iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik,  256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Nekaj nasvetov, ki nam pomagajo pri razločevanju misli.
Nasveti so namenjeni predvsem tistim, ki so na začetku poti duhovnega razvoja, so pa koristni na vseh stopnjah. Razločevanje misli je nekaj, česar se naučimo z urjenjem. Kako pa?

Tako, da pred vrata svoje zavesti postavimo varnostnika, ki bo razločeval dobre misli od slabih in slednjim preprečil vstop.
Kako pa naj misli preverjamo?
Pri vsaki misli, ki se mi porodi, se moram torej vprašati, od kod izvira, kakšna sredstva uporablja in predvsem kam me vodi.
Pri prvem preverjanju neke misli je priporočljivo, da za trenutek pozabim na njeno vsebino in se posvetim njenemu izvoru in cilju.

Ponovimo: navdihi Svetega Duha so globoki, jasni in nam dajejo notranji mir, medtem ko se sugestije vsiljujejo in nas delajo nemirne.
Zato nam že način porajanja misli razkriva njihovo naravo.

Naslednji korak je preverjanje vsebine misli. Če je ta očitno ali prikrito uperjena proti krščanski ljubezni, modrosti in Božjim zapovedim, gre nedvomno za prevaro. Zlo nikoli in v nobenem primeru ne vodi k dobremu.

Sugestije nekatera dejanja opravičujejo kot manj škodljiva oziroma ‘nujno zlo’, ki je potrebno za dosego nečesa dobrega.
Hudič v bistvu trdi, da spoznavanje húdega ni škodljivo; drugače povedano: da laganje, varanje in opravljanje utrjujejo medosebne odnose, da zavajanje krepi zaupanje, da je povzdigovanje nad drugimi dobro za samopodobo, da nepoštenost, korupcija in kršenje zakonov prispevajo k družbenemu razvoju, da molitev ni potrebna …

Če naše misli dopuščajo zlo kot sredstvo za dosego cilja, zagotovo prihajajo od hudega. Ne delajmo si utvar: greh nikoli ne vodi k dobremu!

In potem? Potem pa moram svoje misli preveriti še z nekom; ne s prijateljem, ki mi vedno prikimava, ampak z neko duhovno izkušeno osebo, ki si mi bo upala povedati resnico brez ovinkarjenja. Če pa se o tem ne želim z nikomer pogovarjati, je to slabo znamenje …

Naslednji pokazatelj kakovosti misli je njihov vpliv na medsebojne odnose in edinost. Nevarno je slediti mislim, ki se za to ne zmenijo. Navdihi edinost na splošno cenijo in jo ohranjajo, sugestije pa hočejo na vsak način doseči svoj cilj, tudi za ceno pretrganja odnosov. Če sem zaradi uveljavitve svojega prav pripravljen prekiniti odnose z drugimi, ta namera zagotovo prihaja od hudiča (diabla), ki razdvaja. Če pa se temu lahko odpovem zaradi ohranitve edinosti z bratom ali skupnostjo, je to znamenje, da prihaja od Svetega Duha.

Vsiljevanje pravičnosti je prioriteta bedakov, dajanje prednosti edinosti pa tistih, ki jih vodi Sveti Duh.
Če zakonca ne dajeta prednosti slogi pred pravičnostjo, si bosta zaradi nečesa vedno v laseh.
Pri razločevanju misli je torej bistveno preverjanje, ali stremijo k edinosti.

Edinosti z vsemi ne moremo vedno ohraniti, vedno pa si lahko zanjo prizadevamo.

Taka vprašanja si moramo redno zastavljati. Postati morajo del našega razmišljanja.
Gre za nekakšno izpraševanje vesti.

To lahko storim tako, da umirim svoje misli v molitvi, preberem kak psalm ali prisluhnem in se pustim ‘ponastaviti’ Božji besedi, ki mi jo za tisti dan daje Cerkev. Nato odprem srce Jezusu, ki mi ga je Oče usmiljenja poslal kot Odrešenika, in prosim Svetega Duha, naj preveri, kar nosim v sebi. Tako bom morda prepoznal nevarne misli, ki so se mi vsilile ali zašle vame. Že to je veliko. Ne pozabimo, da navdihi in sugestije izhajajo iz različnih virov.

Nato se lahko vprašam: Od kod prihaja ta misel in kam me bo pripeljala, če ji sledim? Kakšen je njen cilj in kakšna sredstva uporablja, da bi ga dosegla? Ali zagovarja trditev, da “cilj opravičuje sredstva”? Ali je skladna z mojim poslanstvom ali pa me morda želi oddaljiti od njega?

Uporabimo tudi vprašanja prvih treh dni: Ali misel spoštuje začetne danosti? Ali je v skladu z mojimi prednostnimi nalogami? Ali me vabi k zavračanju mojih omejitev?
In še: Ali mojo edinost z drugimi utrjuje ali uničuje?

Če misel preživi ta ‘rafal’ vprašanj, jo lahko sprejmem – a le pogojno.
Kasneje se bo pokazalo, ali je resnično dobra.…. (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Sugestije me navdajajo s strahom pred neuspehom in družbeno zavrnitvijo: da me ne bodo sprejeli, cenili in upoštevali. V izogib temu se zatekam k strategijam za pridobitev naklonjenosti – z govorjenjem in obnašanjem, ki se mi zdi všečno in sprejemljivo z vidika drugih. V upanju, da si bom tako ohranil njihovo naklonjenost in pobegnil iz svoje osamljenosti, sem se pripravljen pretvarjati in duhovno poplitviti.

Takšen pristop, ima svoje posledice. … pretvarjanje postane naporno. Ker me odobravanje drugih pušča vse bolj praznega, začnem za to kriviti sebe in druge. Temu se pridruži nov strah: da mi ne bo uspelo zadostiti pričakovanjem in se uresničiti. (…) Iskanje samopotrditve, ki me je dotlej osvobajalo, postane vedno večje breme. Vse bolj se počutim samega, odrinjenega, nepotrjenega in nepriznanega. V svojem nezadovoljstvu begam iz ene skrajnosti v drugo in se vrtim v začaranem krogu oziroma bolje, elipsi.

Hudič nam najprej laska, da bi nas zvabil v greh, nato pa nas škodoželjno obtožuje. Sveti Duh pa nas po vsakem padcu sočutno popravi, potolaži in dvigne nazaj na noge.

Oglejmo si dva primera delovanja navdihov in sugestij:
Kadar naredim neko neumnost, me hudobec začne obtoževati, da bi v meni sprožil samouničevalni mehanizem in me pripeljal do obupa.
Sveti Duh pa mi pomaga napako prepoznati, se je pokesati in se ji v prihodnje izogibati. Tako me usmeri nazaj na pravo pot. Če sprejmem njegovo popravljanje, se učim na napakah in nadaljujem svojo pot bolj varno. Medtem ko nas hudičevo obtoževanje onesposablja za dobro, nas popravljanje Svetega Duha spodbuja k dobremu in v njem krepi.

Drugi primer.
Če me nekdo kakor koli prizadene, mi hudič začne pihati na dušo, češ: “Le kako si drznejo tako ravnati s teboj, ki si tako dober?!” Vsak takšen dogodek napihne in dramatizira. V meni vzbuja samopomilovanje, zamero in željo po maščevanju.
Sveti Duh pa me tolaži: “Ne obupuj, s teboj sem!” Pri vsakem ponižanju me povabi, naj ga sprejmem in se še močneje oklenem Boga. Pomaga mi zoreti v trpljenju.

Drugače povedano: sugestivno razmišljanje se vrti v začarani elipsi in zavrača vsako trpljenje, medtem ko je navdihnjeno razmišljanje premočrtno in polno upanja – lahko bi rekli vstajenjsko, ker se ne boji trpljenja in smrti.
Sugestivno razmišljanje je obsedeno s strahovi in vase zaprto, navdihnjeno pa odprto za odnose in onostranstvo.

Spotika ali ovira je nekaj, kar človeku preprečuje, da bi nadaljeval pot k svojemu cilju.
Jezus pred svojim križem pokaže učencem drugačno držo, ki jo med drugim vidimo v odlomku iz Janezovega evangelija:
»Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca.«
Ker se zaveda, da je prišla ura za dovršitev poslanstva na zemlji in vrnitev k Očetu, Jezus Njemu in učencem izkaže ljubezen do konca tako, da sprejme križ in vstopi v trpljenje in smrt.

Navdihi Svetega Duha težijo k svojemu cilju: k ljubezni, k nebeškemu Očetu.
Za vsakogar, ki želi začeti znova, so navdihi odskočna deska in vir poleta, sugestije pa velika ovira. Pri tem moramo biti pozorni tudi na ‘začetke’, ki so na videz nekaj novega, a so v resnici le nadaljevanje starega. Med drugim jih lahko prepoznamo po tem, da so jim primešane razne zahteve in jeza.…. (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 € 

Gospod, stopil si v temine smrti.
Kako pogosto se zdi, da spiš.
In s kakšno lahkoto
se ljudje oddaljimo od tebe
in govorimo sami sebi: Bog je mrtev.
Daj, da v temnih trenutkih
priznamo, da vsekakor obstajaš.
Ne pusti nas samih,
ko izgubljamo pogum.
Pomagaj nam, da te ne bomo
pustili samega.
Daj nam trajno zvestobo,
kadar tavamo
in se čutimo izgubljene,
in ljubezen, ki te bo sprejela,
ko to najbolj potrebuješ,
kot tvoja Mati, ki te je
ponovno vzela v svoje naročje.
Pomagaj nam vsem:
pomagaj revnim in bogatim,
preprostim in učenim,
da bomo videli tudi
skozi svoje strahove in predsodke
in ti darovali svoje sposobnosti,
svoje srce, svoj čas,
ter pripravljali vrt,
v katerem se bo lahko
zgodilo vstajenje.

J. Ratzinger – Benedikt XVI.: Molitev, v: Ognjišče 4 (2018), 2

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja: Marko Čuk

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Sveti Duh nas odrešuje z notranjimi navdihi – v najglobljem predelu oziroma jedru človekove biti, Sveti Duh nagovarja vse, če se tega zavedajo ali ne. Sveti Avguštin je rekel, da mu je Sveti Duh bolj notranji kot on sam sebi (intimior intimo meo). Sveti Duh, ki ga človek doživlja kot najpristnejši stik s samim seboj, ima svojstvene značilnosti, ki si jih bomo podrobneje ogledali.

Gonilo Svetega Duha, ki nas navdihuje, je ljubezen. Ker te ni brez svobode, nam ničesar ne vsiljuje, ampak le predlaga. Spolnjevanje ukazov, brez svobodnega soglasja, ne more biti dejanje ljubezni, ker človeka razoseblja. Če žena na kakršen koli način izsiljuje svojega moža, da bi ji ustregel, s tem ne bo veliko dosegla. Ljubezni ni mogoče izsiliti. Sveti Duh nikoli nikogar ne sili k nobenemu dejanju, ker bi bilo to ničvredno.

V duhovnem življenju nam ne koristi nobena grožnja ali prisila, ker nič ne pripomore k naši rasti v ljubezni. (…) Če nečesa, kar moram storiti, ne vzamem za svoje, mi ostane tuje in bom to kvečjemu počel nejevoljno in s stisnjenimi zobmi.
Sveti Duh ni le dobrota in milina, ampak tudi tenkočutna modrost. Ne vozi prek ljudi tako kot cestni valjar, ker bi to nasprotovalo ne le ljubezni, marveč tudi modrosti. Zato moraliziranje ne služi ničemur. Ni le odvratno, ampak tudi neuporabno.

Svetega Duha lahko tudi zavrnemo. V nasprotnem primeru bi imeli opravka z diktatorjem, ki nas ne bi pripeljal v nebeško kraljestvo, ampak v koncentracijsko taborišče.
To še zdaleč ne pomeni, da so njegovi navdihi slabotni ali neučinkoviti. Nasprotno, nabiti so z dobro energijo. A čeprav so siloviti, nikomur ne delajo sile in jih lahko svobodno zavrnemo.

Navdihi Svetega Duha me nagovarjajo, trkajo na moje srce in me vabijo k dobrim dejanjem, kar lahko povzroča notranji boj. Zavedam se namreč, da odpreti srce njegovim navdihom pomeni tudi velikodušno sprejeti kakšno žrtev in se čemu odpovedati. Čeprav me ti navdihi močno in globoko nagovarjajo, in vem, da je to dobro, jim lahko kadar koli svobodno rečem “ne”. Sveti Duh nam nikoli ne ukazuje, naj nekaj storimo, temveč nas vedno le spodbuja, da z njegovo pomočjo to lahko storimo … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Četrti dan Bog na nebesnem oboku ustvari svetlobna telesa, da bi ločevala svetlobo od teme ... naredi večjo luč (Sonce), ki naj gospoduje dnevu in manjšo luč (Luno), ki naj gospoduje noči in … zvezde. To naj bodo znamenja za “čase, za dneve in leta”.
Navadno navajamo najprej dneve, potem mesece in leta, tu pa so na prvem mestu znamenja … prazniki … ki so bili za izvoljeno ljudstvo spomin Božjih posegov v njegovi zgodovini. Z njimi zaznamuje posamezna časovna obdobja med letom. Ljudje namreč svojega življenja ne merimo ‘koledarsko’, temveč s pomembnimi dogodki, ki zaznamujejo naše življenje in storijo, da niso vsi dnevi enaki. Pa tudi dogodke niso vsi enaki: so notranji (duhovni) in zunanji (kronološki) … in notranji so seveda pomembnejši.
S prazniki torej zaznamujemo čas. Brez njih bi bilo življenje kot ravna premica sivih, nedoživetih dogodkov. To, da znamo “šteti dneve” in prepoznati znamenja časa je znamenje srčne modrosti.

Sonce in luna sta ustvarjena zaradi praznikov, in ne obratno. Ali življenje služi uri ali ura življenju? Od odgovora na to vprašanje je odvisno naše pojmovanje sebe in drugih.
Vprašanje glede kakovosti časa nam bo pomagalo bolje razumeti namen in novost četrtega dne in vlogo sonca, lune in zvezd …
Videli smo že, da je prvi dan Bog ločil svetlobo od teme, drugi dan vode življenja od voda smrti, tretji dan pa morje od zemlje, ki zdaj, četrti dan, potrebuje toploto in svetlobo, da bi lahko obrodila sadove.

Četrti dan opredeli nalogo na novo ustvarjenih nebesnih teles: dajati zemlji rodovitnost z razsvetljevanjem in ogrevanjem. Pravzaprav gre za tri vzporedne dejavnosti: razsvetljevanje, gospodovanje in ločevanje.
S tem, ko sonce in luna svetita na zemljo, gospodujeta dnevu in noči ter ločujeta svetlobo od teme.
Njihova glavna naloga je torej gospodovati življenjskemu prostoru z ločevanjem svetlobe in teme. Čeprav sta svetloba in tema že od prvega dne stvarjenja ločeni in se jasno razlikujeta, ju mi na svojem zemeljskem potovanju neštetokrat zamenjujemo. Moramo se ju naučiti razlikovati in ju ločevati, drugače bosta onidve gospodovali nam, namesto da bi mi njima.

Zato Jezus pravi: »Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko zdravo, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo v temi vse tvoje telo. Če se torej luč, ki je v tebi, stemni, kolikšna bo tema!«

Če ne razlikujemo teme od svetlobe – in vse naše napake so posledica tega –, to po Jezusovih besedah pomeni, da naša svetilka, naše “oko”, ne deluje dobro. Zaradi tega nismo sposobni razločevati in gospodovati.
Če je ta naša svetilka zdrava, razsvetljuje vse naše telo, celotno resničnost, in vse pravilno deluje. Če pa se pokvari, se vse stemni in nastopijo težave.

Razumevanje tega je izredno pomembno za naše življenje. »Svetilka telesa je oko.« Mi sicer iz biologije  vemo, da oko ne sveti, ampak je osvetljeno, da ne oddaja svetlobe, ampak jo prejema. Toda Jezusove besede zrcalijo prepričanje tistega časa, da so oči kot žarometi, ki mečejo svetlobo – ne navzven, marveč navznoter.

Ta trditev ni tako za lase privlečena, saj je predelava svetlobnih podatkov v zaznavno sliko zelo zapleten proces. Oko skozi mrežnico zaznava svetlobne fotone in jih projicira na vidni živec. To sliko, ki pade na mrežnico obrnjena na glavo, možgani pravilno obrnejo, in ji z obdelavo posameznih podatkov ter nadomestitvijo manjkajočih dajo prostorsko razsežnost.(…) Zato je treba zelo resno vzeti tudi trditev, da oči “razsvetljujejo” stvari. Če pod očmi pojmujemo celoto vidnega zaznavanja, je ta trditev celo zelo resnična.

Moramo se namreč vprašati: Kaj sta to “sonce” in ta “luna”, ki razsvetljujeta moje dneve in moje noči? Kakšna svetloba je v meni? Kako gledam na stvari?

Svetloba in tema sta znamenji dobrega in slabega ravnanja (prvi dan). Poznamo dve vrsti luči – dnevne in nočne in poročilo o stvarjenju (vzorec našega življenja) nam je zapustilo ljudstvo, ki je tudi samo tavalo v temi in ni znalo gospodovati svojim dnevom … zato jim je Bog poklical k spreobrnjenju, poslal razne preizkušnje … pozabili so na Božje obljube … niso razumeli pomena svojih praznikov

Tudi sam se moram vprašati: Na kakšne načine me Bog prenavlja in odrešuje? Kako me nagovarja in posega v moje življenje? Ali prepoznam njegov glas v dogodkih svoje zgodovine, v Svetem pismu, v modrostnem izročilu kristjanov, ki so živeli pred menoj, v bratski ljubezni tistih, ki danes skupaj z menoj tvorijo živo Cerkev, v moči zakramentov, v krščanski umetnosti … A če se jim notranje ne odprem, se ne dotaknejo mojega srca.

Bog me na vse načine poskuša pripraviti k temu, da bi mu prisluhnil s srcem. Poleg njegovega pa me nagovarja še nešteto drugih glasov, zamisli in predlogov, ki kar tekmujejo za mojo pozornost. In nekaterim jo uspe dobiti. Navdušijo me, morda celo obsedejo, na koncu pa se največkrat izkažejo za utvaro in veliko razočaranje.

Ko smo se nekajkrat tako opekli, je skrajni čas, da se vprašamo, zakaj vedno znova nasedamo tem lažnim prerokom in končamo v godlji. Kje se je vse to začelo? Sem pa res neumen!
Že to spoznanje je prvi korak k modrosti..… (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Za vsakim mojim dejanjem se skriva neka beseda. Če malo pobrskam po glavi, bom za svojimi napakami našel nek argument, ki me je k njim nagovoril. To je lahko neka temna misel, ki se ji v notranjem dialogu nisem pravočasno odrekel, ampak sem se ji pustil prepričati in jo sprejel za svojo. Postopoma se je uveljavila kot sestavni del mojega mišljenja in merilo za razlago vseh dogodkov. Postala je moja notranja govorica – in mi uničila življenje.

Sprevideti oziroma spametovati se pomeni ponovno zagledati stvari v pravi luči in se “vrniti k pameti”. Oboje je posledica sprejetja besede resnice, ki smo ji končno prisluhnili in si jo vzeli k srcu. Ta resnica je lahko sprva boleča, ker razgali našo zmoto in rani naš ponos. Ko pa v njej prepoznamo ljubečo govorico, začutimo olajšanje, ponovno prosto zadihamo in dobimo nov zagon. Počutimo se veliko bolje.
Vsaka težava se torej začne z neko slabo mislijo, vsaka rešitev pa z dobro.

Naša naloga je, da se naučimo misli prepoznavati – dobre sprejemati in se jih držati, slabe pa zavračati in se jim izogibati… (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Poznamo dve vrsti misli: tiste, ki nas izgrajujejo (navdihi) in tiste, ki nas uničujejo (sugestije).
Moramo se naučiti prepoznavati različno govorico, strategije in načine, s katerimi se ti dve “luči” predstavljata v našem duhovnem svetu.
Izvor pristnih navdihov je nedvomno Sveti Duh, izvor sugestij pa oče vseh laži. In kdo je to?

Jezus pove naravnost: zlo ima svojega začetnika, svojega očeta. Hudobija ni zgolj stvar človeške narave, temveč se za njo skriva nerazložljiva skrivnost zla. Najhujše grozote, ki so se dogajale v zgodovini človeštva, so bile pošastne, nečloveške; njihove izvajalce je gnalo nekaj demonskega, da so bili sposobni dejanj, ki presegajo človeško naravo. Kadar nekoga nenadoma prevzameta bes in hudobija, pravimo, da si ni več podoben, da ni več “človeški”.

Zlo nam ni podobno, ni lastno naši naravi. Sebi sem podoben, kadar ljubim, kadar pa sovražim, sem prevaran, obseden od nekoga. Tisti “pravi” postanem šele, ko svojo zmoto spoznam, priznam in se znova spravim s seboj in z drugimi. Zlobnež je tisti, ki je ujet v mreži zla. Moralno, bivanjsko zlo, ki ga izvaja človek, je vedno posledica hudičeve prevare. (…) Pravi zlobnež (demon) je hudič, ne človek.
Kadar si v skladu z Jezusovim naročilom in Božjim naukom upamo Boga imenovati “Oče”, ga prosimo, naj nam pomaga v boju s skušnjavami in prevarami hudiča, ki nas ves čas poskuša zapeljati v svoje mreže in zasužnjiti.

Hvala Bogu, na delu ni samo hudič, ki nas hoče v svoji hudobiji pogubiti. V tem boju se lahko zanesemo na velikodušno usmiljenje Očeta luči, našega Odrešenika Jezusa Kristusa, ki v nebesih posreduje za nas, in Svetega Duha, ki nas obiskuje in navdihuje! Troedini Bog je premagal hudiča in vso hudobijo.

Zato se nikoli ne smemo preveč vznemirjati zaradi hudega, ampak se vedno bolj osredotočati na dobro. Da bi nas ujel, hudič uporablja dve nasprotni strategiji: pretvarja se, da je nekaj dobrega – preoblači se v “angela luči” –, ali pa nas poskuša prestrašiti in obsesti, da ne bi mislili na nič drugega kot nanj. V obeh primerih – kot hlinjeno dobro ali kot odkrito zlo – nas poskuša oddaljiti od vira dobrega. Zato je nadvse pomembno, da svoje misli usmerjamo k vsemu dobremu, (…) V mislih ne smemo ohranjati ničesar nizkotnega, krivičnega, nečistega, sovražnega, nečastnega, pokvarjenega ali neprimernega. Vsako tako misel moramo takoj odgnati.

Če ugotovimo, da smo se ujeli v hudičevo past jeze in zagrenjenosti, si moramo reči kakor vojak v ujetništvu: “Prevaral me je, ker sem mu posvečal preveč pozornosti.”
Sovražnik, hudič, življenja ne more dajati, ampak ga lahko kvečjemu uničuje. Ker je že po naravi zvit, posnema delovanje Boga, ki mu zavida in z njim tekmuje. Predstavlja se kot luč, a je v resnici tema. Ljudem bodisi prišepetava uničujoče misli ali pa preusmerja njihovo pozornost od pravega dobrega k lažnemu.

Zaradi tega se nekateri ves čas odtujujejo iz sedanje resničnosti s sanjarjenjem o čudovitem stanovanju, ki naj bi jih čakalo nekje v prihodnosti.
Sveti Duh pa, nasprotno, lebdi nad sedanjostjo, četudi je kaotična, kot nad maternico dobrega. Kdor ima Svetega Duha, vidi v sedanjosti potenciale in jo ceni, kdor pa posluša sugestije hudega duha, je obseden z utvarami o prihodnosti in zaničuje vse, kar je povezano z resničnostjo.… (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

V krščanskem duhovnem izročilu ima “navdih” svoje nasprotje, ki mu pravimo sugestija ali prišepetavanje. Čeprav se je izraz v vsakdanji rabi udomačil kot nekaj dobrega, ima v svojem latinskem izvirniku negativen prizvok, ker namiguje na podrejenost in celo manipulacijo. To pa je nevarno.

Sugestije v nas ustvarjajo občutek nujnosti in nas priganjajo k ‘nujnim’ opravilom. Ta se nam lahko zdijo poduhovljena ali ‘sveta’, čeprav v resnici niso naše prioritete. Izvršujemo jih kakor vojaki ukaze, in ne kot svobodni Božji otroci. Pogosto jih spremljata neutemeljeni strah pred napako in občutek krivde, za katerim se skriva napuh.

Kadar nas ženejo sugestije, smo notranje razdvojeni, utesnjeni, napeti in zaskrbljeni, do drugih pa nepotrpežljivi, zahtevni in agresivni. Kadar ravnamo po navdihih, pa smo vedri in mirni, naše misli urejene in občevanje z drugimi sproščeno.

Sugestija je nekakšno notranje ‘prišepetavanje’, ki me sili k nečemu, česar pred drugimi ne znam utemeljiti ali pa to počnem neprepričljivo, ker ne najdem jasnega in preprostega argumenta.
Svoje ravnanje poskušam opravičiti z zapletenimi razlagami. In če jih moji poslušalci ne sprejmejo, jim očitam, da me nočejo ali ne morejo razumeti, ker pač niso v moji koži… (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA,  256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Kaj nam govorijo navdihi Svetega Duha in kaj hudičeve sugestije
Povsem drugače je pri dejanjih po navdihu Svetega Duha, ki jih lahko brez težav in mirno razložim vsakomur na preprost način. Nimam težav s prepričevanjem drugih, ker sem globoko prepričan v pravilnost svojega ravnanja.
Kadar poskušam neko hudičevo sugestijo opravičiti pred drugimi, sem užaljen in jezen, če tega ne sprejmejo – to pa zato, ker vanjo niti sam nisem prepričan in se počutim pod prisilo.

Navdihi Svetega Duha so preprosti in jasni, hudičeve sugestije pa zapletene in zamegljene. Medtem ko prvi resničnost razsvetljujejo, jo drugi zatemnjujejo, sprevračajo ali prikrajajo z razlagami, katerih edini cilj je doseči svoj namen.

Vsa dejanja po navdihu Svetega Duha – naj bodo še tako veličastna, vzvišena ali čudežna – so spontana in ne delajo nasilja nad resničnostjo. Hudičeve sugestije pa nam obljubljajo nekaj vzvišenega in izmišljenega – česar nimamo –, in v nas vzbujajo prezir do naše vsakdanje resničnosti – in tega, kar imamo –, čeprav je skromna. Vsaka skušnjava nas poskuša prepričati, da smo nesrečni zato, ker smo za nekaj prikrajšani.
Hudičeve sugestije slonijo na zapletenih in trhlih argumentih, ki se sesujejo takoj, ko nanje pogledamo z drugega zornega kota. Običajno izgubijo svojo legitimnost že ob prvem temeljitem premisleku, zato se nenehno spreminjajo.

Za navdihe pa je značilna trajnost. Ne spreminjajo se iz dneva v dan, ker imajo v sebi večnostno razsežnost.

Navdihi so preprosti in vseobsegajoči, sugestije pa zapletene in ozko usmerjene k posameznim vidikom resničnosti, ki jih absolutizirajo in jim dajejo prednost pred celoto.

Od Svetega Duha navdihnjena misel je kakor “luč, ki gospoduje dnevu”; je svetla kakor sonce, preprosta, iskrena in sama po sebi prepričljiva, v človeku ne vzbuja pomislekov ali slabe vesti.
Sugestija pa je vedno delno zatemnjena, zasenčena, kakor mesec, ki sveti ponoči; ima svojo temno stran oziroma skrite namene, ki jih človek ne želi v celoti obelodaniti.

Če je nekdo skrivnosten glede svojih pravih namer in deluje na skrivaj, je to jasno znamenje, da ga ne vodi Sveti Duh.
Tisti, ki sledijo sugestijam, o njih neradi razpravljajo z drugimi in zavračajo vsako kritiko. Če jih kdo izzove, naj razkrijejo svoje prave namere, ga poskušajo arogantno in grobo utišati. Iščejo pa enako misleče, ki se z njimi strinjajo in jih ne izzivajo. Zato je strah pred soočanjem z drugimi eden od najbolj jasnih pokazateljev, da sledimo prevari.

Kdor ima v srcu luč, hodi z visoko dvignjeno glavo, kdor pa snuje hudobijo, hodi sključeno in se drugim ne upa pogledati v oči, ker pred njegovimi vrati preži greh. Vsaka tragedija se začne s snovanjem hudobije. Če takih črnih misli ne preženemo takoj, ko se pojavijo, nas slej ko prej prevzamejo in zagospodujejo nad nami. Vsa prikrita, sprevržena in nasilna dejanja vodijo v pogubo.…. (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Gržan, K., IN ZA POT VESTE …11 x 15 cm, 163 strani, 11 x 15 cm, broširano z zavihki, čb fotografije
Prelistajte: * * * in  naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Opazoval sem ju, vedno znova sem ves zvedav oprezal kje – od kod pijeta tisto blagost, ki jo delita naklonjena drug k drugemu in k bližnjim. »Človek podarja, kar nosi v sebi. – Iz globine daje v zaznavo osebno resničnost,« sta mi dejala nekoč. In sem uvidel: še preden sta stopala v odnos, sta bila v Odnosu – v zaznavi tiste sprejetosti, ki je objetost v Ljubezni za naše ljubezni.
Tako prijetno je bilo doživljati z njima odtenke življenja. Tudi v tistem jutru, ko smo tam za mizo ob zajtrku kramljali o vsakdanjih stvareh. Nič posebnega, pa vendarle tako zelo osebno – prijetno v medsebojnem sočutju.
In kot po navadi je, ko smo opravili obed, Neža odprla knjigo vseh knjig – Sveto pismo, da bi prebrala odlomek – ponudbo za razmišljanje v dnevu. Po zakonu slučaja ali Božje previdnosti (kakor želite) je odprla na straneh pisma, ki ga je nekoč Pavel napisal Filipljanom, danes pa v njem sporoča nam: »Veselite se vedno v Gospodu; zopet pravim: Veselite se! Vaša blagost bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nikar ne bodite v skrbeh, ampak v vsem razodevajte svoje želje Bogu v molitvi in prošnji z zahvalo. In božji mir, ki vsak razum presega, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Končno, bratje: kar je resnično, kar pošteno, kar pravično, kar čisto, kar ljubeznivo, kar je častno, karkoli je krepostno in karkoli hvale vredno, to imejte v mislih. Česar ste se naučili, kar ste prejeli in slišali in na meni videli, to izvršujte, in Bog miru bo z vami« (Flp 4,4-9).
»Apostol govori o veselju, ki izvira iz sreče – iz srečanja v L/ljubezni,« je pokomentiral Janez prebrano.
»Če veselje nima izvora v sočutni zaznavi bližnjih in vsega, kar nas obdaja v stvarstvu ter seveda Boga v njegovi srčiki – v Ljubezni, potem ni v polnem okusu – še ni sreča,« je dodala Neža.
»In človek hlasta po manjku!«
»In če ne ve, da mu manjka sočutje v ljubeči zaznavi, si privošči za veselje še več – preveč, a je to za srečo premalo,« sta modrovala.
»In potem …« Janez je vstal izza mize ter segel k eni izmed knjig na knjižni polici. Polistal je in ko je s pogledom obstal, je bral »o dnevih, ko umira duša, dnevih notranje praznote in obupanosti, ob katerih se nam sredi razdejane zemlje, izčrpane od delniških družb, ob vsakem koraku reži nasproti človeški svet in tako imenovana kultura v svojem zlaganem in nizkotnem pločevinastem sejemskem blesku kakor bljuvalo, zgoščena in prignana do vrhunca neznosnosti v lastnem bolnem jazu«.
»Janezov priljubljeni citat nemškega pisatelja Hermana Hesseja,« je pojasnila Neža.
»Sam se pogosto spomnim na misel francoskega filozofa Alberta Camusa,« sem rekel in jo izrekel: »Evropa in revolucija se daleč stran od življenjskega vrelca zvijata v spektakularnem krču. V preteklem stoletju je človek razbil verske okove. A komajda se jih je otresel, že se jih na novo izmišlja – tokrat neznosne.«
Janez bi gotovo dodal v misel komentar, a ga je prehitela Neža, ki je segla tja med svoje zapiske in izmed njih izbrala: »kar je napisal ameriški stand-up komik George Carlin po smrti svoje žene.« Nataknila si je očala in brala: »Paradoks našega časa je, da imamo telefone brez tipk, ljudi brez pameti, razmerja brez ljubezni, kokakolo brez sladkorja, kavo brez kofeina, cigarete brez nikotina, mleko brez maščob, ženske brez čustev, moške pa brez poguma!
Kupujemo več, uživamo manj. Imamo velike hiše, ampak male družine, več udobja a malo časa, več diplom a malo pameti, več strokovnjakov in še več težav, več znanja na področju medicine, a manj zdravja.
Pijemo preveč, kadimo preveč, zapravljamo nepremišljeno, smejemo se premalo, vozimo prehitro, hitro se ujezimo, prepozno hodimo spat, utrujeni se zbujamo, premalo beremo in gledamo preveč televizije. Povečati želimo naše imetje, vendar smo zmanjšali naše vrednote. Govorimo preveč, ljubimo premalo, pogosto sovražimo. Naučili smo se preživeti, ne pa živeti. Dodali smo leta življenju, ne pa življenja letom.
Potovali smo na Luno, problem pa imamo, ko je treba iti čez cesto in spoznati novega soseda. Osvojili smo zunanji prostor, ne pa tudi notranjega. Naredili smo velike, vendar ne boljše stvari.
Trudimo se, da bi očistili zrak, vendar vedno bolj onesnažujemo našo dušo. Razbili smo atom, ne pa svojih predsodkov. Načrtujemo več, dosežemo manj. Naučili smo se hiteti, a ne čakati. Imamo večje dohodke, vendar nizko moralo. Imamo več hrane, pa smo še vedno nehvaležni. Gradimo zmogljivejše računalnike z večjim spominom, v živo pa med seboj komuniciramo vse manj in manj. Prizadevamo si za večje količine, pozabljamo pa na kakovost.
To so časi hitre prehrane, a počasne prebave. To je čas velikih ljudi, a majhnih karakterjev, hitrih poslov in površnih odnosov. To je čas, ko si prizadevamo za mir v svetu, a smo se navadili na vojno stanje doma. To je čas z več prostega časa in malo uživanja. Čas raznovrstne prehrane in preobjedanja na polovici sveta in podhranjenosti na drugi polovici.
V zakonu je med pari manj finančnih problemov, a je vse več ločitev. Več je prestižnih hiš, toda v njih vse več razdejanih domov. To so dnevi hitrih potovanj, številnih občil in nizke morale. Vse več je debelih ljudi in tablet, ki zmorejo vse – vas razveselijo, otopijo ali ubijejo …
Vabim vas: Preživite več časa s svojimi najdražjimi, ker ne bodo večno z vami. Ne pozabite objeti tistih, ki so poleg vas, saj je to edino imetje, ki ga lahko podarite s svojim srcem in vas nič ne stane. Ne pozabite reči: “Rad te imam” svojim najbližjim, vašim ljubljenim in naj ta beseda prihaja globoko iz srca. Ne pozabite se držati za roke in ceniti trenutkov bližine, ko ste skupaj z ljubljeno osebo, kajti nekega dne te osebe ne bo več z vami. Vzemite si čas za ljubezen, vzemite si čas za pogovor, in vzemite si čas, v katerem boste delili svoje dragocene misli in čutenja z drugimi.
Smejte se pogosto, dolgo in iskreno. Smejte se, dokler ne izgubite diha. Vedno znova povejte ljudem, ki jih imate radi, da jih ljubite. Ne pozabite: življenje ne meri z številom vdihov, pač pa s trenutki, ki nam jemljejo dih.«
Neža je umolknila, Janez pa je rekel: »Sreča je v srčnosti in ne v imetju ali zunanjem dogajanju.«
»Imeti ali biti? To se je spraševal že Erich Fromm,« sem dodal.
»Ne pojdi v skrajnost,« me je opomnil Janez.
»Kako to misliš?«
»Na tem svetu je potrebno tudi imeti, da je mogoče biti. A je dovolj, dovolj!« mi je pojasnil.
»Ob potrebnem imetju, je potrebno biti v sočutju,« je dala Neža v razmislek piko na i.
(se nadaljuje)

Knjiga In za pot veste … je vodnik vračanja k samem sebi in zato k pristnosti v odnosu do Boga, sočloveka, stvarstva… Zgodbe se prepletajo v dogajanju in dialogu avtorja Karla z Nežo in Janezom (ob njih ima pomembno vlogo tudi kuža Toro) na Dolgi njivi tam pod Velikim Zvohom.
Začnejo se z izgubljenostjo (avtor poosebi v sebi najgloblje osebne in družbene stiske našega časa) in se razpletejo v nakazane smeri, ki vodijo bralca iz tesnobnih ujetosti.
Avtor Karel Gržan poudarja, da se je v zgodbah te knjige, ki so izhajale v reviji Ognjišče, napotil najbolj na globoko v človeško doživljanje.

Moji vzponi proti vznožju Velikega Zvoha tja h koči v sredi Dolge njive k Neži in Janezu (pa da ne pozabim na Torota) so bili vedno pogostejši. Na videz sem se vzpenjal na goro, očem nevidno pa so se dogajali še pomembnejši vzponi – tam globoko v meni; tudi tisti dan, ko sem jima zastavil vprašanje: »Kaj vaju je pritegnilo, da sta iskala in našla presežno vrednost življenja?« (…)

Opazoval sem ju, vedno znova sem ves zvedav oprezal kje – od kod pijeta tisto blagost, ki jo delita naklonjena drug k drugemu in k bližnjim. »Človek podarja, kar nosi v sebi. – Iz globine daje v zaznavo osebno resničnost,« sta mi dejala nekoč. In sem uvidel: še preden sta stopala v odnos, sta bila v Odnosu – v zaznavi tiste sprejetosti, ki je objetost v Ljubezni za naše ljubezni. (…

pripravlja in izbira Marko Čuk