iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 € – ali izkoristite ugodno priložnost in jo kupite v kompletu z drugo Rosinijevo knjigo Umetnost ozdravitve za 29,00 €

Prihajamo do bistva … Mnogi pomislijo: “Res je, določiti moram svoje prioritete.”
Narobe! Svojih prednostnih nalog ne določamo sami, temveč jih moramo le prepoznati in sprejeti.

Moje prednostne naloge izhajajo iz mojega odnosa z Bogom.
Nisem sam določil svojih telesnih in psihičnih lastnosti. Ne izbiram višine svojega glasu – ali bom pel tenor ali bas – in nadarjenosti – ali bom igral flavto ali violino.
O tem odloča nekdo drug, jaz pa moram to sprejeti. … svoje življenjske okoliščine … opore, ki so mi dane …

Sprejeti moram tudi, da vse prihaja ob svojem času; da cvetim, zorim in se staram; da uspevam, ko je čas za to, in da čakam, kadar moram čakati. Četudi trideset let …

Imam nekatere sposobnosti in darove, s katerimi lahko osrečujem druge, drugih pa nimam. V svoji nespameti lahko zavidam svojim bratom in sestram, ki se mi zdijo bolj obdarjeni, a s tem le zapravljam čas.

Prednostnih nalog torej ne določamo sami, ampak jih moramo prepoznati in sprejeti. Mnogi delajo napako, ker si jih določajo sami …

Ko je Bog ustvaril nebesni obok, se vode niso same odločile, da se bodo ločile. Zato imajo moje prednostne naloge prednost pred mojimi odločitvami.
So del Božjega stvariteljskega dela.

Praktični nasvet, ki izhaja iz zgoraj povedanega, je, da moram biti v stalnem dialogu z Bogom. Vsak dan moram začeti z molitvijo in ga vprašati, kaj naj storim. To mi mora povedati On, od katerega prejemam življenje. Tako se sproti pojavljajo opravila, ki izhajajo iz danosti, vendar so bolj specifična.

Naše prednostne naloge so običajno povezane z našimi danostmi in stanovskimi dolžnostmi. So odgovor na vprašanje: Kaj je resnično “moje”?
Če si poročen, si lahko o tem misliš, kar hočeš, toda tvoja prednostna naloga je zakon in vse, kar je z njim povezano. Če na primer zakonca, ki mi pomagata kot kateheta v župniji, zaradi tega zanemarjata svoj zakon in otroke, ju moram iskreno opozoriti in razrešiti. Evangelizacija je nenehni proces, zakon pa je zakrament, ki je v njunem življenju nebesni obok in prednostna naloga.

Kako smo lahko povsem “Božji”, če se nismo zaradi Njega vedno znova pripravljeni vsemu odpovedati?
Če globok molitveni odnos z Bogom ni tvoja prioriteta, ne bodi presenečen, da si se zapletel v nevarne čustvene odnose… … (se nadaljuje)

izbira, komentira in pripravlja: Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 € – ali izkoristite ugodno priložnost in jo kupite v kompletu z drugo Rosinijevo knjigo Umetnost ozdravitve za 29,00 €

“Bog je rekel:  “Bodi obok sredi vodá in naj loči vode od vodá!” In Bog je naredil obok in ločil vode, ki so bile pod obokom, od vodá, ki so bile nad obokom. …”

Da bi si poročilo o drugem dnevu stvarjenja lahko pravilno razlagali, moramo najprej razumeti, kaj pomeni voda za Izraelce.
To ljudstvo, ki prebiva v napol puščavski deželi (…) vodo povezuje z življenjem in preživetjem. Zato nekateri psalmi človekov odnos z Bogom primerjajo z žejo.

Živa voda, o kateri govori tudi Jezus v pogovoru s Samarijanko pri Jakobovem studencu, priteka iz izvira, in po taki izvirski vodi hrepeni vsak romar v puščavi. Za evangelista Janeza je ta voda podoba Svetega Duha, ki je Božje življenje.

Voda je torej simbol telesnega in duhovnega življenja.

Pa ne samo to! Voda je, zlasti na puščavskih področjih, tudi simbol smrti, ker lahko ubija! Ozke soteske, ki jih izdolbejo hudourniki ob silovitih puščavskih nevihtah, se v trenutku napolnijo in s seboj ​​odnesejo vse, kar se znajde na njihovi poti. Voda torej ni le simbol življenja, ampak tudi smrti.

Svetopisemsko ljudstvo pa je prevzel strah tudi ob besedi “morje”, s katero so evangelisti označevali tudi jezera (Tiberijsko, Galilejsko)…
Sladka voda v manjših količinah poživlja, slana v velikih količinah – kot je Mrtvo morje, v katerem ni življenja – pa ubija.
Voda ima torej dvojno lastnost: po eni strani življenje omogoča in ohranja, po drugi pa ga uničuje.

Dvoumnost vode izraža tudi njena očiščevalna lastnost, ki sega vse do krščanskega krsta. Krst zakramentalno uresničuje smrt in življenje: konec greha in začetek novega življenja.

Ko torej Bog loči zgornje oziroma dobre vode (dež) od spodnjih oziroma slabih, (morje, ocean), naredi razliko med tem, kar življenje uničuje, in tem, kar ga ohranja oziroma rešuje. Na tem temelji naša resničnost.

Vrnimo se k našemu duhovnemu potovanju. Če moramo v prvi fazi osebne prenove prepoznati to, kar že vemo, moramo v drugi sprejeti to prvotno ločevanje med tem, kar nam življenje daje in ohranja, in tistim, kar nam ga jemlje oziroma nas uničuje.

V našem življenju so studenci prerojenja in mlakuže razkroja, dejanja, ki nas izgrajujejo in tista, ki nas rušijo – življenjska dinamika in smrtna logika. Da bi lahko začeli znova, se jih moramo naučiti razlikovati. Po teh vodah ne moremo krmariti skozi meglo zmede. Ker imajo vode dvojni učinek, jih Bog že na začetku loči.

Naučiti se moramo presojati med tem, kar nam koristi, in tistim, kar nas uničuje. … (se nadaljuje)

izbira, komentira in pripravlja: Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 € – ali izkoristite ugodno priložnost in jo kupite v kompletu z drugo Rosinijevo knjigo Umetnost ozdravitve za 29,00 €

Bog je rekel: »Naj bo svetloba!« In bila je svetloba. Kaj to pomeni?
Predstavljajmo si, da smo dolgo zaprti v popolnoma temni sobi, nato pa nekdo najde stikalo in ga pritisne. Prižge se luč, ki nas najprej zaslepi, nato pa zagledamo predmete, ki … so najbolj vidni in nam najprej padejo v oči.
Podobno je pri duhovnem življenju: če si želimo prenove – tako notranje kot zunanje –, se ne smemo ustavljati pri podrobnostih. Začeti moramo pri najbolj očitnih stvareh, ki nam padejo v oči takoj, ko se prižge luč.

Prvo, kar moramo storiti, je dovoliti dobrotljivemu Očetu, da nas po padcu dvigne iz greha, nas spreobrne k sebi in uskladi s seboj. To nam je na dosegu roke in takoj na voljo.

Naslednji korak je zelo pomemben: pri nekaterih stvareh duhovno razločevanje ni potrebno, ker so samoumevne. Ni nam treba delati zapletenih analiz, da bi razumeli njihov pomen. … Prižgeš luč in jih vidiš!
A pogosto so tako očitne, da jih človek sploh ne opazi.

Kaj je tisto, kar že poznam, še preden se lotim iskanja tistega, česar ne poznam? Kaj mi je že poznano, na kar se lahko oprem? Tu ne gre za spoznavanje še neznanega, ampak za prepoznavanje že znanega …
Preden se lahko dobro opazujemo v ogledalu, moramo to očistiti, da ne bi nekega madeža na njem zamenjali za svojo napako …
Zanimivo je, da se razločevanje začne s prepoznavanjem že znanega, kar je potrebno sprejeti, da bi lahko nato odkrili še neznano.

Preseneča tudi to, da je svetilka, ki jo za to potrebujemo, v večini primerov že prižgana. Svetloba ni naše delo, temveč Božji dar. (to ni Sonce, ki ga je Bog ustvaril šele četrti dan). Prava luč je nekaj, k čemur smo nagnjeni, ker pravi, da “razsvetli vsakega človeka”. … ta luč je obstajala že pred svetom, ki je bil ustvarjen po njem.

Bog se v svoji neizmerni velikodušnosti dotakne človeka – morda neko noč, ko leži v bolniški postelji ali kje drugje –, česar ta ne pozabi nikoli več. Ker pa poganom samo to še ne zadostuje za prejem krsta in novega življenja, jim Bog pošilja ‘komete’. Eden takih je bila na primer “betlehemska zvezda”, ki so ji sledili modri. Najprej jih je vodila k preučevanju pisem in nato v Betlehem. Tam so našli Božjo Mater in s svojimi darovi počastili novega Človeka, od katerega so vse prejeli. K Bogu pridemo po različnih poteh. Vse pa se začne z razodetjem, ki je zastonjski dar in ne zahteva nobene vere, ker je dovolj očiten sam po sebi.

Vsi imamo globoko v duši neko luč, ki je morda slabotna, tiha, dobro skrita ali celo neopazna, a zato nič manj resnična. Sama po sebi še ne zadostuje za odrešenje, ker je čista milost, milost pa se ne vsiljuje. Vendar obstaja.
Tiste, ki tožijo zaradi raznih preizkušenj, pogosto povabim, naj se – namesto da bi se smilili sami sebi – raje vprašajo, zakaj se jim vse to dogaja. In če svoje stanje sprejmejo, se včasih začno dogajati čudeži.

Notranja luč torej obstaja, vendar sama po sebi še ne zadostuje. Da bi v nas zasijala in nas odrešila, potrebujemo Gospoda in pomoč tistih, ki ga poznajo.
To je dovolj za nov začetek. Da bi spet začeli hoditi, potrebujemo nek notranji vzgib, ki nas spodbudi k iskanju nečesa, kar slutimo, da obstaja. In ta vzgib je po Božji milosti že položen v našo dušo. … Čeprav ta notranji glas poskuša preglasiti nešteto temačnih in jeznih glasov, ga vseeno lahko slišim.

Preden lahko kar koli ukrenemo, moramo ta tihi, a resnični glas v sebi zaslišati in se nanj odzvati. Moramo se ustaviti in prositi Boga Očeta: »Gospod, spregovori mi, prosim! Povej mi, da si me Ti ustvaril. Spomni me, kdaj si se ustavil pri meni in me pobožal.«
To Božje božanje, notranji nasmešek, je seme novega upanja, ki – tudi po vsakem grehu – v nas vzbudi željo, da bi začeli znova. Daje nam, da življenje cenimo. In to je resnica. Ko to začutimo, se v nas nekaj spremeni, čeprav na zunaj morda tega ni videti.

Začutimo svež notranji vzgib, pogum in željo, da bi začeli znova..  … (se nadaljuje)

izbira, komentira in pripravlja: Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 € – ali izkoristite ugodno priložnost in jo kupite v kompletu z drugo Rosinijevo knjigo Umetnost ozdravitve za 29,00 €

Šele sedaj lahko preidemo k dejanjem. Začnemo pri začetnih danostih, ki bi jih lahko primerjali s prvo pomočjo.

Čeprav bi se mnogi raje takoj pogovarjali o osebni poklicanosti, moramo največkrat začeti pri najbolj banalni stvari – svojem telesu, in pri osnovnih, a pomembnih opravilih, kot sta skrb za svoje telo in urejen življenjski ritem.

Najprej moramo prenehati s samouničevalnimi dejavnostmi, kot je ponočevanje, in se vprašati: “Kdaj hodim spat? Kdaj zjutraj vstanem? Ob kateri uri molim? Kako se prehranjujem?”
Za telesno zdravje je treba skrbeti. Kdaj sem bil zadnjič na zdravniškem pregledu? Kdaj so mi nazadnje pregledali kri? Kdaj bom nehal metati vase hrano kot v smetnjak?

Nato moramo urediti svoj življenjski prostor. Nekateri se dobro zavedajo, da živijo v neredu, a še s prstom ne mignejo, da bi kaj spremenili. Za začetek zadostuje, da pospravimo svojo sobo. To ne velja le za mlade, ampak tudi za odrasle, vključno z duhovniki. Mnogi, ki bi radi delali red v Cerkvi in družbi, potrebujejo razne ‘preroke’, da jih opozorijo, naj najprej pometejo pred svojim pragom.

Tu je potrebno narediti časovni načrt za opravljanje posameznih opravil: Kdaj in kako dolgo bom nekaj počel?
A tega se moramo lotiti sproščeno, drugače lahko dosežemo nasproten učinek. Ljudem ne smemo vzeti poguma. Pretirano analiziranje uporabe telesa, časa in prostora lahko vodi v depresijo …

Ko se začnemo ‘postavljati na noge’, običajno najprej spoznamo, kako smo bili odtujeni. Bog te je čakal v tvoji resničnosti, tebe pa ni bilo tam. A se splača vstopiti vanjo, če želiš živeti bolje …

Ne morem, da se ne bi dotaknil naših stanovskih dolžnosti – kot temu strokovno pravimo – oziroma prednostnih nalog, ki izhajajo iz naše osebne poklicanosti. To moramo upoštevati, če želimo prenehati s samouničevalnim vedenjem in postaviti temelje za razločevanje.

Nekaj primerov.
“Praviš, da si študent? Zakaj potem ne študiraš?”
“Si družinski oče ali mati? Mar se vama mora res prikazati vajin najljubši svetnik, preden bosta končno dojela, da ne moreta zapravljati časa z gledanjem nogometnih tekem ali televizijskih nadaljevank? Zakaj se čudiš, da se z ženo ne razumeta, ko pa se z njo nikoli resno ne pogovarjaš. In če se prav nič ne posvečaš otrokom, kako lahko od njih pričakuješ …?
Lahko začneš z obiskom svoje tašče, ki je že dva meseca v bolnišnici, ali s plačilom položnic, s katerimi vedno odlašaš do zadnjega. Očisti svoje ogledalo, da se boš dobro videl v njem.

Tudi v duhovnem življenju moramo začeti pri preprostih rečeh. Morda je za začetek najboljša preprosta (redna) vsakdanja molitev.
Najprej moramo najti ‘škatlo’, v katero lahko spravimo najpomembnejše in najbolj zapletene stvari, s katerimi se bomo srečali kasneje. Ta ‘škatla’ so dobre navade, s katerimi se bojujemo proti tistim, s katerimi si škodujemo in se uničujemo.
Napišimo si seznam začetnih danosti – največ štiri ali pet. … Pomembno je, da jih prepoznamo in sprejmemo. V poslušnosti tej prvotni luči – lahko, morda po dolgem času, spet začnemo skrbeti zase.

Kdor naredi ta seznam in ga pogumno pokaže nekomu, ki mu je resnično mar zanj – samo kdor te ima resnično rad, skrbi zate –, bo doživel razsvetljenje.
Ko drugemu končno nekaj priznaš, ker s tem ne moreš več odlašati, in ti ta odobravajoče odgovori, da je bil za to že skrajni čas, si lahko prepričan, da nisi ustrelil v prazno.

Zelo je koristno, če svoje danosti pogumno zaupaš svojemu spovedniku ali duhovnemu voditelju, ker bo Bog to luč v tvojem srcu še okrepil…  … (tu se konča prvi dan)

izbira, komentira in pripravlja: Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Pezdir Kofol, M., ZAKAJČKI. Otroška vprašanja o veri, ilustracije: Lisjak P.,  64 strani, 21 x 28 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2019

Prelistajte: *** KNJIGA JE RAZPRODANA (naročite lahko njeno nadaljevanje – “Še bolj radovednimi zakajčki“) v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 23,90 €. 

Veliki teden je poseben čas v letu, velika noč je vedno bliže in vsak dan se v cerkvi dogajajo zanimive stvari, rečemo jim obredi. Neža pravi, da so lepe. Blažu pa se zdijo včasih kar malo čudne. Pa še mama in ata sta nekako odsotna te dni …
Otroci so bili vsi pripravljeni na hodniku. Čakali so starše, da gredo k obredom velikega četrtka. Neži se je to zdelo zelo zanimivo: »Blaž, zelo redko se zgodi, da nas ne priganjata. Danes pa ju ni od nikoder …«
»Ata je res dolgo v kopalnici … Dlje kot mama. Ej, Neža, kaj se bo danes dogajalo v cerkvi? Spomni me, vedno pozabim, kaj je v četrtek in kaj v petek,« je Blaž že nekoliko naveličan čakanja vprašal Nežo.
»Danes ima sveta maša rojstni dan! Saj veš, zadnja večerja pa te reči. Spomnimo se, kako je Jezus prvič posvetil kruh in vino. … Joj, poglej, Anton si je narobe obul čevlje. Pomagaj mi, da ga urediva.« Poskrbela sta, da bodo male nogice imele čevlje obute v pravo smer, potem pa se je končno prikazala mama. Hvaležno jih je objela. Kako lepo so se uredili!
»In ati? Ali on ne gre?« je zanimalo Blaža.
»Seveda gre! Le noge si je šel umit,« je pojasnila mami.
»Zakaj pa, saj je rekel, da mu jih bo danes umil župnik!«
»No, saj ravno zato si jih umiva. Da mu ne bodo smrdele,« je bilo Neži spet vse jasno in zelo smešno. Blaž pa je skomignil z rameni in prosil še mamo, da mu nekaj več pove o obredih velikega četrtka.
»Danes se spominjamo zadnje večerje, prve svete maše. Zato bodi še posebej pozoren na lomljenje kruha in mešanje vina z vodo … Ko se to dogaja, odpri svoj srček Jezusu, da vstopi vanj. Ko si otrok, ti je naporno hoditi k maši, ker težko slediš in še ne razumeš, a kmalu se boš zaljubil v sveto mašo in bo postala zate nekaj najpomembnejšega. Vsi, ki radi hodimo k maši, danes praznujemo.«
Pridružil se jim je še ati. Obul si je zloščene čevlje. »Zakaj si obuvaš lepe čevlje, če pa jih boš potem sezul?« Blaž ni razumel, zakaj vse to urejanje, če pa mu bo župnik noge še enkrat umil, čevlje pa tako ali tako sezul.
»Že tako mi bo malo nerodno zaradi obreda samega. In res nočem, da mi ob tem še noge smrdijo ali da so moji čevlji zapackani – potem bi me bilo šele sram!« Ati je pomežiknil, vzel Antona v naročje in so šli.
»Zakaj pa duhovnik umiva noge ljudem?« je vprašal Blaž.
»Tako pokaže, da je služabnik nam ljudem. Veliki četrtek je tudi dan, ko praznujejo vsi duhovniki. Hvaležni so za poklic, ki ga opravljajo. In mi molimo zanje, da bodo pogumni in vztrajni.«

***
Blaž je pri obredu opazoval, kaj se dogaja. Seveda je najbolj radovedno gledal, ko je duhovnik umil atiju noge. Na koncu je duhovnik vzel hostije, jih odnesel in nekam zaklenil. Blaž ni dobro videl, kam, zato je po koncu vprašal: »Kam so odnesli Jezusa?«
Ati je pojasnil: »V ječo. Na veliki četrtek je bil Jezus izdan, odpeljali so ga v ječo. Zato tudi duhovnik položi hostije za rešetke.«
***
Kaj pa se dogaja na veliki petek? To je tisti dan, ko smo kristjani povabljeni na obisk k mrtvemu Jezusu. Tudi Blaž rad gre, saj mama pride ponj in po Antona v vrtec že pred spanjem. Tudi letos ni bilo nič drugače.
Blaž je odprl vrata v cerkev. Tokrat niso nič zaškripala. To pa je nekaj! Župnik je za veliki petek celo podmazal cerkvena vrata, ki vse leto škripajo, da Blaža vsi grdo pogledajo, ko zamudi. No, vsaj njemu se zdi tako. Tokrat pa so se odprla brez hrupa. Mama ju je odpeljala v cerkev k Jezusu, ki leži v grobu. Tam so se tesno stisnili in molili vsak po svoje. Blaž je že vedel, da ni treba početi nič posebnega. Pomembno je, da prideš in nekaj časa preživiš ob mrtvem Jezusu. Temu se reče navzočnost.
Še Anton, ki ni nikoli pri miru, je tokrat začutil, da se dogaja nekaj zares posebnega, ves utrujen od tekanja po pomladnem soncu na vrtčevskem igrišču je kmalu zaspal. Mama je vzela križev pot za otroke in iz knjižice zelo potiho prebrala kratko molitev. Blaž je poslušal in gledal Jezusa v grobu. Naenkrat je zašepetal: »Mami, a smo ljudje vsi tako utrujeni, ko umremo? Jezus je Božji sin, res bi ga lahko bolj lepo narisali, ali se ti ne zdi?«
»Veš kako dolgo so ga mučili, gotovo so ga po trpljenju ljudje komaj še prepoznali,« je zašepetala mami in mu s kretnjo pokazala, da je dovolj klepetanja.
***
Zvečer so prišli spet k obredom. Starši so se v cerkvi pripravljali, da bodo brali pasijon – to je zgodba o Jezusovem trpljenju, kjer se odrasli gredo nekakšno igro vlog. Blažev ati bo Pilat. Letos ima res smolo, je pomislil Blaž. Najprej mu župnik umiva noge, potem bo še obsodil Jezusa na smrt. Nerodna reč. Še dobro, da je samo branje in ni zares. A Blaža je bolj kot atijeve zadolžitve grizlo nekaj drugega. Zapustil je družbo prijateljčkov in poiskal mamo. »Ali res moram poljubčkati Jezusa na križu?« Ni mu bilo do ljubčkanja. »Lepo je, če ga poljubiš. To je zelo lep obred. Če ti je preveč nerodno, pa lahko samo poklekneš in Jezusa pobožaš. Bo šlo?« Blaž je prikimal in k obredu čaščenja križa pogumno korakal v vrsti, pokleknil kot vitez in nežno pobožal Jezusa. Ko se je vračal nazaj k svoji družini, pa je bil tako razburjen, da se mu je pripetila manjša nezgoda.
Pred cerkvijo je pocukal mamo za rokav, preveril, da ga nihče ne sliši, potem pa zašepetal: »Mami, ko sem šel nazaj od križa, sem se zaletel v eno tetico, ona ni gledala, kam gre … no, jaz tudi ne … In tresk!«
Blaž je gledal mamo, če bo huda. Njej pa je šlo na smeh. Dečko je nadaljeval: »A veš, kaj se je zgodilo potem?« »Kaj?« »Objela me je in poljubčkala! Bljaaak.« Blaž se je skremžil, mama pa je smeje se dejala: »No vidiš, ker ti nisi hotel poljubčkati Jezusa na križu, ti je on poslal poljubček po tej tetici.«
»Obljubi, da ne boš nikomur povedala!«
»Obljubim!«

(izbira in pripravlja Marko Čuk)

Zakaj moram k maši? Kakšna je razlika med čudežem in čarovnijo? Zakaj se duhovniki ne poročijo? Zakaj pri obhajilu jemo Jezusa? Tudi vam otroci zastavljajo vprašanja o veri, Jezusu in krščanskem življenju, ki vas spravijo v zadrego? … in številna druga otroška vprašanja o veri …
V 27. zgodbah se preselimo v vsakdanjik slovenske krščanske družine. Glavni junak slikanice je Blaž: radovednež, ki rad sestavlja legokocke. Jezus je njegov superjunak. Odkriti hoče, kakšne supermoči ima, in mu poskuša biti podoben, zato neprestano sprašuje in s hudomušnimi domislicami nasmeji vso družino. Mami in ati se trudita odgovarjati in svoje otroke voditi k Bogu … a velikokrat se znajdeta v zadregi.

5 razlogov, zaradi katerih vam bo slikanica všeč:
1. V njej so zabavne zgodbe iz krščanskega življenja, ki pokažejo, kako vero in Jezusa nevsiljivo vključiti v družinski vsakdan.
2. Napisana je na osnovi resničnih otroških vprašanj. Gotovo se je kakšna od opisanih prigod že zgodila tudi vam.
3. Knjiga pride prav: zgodbe so priročno izhodišče za pogovor.
4. Ob zgodbah so okvirčki (dodatna vsebina) treh tipov: otrokova molitev, namig za starše in didaktični namigi.
5. Knjiga je lična, polna igrivih, a preprostih ilustracij.

Blaž je radovednež, ki rad sestavlja legokocke. Atija in mamo zasipa z vprašanji o Bogu in Jezusu – prav Jezus je njegov superjunak. Odkriti hoče, kakšne supermoči ima, in mu poskuša biti podoben.

Neža je že velika. Zelo rada riše, bere in raziskuje. Ko bo odrasla, bo pisateljica. Vedno rada sodeluje v družinskih pogovorih.

Anton se še uči govoriti. Kmalu bo tudi on zastavil prvo vprašanje.

nekaj že objavljenih vsebin iz knjige

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 € – ali izkoristite ugodno priložnost in jo kupite v kompletu z drugo Rosinijevo knjigo Umetnost ozdravitve za 29,00 €

Bog je rekel: »Naj bo svetloba!« In bila je svetloba. Kaj to pomeni?
Predstavljajmo si, da smo dolgo zaprti v popolnoma temni sobi, nato pa nekdo najde stikalo in ga pritisne. Prižge se luč, ki nas najprej zaslepi, nato pa zagledamo predmete, ki nas obdajajo, … vzpostavimo stik z bistvenimi predmeti, ki so najbolj vidni in nam najprej padejo v oči.
Podobno je pri duhovnem življenju: če si želimo prenove – tako notranje kot zunanje –, se ne smemo ustavljati pri podrobnostih. Začeti moramo pri najbolj očitnih stvareh, ki nam padejo v oči takoj, ko se prižge luč.

Prvo, kar moramo storiti, je dovoliti dobrotljivemu Očetu, da nas po padcu dvigne iz greha, nas spreobrne k sebi in uskladi s seboj. To nam je na dosegu roke in takoj na voljo.
Naslednji korak je zelo pomemben: pri nekaterih stvareh duhovno razločevanje ni potrebno, ker so samoumevne. Ni nam treba delati zapletenih analiz, da bi razumeli njihov pomen. Tako rekoč ‘prehitevajo’ razločevanje. Prižgeš luč in jih vidiš!
A pogosto so tako očitne, da jih človek sploh ne opazi.
Kaj je tisto, kar že poznam, še preden se lotim iskanja tistega, česar ne poznam? Kaj mi je že poznano, na kar se lahko oprem? Tu ne gre za spoznavanje še neznanega, ampak za prepoznavanje že znanega …
Preden se lahko dobro opazujemo v ogledalu, moramo to očistiti, da ne bi nekega madeža na njem zamenjali za svojo napako …
Zanimivo je, da se razločevanje začne s prepoznavanjem že znanega, kar je potrebno sprejeti, da bi lahko nato odkrili še neznano.

Preseneča tudi to, da je svetilka, ki jo za to potrebujemo, v večini primerov že prižgana. Svetloba ni naše delo, temveč Božji dar. (to ni Sonce, ki ga je Bog ustvaril šele četrti dan). Prava luč je nekaj, k čemur smo nagnjeni, ker pravi, da “razsvetli vsakega človeka”. … ta luč je obstajala že pred svetom, ki je bil ustvarjen po njem.

Bog se v svoji neizmerni velikodušnosti dotakne človeka – morda neko noč, ko leži v bolniški postelji ali kje drugje –, česar ta ne pozabi nikoli več. Ker pa poganom samo to še ne zadostuje za prejem krsta in novega življenja, jim Bog pošilja ‘komete’. Eden takih je bila na primer “betlehemska zvezda”, ki so ji sledili modri. Najprej jih je vodila k preučevanju pisem in nato v Betlehem. Tam so našli Božjo Mater in s svojimi darovi počastili novega Človeka, od katerega so vse prejeli. K Bogu pridemo po različnih poteh. Vse pa se začne z razodetjem, ki je zastonjski dar in ne zahteva nobene vere, ker je dovolj očiten sam po sebi.

Vsi imamo globoko v duši neko luč, ki je morda slabotna, tiha, dobro skrita ali celo neopazna, a zato nič manj resnična. Sama po sebi še ne zadostuje za odrešenje, ker je čista milost, milost pa se ne vsiljuje. Vendar obstaja.
Tiste, ki tožijo zaradi raznih preizkušenj, pogosto povabim, naj se – namesto da bi se smilili sami sebi – raje vprašajo, zakaj se jim vse to dogaja. In če svoje stanje sprejmejo, se včasih začno dogajati čudeži.

Notranja luč torej obstaja, vendar sama po sebi še ne zadostuje. Da bi v nas zasijala in nas odrešila, potrebujemo Gospoda in pomoč tistih, ki ga poznajo.
To je dovolj za nov začetek. Da bi spet začeli hoditi, potrebujemo nek notranji vzgib, ki nas spodbudi k iskanju nečesa, kar slutimo, da obstaja. In ta vzgib je po Božji milosti že položen v našo dušo. Zato se zavedam, da se ne smem zavreči, da se ne smem uničiti. Čeprav ta notranji glas poskuša preglasiti nešteto temačnih in jeznih glasov, ga vseeno lahko slišim.

Preden lahko kar koli ukrenemo, moramo ta tihi, a resnični glas v sebi zaslišati in se nanj odzvati. Moramo se ustaviti in prositi Boga Očeta: »Gospod, spregovori mi, prosim! Povej mi, da si me Ti ustvaril. Spomni me, kdaj si se ustavil pri meni in me pobožal.«
To Božje božanje, notranji nasmešek, je seme novega upanja, ki – tudi po vsakem grehu – v nas vzbudi željo, da bi začeli znova. Daje nam, da življenje cenimo. In to je resnica. Ko to začutimo, se v nas nekaj spremeni, čeprav na zunaj morda tega ni videti.

Začutimo svež notranji vzgib, pogum in željo, da bi začeli znova..  … (se nadaljuje)

izbira, komentira in pripravlja: Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 € – ali izkoristite ugodno priložnost in jo kupite v kompletu z drugo Rosinijevo knjigo Umetnost ozdravitve za 29,00 €

»… in Božji duh je lebdel nad vodami.«

Nad “brezdanjim vodovjem” je torej lebdel Božji duh. … in čakal, da se iz njega nekaj “izvali”.
Da bi lahko razumeli svojo vlogo v življenju – moramo najprej sprejeti svojo prvo poklicanost: živeti. To ni malo. Nekdo, ki je želel, da živimo, nas je “izvalil” na ta svet in nas pripravil za življenje.

In veliko je pri nas tega odpora do resničnosti, nesprejemanja življenja takšnega, kakršno je; kot bi bilo življenje nekaj, česar si ne zaslužimo.

Kako težko je prijatelju, prijateljici … dopovedati, da je čudovit, enkraten in neprecenljiv, da ne sme obupati. … in preglasiti njihovo notranjo težnjo po predaji.

Bog je Ljubitelj življenja, zato je vse poklical v bivanje!
Ali lahko tej poklicanosti rečemo “ne”? Nedvomno. Če tega ne bi mogli, bi bili roboti, ne pa svobodni ljudje.

Življenje, ki nam ga je Bog podaril brez naše privolitve, je kakor psiček, ki maha z repom pred našimi nogami in nas moleduje: »Vzemi? Daj no, reci da!«
Morda se še nismo toliko potrudili, da bi odgovorili z “da”. To lahko izrečemo samo prostovoljno. Bog nam tega ne more naložiti.

V poročilih iz misijonskih dežel lahko vidimo ljudi, ki so navdušeni nad življenjem, čeprav so večkrat lačni kot siti. V naši Evropi … Sloveniji … pa je veliko zdolgočasenih in vsega naveličanih …

Blagor vsem na tem svetu, ki poznajo skrivnost prave sreče: živ sem! Živi smo, in že to je veliko. Pogosto je dovolj in še preveč.
Bolni otroci, se veselijo življenja, mladi, lepi, nadarjeni … pa s svinčenimi obrazi.

To svojo topo bolečino, razočaranje in občutek nevrednosti moramo položiti pod noge Križanega, ki mu je naše življenje vredno Njegovega.

Da bi lahko začeli znova, si moramo najprej priznati, da imamo do tega pravico. Če se dobro zazremo vase, ugotovimo, da tega ne znamo storiti. Obstaja pa Nekdo, ki verjame, da to zmoremo.

Kadar gledam križanega Kristusa, se sprašujem: “Le kaj si videl v meni, da si zame umrl?” On pa kar vztraja tam gori. Ostaja tam, ker je to že storil zame.
Kristus me je ljubil, še preden sem naredil kaj dobrega. Oče ga je dal zame.

Preden začnem znova, preden naredim prvi korak v pravo smer, sem že opravičen. Niti Judu Iškarijotu se ni bilo treba obesiti. Njegov samomor je bil njegov največji greh. Ne bi se smel uničiti. Lahko bi začel znova. Da, za Božjo voljo, celo on bi lahko začel znova! Vsakdo lahko začne znova.

Dokler smo živi. In taka je Božja volja. … … (se nadaljuje)

izbira, komentira in pripravlja: Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Jarc-Smiljan, J., MARIJA NA KOLENCAH, Žepna knjiga Ognjišča 17),  256 strani, 11,5 x 18,5 cm, mehka vezava, čb fotografije, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 11,90 €, s kartico zvestobe: 10,71 €

»Ali nas bo še dolgo premetavalo po teh ovinkih?« je kar med branjem knjige vprašal David.
»Med vožnjo se ne bere!« ga je, kot že tolikokrat, podučila mamica. Neprestane težave imajo z njim. Vsepovsod samo bere … In to pri osmih letih. »Sploh pa bomo vsak čas prispeli,« je pristavila mamica Nada.
»Ob Soči ni ravnih poti,« je presodila desetletna Vita, ki je vožnji spremljala po zemljevidu. Žiga pa je iz otroškega sedeža le opazoval okolico in se od vseh najbolj razveselil, ko je očka dejal: »Tu smo!«
Otroci so si v naglici obuli pohodne čevlje, da bi si čimprej ogledali vse, o čemer so se že nekaj dni pogovarjali.
»Kje so pa romarji?« se je začudil Uroš. Na parkirišču je stalo samo nekaj avtomobilov.
»Zgodnji smo še,« je menila žena.
Otroci so se zapodili v smeri kažipota. Zagledali so namreč čuden šopek v lesenem košu. Presenečeni so ugotovili, da so le lepo oblikovane pohodne palice.
»Kar tako so tukaj?« so z vprašanjem pričakali očka in mamico. »Ali jih nihče ne odnese domov?«
»Saj lepo piše: Prinesi nazaj!« je očka pokazal na pritrjeno tablico.
»Vseeno jih lahko odnesejo.«
»Kako bi jih mogel kdo odnesti, ko pa so ponujene na zaupanje,« jim je razložila mamica. Otroci so prikimavali, čeprav niso čisto razumeli te modrosti.
Da bodo šli mimo kapelic križevega pota, so dobro vedeli, in da je mozaike naredil naš znani umetnik. Tekli so, da bi jih čimprej videli. Pa so se kmalu vrnili. »Saj ni nikjer Jezusa, niti Pilata in tudi Jeruzalema ni nikjer, tako kot v naši cerkvi!« je hitel razlagat David.
»Vidiš, to sva vam pa pozabila povedati! Vsebino vsake postaje je umetnik izrazil samo z obrazi. Skrbno si jih oglejte in ugotavljajte, kaj je hotel z njimi povedati.«
Zopet so stekli po stezi navzgor. Kar nekaj časa jih ni bilo nazaj.
»Ampak nekaj ljudi bi pa že vendar moralo prihajati,« je vznemirjalo Uroša. »Da nisi morda obvestila narobe razumela?«
»Ne, ne!« je bila Nada odločna.
»Morda pa je maša šele popoldne?« je ugibal Uroš.
»Točno vem, da je bilo rečeno, da je ob enajstih.«
Otroci so se spet vrnili. Da so pogledali že štiri postaje in da so vse zelo zanimive, mozaikov pa vseeno še ne razumejo. Šli so potem skupaj od postaje do postaje in ugibali, kaj je umetnik hotel povedati, starša sta jim pa potem razlagala po svojih močeh.
»Očka, kakšen pa je kip Marije na kolenih, ali kako si že rekel?« se je oglasil Žiga, ker so štiriletnika pogovori o križevem potu dolgočasili.
»Počakaj, ga boš že v cerkvi videl.«
»Kako lahko drži Marijo v naročju njena mama Ana, ona pa Jezusa?« ni šlo v račun Viti.
»Tako si je pač neki rezbar predstavljal tri rodove skupaj,« je razlagal očka, kot je vedel in znal.
Po stezi je prišla nasproti manjša skupina.
»Ste od devete maše?« je vprašala Nada.
»Od maše?« so se začudili. »Danes ni nobene maše.«
»Je potem cerkev zaprta?« je začudeno vprašal David.
»Seveda!«
»Kaj pa Marija na kolenih?« je hitro vprašal Žiga.
»Marija na kolencah ji rečemo mi. Nekoč je bil ta kip v cerkvi, pa ga je odnesla prva svetovna.«
»Kdo ga je odnesel?« je vprašala Vita.
»Saj se ne ve točno, kdo,« je posegel vmes očka.
»Potem ga ne bom videl?« je zajokal Žiga.
Prišleki so samo odkimali in se na hitro poslovili.
Nada se je usedla na bližnjo klopco. Vzela je v naročje jokajočega Žiga in nemočno pogledala otroka in nato moža. Poznala je njegovo vzkipljivost. »Sedaj bo počilo!« ji je šlo skozi misli.
Nekaj časa je bilo vse tiho. V to napeto tišino se je zaslišal Urošev topel in sproščen smeh. Usedel se je poleg žene, jo objel čez ramena in dejal: »Če prav razumem, nam gre danes vse narobe. Ampak pravkar mi je prišlo nekaj na misel: Mi lahko naredimo kip Marije na kolencah!«
Žiga si je obrisal solze. »Ga bom videl?«
»Seveda ga boš. Ne samo videl. »Ti boš glavna oseba tega kipa: mamica bo, tako kot Ana, držala v naročju Marijo. Vito, ona pa tebe: Jezusa. Razumeš. In imeli bomo Marijo na kolencah.«
»Kaj pa jaz?« se je oglasil David.
»Ti?« se je popraskal očka za ušesom. Ti boš, ne, midva bova pa moška veja svete družine; jaz bom sveti Jožef, ti pa že malo večji Jezus.«
Otroci so gledali, kam se lahko postavijo. »Tam pred cerkev bomo postavili naš kip,« je odločil očka.
Hiteli so. Čisto so pozabili, da so pravzaprav prišli na shod. da so si želeli ogledati Marijino sliko, ki sta jo še pod Italijani naslikala umetnika Tone in Mara Kralj. Pa so se še vedno ustavili pred vsako kapelico in odkrivali misli, ki jih je pater Marko položil v mozaike, v vsak obraz, v vsako potezo obraza.
Proti vrhu so jih ustavile votline, rovi, kaverne, izdolbene v skalo. Da so jih kopali vojaki med prvo svetovno vojno, sta jim razlagala oče in mamica, da bi se zavarovali pred mrazom in sovražnimi kroglami.
Na vrhu jih je sprejela preprosta cerkev. Zaklenjena seveda. Žiga se je takoj spomnil, da je že čas, da postane Jezus. Usedli so se na stopnice pred cerkvijo. Tam ga je Vita nežno vzela v naročje in sama sedla na mamina kolena.
»Tako lepega kipa še nisem videl!« je dejal očka, ko jih je fotografiral z vseh strani. Nato je stopil k Davidu in ga objel.
Še kar nekaj časa bi uživali v toplini svete družine, če se ne bi mali Žiga naveličal svoje vloge in zlezel iz Vitinega naročja. Potem so nekajkrat šli okoli cerkve, si ogledali Zavetišče svetega Jožefa in pritisnili pečat, ki je shranjen v skrinjici v obliki Aljaževega stolpa.
Vsa pokrajina okoli njih, vse v njih, je bila ena sama mogočna katedrala.
»Super dan!« je rekla Vita Davidu, ko so se vračali v dolino.
»No, ja,« se je nekoliko strinjal s sestro.
»Si videl?« je dejala čez čas in ga pogledala z žarečimi očmi.
»Kaj?«
»Kako ima očka mamico rad.«
»Seveda jo ima rad,« se mu je zdela Vitina pripomba nepotrebna.
»Saj tudi sama vem. Ampak danes sem to začutila. Res jo ima rad, sicer se ne bi mogel tako iz srca nasmejati.«
David se je malo zamislil. »To je pa res,« je čez čas dejal.
Stekla sta za drugimi, ki so jima že izginili izpred oči. David je prijel sestro za roko. Morda zato, da ne bi padla, ali pa kar tako, ker je za njimi tako lep dan.

JARC-Smiljan, Janko (zgodbe) Ognjišče (2011) 03, str. 24

 in v knjigi Marija na kolencah

 pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 € – ali izkoristite ugodno priložnost in jo kupite v kompletu z drugo Rosinijevo knjigo Umetnost ozdravitve za 29,00 €

“Zemlja pa je bila pusta in prazna …”
Ko Bog Oče ustvari svet, ima ta najprej podobo brezdanjega vodovja. Malo nelogično se mi zdi, zakaj Bog sveta ni ustvaril lepega … saj bi moral biti svet, po naši pameti, ustvarjen urejeno, logično in razumljivo … .Ali ni vse, kar je dobro, urejeno, logično in razumljivo.

Tako je tudi v vsakdanjem življenju. Kaos in nered se pojavljata v duhovniškem in zakonskem življenju, v službi in na dopustu, pri vzgoji najstnikov ali otrok z razvojnimi motnjami in negi starostnikov … Vsako človeško sobivanje – naj si bo krščansko ali ne – je kaotično. Takšna je tudi vsaka bolezen, ki pride nepovabljena. Dan nikoli ne poteka tako, kot smo si zamislili. Stvari nikoli niso takšne, kot bi ‘morale’ biti.
Svet je kaotičen, če nam je to všeč ali ne. Zanj je Kristusov križ nespamet in pohujšanje. Tudi sam sem kaotičen. Že rodil sem se ubog, pomanjkljiv, in tak ostanem vse življenje.

In vendar vsi pričakujemo nekakšen red, neko urejenost. … Vsi iščemo take in drugačne voditelje, z idejami, ki bi končno vse postavili na pravo mesto.

Če dobro pogledamo, tudi v naravi ne najdemo čiste simetrije. Niti najpopolnejši kristali niso povsem simetrični. Simetrija je zahteva naše volje po sprevračanju resničnosti.
‘Pomanjkljivosti’ lahko popravljamo v nedogled, a nikoli ne bomo dosegli popolnosti.

Tudi Jezus Kristus se je rodil v popolnem neredu. Zanj ni bilo prostora v nobenem gostišču. Judovski kralj ga je hotel ubiti, zato je moral prva leta svojega otroštva preživeti kot begunec v Egiptu. Nič ni bilo “v redu”.

Tudi mi si vse življenje prizadevamo doseči popolnost, a nam vedno še nekaj manjka. Zato smo stalno nezadovoljni in se počutimo pomanjkljive, neurejene, kaotične.
In tega ne sprejemamo.

In naša pot ponovnega začenjanja se začne prav pri sprejemanju kaosa, ko se sprijaznimo s tem, da nismo popolni in … da je tudi Jezus, ko je vstopil v Očetov načrt, vstopil v večno skrivnost. Ali je za to, da bi človeku prinesel novo, Božje življenje, res moral sprejeti same neuspehe: nerazumevanje in zavračanje svojega ljudstva, preganjanje norega kralja Heroda, zavist povprečnih duhovnikov in enoumje hinavskih pismoukov in farizejev?

Nasvet zoper pretresljivost resničnosti: Stvari sprejmimo takšne, kakršne so.
Sem, kjer pač sem; kar sem naredil, sem naredil; kar se mi je zgodilo, se mi je zgodilo. Začenjam s točke, na kateri se nahajam. In ob tem se moram zavedati, da so moj najhujši sovražnik moja pričakovanja in moje zahteve.
Sprijaznimo se z življenjem takim, kakršno je.
Sprejmimo dejstvo, da nismo že od začetka popolni, urejeni, brez težav in na pravem mestu. Na življenjsko pot se podajamo slabotni, praznih rok, brez zaslug in priznanj. Takšni začenjamo.

Še en preprost nasvet: »Globoko vdihni … in pogoltni, kar te je doletelo.«
Zgodilo se mi je nekaj nepričakovanega. Preživljam težke, morda celo najtežje trenutke doslej. Zato je bolje, da se ne oklepam več svojega prepričanja o tem, kako bi vse moralo biti drugače. Obstaja Nekdo, ki je večji od mene in moje nemoči – obstaja Oče, ki je Stvarnik. Lahko se mu prepustim ali pa vztrajam v svojem malodušju …

Krščanski nauk govori o stvarjenju iz niča … torej tudi mi začenjamo iz niča … … (se nadaljuje)

izbira, komentira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”. 

iz knjige: Slivka E., ZAKAJ JE TUDI PRI NAS TAKO, svojevrsten križev pot za mulce, zbirka Žepna knjiga Ognjišča 16. Ognjišče 2021
136 strani, 11,5 x 18,5 cm, mehka vezava, ilustracije Polone Lisjak, cena 9,90 €

Prelistajte:  * * * in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

»To je bilo pa hitro,« je menil David. … “Komaj se je dobro začelo, je že prvič padel. Pilat Jezusa obsodi, Jezus vzame križ, Jezus je na tleh pod križem. Po desetih metrih!«
»No!« se je ogorčeno vmešala Mojca. »Veš kaj vse je že pred tem pretrpel! (…) Ja, bi rada videla tebe na njegovem mestu,«

»No, no, no …« je kaplan posegel v prepir. »Nihče ne more vedeti, kako bi se držal in koliko bi zdržal v takšni preizkušnji. Konec koncev niti ni pomembno. Nihče od nas ne zahteva, da po prečuti noči na prazen želodec nosimo lesen križ na hrib. Od nas se zahtevajo drugačne stvari. Pomembno je, kako se soočamo z njimi.«
»Kaj menite,« jih je z nasmehom pozval, »kakšne so vaše preizkušnje, vaši križi?«

»Moja največja preizkušnja je ostati potrpežljiva z mlajšo sestro. Ves čas jemlje moje stvari in jih pokvari. … Mene potem popade jeza in jo ozmerjam.

Kaplan je pokimal: »Ja, potrpežljivost je gotovo velika preizkušnja za vse nas. Ostati miren, ne podleči izbruhu jeze, ki te preplavi v nekem trenutku … To je težko. Gotovo je to križ, pod katerim vsak od nas pogosto pade.«

»Moj križ je bahavost,« je obotavljivo spregovoril Jaka.

»Napuh, ošabnost. Zelo dobro, Jaka! Pohvalno je, da si ti dve lastnosti prepoznal, saj ju boš le tako lahko obvladal in odpravil. Ko smo v nečem dobri, nam je všeč, da drugi to opazijo. Če ne opazijo ali če ne pokažejo, da so opazili, ni nič narobe, če sami opozorimo na to. …

Skoraj celo uro so fantje in dekleta tako prepoznavali in naštevali svoje lastne križe, pod katerimi najpogosteje in najhitreje padejo. Samo Tadej je molčal. Bilo ga je sram, zares globoko sram. Prepoznal je križ, pod katerim je nazadnje padel in sramoval se je tega.
(…)
Bilo je pred nekaj dnevi, ko je prišel nejevoljen iz šole. Imel je veliko domače naloge, tako veliko, da se je bal, da mu bo zmanjkalo časa za dvorišče in ogled tekme zvečer na televiziji. Vedel je, da mu mami pod nobenim pogojem ne bi dovolila najprej iti na dvorišče in potem pisati nalogo kar med gledanjem tekme. (…)
Ko je stopil skozi vrata v stanovanje, se je skoraj zaletel v mamo. Videti je bila raztresena in skoraj prestrašena.
»Oh, doma si,« je olajšano vzdihnila. »Odloži torbo, greva.«
»Kam??« se je ogorčeno uprl Tadej. Vsaka dodatna pot mu je bila v tem trenutku strašansko odveč.
»V bolnišnico,« je odgovorila mama in se hitela obuvati. »Babico je odpeljal rešilec, strašen napad žolčnih kamnov je imela, na operaciji je.«
(…)
Tadej je presenečeno obstal.
»A je res potrebno, da grem s tabo?«
Prestregel je materin prizadeti pogled in se zastrmel v konice svojih tenisk.
»Mislim … Ogromno naloge imam danes, to nama bo vzelo nekaj ur in učiti bi se moral, angleščino bo spraševala …«
To zadnje si je gladko izmislil, zletelo mu je z jezika, preden se je sploh zavedel …
»Prav,« je tiho spregovorila mama in odšla skozi vrata.
(…)
Tadej je obstal v veži in srce mu je noro razbijalo. Nobenega zmagoslavja ni občutil, čeprav je dosegel svoje. Sezul se je in stopil v sobo. Torbo je postavil k mizi in izvlekel iz nje zvezke, toda zbrati se ni mogel. Veliko predolgo se je zamudil ob nalogah in jih do tekme komaj končal. Prižgal si je televizijo, toda tudi zdaj so mu misli uhajale k mami in babici, tekmo je spremljal samo na pol. Trudil se je potlačiti občutke krivde, ki so brbotali nekje v njem …
(…)
Ko je mami prišla iz bolnišnice in se lotila priprave večerje, je utišal zvok na televiziji, da mu je lahko podrobno poročala o babici. Bila je občutno olajšana. Operacija je šla kot po maslu, babica se dobro počuti in bo kmalu okrevala. Tudi Tadej je občutil olajšanje in nekako si je celo dopovedal, da ni bilo nič takega, kar je naredil. Globoko v sebi pa je vedel, da je ravnal narobe.
(…)
Ko je zdaj sedel v veroučni učilnici in razmišljal o vsem tem, mu je bilo brez kančka dvoma popolnoma jasno, da je bil to njegov padec pod križem. Ni ga zmogel glasno priznati pred sošolci in prijatelji. To, kar je naredil on, je bilo vse kaj drugega kot zmerjanje mlajše sestre ali bahanje pri košarki. Kaplan tudi ni silil vanj, v nikogar od otrok. Razumel je, kaj se dogaja za zamišljenimi obrazi njegovih veroučencev. Vedel je, da je marsikdo od njih v tem trenutku spoznal svoj padec, pa tudi smisel in namen spovedi. Pri spovedi ne gre za to, da duhovniku našteješ nekaj splošnih grehov, dobiš odvezo in napraviš kljukico. Gre za to, da se soočiš s svojimi najšibkejšimi trenutki, s padcem, ki te je presenetil po desetih metrih, ne takrat, ko bi ga vsakdo že upravičeno pričakoval. Gre za to, da zbereš dovolj poguma in moči, da si padec priznaš – kajti samo iz padca, ki si ga priznaš, se lahko nekaj naučiš. … (se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Del pripovedi iz knjige Zakaj je tudi pri nas tako – Križev pot za mulce (Eva Slivka), ki ni “običajen” križev pot, kjer bi bile zbrane molitve in razmišljanja, s katerimi bi spremljali Jezusa na poti od postaje do postaje, ne … to ni molitvenik, čeprav lahko ob sklepnih mislih postaj (glej spodaj) tudi molimo in razmišljamo. Avtorica je križev pot napisala v obliki zgodbe … deklet in fantov z vsemi njihovimi čisto običajnimi razmišljanji, dvomi, doživetji, težavami … “Glavni junak” je Tadej, ki skupaj z drugimi sošolci pomaga pri pripravi velikega križa, katerega bodo v postnem času “opremili” z razmišljanji s križevega pota … V začetku so mislili, da križev pot nima veze z današnjim življenjem. Saj se vendar danes nikogar več ne pribija na križ. Toda na koncu so se zavedeli, da ima tudi križ, smrt in celo vstajenje svoje mesto, ne samo v današnjem času ampak tudi v njihovem življenju. V vsakdanjih dogodkih lahko doživijo, kar je doživljal Jezus na “poti križa”. In na koncu vedno lahko odpustijo in ponovno zaživijo. Na koncu vedno pride velika noč!

Knjiga za mulce – najstnike toda še kako primerna tudi za njihove družine … pa tudi za stare mame in očete, da bodo laže razumeli svoje vnuke in njihov svet ter pri tem odkrili, da smo v življenju vsi na križevem potu. Pa ne sami, ampak z Jezusom!