krik po pristnem človeškem odnosu: »Ali nisem vreden, da bi se kdo brigal zame? Ali ne zaslužim ljubezni?« Edini odgovor, ki ga pričakujejo, je, da jim neko drugo srce reče: »Da, vreden si, da se ti posvetimo. Pripravljen sem zavzeti se zate, ker hočem, da živiš kot človek!« Ob spodbudi in pomoči očeta Thomasa sem začutil, da me Jezus kliče, naj sprejmem k sebi Rafaela In Filipa, dva prizadeta fanta. Začeli smo živeti skupaj v neki majhni hiši v Troslyju. Skupaj smo delali, molili, hodili okrog, se pogovarjali. Kmalu smo se drug na drugega navezali. Tako je nastala naša skupnost, ki smo jo krstili Barka (L’Arche).

Poslanstvo mladih je, da s svojo velikodušnostjo in življenjsko vedrino v te skupine prinašajo sočutno ljubezen in mir. V Jezusovih govorih, zapisanih v evangeliju, pogosto najdemo tri besede: PRIDI – BIVAJ – POJDI. Z besedo ’pridi’ nas Jezus vabi k osebnemu srečanju z njim v ubogih, k srečanju ljubezni, ki napolni naše srce. Potem pravi ’bivaj’ – ostani, ustvarjaj skupnost. Ustvarjati skupnost rji vedno lahko, kajti ko živimo skupaj, odkrivamo vso temo, ki je v nas, naše razklanosti. Odkrijemo, da smo ljubosumni, da smo otroci tega sveta, v katerem vlada tekmovalnost. Toda hkrati odkrivamo, da je skupnost prostor rasti. V veri In luči smo poklicani, da odkrivamo lepoto vsakega človeka v skupnosti, da vsakega ljubimo preprosto zato, ker je tu. Končno nas Jezus pošilja, ko pravi: »Pojdi!« To poslanstvo nas spodbuja, da sprejmemo drugega. Zlasti da sprejmemo prizadete osebe in njihove družine. Pošilja nas, da postanemo nosilci miru in dejavne ljubezni in odkrivamo Jezusa v središču človeškega trpljenja. Delo skupnosti Vera In luč vodijo prav te tri Jezusove besede: pridi – bivaj – pojdi!

»Če živimo z ljudmi, ki imajo motnjo v duševnem razvoju, ni najbolj važno, da mi nekaj naredimo za te ljudi, ampak, da jim odkrijemo, da so dobri, da so pomembni. Ljubiti ne pomeni dajati od svojega bogastva, ampak da jim odkrijemo njihovo bogastvo. En način, da nekomu pokažemo, da ga imamo radi, je v tem, da se z njim pogovarjamo na isti ravni. Otrok ve, da ga ima nekdo rad, če se z njim igra. Zanimanje, da imamo nekoga radi, je v tem, da izgubimo čas zanj. Mnogi otroci sprejemajo darila, igrače, toda njihovi očetje in matere se ne igrajo z njimi. Imajo starše, ki so naredili veliko stvari za njih, niso pa jih poslušali. Zato je včasih njihovo srce ranjeno.«

Pri nas je izšlo tudi nekaj prevodov njegovih knjig:

Ubogi : srce L’Arche (Škofijska karitas Ljubljana, 1993)
Skupnost, kraj odpuščanja in praznovanja (Župnijski urad Ljubljana – Dravlje, 1994-1996)
Vsak človek je sveta zgodba (MD Celje, 2015)
Križev pot : Bog se razodeva v šibkosti (Družina, 2015)
Izvir solza : [sledimo Jezusu na poti sočutja] (Družina, 2017)

več o Jeanu Vanierju:

ČUK, Silvester. Jean Vanier : Prehodil sem dolgo pot, da sem postal ljudem brat. (Pričevanje). Ognjišče, 2000, leto 36, št. 3, str. 58-59.
MIHELČIČ, Marjana. Jean Vanier : Ljubiti ne pomeni dajati …(Gost meseca). Ognjišče, 1989, leto 25, št. 11, str. 6-10

več misli Jeana Vanierja:

pripravlja Marko Čuk

* 5. oktober 1903, † 13. maj 1978
(*ob obletnici*) Nekaj tednov pred svojim odhodom v večnost je mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik z lastno roko, izmučeno od težke bolezni, našemu uredniku napisal pismo, v katerem se zahvaljuje za poslano knjigo Pisma
uredniku ter vsem pri uredništvu in upravi vošči blagoslovljeno veliko noč. .,Vsa leta z zanimanjem spremljam Ognjišče,” je zapisal med drugim. Res nam je ob raznih stikih in ko smo si za praznike izmenjavali voščila vedno znova dal čutiti, da je naš prijatelj. Tega blagega in dobrohotnega moža, ki je umrl na binkoštno soboto, 13. maja 1978, smo našim bralcem predstavili od 30-letnici njegove škofovske službe (Ognjišče, december 1976). V pogovoru z urednikom se je spominjal svojega otroštva v Ribnici na Pohorju, kjer se je rodil 5. oktobra 1903 kmečkim staršem. Povedal je, kako je duhovniški poklic “podedoval” po svojem starejšem bratu Jožefu, ki je kot bogoslovec utonil v Dravi. Govoril je o svojih študijskih letih doma in v Rimu, kjer je bil leta 1932 posvečen v duhovnika in kjer je doktoriral iz filozofije in teologije. Potem je pripovedoval o svojih kaplanskih službah: najprej v domači župniji, potem v Celju in na Svetinjah, ko je
bil obenem prefekt v dijaškem semenišču v Mariboru.
Že takrat je bogoslovcem predaval moralno filozofijo, kmalu nato pa jim je začel odpirati pota v razumevanje svetega pisma stare zaveze. Postal je tudi podravnatelj mariborskega bogoslovja. V mirno življenje je udaril vihar druge svetovne vojne. Pod nemško okupacijo je bil z drugimi 300 mariborskimi duhovniki interniran na Hrvaško, kjer je lepo deloval med Zagorci. Po vojni je sprejel vabilo ljubljanske teološke fakultete in prišel je predavat staro zavezo, a le
za malo časa, kajti že decembra 1946 ga je “doletelo” imenovanje za škofa.
Okleval je, kajti časi so bili težki. Ravno tedaj je bogoslovcem razlagal preroka Izaija in njegovo napoved Odrešenika – Emanuela, kar pomeni “Bog z nami”. Zato si je za škofovsko geslo izbral stavek: “Z nami Bog in njegova Mati!” Najprej je bil pomočnik škofu Tomažiču, po njegovi smrti (1949) je postal apostolski administrator, leta 1960 pa redni mariborski škof. S svojo modrostjo in umirjenostjo je premagoval težave in pridobil si je naklonjenost vseh, tudi drugače mislečih. Utrujajočega napora ob birmovanjih skorajda ni čutil, saj ga je poživljal stik z verniki. Trudil se je za vzgojo dobrih duhovnikov, zato je v Mariboru obnovil Slomškovo dijaško semernsce in tudi bogoslovno semenišče z oddelkom ljubljanske teološke fakultete. Pri srcu mu je bila zadeva za beatifikacijo škofa Slomška. Vztrajno je zaupal v njegovo pomoč in deloval je v duhu tega svojega svetniškega prednika. Z njegovo smrtjo je sicer, kot je v svojem
govoru ob pogrebu dejal škof Grmič, “ugasnila zvezda dobrote na nebu slovenske Cerkve in Slovenije nasploh, a ta zvezda bo zdaj sijala od tam, kjer ne bo nikoli več ugasnila” .

ČUK, Silvester, Blagemu škofu v spomin, (zapis) Ognjišče. 1978. leto 14., št. 7, str. 39.

več
BOLE, Franc. dr. Maksimilijan Držečnik 30 let škof. (Gost meseca). Ognjišče, 1976, leto 12, št. 12, str. 7-10.
ČUK, Silvester. škof Maksimilijan Držečnik, zvezda dobrote na nebu Slovenije. (Pričevanje). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 5, str.16-17.
in na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk

* 30. september 1927, Rovte, † 11. marec 2019, Podlipa

(* ob obletnici) Ivana Malavašiča, pesnika, pisatelja, pisca besedil za narodnozabavne ansamble, slikarja samouka, pritrkovalca, ljubiteljskega organista … se na uredništvu s hvaležnostjo spominjamo, saj je bil tudi naš sopotnik v skupnem prizadevanju, da bi bralec iz prebranega lahko izluščil zrnce dobrega, plemenitega. In Ivan je imel pri pisanju prav to veliko željo: da bi njegova pripoved iz vsakdanjega življenja, v bralcu pustila nekaj lepega in dobrega za njegovo življenje, nekaj, kar si bo zapomnil in mu bo v spodbudo.je tudi sodelavec Ognjišča.
Prvič je našemu literarnemu uredniku Silvestru Čuku poslal svojo kratko zgodbo leta 1987 (Večerni zvon – objavljena  v decembrski številki), še bolj pa je bralce nagovoril leto kasneje s prisrčno povestjo Ljubezen mame Tilke, ki je v naši reviji izhajala v nadaljevanjih (od oktobra 1987 do avgusta 1989). Leta 1988 je pri Ognjišču izšel tudi njegov knjižni prvenec – povest Zvonovi Marije Vnebovzete (v Žepni knjižnici Ognjišča – 24) in bralci so jo lepo sprejeli. Enako lepega sprejema je bila deležna druga knjiga izpod Malavašičevega peresa – Klic večne ljubezni (1990), v kateri pisatelj pripoveduje o fantu, ki po raznih ovirah končno le stopi na pot v duhovništvo, kamor ga kliče Gospod. Tretja Malavašičeva knjiga, ki je izšla v Žepni knjižnici Ognjišča, ima naslov Pozabljeni (1993) in govori o naših bratih in sestrah, ki preživljajo večer svojega življenja v domovih za ostarele in se njihovi najbližji le redko spomnijo nanje.

V Ognjišču sta v nadaljevanjih izhajali še dve njegovi povesti: od aprila 1994 pa do marca 1996 so naši bralci z veseljem prebirali “nadaljevanko” Viharnik – o mladem fantu vihravega značaja, ki je rad zahajal h krivenčastemu drevesu nad vasjo, da je tam razmišljal; zanimanja bralcev je bila deležna tudi tretja Malavašičeva povest Na ledeni stezi, ki smo jo na straneh Ognjišča spremljali od junija 2003 do septembra 2004. oktobra 1987 do avgusta 1989.
Vsa ta leta pa smo objavljali tudi številne njegove krajših zgodbe, razmišljanja in pesmi. Zadnjo v avgustovski številki Ognjišča 2017 kot voščilo pred njegovim devetdesetim rojstnim dnem.

Bralcem smo ga prvič predstavili (kot gosta meseca) pred petindvajsetimi leti (marca 1994), ko sta ga na domu v Podlipi obiskala urednika Silvester Čuk in Božo Rustja, zadnjič pa je o svojem ustvarjanju spregovoril bralcem ob njegovi osemdesetletnici, ko ga je obiskal naš sedanji direktor Miha Turk (za rubriko Moj pogled). Nekaj  njegovih misli iz objavljenih pogovorov:
* Pisati moraš o tistem, kar poznaš. Ne morem pisati o nečem, kar se dogaja npr. v Ljubljani, ko pa tega ne poznam. Podeželje pa dobro poznam. Marsikdo mi reče, da mu je moje pisanje všeč.
* Slikanje sem vzljubil še pred pisanjem. Že v osnovni šoli sem rad slikal. Veliko sem slikal portrete po fotografijah, tudi pri vojakih. Veliko sem delal s svinčnikom in z akvareli, sedaj sem pa ostal zgolj pri oljnih barvah.
* Pritrkavati sem začel leta 1942 med vojno. Po vojni smo bili zelo dejavni in smo znali zelo veliko melodij. Napisal sem tudi pritrkovalski priročnik, v katerem je 257 melodij. Takrat smo pritrkovali skorajda vsako nedeljo. Danes še na sveto jutro skorajda nikjer več ne pritrkujejo. Mi smo takrat šli na zvonik ob štirih zjutraj …
* Nekaj besedil za narodnozabavne ansamble je že skoraj ponarodelih. Navdih pride mimogrede, še sam ne vem, odkod. Nekaj delaš in vidiš stvari, ter to potem zapišeš. O domovini in materi pa je vedno lepo pisati! Največkrat pa sem pesem hitro napisal, saj pesem, če je pristna, mora privreti iz tebe. Mora priti iz srca in vsebina mora tudi nekaj povedati.

Ivan Malavašič (* 30. september 1927 v Rovtah) je bil tudi eden od prvih in najbolj plodnih piscev besedil za domače ansamble in skupine. Ocenjujejo, da je napisal okrog 1.800 besedil (prvo – Domači vasici – že leta 1964 za ansambel Lojzeta Slaka). Rad je tudi slikal (tudi naslovnice njegovih knjig to njegovo delo), velika pa je bila tudi njegova ljubezen do zvonov in bil je navdušpen pritrkovalec (v sodelovanju z Julijanom Strajnarjem s SAZU kje nastal tudi priročnik za pritrkovanje Pesmi slovenskih zvonov). … Leta 1997 je bil Ivan Malavašič nagrajen s Souvanovo nagrado za življenjsko delo za pisanje besedil. V svojem tako ustvarjalnem življenju je napisal je okrog 93 daljših zgodb (povesti, romanov) 17 jih je izšlo v knjižnih izdajah – nekaj jih je ostalo v tipkopisu), več kot sto krajših zgodb (črtic) … več kot trideset jih je bilo objavljenih v Ognjišču.

Silvester Čuk je leta 2005 zapisal o Ivanu:
Njegova ustvarjalna vnema je neverjetna. 30. septembra bo dopolnil oseminsedemdeset let, pa še vedno piše. V “arhivu” našega uredništva imamo shranjenih nad dvajset njegovih tipkopisov – iz njegovega srca in domišljije privreta vsaj dve povesti na leto! 25. aprila 2005 nam je poslal povest Mati Nežka in njeni otroci s podnaslovom “slovenski materi”. V spremnem pismu je zapisal: “Star sem že 78 let in ne pričakujem, da bi še kaj dosti ustvarjal, in zato se mi zdi, da je treba nekako ‘počistiti’ v glavi in v predalih. V zgodbi, ki vam jo pošiljam in sem jo posvetil pravi slovenski materi, kakršne bi dandanes še kako potrebovali, opisujem ženo Nežko, ki je prav tedaj, ko je rodila petega otroka, izgubila moža… Opisujem vse težave, ki jih je morala prestati, da je svoje otroke vzgojila v poštene in krščanske ljudi… Menim, da bi mnoge slovenske matere v Nežki spoznale sebe!”

Otroštvo
Moj prvi spomin sta oče in stari ata, ki sta bila mizarja in sta delala doma. In na vsak način sem jima želel pomagati. Zato sta mi pripravila nekaj lesa in majhno žago in sem tam lahko žagal in pel zraven.
Družina
Bilo nas je pet otrok in jaz sem bil najstarejši. Ko je prišla vojna, oče je bil pri domobrancih in ga ni bilo več nazaj, tako da je mama ostala sama in nas je vseh pet vzgojila. Z dnino iz rok v usta. Z ženo sva se dobro razumela, imava štiri otroke. Zbolela je za multiplo sklerozo, zato je ostala doma, ko sama več ni zmogla nič in je potrebovala posebno nego, smo jo dali v dom in smo jo seveda hodili obiskovat.
Poklic
Delal sem v usnjarski industriji. Ko sem leta 1948 prišel od vojakov (mobiliziran sem bil takoj leta 1945), sem šel v tovarno skupaj s sestro, da smo lažje preživeli. Poročil sem se in stara mama mi je zapustila hišo. Ustvaril sem družino in delal v tovarni do upokojitve.
Pisanje
Pisati sem začel za glasilo v tovarni Usnjar in mi je urednik rekel, zakaj ne bi kakšne karikature naredil in kakšno kratko humoristično zgodbo napisal, da ne bo časopis samo o številkah in sejah. Zatem sem začel sodelovati s Kmečkim glasom, ko je bila urednica Neža Maurer. Tja sem začel pošiljati črtice in se v tem našel. Od takrat, ko sem šel v pokoj pa do sedaj, sem napisal že več kot 85 povesti.
Prosti čas
Pišem. Pisanje imam za delo in za razvedrilo.

pripravlja Marko Čuk

(* ob obletnici) Magdalena Gornik je naša svetniška kandidatinja, žena, ki jo je Bog obdaril s posebnimi duhovnimi darovi: 47 let je živela brez zemeljske hrane, pogosto je doživela zamaknjenja. Na svojem telesu je nosila znamenja Kristusovih ran – stigme. Med zamaknjenji je prejemala mistično obhajilo in skrivnostno jed, od katere je tudi živela. Ti zunanji darovi pa so se v njenem življenju prepletali z izrednim, mističnim trpljenjem, s katerim je zadoščevala za žalitve Božje ljubezni …

Magdalena Gornik je bila povsem običajna deklica, pomagala doma pri delu, se družila z vrstnicami … .  Bog je na poseben način posegel v njeno življenje, ko je na njivi zagledala neznano ženo, ki se ji je predstavila kot Jezusova mati in mati vseh ljudi. Poučila jo je, naj Jezusa ljubi, kolikor more, in mu daruje vsako delo. Na dan prvega obhajila ji je dal Jezus začutiti del svoje ljubezni. Njene telesne moči so začele slabeti, vedno močneje pa je čutila Jezusovo bližino … obiskovati je začela nedeljsko šolo, a je tako hudo zbolela, da je morala ostati v postelji. Nobeno zdravilo ji ni pomagalo. Avgusta 1848 pa je z drugim Marijinim prikazanjem čudežno ozdravela. Marija ji je obljubila, da bo, če bo trdno zaupala v Boga, od njega prejela vse, tudi hrano za svoje življenje. Odtlej Magdalena do konca svojega življenja ni zaužila nobene telesne jedi, hranila se je s skrivnostno nebeško jedjo. Vsak dan so se dogajale nenavadne reči: zamaknjenja, videnja, stigme (znamenja Jezusovih ran), mistično obhajilo, dar spoznavanja notranjega stanja duše…

njene misli, molitve:

• Ko bi vedeli, kako nas Jezus ljubi, bi se povsem spremenili.
• S kakšno pobožnostjo bi moral biti pričujoč pri tem opravilu (sveti maši). O, ko bi ti vedel, kaj se godi tukaj na oltarju, bi si gotovo prizadeval priti sem z drugačnim srcem…
• Ljubi Jezus! Bom trpela, bom,. Vsa trpljenja, katera mi ti pošiljaš, hočem voljno prenašati, da le enkrat k tebi pridem.

Molimo za njeno beatifikacijo:

Vsemogočni Bog, Oče luči,
od Tebe prihaja vsak dober dar.
Svojo služabnico Magdaleno Gornik
si obdaril s čudovitimi darovi mističnih milosti
in bogoljubnega življenja.
Usliši naše molitve in poveličaj jo,
da bo pred vesoljno Cerkvijo
prišteta k zveličnim.
Po Kristusu našem Gospodu.
Amen.

več:
S. Čuk, Magdalena Gornik: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2008), 34-35.
B. Rustja; M. Erjavec, Magdalena Gornik: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 6 (2023), 99.
G. Čušin, Draga moja Gornikova Lenčka: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 6 (2023), 98.
knjiga: N. Rupena, Jaz, Magdalena, Ognjišče, Koper 2023.
pobarvanka: N. Rupena, Rada bom šla po tej poti, Ognjišče, Koper 2023.

berite knjigo: Kraljič, Martina. Magdalena Gornik. 2., dopolnjena izd. – Medvedica : Kulturno društvo Magdalene Gornik, 2009

pripravlja Marko Čuk

(*ob obletnici) Na današnji dan leta 1920 je umrla Jacinta Marto, ena od treh vidcev – pastirčkov -, ki se jim je v Fatimi na Portugalskem  13. maja 1917 prikazala Marija. Papež Janez Pavel II. jo je skupaj z bratom Frančiškom 13. maja 2000 v Fatimi razglasil za blažena, papež Frančišek pa ju je 13. 5. 2017, prav tako v Fatimi, prištel med svetnike. V bogoslužnem koledarju se obeh spominjamo na današnji dan. Tretja fatimska vidkinja, sestra Lucija, je svojo življenjsko nalogo dokončala 13. februarja 2005.

Lucija (* 28. 3. 1907, † 13. 2. 2005) je bila na dan prvega prikazanja stara deset let, Frančišek (* 11. 6. 1908, † 4. 4. 1919) devet, Jacinta (* 11. 3. 1910, † 20. 2. 1920) pa sedem: nihče od njih še ni hodil v šolo, zato so bili nepismeni. Z Gospo se je pogovarjala Lucija, Jacinta je vse videla in slišala, Frančišek pa je videl samo podobo in premikanje ustnic. Marija se jim je prikazala na kraju, kjer danes stoji fatimska bazilika. Povabila jih je k molitvi rožnega venca in jim naročila, naj se na isti kraj vrnejo na trinajsti dan naslednjega meseca. Otrokom se je prikazala še petkrat, nazadnje 13. oktobra 1917. Takrat se jim je predstavila kot Kraljica rožnega venca, zgodil pa se je tudi sončni čudež, ko se je sonce začelo vrteti na nebu. (…)

več o Fatimi in Marijinih prikazovanjih
S. Čuk, Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (1998), 66-67.
S. Čuk, Sestra Lucija dos Santos: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2005), 22-23.
S. Čuk, Marija, okno upanja: Priloga, v: Ognjišče 8 (2016), 58-65.
S. Čuk, Papež Frančišek, fatimski romar: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2017) 42-43.
knjigi: L. Nervi, Fatima, moje brezmadežno Srce bo slavilo zmago, Ognjišče, Koper, 2016 (ponatis)
          Sestra Lucija, Klici fatimskega sporočila, Ognjišče, Koper, 2003 (RAZPRODANO)
DVD (30 minut)  Dan, ko je sonce plesalo (resnična zgodba o Fatimi). zbirka Velikani vere.
drugo o Fatimi v spletni knjigarni Ognjišča

molitev posvetitve presvetemu Srcu Jezusovemu po Brezmadežnem Srcu Marijinem:
Presveto Srce Jezusovo, / po Brezmadežnem Srcu Marijinem / ti darujem svoje misli, besede in dejanja današnjega dne. / Naj bo po priprošnji Matere Marije / vse moje življenje skladno s tvojim evangelijem / in prežeto z vero, upanjem in ljubeznijo. / Tako boš po svojem križu in vstajenju / zame pot, resnica in življenje. Amen.

pripravlja: Marko Čuk

* 11. januar 1925, Sveti Anton, Koper; † 12. februar 2015, Trst.

(* ob obletnici) Moder mož, ki se je vse življenje učil od preprostih ljudi, vedno skromen duhovnik, ki je januarja 2015 praznoval 90. rojstni dan, čez dober mesec pa so se mu na današnji dan odprla vrata večnosti. Dušan Jakomin (1925), tržaški Čedermac, kot so mu radi rekli … je bil doma iz Sv. Antona pri Kopru. Njegovo življenje so zaznamovale družbene in politične spremembe: fašistično raznarodovanje, nacistična okupacija in velike stiske v času komunizma. Več kot 60 let je predano opravljal duhovniško delo kot slovenski kaplan v Škednju pri Trstu. Vedno se je dejavno vključeval v kulturno in družbeno življenje v Istri in na Tržaškem, med drugim kot pisec, zborovodja, ustanovitelj škedenjskega etnološkega muzeja, predsednik Duhovske zveze, novinar. … Z njegovim trudom in dobro besedo je Ognjišče mnoga leta prihajalo do slovenskih zamejskih bralcev. Hvaležni smo mu za vse njegovo delo in hkrati veseli, da je pri naši založbi dobra dva meseca pred njegovim slovesom izšla knjiga njegovih spominov Od petrolejke do iPada
Ob izidu knjige je spregovoril tudi za Ognjišče: … Nikoli ni jamral, se pomiloval, vedno se je zavedal vsega dobrega, kar je imel. Veliko je prestal, a se Bogu več zahvaljeval kot ga prosil. Pa je doživel polno težkega: Ko je bil še otrok, je bil bolehen, mama je že pripravila pogreb. Kasneje po odločitvi partije ne bi smel več živeti, ne bi smel biti tukaj … ampak je tudi to preživel … premagal, … želel je delati za svoj narod, tam, kamor ga je Bog postavil, v tistem času, pred tistimi ljudmi … kot duhovnik brez meja, tudi za od Cerkve oddaljene; hotel je hoditi s časom – trdno zasidran v preteklosti in sedanjosti, a s pogledom v prihodnost. Želel je polno oznanjati Božjo besedo tudi v novih časih, razumeti nova znamenja – ne sebe, ampak kar je Božjega; večkrat je rekel, da bi duhovnik moral znati vse, saj ima okrog sebe raznolike prijatelje na vseh področjih – v literaturi, etnografiji, glasbi, vsi ti ljudje so mu lahko v pomoč. V svojem prijateljstvu je zajemal kot enciklopedija. … petdeset let se je ukvarjal z zborovsko glasbo, pozneje se je posvetil časnikarstvu, delal je na radiju, urejel je tiskani časopis Naš vestnik – glasilo slovenskih zamejskih duhovnikov; vedel je, da je to njegova pot, da se mora posvetiti pisanju, da želi pisati dobro besedo … preberite pogovor z Dušanom na naši spletni strani.

Knjigo Od petrolejke do iPada je Dušan dal v oceno tudi pisatelju Borisu Pahorju, ki jemed drugim takole zapisal:
Ta knjiga, kakor večina primorskih knjig, na eni strani odslikava pretekle težave, na drugi pa uresničitev stare modrosti per aspera ad astra – skozi težave do nebes.
Gre za pričevanje, je bilo rečeno, a to na nenavaden način, tako, da je avtor pripovedovalec z esejističnimi odlomki, s čimer doseže, da ni dolgočasen, ampak, nasprotno, bralca pritegne s svojim načinom prehajanja od argumenta do argumenta. … je dosti več kot pripoved o razvoju njegovega življenja, saj začenši pri ubogi petrolejki revne istrske družine obravnava zapleteni potek cerkveno-duhovnega razvoja naše narodne skupnosti v vseh fazah glede različnosti njenih sestavin. V tem smislu se je avtorju posrečilo z osebno udeležbo približati položaj cerkvene podobe v istrskem podeželju tako tržaškemu kot goriškemu področju, kot je to storila po drugi svetovni vojski beneška duhovščina.
Seveda, Dušan Jakomin vse podaja v prvi osebi in seveda s svojimi sodbami, treba pa mu je priznati, da če je dosegel status, v katerem je, gre zahvala na eni strani temu, da je nastopal kot homo novus, ki je prišel iz odmaknjenega kraja, na drugi pa gre zasluga avtorjevemu daru izrednih in poglobljenih človeško-diplomatskih sposobnosti. (Ognjišče, 2015, leto 51, št. 3, str 87.)

 Knjiga Od petrolejke do iPada je spet na razpolago, saj je v začetku leta 2019 izšel drugi ponatis.

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) »V bistvu sem srečen človek. Počutim se zares blagoslovljenega. V svojem življenju sem imel zelo veliko ‘šans’, sreče, in srečal sem mnoge čudovite ljudi ter ob njih našel gotovost. Čutim tudi, da je bil Bog v mojem življenju vedno navzoč. Ljubi me, dokler živim, ljubil me bo, ko umrjem. Zato se mi ni treba ničesar bati. Počutim se resnično zadovoljnega in srečnega. To ne pomeni, da nimam slabih in težkih dni. Vsakdo jih ima, kajti sreča je sestavljena iz mnogih delov, en del pa je vedno prekratek. Hvaležen sem za to, kar sem prejel. To mi pomaga biti srečen. Da sem hvaležen za življenje vsak dan, hvaležen, ker srce utripa 123.700-krat na dan, ker vdihnemo 20.000-krat in predelamo 137 kubičnih metrov zraka. In vse brezplačno, gratis!« Tako je ob svoji osemdesetletnici povedal belgijski (flamski) redovnik Phil Bosmans, svetovno znan in priljubljen duhovni pisatelj. Precej njegovih knjig, iz katerih diha veselje do življenja ter ljubezen do ljudi in vseh stvari v duhu sv. Frančiška, imamo tudi v slovenščini… Nekaj smo jih izdali tudi pri Slomškovi založbi in založbi Ognjišče … in  v njih nam deli “vitamine za dušo in srce” ….»Moja zadnja beseda je: hvaležnost,« je dejal ta sončni pričevalec, ki je umrl 17. januarja 2012 v devetdesetem letu polnega življenja.

nekaj njegovih misli:

• To življenje je tako kratko, prekratko, da bi ga drug drugemu oteževali.
• Glej pozitivno, pa boš bolje videl. Tvoje srce bo polno svetlobe, oči ti bodo žarele in povsod bo več sonca.
• Le kdor se nauči dajati namesto jemati, lahko zaživi svobodno, srečno in sproščeno, brez strahu. Strah pred jutrišnjim dnem pride vedno en dan prezgodaj.
• Zadovoljen človek je angel, ki prinaša v hišo sonce, je spominek z neba. Angel nikogar ne pošlje k vragu.
• Kdor o drugih govori dobro, jih naredi boljše, hkrati pa raste zaupanje.
• Ljubezen in zvestoba sta ključa hiše, kjer najdeš varno zavetje. Tu je srce, ki bije zate, tu si sprejet z odprtimi rokami.

več:
o Bosmansu – na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) Valentin Vodnik je bil sprva redovnik frančiškan, nato pa škofijski duhovnik,in je najbolj znan po svoji pesmi Zadovoljni Kranjec. Njegove Pesmi za pokušino (1806) so prva literarno pomembna pesniška zbirka. Njegove pesniške in pisateljske darove je odkril baron Žiga Zois. On je dal pobudo za prvi slovenski časnik Lublanske Novice. Prva številka je izšla po novem letu 1797, Valentin Vodnik je bil tri leta njihov urednik in edini pisatelj. Uveljavil se je tudi kot šolnik; najprej profesor na ljubljanski gimnaziji; leta 1808 je postal strokovni učitelj za zgodovino in zemljepis, italijanščino, francoščino …  Pod Napoleonovo Ilirijo je postal ravnatelj gimnazije in šolski nadzornik. Zelo všeč mu je bilo, da so Francozi odprli slovenščini pot v šole. Svoje navdušenje je izrazil v pesmi Ilirija oživljena, s katero se je zameril avstrijskih oblastem. V zadnjih letih svojega življenja je (pozabljen) spisal še nekaj pesmi od katerih je najzrelejša Moj spominek, ki izraža zavest, da je kot pesnik dovršil svojo nalogo. Poleg pesništva se je Vodnik ukvarjal tudi s slovnico (prva slovnica v slovenskem jeziku), sestavil (prevedel) je prvo kuharico, pa babiški priročnik …

Valentin Vodnik: Pismenost ali gramatika za perve šole (1811)
Kopitar ni ničesar napisal v slovenskem jeziku (pisal je v nemščini in latinščini), zato si je moral za uresničitev svojih zamisli poiskati sodelavcev. Marsikaj je v njegovem duhu opravil VALENTIN VODNIK (1758-1819), ki je kot pesnik, pisatelj in kot urednik Lublanskih novic, prvega slovenskega časnika, veliko pisal. Najplodovitejša leta pod francosko zasedbo naših dežel (1809-1813) je posvetil pisanju šolskih učbenikov in jezikoslovnih del. Pomembna je njegova slovnica Pismenost ali gramatika za perve šole (1811), za tiste čase odlična in izvirna slovenska šolska slovnica. To je prva naša slovnica s slovenskim razpravnim jezikom. V znamenitem uvodu Vodnik piše, da so slovanske slovnice pisane v tujih jezikih, da smo doslej z njimi tujce »vučili našo besedo znati, sebe pa ne … Zatorej je prav prišla zapoved, našim mladenčam dati v roke pismenji navuk, kir jim bo kazal svojo domačo besedo izrekvati in na pismo devati.« Slovnica vsebuje poglavja o pravopisu, oblikoslovju, skladnji, besedotvorju in metriki ter več novih pravil o rabi glagolskih oblik, stavčni skladnji in muzikalnem poudarku ter uvaja novo slovnično terminologijo. Vodnikov delež pri prerodu knjižne slovenščine je izredno pomemben. V Zoisovi šoli je prisluhnil govorici ljudi in uvajal je nekatere značilnosti gorenjskega narečja (gospod za gospud, leto za lejto), upošteval pa je tudi oblike, ki so skupne tudi drugim narečjem. Njegovo prizadevanje za prerod knjižnega jezika se giblje predvsem v dveh smereh: v bogatitvi besednega zaklada in v odstranjevanju tujih naplavin v slovenščini. S svojimi časnikarskimi sestavki in šolskimi knjigami je približal slovenski jezik sodobni rabi.

več:
S. Čuk, Slovenske slovnice: Priloga, v: Ognjišče 9 (2011), 58-65.

o njem:
Če je v pesmih zajel snov iz lastne šegavosti ali iz življenja svojega naroda, mu je misel sama ustvarila obliko, preprosto sicer, a umetniško skladno. (Ivan Grafenauer)
Bil je srčno dober, naraven in preprost, družaben in mnogostranski, njegove satirične puščice so bile hudomušne, nikoli pa ne v strupu kaljene. (Alfonz Gspan)

nekaj njegovih verzov:

Valentin Vodnik: Dramilo
Slovenc, tvoja zemlja je zdrava / in pridnim nje lega najprava. / Pólje, vinograd, / gora, morjé, / ruda, kupčija / tebe rede.
Za uk si prebrisane glave / pa čedne in trdne postave. / Išče te sreča, / um ti je dan, / našel jo boš, ak / nisi zaspan.
Lej, stvarnica vse ti ponudi, / iz rok ji prejemat ne mudi! / Lenega čaka / strgan rokav, / palca beraška, / prazen bokal.

Valentin Vodnik: Spominik
Kdo rojen prihodnjih / bo meni verjel, / da v letih nerodnih / okrogle sem pel?
Ne žvenka ne cvenka, / pa bati se nič, / živí se brez plenka / o petju ko tič.
Kar mat je učila, / me mika zapét, / kar starka zložila, / jo lično posnet.
Redila me Sava, / Ljubljansko poljé, / navdale Trigláva / me snéžne kopé.
Vršáca Parnása / zgolj svojega znam, / inakega glása / iz gosli ne dam.
Latinske, helénske, / tevtónske učim, / za pevke slovénske / živim in gorim.
Ne hčere ne sina / po meni ne bo, / dovolj je spomina: / me pesmi pojó.

še več o Vodniku – na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) Božji služabnik Anton Mahnič je bil rojen v Kobdilju v župniji Štanjel in je bil leta 1896 imenovan za krškega škofa (do leta 1920). Odlikoval se je z obrambo glagolske pisave, bil je ustanovitelj Hrvaškega katoliškega gibanja, ustanovil je tiskarno v Krku in začel je izdajati več časopisov. Mahničevo najbolj pomembno delovanje pa je bilo zbiranje mladine in obramba katoliških moralnih načel v javnosti, ki je bila prežeta z liberalizmom in posvetnostjo. Po prvi svetovni vojniso ga italijanske oblasti pregnale v mesto Frascati blizu Rima. Tam je hudo zbolel in odšel v Zagreb, kjer je v sluhu svetosti umrl in bil pokopan. Njegovi nestrohnjeni zemeljski ostanki so bili leta 2002 iz Zagreba preneseni v krško katedralo.

8. oktobra 2012 je krški škof Valter Župan v zagrebški katedrali objavil začetek postopka za njegovo beatifikacijo.  Za postulatorja je bil imenovan mag. Saša Ilijić, duhovnik krške škofije. Ta je takrat dejal, da so na začetku dolge poti in dolge priprave, ki bo po njegovem mnenju gotovo uspešna, če bodo v škofu Mahniču tudi verniki našli svojega zagovornika. Mag. Ilijić vse spodbuja h goreči molitvi, da bi škofa Mahniča povzdignili na čast oltarja, saj meni, da je lik škofa Mahniča – tudi zaradi Hrvaškega katoliškega gibanja in zaradi različnih drugih reči, ki jih je zastavil, posebno pa zgled njegovega življenja – ljudem lahko v veliko ohrabritev v času, v katerem živimo, v svetu in v domovini.
Odkar njegovo nestrohnjeno telo leži v krški katedrali (2002), verniki vsako leto ob obletnici njegove smrti redno romajo na njegov grob. Še več: po objavi začetka postopka za beatifikacijo je vsakega 14. v mesecu “dan božjega služabnika Antona Mahniča”. Uradni proces za njegovo beatifikacijo želijo verniki spremljati z molitvijo na priprošnjo svetniškega škofa in spoznavanjem njegovega življenja, peljali še drug proces, ki je potreben za razglasitev za blaženega. Ker je škof Mahnič Slovenec, vabijo tudi nas, da sodelujemo v tej pobudi. Postulator Sašo Ilijić je dejal, da so se za 14. dan v mesecu odločili, ker je bil škof Anton Mahnič rojen 14. septembra 1850, in tudi v večnost je odšel na 14. dan meseca (14. decembra 1920 v Zagrebu). Vsi se zavedamo, da postopek ne more biti uspešen, če ljudje svetniškega kandidata nimajo za vzornika, se mu ne priporočajo. Če ni molitve, tudi čudeža ne moremo pričakovati.

Začetka postopka za uradno razglasitev njegovega svetništva se veselimo tudi Slovenci, saj je raslo iz korenin slovenske vernosti, rodila ga je namreč kraška zemlja. V svojem zglednem življenju je vse presojal v luči razodete resnice, kar potrjuje tudi napis na spominski plošči v cerkvi njegove rojstne župnije Štanjel.Ko predstavljamo škofa Antona Mahniča kot našega svetniškega kandidata, govorimo o njem z vidika njegovega svetniškega življenja in delovanja. Mahničev prvi cilj v življenju je bilo širjenje in obramba katoliške vere in njenih moralnih načel v javnosti in družbi, ki je bilo prežeto z naraščajočim liberalizmom in sekularizacijo. Posebno pozornost je posvečal mladim, tudi pri vrednotenju literarnih del. Pri vseh svojih delih pa je bil tesno povezan z evharističnim Jezusom, ki ga je vodila k ljubezni do Boga in do bližnjega. Koprski škof Jurij Bizjak je vsem, ki so vključeni v delo pri pripravi ustreznega gradiva, zaželel obilo vztrajnosti in poguma. “Naj jih spremlja in navdihuje duh blagopokojnega pastirja Antona in priprošnja Device Marije Vnebovzete, zavetnice tako krške kot tudi koprske stolnice,” je dejal

»Kjer je resnica, tam je končna zmaga, tako gotovo, kot je Bog v nebesih.« »Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita,« je zapisal Anton Mahnič v svojem listu Rimski katolik (1888–1896). Zaradi svoje nezlomljive načelnosti si je nakopal veliko nasprotnikov najprej na Slovenskem zaradi svojih ostrih sodb o ‘bolni’ književnosti in zahteve po ‘ločitvi duhov’, nazadnje pri fašistih na Krku, ko je branil pravico ljudi do materinega jezika. Kot zagovornik načel je bil trd kot kraška skala, toda imel je čuteče srce za ljudi v stiski.

Molimo za njegovo beatifikacijo:

Jezus Kristus, dobri pastir!
Tvoj služabnik Anton Mahnič
je bil svet škof in vsestranski obnovitelj krške škofije;
voditelj in učitelj krščanskega življenja
vernikov vseh starosti in stanov,
posebej pa hrvaške in slovenske mladine.
Prizadeval si je za svetost duhovnikov in družin.
V svojem trpljenju in bolezni je bil zgled
za preizkušane v težavah in boleznih.
Pomagaj nam, da bomo sledili njegovemu zgledu
in nam podeli milost, za katero te prosimo …,
njega pa poveličaj s sijajem svetosti.
Ki živiš in kraljuješ na vekov veke.
Amen.

več:
S. Čuk, dr. Anton Mahnič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2000), 20-21.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2012), 16-17.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Priloga, v: Ognjišče 9 (2020), 48-55.
B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 12, str. 99.
G. Čušin, Ljubi moj Anton: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 12 (2023), 98.
in na naši spletni strani:

izbira in pripravlja Marko Čuk

Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so 15. decembra 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in so bile 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo »drinske mučenke«. Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002. Božje služabnice, drinske mučenke, so vero in ljubezen do Kristusa izpričale z mučeniško smrtjo in si s tem sedemdeset let kasneje prislužile razglasitev za blažene mučenke. Kot je utemeljil papež Benedikt XVI. v odloku, ki ga je sprejel januarja 2011, so si to prislužile, ker so utrpele smrt zaradi sovraštva do katoliške vere (in odium fidei). Spominjamo se jih vsako leto 15. decembra, na obletnico njihove smrti.

Molitev:

Gospod Bog,
ti si svoje blažene
Julo, Berchmano, Krizino, Antonijo in Bernadeto
obdaril z milostjo redovniškega poklica
in z močjo
da so zvestobo in ljubezen do Tebe
potrdile s prelitjem svoje krvi.
Podeli tudi nam stanovitnost v veri,
da se tudi za ceno trpljenja ne ločimo od Tebe.
Daj, da nam bosta njihov zgled
in priprošnja pomagala
v življenjskih bojih
in da bomo tako dosegli
večno zveličanje.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

več o blaženih mučenkah na naši spletni strani:

pripravlja Marko Čuk