iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Ko življenje poganja korenine
in ko upanje poganja cvetove,
ko ljubezen rodi sadove
in na zemlji raste mir,
tedaj se je nebo dotaknilo zemlje
in naša zemlja je začutila nebesa.

Ko lepa beseda prekine molk
in se v trpljenju oglasi pesem,
ko dobri kruh poteši lakoto
in bistra voda pogasi žejo,
tedaj se je nebo dotaknilo zemlje
in naša zemlja je začutila nebesa.

Ko se nam Bog prikaže kot človek
in ko Otrok postane Kralj,
ko nas zvestoba med seboj poveže
in ko se ljudje ljubimo med seboj,
tedaj se je nebo dotaknilo zemlje
in naša zemlja je začutila nebesa.

Ko svetel dan prežene noč
in se mrzel led na soncu topi,
ko nam prijazna luč kaže pot
in vse strahove prepodi,
tedaj se je nebo dotaknilo zemlje
in naša zemlja je začutila nebesa.

R. Backer, Pogled v nebo, v: Ognjišče 2 (2019),105.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

V našem iskanju pravih besed,
v hladnosti naših stikov,
v razdvojenosti naših src
čakamo na tisto luč,
ki jo je napovedal
in sprejel Simeon:
Jezusa – Luč sveta.
Luč za vse ljudi,
ki bo pregnala našo temo,
luč, ki bo naznanila
Odrešenje za vse narode.

Pridi, Božja Luč,
prežari nas s svojo svetlobo,
razsvetli sence naših dni.
Pridi, svetli vir življenja,
zdravilno se izlij
v sušo naših misli,
v rane naših src,
v nemir naših duš,
v okorelost naših teles.

V tvoji luči
se bomo razcveteli
in se razvneli,
da bomo zaživeli
v bratski ljubezni
ter kot občestvo
postali pričevalci Luči,
ki vabi in vodi.

U. Köninger, Molitev, v: Ognjišče 2 (2019), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Tomaž Akvinski

Kot svetlo sonce in avtoriteta
v tedanji znanosti in bogoslovju
posvetil in sijal je v modroslovju
na zemljo, ki bila je v mrak odeta.

Briljantni mislec modrega nasveta
takratnemu cerkvenemu brodovju
je kazal smer v razburkanem valovju
in bil je vir krščanskega razcveta.

O Bog, daj Cerkvi takih teologov,
učenih, kot je bil Tomaž Akvinski,
a skromnih in preprostih pedagogov.

Naj njihov stik z Gospodom bo globinski,
saj v Svetem pismu polno je razlogov
za trdno vero in pogum prvinski.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 197.

Avguštin

Izprijen, častihlepen in prevzeten,
ujétnik greha in strasti temine,
telesno srečen, v duši poln praznine,
spoznal je, da je v bistvu strahopeten.

A zbral je moč in slekel plašč posveten;
v spokojnosti Gospodove bližine
postal je vrč duhovne zapuščine,
v globôkosti duha prav neverjeten.

Spremeni nas, o Bog, po svojem Sinu
in daj nam v Tvoji milosti živeti,
preteklost grešna naj bledi v spominu.

Pomagaj odločitev nam sprejeti,
tako kot si pomagal Avguštinu,
prvaku med cerkvenimi očeti.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 25.

Vzorec slavja na sveti večer II

To bogoslužje lahko opravimo na sveti večer, na božični dan ali tudi v dneh po božiču. Prav je, če za to izberemo bližino jaslic, saj ga bodo otroci tako lažje doživeli. Prižgemo lučke na dreveščku ali sveče ter tako ustvarimo primerno molitveno vzdušje.

Za začetek zapojemo naslednjo pesem:

Poslušajte, vsi ljudje, + sveti Jožef v mesto gre. + Sveti Jožef in Marija + gresta v mesto Betlehem.

Ko pa v mesto prideta, + prenočišča iščeta. + »Oj, ti mesto betlehemsko, + da nas nočeš prenočit?«

Sveti Jožef govori: + »Za večerjo me skrbi.« + Pa Marija ga tolaži: + “Saj večerje treba ni.«

Za ročico jo drži + na oslička posadi. + Potlej gresta ven iz mesta, + ven iz mesta Betlehem.

Ko pa iz mesta prideta, + bajtico zagledata. + Tam na gmajn’ci + v revni štal’ci je rodila Jezusa.

Zdaj poglejmo vsi v nebo, + kako zvezde sevajo. + Oj, te zvezde betlehemske + milosti nam trosijo.

ŽVsi zapojmo iz srca + v slavo Jezusa Boga! + Da nam Dete betlehemsko + blagoslov svoj sveti da.

Nocoj še posebej čutimo, da nam je Bog blizu in nas ljubi, saj je poslal svojega Sina, ki se je rodil kot nebogljen otrok. Na svet je prišel v revščini in zapuščenosti, zato je ljudem zelo blizu tudi takrat, ko so zapuščeni ali osamljeni. Naj bo na ta sveti večer blizu naši družini in vsem ljudem.

Poslušajmo odlomek iz Lukovega evangelija:

Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora (Lk 2,1-7).

Prošnje:

V tej sveti božični noči še posebej čutimo božjo dobroto in ljubezen. Polni hvaležnosti in veselja prosimo nebeškega Očeta:

Naj bodo naša srca odprta za Jezusa, tvojega učlovečenega Sina.
Naj vesela novica o Kristusovem rojstvu razveseli vse, ki so žalostni in ki zaradi težav življenja obupujejo.
Naj nam bo rojstvo vsakega otroka znamenje tvoje ljubezni in upanja.
Naj Novorojeni prinese mir v naša srca, v naše družine, v našo domovino.
Naj angelsko oznanilo miru seže v vse kraje sveta, zlasti tja, kjer divjajo vojne in kjer trpijo nedolžni ljudje.

Dobri Oče, ob prazniku rojstva tvojega Sina še bolj čutimo tvojo neizmerno ljubezen. Utrdi v nas zavest, da nas v njem ljubiš in si nam blizu vsak trenutek našega življenja. Po Kristusu, našem Gospodu.

Oče naš …

Na koncu zapojemo primerno pesem, morda Sveta noč:

SVETA NOČ

Sveta noč, blažena noč! + Vse že spi, je polnoč, + le Devica z Jožefom tam + v hlevcu var’je detece nam. + Spavaj, Dete sladko, + spavaj, Dete sladko.

Sveta noč, blažena noč! + Prišla je nam pomoč; + Dete božje v jaslih leži, + grešni zemlji radost deli; + rojen je Rešenik, rojen je Rešenik.

Sveta noč, blažena noč! + Radostno pevajoč + angeli Gospoda slave, + mir ljudem na zemlji žele: + človek, zdaj si otet, + človek, zdaj si otet.

Družinsko bogoslužje za adventni in božični čas, Ognjišče 2010, 36-40.

Družinsko bogoslužje za sveti večer je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 76-77

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

To besedilo mi je prišlo v roke proti koncu adventa, ko sem bil sredi naglice in mrzličnih priprav na božič. Napisano je še bilo, da gre za besedilo iz leta 1692, ki so ga našli v cerkvi sv. Pavla v Baltimoru. Pomirilo me je in mi vlilo upanje. Želim, da ga tudi vam. Danes drugi del …

… Nikoli ljubezni ne igraj. Pa tudi ne preziraj je, čeprav si razočaran in zagrenjen, zakaj ljubezen je večna. Umirjeno sprejmi izkušnje let, postopoma odlagaj stvari iz mladosti. Neguj duhovno moč, da te bo obvarovala nenadne nesreče. Ne spravljaj v žalost samega sebe z namišljenimi rečmi. Mnogi strahovi so sad utrujenosti in osamljenosti. Ohranjaj zdravo strogost, vedno pa bodi do sebe tudi blag.
Otrok vesolja si, kot drevesa in zvezde. Pravico imaš biti tu. Vse v vesolju teče natanko tako kot je prav. Bodi v miru z Bogom, pa čeprav si ga predstavljaš tako ali drugače. Ne glede na to, kakšno je tvoje delo in kaj te usmerja v bučnem teku življenja, ohrani mir v duši.
Bodi pozoren.
Bodi srečen.

zgodba Desiderata – zaželeno je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 65-66

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ

Nekoč je v dolgi in ozki dolini med visokimi skalnimi gorami stala vas. Dolina se je razširila tam, kjer so se razprostirali pašniki in travniki. Prebivalci vasi so bili kar zadovoljni: njihove krave in ovce so imele dobro pašo, mleko in sir so dobro prodajali, čeprav je bilo do trga daleč. Toda nad njihovo srečo je visela temna senca. Črna senca Zakletega stolpa.
Zakleti stolp je bil kamnita gmota, ki je zapirala dolino in grozila vasi ter ji zakrivala sonce, da jo je osvetljevalo, le nekaj minut zjutraj in zvečer pred zahodom. Preostali del dneva je sonce obsevalo samo najvišja pobočja doline. Tako je bila vas čez dan v senci.
Luka, fant odprtega in odločnega značaja, se ni mogel s tem sprijazniti. Zelo rad bi imel pred svojo hišo vrt z rožami, s češnjo, dvema marelicama in jablano. Toda v vasi niso uspevale ne rože ne zelenjava, ker je bilo premalo sonca. Kdor je hotel imeti vrt, ga je moral hoditi obdelovat daleč iz vasi.
Zato so mnogi šli živet drugam in počasi se je vas praznila. Pretila je nevarnost, da bo izumrla zaradi Zakletega stolpa.
Edino ta stvar je lahko Luka spravila v slabo voljo. Vsako jutro, ko se je pretegoval na balkonu svoje sobe in se prepustil božanju sončnih žarkov, preden jih je pogoltnila senca, se je zagledal v ošabno črno gmoto.
»Presneto, presneto,« je zdihoval. »Vas brez cvetja, brez metuljev, brez petja in vas brez otrok je vas, ki izumira …«
Oziral se je po skrilastih strehah hiš in pomislil na prebivalce, ki jih je vse poznal po imenu, priimku in vzdevku ter dejal sam pri sebi: »Na vsak način moram nekaj storiti. Sem najmlajši v vasi in to je moja naloga.«
Ko se je sonce nekega jutra skrilo za stenami stolpa, se je odločil. Na rame je vzel kramp in se odločno odpravil proti gori.
»Kam greš?« ga je vprašala mama.
»Grem porušit Zakleti stolp,« je odgovoril Luka.
»Kaj govoriš? Ali si znorel? Ne bo ti uspelo!«
»Nekdo vendar mora začeti,« je odvrnil trmasto.
Prišel je do vznožja stolpa in povzdignil pogled proti neskončni temni steni, ki se je grozeče dvigala nad njim.
»Kdo bo koga!« je rekel Luka. Odgovorilo mu je zamolklo grmenje, kakor krohot.
»Začel bom na vrhu,« si je dejal in se začel vzpenjati.
Na vrhu stolpa je bilo še nekaj snega, a Luka se ni oziral okoli. Zavihtel je kramp in z vso močjo udaril po skali. »Na, tu imaš!« Presenečen je ugotovil, da je z zamahom krampa oddrobil velik kamnit blok, ki je zdrsnil po pobočju ter se na dnu razletel v številne majhne kamne.
»Torej je mogoče!« je vzkliknil. Nadaljeval je svoje delo. Malo vesel, malo jezen.
»Odprl bom pot soncu!«
Čez kakšno uro se je vrgel na tla ves prepoten in utrujen. Pogledal je na uspeh svojega dela. V globel je zmetal že veliko kamnov, a stolpa ni znižal niti za milimeter.
»Tudi če bom moral delati celo življenje, ne bom odnehal,« je dejal sam pri sebi.
Luka je nadaljeval delo. Minil je prvi dan. In drugi ter tako cel mesec.
Vsako jutro se je Luka znova spopadel s stolpom. Toda rezultat dela je skromen; vrh se je zdel višji in trdnejši kot prej.
»Odnehaj,« so ga pregovarjali vaščani, ki so ga imeli za malo zmešanega. »Saj smo se že navadili.«
Luka pa je zmajal z glavo in dejal: »Storil bom, da bo sonce sijalo na vaše balkone ves dan in na trgu bodo vzcvetele rože.«
Vrnil se je na stolp in nadaljeval svoje delo. Čez nekaj mesecev je postalo udarjanje krampa ob skalo že domače ovcam in kravam na pašniku. Nekega jutra pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Luka je valil dol s stolpa velik kamen, ko je jasno zaslišal glasek, ki ga je klical:
»Luka, Luka.«
Presenečen je pogledal okrog sebe. Zopet je zaslišal klic. Najbolj čudno je bilo, da je glas prihajal iz notranjosti gore.
»Kje si?« je vprašal Luka.
»Tu spodaj, pod tvojimi nogami, v skali!«
Luka je pokleknil in skrbno pregledal luknjo, odkoder je odvalil kamen. Na dnu se je odpirala zelo majhna razpoka, iz katere je mahala bela ročica.
»Osvobodi me,« je prosil glasek. Vzel je v roke kramp in kopal, dokler ni prišel do ročice, potem pa pazljivo nadaljeval, dokler se ni znašel pred deklico, ki je imela oči modre barve kot gorsko jezero, njena obleka pa barvo pene gorskega potoka.
»Hvala,« je rekla deklica, Luka pa jo je zmedeno gledal. »Jaz sem vila izvirov. Hudobni graditelj Zakletega stolpa pa me je zaprl. Ker si me osvobodil, ti bom izpolnila željo.«
»Kako bi to naredila? Tako majhna in krhka si.«
»S potrpežljivostjo, z močjo vode in z nekaj časa,« se je nasmehnila vila. Dvignila je roko kot dirigent, ko daje orkestru znamenje za začetek. Tisoč izvirov se je odprlo na Zakletem stolpu. Sprva majhni so se združili v potoke, hudournike in slapove. Ti so vrezovali, kopali, rušili in nosili v dolino prod, kamenje, grušč.
»Zakleti stolp se ruši!« je zaklical Luka in vrgel klobuk v zrak. Hotel se je zahvaliti vili izvirov, a je ni bilo več.
Stekel je, da sporoči novico v vasi, ob kateri je sedaj tekel nov potok, izvirajoč iz Zakletega stolpa. Danes to vas obliva sonce od jutra do večera. V njej je polno cvetja. Kjer je stal Zakleti stolp, je zdaj skalovje. Prerašča ga mah in grmičevje. Tja hodijo starejši ljudje nabirat gobe.

Razmislek
Kako žalostno je živeti v senci! Če bi bilo kaj, kar bi preprečevalo soncu, da bi prišlo do nas, bi storili enako kot Luka. Poskušali bi odstraniti oviro, kajti sonce je pomembno, je življenje.
Tudi za prihod pomembne osebnosti, za obisk predsednika države je veliko priprav: določi se pot, postanki, srečanja. Odstranijo se vse mogoče ovire.
Janez Krstnik nas vabi, da podobno naredimo za Jezusov prihod. On je pomembnejši od sonca in katerekoli osebnosti. Ovire, ki jih moramo odstraniti, pa so v nas; slabe navade, grehi, lenoba, grde besede. Vse te stvari padajo kot senca na našo dušo.
Luku je veliko dejanje uspelo, ker je dopustil, da mu je pomagala vila izvirov. Tudi mi moramo dopustiti, da nam pomaga Božja milost, to je moč, ki jo Bog daje vsem, ki trdno sklenejo, da ga bodo sprejeli v svoje življenje.
Zato imamo zakramente, zlasti zakrament sprave ali spovedi.

Molitev
Pridi, Gospod,
na poti do mojega srca
ni ovir.
Zasij kakor luč
v moji temi.
Moje ustnice bodo
oznanjale tvoje ime;
vsa zemlja bo spoznala
tvojo ljubezen
in vsi ljudje tvoje odrešenje.

zgodba Luka in zakleti stolp je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 40-45. …

pripravlja Marko Čuk

V Judovski deželi Kanaan je živel deček, ki si je močno želel, da bi videl preroka Elija. Prosil je očeta, naji mu ga pokaže. Oče mu je dejal: “Če se boš pobožno in vztrajno poglabljal v postavo, ti zagotavljam, da ga boš vreden videti.”
Sin se je z vso vnemo vrgel v študij svetih knjig in jih nekaj tednov prebiral dan in noč. Potem je stopil pred očeta in dejal: “Storil sem, kar si ahteval od mene, toda Elija se mi ni razodel!”
“Ne bodi neučakan,” je odvrnil oče, “če si ga tako želiš, se ti bo zagotovo razodel.”
Ko je nekega večera deček sedel pri mizi, je v hišo stopil berač. Bil je blaten od poti in njegova obleka je bila razcapana. Njegov obraz je bil poln gub in na upognjenem hrbtu je nosil težak tovor. Ko je hotel breme odložiti, mu je deček osorno dejal: “Kaj pa delaš? Ali misliš, da si prišel v gostišče?”
“Zelo sem utrujen,” je popotnik dahnil s šibkim glasom. “Dovoli, da mi, da si tu vsaj malo odpočijem, potem bom poiskal prenočišče.”
“Ne, ne moreš ostati tukaj. Oče ne dovoli, da bi prihajali v našo hišo klateži s svojo umazano ropotijo!”
Popotnik je zazvzdihnil, si oprtal tovor in odšel.

Uro pozneje se je vrnil oče in sina vprašal: “Ali si že srečal preroka Elija?”
“Ne, ne še,” je odvrnil sin.”Ali ni bilo nocoj nikogar sem?” je vprašal oče.
“O ja, pred kratkim je bil tukaj neki klatež s težko prtljago,” je povedal sin.
“In si ga lepo sprejel?”
“Ne, nisem.”
“Zakaj pa ne? Mar nisi vedel, da je to Elija? Žal je sedaj prepozno.
Odtlej si je sin vedno prizadeval, da bi sprejel vsakega popotnika, ne glede na to, kakšen je njegov zunanji izgled. Bil je prepričan, da s takim ravnanjem sprejema samega preroka Elija.

* * *

Kristus nam je pokazal, da ga lahko srečamo v svojih bližnjih: naših domačih, sosedih in sodelavcih, v ubogih in vseh, ki so v stiski. Imamo pa še eno nalogo: da z dejavno ljubeznijo Kristusa naredimo vidnega vsem ljudem, s katerimi živimo in se srečujemo.

zgodba Pričakovati Gospoda je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 27-28

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Na adventnem vencu so gorele že štiri sveče in ljudem naznanjale, da se bliža božič. V napol mračni cerkvi je vladala popolna tišina, zato si lahko slišal pogovor med svečami.
Prva je rekla: »Ime mi je Mir, a ne morem ostati prižgana v današnjem svetu, kjer sta sovraštvo in nasilje tako pogosta. Nihče več ne skrbi za moj plamen … Kmalu bom ugasnila.« Njen plamen je začel pojemati in kmalu je res ugasnila.
Druga sveča se je oglasila: »Moje ime je Vera, a moja svetloba ne razsvetljuje več. Mraz brezbožnosti in tema dvoma sta me zdrobila. Nima smisla, da bi še svetila.«
Komaj je to izgovorila, je zavel strupeno mrzel veter ter jo ugasnil.
Tretja sveča je žalostno spregovorila: »Moje ime je Ljubezen. Nimam več moči, da bi ohranjala svoj plamen. Ljudje me dušijo s svojo brezčutnostjo in me nič več ne cenijo.« In pri priči je ugasnila.
Tedaj pa je v cerkev stopil otrok. Zagledal je ugasle sveče:
»Zakaj ne gorite? Do kraja bi morale dogoreti!« je zaklical.
Otroku so se orosile oči, takrat se je zaslišal glas četrte sveče:
»Ne bodi žalosten. Dokler gori moj plamen, lahko znova prižgemo druge sveče, kajti moje ime je Upanje.«
Otrok se je pomiril. S četrto svečo je prižgal druge tri. V mraku cerkve so na adventnem vencu spet zaplapolali plameni vseh štirih sveč.

zgodba Sveče na adventnem vencu je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 18-19

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

To besedilo mi je prišlo v roke proti koncu adventa, ko sem bil sredi naglice in mrzličnih priprav na božič. Napisano je še bilo, da gre za besedilo iz leta 1692, ki so ga našli v cerkvi sv. Pavla v Baltimoru. Pomirilo me je in mi vlilo upanje. Želim, da ga tudi vam.

Spokojen hodi skozi trušč in naglico sveta in se spominjaj miru, ki ga najdeš le v tišini. Kolikor je mogoče, bodi v dobrih odnosih z vsemi ljudmi. Svojo resnico pripoveduj mirno in jasno in prisluhni drugim, tudi nespametnim in nevednim, zakaj vsakdo ima svojo zgodbo. Izogibaj se glasnih in nasilnih ljudi, ker so breme za dušo. Ne primerjaj se z drugimi, da ne postaneš ali malodušen ali prevzeten, kajti vedno bodo taki, ki so večji pa tudi manjši od tebe. Veseli se svojih načrtov. Ohrani veselje za svoj poklic, najsi bo še tako skromen, saj je pravi zaklad v teh spremenljivih časih. Pri poslih bodi previden, kajti svet je poln prevar. Nikar ne spreglej, da je tudi zvrhan kreposti. Mnogi težijo za visokimi vzori in njihovo življenje je polno junaških dejanj.
Bodi, kar si. Bodi svoj.

zgodba Desiderata – zaželeno je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 65-66

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk