V šoli hvaležnosti
iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €
»Znam biti reven in znam biti v obilju …«, pravi sv. Pavel, ko govori o šoli, ki ima le malo učencev – o šoli hvaležnosti.
Da bi lahko cenili in bili hvaležni za to, kar imamo, se moramo najprej znebiti žalosti, ki je za vzhodno Cerkev ena izmed osmih glavnih grehov – poleg sedmih, ki jih pozna tudi zahodna.
Razlikujemo dve vrsti žalosti (»… žalost zaradi Boga namreč rodi spreobrnitev za odrešenje, ki se je ne kesamo, svetna žalost pa povzroča smrt.« – sv. Pavel) (…) Prvo spremlja želja, da bi bolj ljubili, druga pa je “svetna”, ki jo povzročajo maliki tega sveta oziroma nezadovoljena želja po posesti.
Glede na to, da je peti dan, dan prvega blagoslova, lahko ta del naše poti izkoristimo za to, da se odpremo hvaležnosti, ki je nasprotje žalosti.
Papež Frančišek v svoji okrožnici Veselje evangelija ošvrkne številne kristjane, ki imajo v srcu vse prej kot hvaležnost, kljub temu da so od Boga prejeli nešteto milosti, tako kot devet od desetih gobavcev v Lukovem evangeliju.
»Tako nastaja največja nevarnost, “sivi pragmatizem cerkvene vsakdanjosti, kjer na videz vse poteka v redu, v resnici pa vera peša in se utaplja v malodušju”. Nastaja pokopališka psihologija, ki postopno spreminja kristjane v muzejske mumije. Razočarani nad resničnostjo, nad Cerkvijo ali nad samim seboj, kristjani živijo v stalni skušnjavi, da bi zapadli v žalost, ki se polasti srca kakor “najdragocenejši od demonovih napojev”. Kristjani, poklicani, da bi prinašali luč in življenje, pustijo, da jih končno očarajo stvari, ki porajajo samo temo in notranjo utrujenost ter slabijo apostolsko gorečnost. Iz vseh teh razlogov si upam vztrajati: Ne pustimo si vzeti veselja evangeliziranja!«
Po papeževih besedah ta sladka žalost oziroma samopomilovanje povzroča pokopališko psihologijo.
Zato si mi tu prizadevamo ustvariti živahno vzdušje oziroma psihologijo.
V ta namen je koristno, če se vsak večer zamislimo nad tem, kar smo ta dan prejeli. Za mlade bo morda dovolj, če bodo prepoznali vsaj tri pozitivne reči, čeprav sem prepričan, da jih bodo tudi na najslabši dan ob iskrenem premisleku našli še več. Tako se bomo postopoma naučili prepoznavati skrito dobro tudi v stvareh, ki so na prvi pogled tragične. Včasih moram to osnovno vajo priporočiti tudi duhovnikom, ki se predajajo žalosti in nehvaležnosti. Čeprav so obdani z milostmi, so se razvadili godrnjati … godrnjanje pa je hudičeva molitev. …. (se nadaljuje)
izbira in pripravlja Marko Čuk
Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”. Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.
Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)


Da bi bolj cenili umetnost zahvaljevanja, ki se je moramo vsi naučiti, …si še enkrat ponovimo, kaj pravi Bog peti dan – blagoslovi življenje na zemlji: »Plodite se in množite, napolnite vode v morjih, in ptice naj se množijo na zemlji.«
Bog je rekel: “Vode naj mrgolijo od živih bitij in ptice naj letajo nad zemljo pod nebesnim obokom.” (…) In Bog jih je blagoslovil in rekel: “Plodite se in množite, napolnite vode v morjih, in ptice naj se množijo na zemlji.” In bil je večer in bilo je jutro, peti dan.«
Doslej smo govorili o jasnih razlikah med svetlobo in temo, med življenjem in smrtjo, kar ni tako težko. Toda to je šele začetek. Kaj pa navidezno ali lažno dobro.
Nekaj nasvetov, ki nam pomagajo pri razločevanju misli.
Sugestije me navdajajo s strahom pred neuspehom in družbeno zavrnitvijo: da me ne bodo sprejeli, cenili in upoštevali. V izogib temu se zatekam k strategijam za pridobitev naklonjenosti – z govorjenjem in obnašanjem, ki se mi zdi všečno in sprejemljivo z vidika drugih. V upanju, da si bom tako ohranil njihovo naklonjenost in pobegnil iz svoje osamljenosti, sem se pripravljen pretvarjati in duhovno poplitviti.
Gospod, stopil si v temine smrti.
Sveti Duh nas odrešuje z notranjimi navdihi – v najglobljem predelu oziroma jedru človekove biti, Sveti Duh nagovarja vse, če se tega zavedajo ali ne. Sveti Avguštin je rekel, da mu je Sveti Duh bolj notranji kot on sam sebi (intimior intimo meo). Sveti Duh, ki ga človek doživlja kot najpristnejši stik s samim seboj, ima svojstvene značilnosti, ki si jih bomo podrobneje ogledali.
Četrti dan Bog na nebesnem oboku ustvari svetlobna telesa, da bi ločevala svetlobo od teme ... naredi večjo luč (Sonce), ki naj gospoduje dnevu in manjšo luč (Luno), ki naj gospoduje noči in … zvezde. To naj bodo znamenja za “čase, za dneve in leta”.
Za vsakim mojim dejanjem se skriva neka beseda. Če malo pobrskam po glavi, bom za svojimi napakami našel nek argument, ki me je k njim nagovoril. To je lahko neka temna misel, ki se ji v notranjem dialogu nisem pravočasno odrekel, ampak sem se ji pustil prepričati in jo sprejel za svojo. Postopoma se je uveljavila kot sestavni del mojega mišljenja in merilo za razlago vseh dogodkov. Postala je moja notranja govorica – in mi uničila življenje.