Tomaž Akvinski

Kot svetlo sonce in avtoriteta
v tedanji znanosti in bogoslovju
posvetil in sijal je v modroslovju
na zemljo, ki bila je v mrak odeta.

Briljantni mislec modrega nasveta
takratnemu cerkvenemu brodovju
je kazal smer v razburkanem valovju
in bil je vir krščanskega razcveta.

O Bog, daj Cerkvi takih teologov,
učenih, kot je bil Tomaž Akvinski,
a skromnih in preprostih pedagogov.

Naj njihov stik z Gospodom bo globinski,
saj v Svetem pismu polno je razlogov
za trdno vero in pogum prvinski.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 197.

Avguštin

Izprijen, častihlepen in prevzeten,
ujétnik greha in strasti temine,
telesno srečen, v duši poln praznine,
spoznal je, da je v bistvu strahopeten.

A zbral je moč in slekel plašč posveten;
v spokojnosti Gospodove bližine
postal je vrč duhovne zapuščine,
v globôkosti duha prav neverjeten.

Spremeni nas, o Bog, po svojem Sinu
in daj nam v Tvoji milosti živeti,
preteklost grešna naj bledi v spominu.

Pomagaj odločitev nam sprejeti,
tako kot si pomagal Avguštinu,
prvaku med cerkvenimi očeti.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 25.

Vzorec slavja na sveti večer II

To bogoslužje lahko opravimo na sveti večer, na božični dan ali tudi v dneh po božiču. Prav je, če za to izberemo bližino jaslic, saj ga bodo otroci tako lažje doživeli. Prižgemo lučke na dreveščku ali sveče ter tako ustvarimo primerno molitveno vzdušje.

Za začetek zapojemo naslednjo pesem:

Poslušajte, vsi ljudje, + sveti Jožef v mesto gre. + Sveti Jožef in Marija + gresta v mesto Betlehem.

Ko pa v mesto prideta, + prenočišča iščeta. + »Oj, ti mesto betlehemsko, + da nas nočeš prenočit?«

Sveti Jožef govori: + »Za večerjo me skrbi.« + Pa Marija ga tolaži: + “Saj večerje treba ni.«

Za ročico jo drži + na oslička posadi. + Potlej gresta ven iz mesta, + ven iz mesta Betlehem.

Ko pa iz mesta prideta, + bajtico zagledata. + Tam na gmajn’ci + v revni štal’ci je rodila Jezusa.

Zdaj poglejmo vsi v nebo, + kako zvezde sevajo. + Oj, te zvezde betlehemske + milosti nam trosijo.

ŽVsi zapojmo iz srca + v slavo Jezusa Boga! + Da nam Dete betlehemsko + blagoslov svoj sveti da.

Nocoj še posebej čutimo, da nam je Bog blizu in nas ljubi, saj je poslal svojega Sina, ki se je rodil kot nebogljen otrok. Na svet je prišel v revščini in zapuščenosti, zato je ljudem zelo blizu tudi takrat, ko so zapuščeni ali osamljeni. Naj bo na ta sveti večer blizu naši družini in vsem ljudem.

Poslušajmo odlomek iz Lukovega evangelija:

Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora (Lk 2,1-7).

Prošnje:

V tej sveti božični noči še posebej čutimo božjo dobroto in ljubezen. Polni hvaležnosti in veselja prosimo nebeškega Očeta:

Naj bodo naša srca odprta za Jezusa, tvojega učlovečenega Sina.
Naj vesela novica o Kristusovem rojstvu razveseli vse, ki so žalostni in ki zaradi težav življenja obupujejo.
Naj nam bo rojstvo vsakega otroka znamenje tvoje ljubezni in upanja.
Naj Novorojeni prinese mir v naša srca, v naše družine, v našo domovino.
Naj angelsko oznanilo miru seže v vse kraje sveta, zlasti tja, kjer divjajo vojne in kjer trpijo nedolžni ljudje.

Dobri Oče, ob prazniku rojstva tvojega Sina še bolj čutimo tvojo neizmerno ljubezen. Utrdi v nas zavest, da nas v njem ljubiš in si nam blizu vsak trenutek našega življenja. Po Kristusu, našem Gospodu.

Oče naš …

Na koncu zapojemo primerno pesem, morda Sveta noč:

SVETA NOČ

Sveta noč, blažena noč! + Vse že spi, je polnoč, + le Devica z Jožefom tam + v hlevcu var’je detece nam. + Spavaj, Dete sladko, + spavaj, Dete sladko.

Sveta noč, blažena noč! + Prišla je nam pomoč; + Dete božje v jaslih leži, + grešni zemlji radost deli; + rojen je Rešenik, rojen je Rešenik.

Sveta noč, blažena noč! + Radostno pevajoč + angeli Gospoda slave, + mir ljudem na zemlji žele: + človek, zdaj si otet, + človek, zdaj si otet.

Družinsko bogoslužje za adventni in božični čas, Ognjišče 2010, 36-40.

Družinsko bogoslužje za sveti večer je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 76-77

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

To besedilo mi je prišlo v roke proti koncu adventa, ko sem bil sredi naglice in mrzličnih priprav na božič. Napisano je še bilo, da gre za besedilo iz leta 1692, ki so ga našli v cerkvi sv. Pavla v Baltimoru. Pomirilo me je in mi vlilo upanje. Želim, da ga tudi vam. Danes drugi del …

… Nikoli ljubezni ne igraj. Pa tudi ne preziraj je, čeprav si razočaran in zagrenjen, zakaj ljubezen je večna. Umirjeno sprejmi izkušnje let, postopoma odlagaj stvari iz mladosti. Neguj duhovno moč, da te bo obvarovala nenadne nesreče. Ne spravljaj v žalost samega sebe z namišljenimi rečmi. Mnogi strahovi so sad utrujenosti in osamljenosti. Ohranjaj zdravo strogost, vedno pa bodi do sebe tudi blag.
Otrok vesolja si, kot drevesa in zvezde. Pravico imaš biti tu. Vse v vesolju teče natanko tako kot je prav. Bodi v miru z Bogom, pa čeprav si ga predstavljaš tako ali drugače. Ne glede na to, kakšno je tvoje delo in kaj te usmerja v bučnem teku življenja, ohrani mir v duši.
Bodi pozoren.
Bodi srečen.

zgodba Desiderata – zaželeno je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 65-66

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ

Nekoč je v dolgi in ozki dolini med visokimi skalnimi gorami stala vas. Dolina se je razširila tam, kjer so se razprostirali pašniki in travniki. Prebivalci vasi so bili kar zadovoljni: njihove krave in ovce so imele dobro pašo, mleko in sir so dobro prodajali, čeprav je bilo do trga daleč. Toda nad njihovo srečo je visela temna senca. Črna senca Zakletega stolpa.
Zakleti stolp je bil kamnita gmota, ki je zapirala dolino in grozila vasi ter ji zakrivala sonce, da jo je osvetljevalo, le nekaj minut zjutraj in zvečer pred zahodom. Preostali del dneva je sonce obsevalo samo najvišja pobočja doline. Tako je bila vas čez dan v senci.
Luka, fant odprtega in odločnega značaja, se ni mogel s tem sprijazniti. Zelo rad bi imel pred svojo hišo vrt z rožami, s češnjo, dvema marelicama in jablano. Toda v vasi niso uspevale ne rože ne zelenjava, ker je bilo premalo sonca. Kdor je hotel imeti vrt, ga je moral hoditi obdelovat daleč iz vasi.
Zato so mnogi šli živet drugam in počasi se je vas praznila. Pretila je nevarnost, da bo izumrla zaradi Zakletega stolpa.
Edino ta stvar je lahko Luka spravila v slabo voljo. Vsako jutro, ko se je pretegoval na balkonu svoje sobe in se prepustil božanju sončnih žarkov, preden jih je pogoltnila senca, se je zagledal v ošabno črno gmoto.
»Presneto, presneto,« je zdihoval. »Vas brez cvetja, brez metuljev, brez petja in vas brez otrok je vas, ki izumira …«
Oziral se je po skrilastih strehah hiš in pomislil na prebivalce, ki jih je vse poznal po imenu, priimku in vzdevku ter dejal sam pri sebi: »Na vsak način moram nekaj storiti. Sem najmlajši v vasi in to je moja naloga.«
Ko se je sonce nekega jutra skrilo za stenami stolpa, se je odločil. Na rame je vzel kramp in se odločno odpravil proti gori.
»Kam greš?« ga je vprašala mama.
»Grem porušit Zakleti stolp,« je odgovoril Luka.
»Kaj govoriš? Ali si znorel? Ne bo ti uspelo!«
»Nekdo vendar mora začeti,« je odvrnil trmasto.
Prišel je do vznožja stolpa in povzdignil pogled proti neskončni temni steni, ki se je grozeče dvigala nad njim.
»Kdo bo koga!« je rekel Luka. Odgovorilo mu je zamolklo grmenje, kakor krohot.
»Začel bom na vrhu,« si je dejal in se začel vzpenjati.
Na vrhu stolpa je bilo še nekaj snega, a Luka se ni oziral okoli. Zavihtel je kramp in z vso močjo udaril po skali. »Na, tu imaš!« Presenečen je ugotovil, da je z zamahom krampa oddrobil velik kamnit blok, ki je zdrsnil po pobočju ter se na dnu razletel v številne majhne kamne.
»Torej je mogoče!« je vzkliknil. Nadaljeval je svoje delo. Malo vesel, malo jezen.
»Odprl bom pot soncu!«
Čez kakšno uro se je vrgel na tla ves prepoten in utrujen. Pogledal je na uspeh svojega dela. V globel je zmetal že veliko kamnov, a stolpa ni znižal niti za milimeter.
»Tudi če bom moral delati celo življenje, ne bom odnehal,« je dejal sam pri sebi.
Luka je nadaljeval delo. Minil je prvi dan. In drugi ter tako cel mesec.
Vsako jutro se je Luka znova spopadel s stolpom. Toda rezultat dela je skromen; vrh se je zdel višji in trdnejši kot prej.
»Odnehaj,« so ga pregovarjali vaščani, ki so ga imeli za malo zmešanega. »Saj smo se že navadili.«
Luka pa je zmajal z glavo in dejal: »Storil bom, da bo sonce sijalo na vaše balkone ves dan in na trgu bodo vzcvetele rože.«
Vrnil se je na stolp in nadaljeval svoje delo. Čez nekaj mesecev je postalo udarjanje krampa ob skalo že domače ovcam in kravam na pašniku. Nekega jutra pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Luka je valil dol s stolpa velik kamen, ko je jasno zaslišal glasek, ki ga je klical:
»Luka, Luka.«
Presenečen je pogledal okrog sebe. Zopet je zaslišal klic. Najbolj čudno je bilo, da je glas prihajal iz notranjosti gore.
»Kje si?« je vprašal Luka.
»Tu spodaj, pod tvojimi nogami, v skali!«
Luka je pokleknil in skrbno pregledal luknjo, odkoder je odvalil kamen. Na dnu se je odpirala zelo majhna razpoka, iz katere je mahala bela ročica.
»Osvobodi me,« je prosil glasek. Vzel je v roke kramp in kopal, dokler ni prišel do ročice, potem pa pazljivo nadaljeval, dokler se ni znašel pred deklico, ki je imela oči modre barve kot gorsko jezero, njena obleka pa barvo pene gorskega potoka.
»Hvala,« je rekla deklica, Luka pa jo je zmedeno gledal. »Jaz sem vila izvirov. Hudobni graditelj Zakletega stolpa pa me je zaprl. Ker si me osvobodil, ti bom izpolnila željo.«
»Kako bi to naredila? Tako majhna in krhka si.«
»S potrpežljivostjo, z močjo vode in z nekaj časa,« se je nasmehnila vila. Dvignila je roko kot dirigent, ko daje orkestru znamenje za začetek. Tisoč izvirov se je odprlo na Zakletem stolpu. Sprva majhni so se združili v potoke, hudournike in slapove. Ti so vrezovali, kopali, rušili in nosili v dolino prod, kamenje, grušč.
»Zakleti stolp se ruši!« je zaklical Luka in vrgel klobuk v zrak. Hotel se je zahvaliti vili izvirov, a je ni bilo več.
Stekel je, da sporoči novico v vasi, ob kateri je sedaj tekel nov potok, izvirajoč iz Zakletega stolpa. Danes to vas obliva sonce od jutra do večera. V njej je polno cvetja. Kjer je stal Zakleti stolp, je zdaj skalovje. Prerašča ga mah in grmičevje. Tja hodijo starejši ljudje nabirat gobe.

Razmislek
Kako žalostno je živeti v senci! Če bi bilo kaj, kar bi preprečevalo soncu, da bi prišlo do nas, bi storili enako kot Luka. Poskušali bi odstraniti oviro, kajti sonce je pomembno, je življenje.
Tudi za prihod pomembne osebnosti, za obisk predsednika države je veliko priprav: določi se pot, postanki, srečanja. Odstranijo se vse mogoče ovire.
Janez Krstnik nas vabi, da podobno naredimo za Jezusov prihod. On je pomembnejši od sonca in katerekoli osebnosti. Ovire, ki jih moramo odstraniti, pa so v nas; slabe navade, grehi, lenoba, grde besede. Vse te stvari padajo kot senca na našo dušo.
Luku je veliko dejanje uspelo, ker je dopustil, da mu je pomagala vila izvirov. Tudi mi moramo dopustiti, da nam pomaga Božja milost, to je moč, ki jo Bog daje vsem, ki trdno sklenejo, da ga bodo sprejeli v svoje življenje.
Zato imamo zakramente, zlasti zakrament sprave ali spovedi.

Molitev
Pridi, Gospod,
na poti do mojega srca
ni ovir.
Zasij kakor luč
v moji temi.
Moje ustnice bodo
oznanjale tvoje ime;
vsa zemlja bo spoznala
tvojo ljubezen
in vsi ljudje tvoje odrešenje.

zgodba Luka in zakleti stolp je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 40-45. …

pripravlja Marko Čuk

V Judovski deželi Kanaan je živel deček, ki si je močno želel, da bi videl preroka Elija. Prosil je očeta, naji mu ga pokaže. Oče mu je dejal: “Če se boš pobožno in vztrajno poglabljal v postavo, ti zagotavljam, da ga boš vreden videti.”
Sin se je z vso vnemo vrgel v študij svetih knjig in jih nekaj tednov prebiral dan in noč. Potem je stopil pred očeta in dejal: “Storil sem, kar si ahteval od mene, toda Elija se mi ni razodel!”
“Ne bodi neučakan,” je odvrnil oče, “če si ga tako želiš, se ti bo zagotovo razodel.”
Ko je nekega večera deček sedel pri mizi, je v hišo stopil berač. Bil je blaten od poti in njegova obleka je bila razcapana. Njegov obraz je bil poln gub in na upognjenem hrbtu je nosil težak tovor. Ko je hotel breme odložiti, mu je deček osorno dejal: “Kaj pa delaš? Ali misliš, da si prišel v gostišče?”
“Zelo sem utrujen,” je popotnik dahnil s šibkim glasom. “Dovoli, da mi, da si tu vsaj malo odpočijem, potem bom poiskal prenočišče.”
“Ne, ne moreš ostati tukaj. Oče ne dovoli, da bi prihajali v našo hišo klateži s svojo umazano ropotijo!”
Popotnik je zazvzdihnil, si oprtal tovor in odšel.

Uro pozneje se je vrnil oče in sina vprašal: “Ali si že srečal preroka Elija?”
“Ne, ne še,” je odvrnil sin.”Ali ni bilo nocoj nikogar sem?” je vprašal oče.
“O ja, pred kratkim je bil tukaj neki klatež s težko prtljago,” je povedal sin.
“In si ga lepo sprejel?”
“Ne, nisem.”
“Zakaj pa ne? Mar nisi vedel, da je to Elija? Žal je sedaj prepozno.
Odtlej si je sin vedno prizadeval, da bi sprejel vsakega popotnika, ne glede na to, kakšen je njegov zunanji izgled. Bil je prepričan, da s takim ravnanjem sprejema samega preroka Elija.

* * *

Kristus nam je pokazal, da ga lahko srečamo v svojih bližnjih: naših domačih, sosedih in sodelavcih, v ubogih in vseh, ki so v stiski. Imamo pa še eno nalogo: da z dejavno ljubeznijo Kristusa naredimo vidnega vsem ljudem, s katerimi živimo in se srečujemo.

zgodba Pričakovati Gospoda je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 27-28

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Na adventnem vencu so gorele že štiri sveče in ljudem naznanjale, da se bliža božič. V napol mračni cerkvi je vladala popolna tišina, zato si lahko slišal pogovor med svečami.
Prva je rekla: »Ime mi je Mir, a ne morem ostati prižgana v današnjem svetu, kjer sta sovraštvo in nasilje tako pogosta. Nihče več ne skrbi za moj plamen … Kmalu bom ugasnila.« Njen plamen je začel pojemati in kmalu je res ugasnila.
Druga sveča se je oglasila: »Moje ime je Vera, a moja svetloba ne razsvetljuje več. Mraz brezbožnosti in tema dvoma sta me zdrobila. Nima smisla, da bi še svetila.«
Komaj je to izgovorila, je zavel strupeno mrzel veter ter jo ugasnil.
Tretja sveča je žalostno spregovorila: »Moje ime je Ljubezen. Nimam več moči, da bi ohranjala svoj plamen. Ljudje me dušijo s svojo brezčutnostjo in me nič več ne cenijo.« In pri priči je ugasnila.
Tedaj pa je v cerkev stopil otrok. Zagledal je ugasle sveče:
»Zakaj ne gorite? Do kraja bi morale dogoreti!« je zaklical.
Otroku so se orosile oči, takrat se je zaslišal glas četrte sveče:
»Ne bodi žalosten. Dokler gori moj plamen, lahko znova prižgemo druge sveče, kajti moje ime je Upanje.«
Otrok se je pomiril. S četrto svečo je prižgal druge tri. V mraku cerkve so na adventnem vencu spet zaplapolali plameni vseh štirih sveč.

zgodba Sveče na adventnem vencu je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 18-19

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

To besedilo mi je prišlo v roke proti koncu adventa, ko sem bil sredi naglice in mrzličnih priprav na božič. Napisano je še bilo, da gre za besedilo iz leta 1692, ki so ga našli v cerkvi sv. Pavla v Baltimoru. Pomirilo me je in mi vlilo upanje. Želim, da ga tudi vam.

Spokojen hodi skozi trušč in naglico sveta in se spominjaj miru, ki ga najdeš le v tišini. Kolikor je mogoče, bodi v dobrih odnosih z vsemi ljudmi. Svojo resnico pripoveduj mirno in jasno in prisluhni drugim, tudi nespametnim in nevednim, zakaj vsakdo ima svojo zgodbo. Izogibaj se glasnih in nasilnih ljudi, ker so breme za dušo. Ne primerjaj se z drugimi, da ne postaneš ali malodušen ali prevzeten, kajti vedno bodo taki, ki so večji pa tudi manjši od tebe. Veseli se svojih načrtov. Ohrani veselje za svoj poklic, najsi bo še tako skromen, saj je pravi zaklad v teh spremenljivih časih. Pri poslih bodi previden, kajti svet je poln prevar. Nikar ne spreglej, da je tudi zvrhan kreposti. Mnogi težijo za visokimi vzori in njihovo življenje je polno junaških dejanj.
Bodi, kar si. Bodi svoj.

zgodba Desiderata – zaželeno je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 65-66

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Knjižica je namenjena vsem, ki želijo z otroki ponovno odkriti pomen božične devetdnevnice kot posebnega trenutka na poti vere. Za vsak dan nam ponuja zgodbo, misli ob njej, kratko molitev, nalogo in predlaga dobro delo, ki naj ga opravijo sodelujoči. Vsebina je uglašena na določeno temo v dneh priprave na Jezusovo rojstvo.
Zanimiva zgodba bo pritegnila tudi otroke in mladostnike. Nedvomno tudi odrasle, saj imamo vsi radi jasno in nazorno govorico.
Lahko jo uporabimo doma, v družini, v cerkvi, pri verouku ali kot osebno pripravo na božič. Zadnji zgodbi sta že uglašeni na božično skrivnost in z njima lahko obogatimo sveti večer ali sam božični praznik.

navodila za uporabo knjižice

1. Tema
Vsako adventno srečanje se vrti okrog ene velikih tem bogoslužja priprave na božič.
Zdi se, da je bogoslužje pogosto umaknjeno miselnosti in kulturi današnjih otrok in mladostnikov. Zato smo nekatere vidike odrinili na rob. Mnogim otrokom so tuje. Ne smemo pa pozabiti, da je bogoslužje ‘življenje’ Cerkve. Gre torej za nekaj odmevnega, kar nas bo čustveno zapletlo, resničnega in sposobnega oblikovati osebnost s pristno vzgojno močjo.
Bogoslužje ni sinonim za obred ali versko prakso, ampak je potopitev v duhovnost Cerkve, začenši s simboli in čustvi. Težava številnih najstnikov je prav v tem, da “ne čutijo” bogoslužja.
Pomagati otrokom in najstnikom vstopati v svet bogoslužja gotovo ni lahko, je pa nujno potrebno. Brez sodelovanja pri bogoslužnem življenju zelo težko raste duhovno in notranje življenje, ki prav iz bogoslužja dobiva podporo in hrano.
Prvi konkretni korak v tej smeri je lahko to, da “napolnimo s smislom” velike besede in pojme bogoslužja. Tudi katekizmi priporočajo tovrstne posege.

2. Zgodba
Pripoved, ki naj zbudi pozornost in najde pravi ‘kanal’, da vstopi v sozvočje z otroki. Moramo jo ‘pripovedovati’, ne brati, obogatiti in aktualizirati. Naloga animatorja je, da prikaže globoko (včasih tudi skrito) ‘resnico’ tistega, kar pripoveduje.

3. Razmislek
Eden od ključev branja med številnimi možnimi. Je popolnoma neobvezen. Lahko je na vrsti pred zgodbo, med njo ali po njej.

4. Molitev
Preprosta in kratka, da jo lahko napišemo na listek ali jo ponavljamo v slogu litanij.

5. Naloga
Majhen predlog, ki miselno obogati srečanje. To je nekaj, kar bodo otroci ‘odnesli’ domov (in nalepili v zvezek). Nekaj, kar je treba narediti ali recitirati. Ustvarjalnost animatorjev bo gotovo našla še nove predloge.

6. Dobro delo
Tradicionalna naloga naučiti otroke pričevati to, kar verujejo in molijo v vsakdanjem življenju.

Pomembno je, da poskrbimo za urejenost prostora in za vzdušje. Otroci se morajo počutiti prijetno in imeti udoben prostor. Morda bo koristno, če vsak dan devetdnevnice dopolnimo jaslice v cerkvi. (V Sloveniji morda tako, da dodajamo v posebno košaro slamice, na katerih bo potem ‘udobneje’ ležal Jezušček.)
Potrebno je, da ima srečanje svoj umirjeni ritem, brez premorov, ki ustvarjajo dolgčas.
V začetku zapojemo primerno pesem. Lahko je enaka za vso devetdnevnico. (lahko pojemo pesmi iz božične devetdnevnice, adventne pesmi ali morda prve kitice pesmi Poslušajte vsi ljudje.)
Po pesmi animator pripoveduje zgodbo.
Tej sledi razmislek. Bolje je, da otroci odkrijejo sporočilo tako, da jih spodbujamo z vprašanji, a brez dolgovezenja.
Naloga podkrepi smisel pripovedi in pomaga, da si jo zapomnimo. Če imajo otroci zvezek ali album, lahko vanj nalepijo predmete, ki so jih izdelali.
Molitev lahko napišemo na plakat (danes lahko pri tem uporabimo računalnik), da jo lahko vsi vidijo. Lahko tudi ponavljamo obliki litanij: animator izreče en stavek, otroci ga ponovijo.
Dobro delo mora biti vsak dan presenečenje: da ga izvlečemo iz skrinje, iz kakšnega kotička blizu betlehemskega hlevčka, da “pade z neba”, da ga prinese angelček, da ga izvlečemo iz košare, kjer je slama …
S pesmijo sklenemo srečanje.

pripravlja Marko Čuk

zgodba za tretji dan devetdnevnice

Vemo, da je bilo takrat, ko še ni bilo računalnikov, vse znanje v posesti sedmih ljudi. To je bilo slavnih sedem modrih. Sedem modrih, ki so poznali odgovore na vprašanja zakaj, kako, kdaj, in poznali so rešitve za vse, kar se je dogajalo.
Bili so tako pomembni, da so jih imeli za kralje dežel, kjer so živeli, čeprav dejansko vsi niso bili kralji. Zato so teh sedem modrih imenovali tudi modri kralji.
Leta 0 je vseh sedem modrecev, ko so se poglobili v svoje skrivnostne rokopise, prišlo do presenetljivega sklepa. Prav neke noči tistega leta naj bi se pojavila izredna zvezda, ki naj bi jih vodila do zibelke Kralja kraljev.
Od tedaj so vse noči skrbno raziskovali nebo in se vsak dan pripravljali na odhod. Dokler se neke noči ni na nebu pojavila zvezda, popolnoma drugačna od drugih. Brez odlašanja je sedem modrecev krenilo na pot iz različnih koncev sveta, kjer so bivali. Truditi so se morali, da zvezde, ki jim je kazala pot, nikoli ne izgubijo izpred oči.
Vseh sedem modrih je bilo stalno zazrtih v zvezdo, ki so jo samo oni lahko videli dan in noč. Oblečeni so bili v plašče, stkane iz zlatih niti in vsak plašč je bil pravi zaklad. Za njimi so bili vsi njihovi spremljevalci. Konji in kamele so bili otovorjeni s čudovitimi oblačili, z opremo in predvsem z dragocenimi darovi za Božje Dete.
Počasi se je sedem karavan pomikalo proti Gori zmage, kamor jih je vodila zvezda, da bi se tam modri srečali in se združili v eno samo karavano.

Olaf, modrec iz hladne in negostoljubne Dežele fjordov, je prepotoval neizmerno stepo in verigo ledenih gora. Prispel je v toplo in zeleno dolino, kjer so bila drevesa polna okusnega sadja, podnebje pa milo. Olaf in njegovi spremljevalci še nikdar niso videli česa lepšega, zato so se odločili, da se za nekaj časa ustavijo. Zaman je zvezda z neba utripala in vabila modreca, naj nadaljuje pot.
Olaf je plaval v topli vodi jezer čarobne doline, porjavel je na prijetnem soncu in začel graditi velik grad.
Igor, modrec iz dežele Sotočij, je bil mlad, močan in samozavesten, vešč mečevanja in velikodušen. Brž ko se je zvezda pojavila, je krenil na pot. Spremljali so ga dvorjani, modrooki in svetlolasi kakor on, vsi so imeli srebrne čelade, okrašene z rdečim perjem.
Prepotovali so ravnine in zorana polja in prišli v kraljestvo Rdečega kralja, hudobnega in krutega vladarja. Njegovi rablji so pretepali in pobijali njegove podložnike.
Plemenita srca Igorja in njegovih spremljevalcev, je bolela vsaka krivica, zato so sklenili, da nekaj ukrenejo. Neko jutro so srečali četo kraljevih stražarjev, ki so gnali uklenjene in lačne kmete. Igor je s svojimi vojaki napadel stražarje. Začela se je dolga in krvava vojna. Igor je postal branilec ubogih, toda izgubil je izpred oči zvezdo. In je ni več iskal.

Yan Hu je bil modrec Nebeškega cesarstva. Njegov razum je bil bister kot diamant in prodoren kot nož. Vsi njegovi sopotniki so bili modroslovci in učenjaki.
Ko so sledili zvezdi, so razpravljali o matematiki in reševali najbolj zapletene probleme.
Prispeli so v čudovito mesto, bogato s spomeniki iz marmorja, z vrtovi in z znamenito univerzo, kjer so poučevali slavni učitelji. Yan Hu se ni mogel upreti.
»Ustavil se bom za kakšno uro,« je rekel sam pri sebi. Prav tisti dan je neki zelo znan učenjak imel predavanje o nastanku vesolja. Yan Hu ga je izzval na javni debati, ki je bila nepozabna.
Trajala je cel teden in med njo se je Yan Hu z znanstvenikom sprehodil po vseh poljih znanosti. Soočenje sta končala s partijo šaha, ki še danes zanima poznavalce zaradi genialnih potez modrega kralja Yan Huja. On je namreč zmagal. Ko pa se je spomnil na zvezdo, je bilo prepozno. Ni je uspel več najti.

Leon je bil modrec, knez in pesnik iz zahodnih dežel. Za zvezdo je šel s svojimi najdražjimi prijatelji, ki niso nosili orožja, ampak samo glasbene instrumente. Leon je zložil milo pesem na čast zvezde in Kralja kraljev, ki je prišel na zemljo, da prinese ljubezen in mir vsem ljudem. Vsi, ki so jo slišali, so bili ganjeni do solz.
Leonova karavana je potovala skozi dva velika gozdova in nekega večera so prosili za gostoljubje v vasi, kjer so bili kmetje mirni in delavni.
Župan je mladega kralja in njegovo spremstvo povabil na gostijo. Prikupna županova hči je plesala in pela pred povabljenci.
In Leon se je zaljubil in zaman so ga njegovi tovariši spominjali pomembne poti, na katero se je odpravil. Vse njegove misli so se sukale okrog županove hčerke. Na njegovem nebu je zvezda počasi bledela, dokler ni povsem zašla.

Melhior, perzijski kralj, je jezdil pred svojimi dvorjani in ni nikoli izgubil zvezde izpred oči.
Bil je vajen naporov in žrtev in svojim očem noč in dan ni dal spati. Ni hotel tvegati, da bi izgubil izpred oči zvezdo, ki mu je kazala pot.

Gašper, kralj Indije, je imel s seboj malo zaupnih ljudi. Njegova pot je bila zelo dolga in ni maral zamuditi srečanja. »Zagotovo vem in ne morem se motiti. Rodil se je človek, nam povsem podoben, ki bo Gospod vse zemlje in bo vladal na veke. Trepetajočega srca bom padel predenj. To bo največje doživetje mojega življenja,« je razmišljal.

Baltazar, kralj v Arabiji, je bil že star. Potoval je na kameli. Enolično jahanje ga je uspavalo. Zato je bil ob njem paž, ki je skrbel, da je ostal buden. Tudi s kakšnim sunkom pod rebra. Samo da se ne bi zgodilo, da bi zaspal in bi izgubil zvezdo, ki ga je vodila.

Tako so na srečanje na Goro zmage prišli samo trije modri. Ko so razjahali, so zagledali, kako se je nebo na široko odprlo in prikazali so se čudoviti angeli, ki so v rokah nosili zvezdo repatico in vsa gora je sijala.
Ob vznožju gore so prišli skupaj in se umili pri izviru. Ob njemu je raslo sedem dreves: oljka, trta, mirta, cipresa, limonovec, cedra in jelka. Toda štiri drevesa so se sušila in Melhior, Gašper in Baltazar so razumeli, da drugi štirje modri ne bodo prišli.
Potem ko so se umili, so se združili v eno samo karavano. »Čas je, da krenemo,« je rekel Baltazar, ki je bil najstarejši in najmodrejši od vseh. In zvezda je spet vstala nad njimi in jim kazala pot proti Betlehemu.

Razmislek
Samo modri, ki so resnično bedeli, niso zamudili najpomembnejšega srečanja v svojem življenju. Kristjan je kot stražar, biti mora čuječ in se ne sme prepustiti lenobi. Če hočeš biti kristjan, moraš biti sposoben upreti se skušnjavam.
Biti buden pomeni, biti gospodar svojega življenja in se ne prepustiti temu, kar mislijo drugi.
Življenje je resna zadeva. Zato moramo biti čuječi in pozorni ter ne smemo tvegati, da bi izgubili, kar je res pomembno v življenju: tisto, kar nam je prišel povedat Kristus.
Danes ljudje velikokrat ponočujejo, a tvegajo, da zgrešijo najpomembnejše bedenje: tisto, ko pričakujemo Jezusa Kristusa.

Molitev
Velik si ti, Gospod
in prišel si med nas
kot brat, kot nam enak.
Prišel si nas iskat
in klicat enega za drugim nas.
Šel bom za teboj
in vsem svojiim prijateljem dejal:
Prišel je,
Tisti, ki ga je čakalo naše srce!

zgodba Prišli so samo trije je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 25-31. …(RAZPRODANO)

pripravlja Marko Čuk