25. oktober

LETA  1805 UMRL KASTUL (JANEZ NEPOMUK) WAIBL

frančiškanski duhovnik, zgodovinar, teolog (* 1741)

V rodnem Novem mestu je obiskoval frančiškansko gimnazijo, leta 1756 je vstopil k frančiškanom in dobil ime Kastul. Po posvečenju leta 1764 je učil na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, zatem je postal prof. na bogoslovni šoli v Ljubljani. Po njeni ukinitvi je nekaj časa predaval filozofijo na liceju, a se moral kmalu umakniti. Trikrat je bil provincial, zaradi nasprotovanja janzenizmu in cesarskim odlokom ga je Franc Jožef II leta 1789 odstravil in prepovedal vse vodstvene službe. Za nekaj časa se je vrnil na novomeško fr. gimnazijo.Waibl je bil učen, pobožen redovnik in moder predstojnik. Dobro je bil podkovan v zgodovini, filozofiji in teologiji, napisal je več teoloških, bogoslovnih in zgodovinskih del v nemščini in latinščini, nekaj so jih tudi natisnili. V rokopisu so ostale tri drame v verzih.

 

LETA 1838 ROJEN GEORGES BIZET

25 10 1838-Georges-BizetFRANCOSKI SKLADATELJ († 1875)

Alexandre-Cesar-Leopold (imenovan Georges) Bizet se je v glasbeno zgodovino zapisal s svojo mojstrovino - opero Carmen, ki je ob prvi uprizoritvi v Parizu (1873) doživela zmeren uspeh, za vedno pa je osvojila glasbeni svet po skladateljevi smrti. Literarna predloga za to opero je bila novela pisatelja Prosperja Merimeeja.

 


LETA 1881 ROJEN PABLO PICASSO

25 10 1881-Pablo-PicassoŠPANSKI SLIKAR, GRAFIK IN KIPAR († 1973)

Rojen v Malagi, študiral v Barceloni in Madridu, živel in delal v Parizu. Eden najvidnejših slikarjev moderne, začetnik kubizma. V prvem realističnem obdobju znan po močnih barvah, sledita modro in rožnato obdobje, potem pa nastopi njegov kubizem in na koncu obdobje, ko se je ukvarjal z grafiko, kiparstvom in keramiko. Velja za umetnika neizčrpne energije in domišljije, saj je ustvaril več kot 20.000 del, med njimi je najbolj znana protivojna Guernica, Vojna in mir, Sanje in laži F. Franca ...

 

LETA 1902 ROJEN DON CARLO GNOCCHI

25 10 1902-don-Carlo-GnocchiJUNAŠKI ITALIJANSKI DUHOVNIK, BLAŽENI († 1956)

Zadnje dni februarja leta 1956 je don (duhovnik) Carlo Gnocchi, ki je začutil, da se zaradi raka njegovo življenje izteka, poklical dr. Cesara Galeazzija, šefa očesne klinike v Milanu, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo, in mu dejal: "Cesare, čez nekaj ur me ne bo več. Podari moje oči dvema od mojih mladih varovancev; zelo bom srečen, da bosta lahko videla." Ta dva otroka, ki ju je z darovanjem svojih oči osrečil, se svojega dobrotnika hvaležno spominjata.

... več o njem v rubriki pričevanje 12_2002 (članek je bil napisan pred njegovo razglasitvijo za blaženega 2009)

nekaj njegovih misli:

+ Ljubezen ni bolezen. Je najbolj blagodejna in razširjena in sveta od vseh naravnih moči, po kateri lahko človek ubeži zaprtosti v svoj jaz, da se daruje; lahko postane živ in svetel vir drugih življenj na svetu.

+ Pri svojem vzgojiteljskem delu bodite vedno optimisti. Prizadevajte si za to, da bodo mladi verovali v dobro; ne samo tisto idealno, temveč v tisto, ki živi in deluje v svetu. Tudi v današnjem svetu.

+ Pri vzgojiteljskem delu ne smemo zanemarjati narave, prav tako pa ne smemo pozabiti pomoči milosti; prva ne more obstajati brez druge, med seboj se dopolnjujeta.

+ Ljubezen je najbolj dobrodejna sila na svetu. Bog sam je Ljubezen. Hladni ljudje nikoli ne bodo velikodušni ljudje in popolni kristjani. Vsi svetniki so bili z vsem ognjem svojega srca zaljubljeni v Boga in v ljudi.

+ Če hočemo priti do ljubezni, ki je svetla in trdna kot jeklo, se mora kaliti in kovati v ognju žrtve.

+ Greh je vedno sebičnost, samovoljnost. Vrši nasilje nad človekom, zaslepi njegov pogled in ga obarva s strastmi. Zlo nikoli ne prinaša izkušenj in spoznanj življenja, temveč izkušnje in spoznanja smrti.

+ Življenja si ne moremo zamisliti ali si ga predstavljati z nekim dejanjem volje, pa naj bo še tako iskreno in pogumno. Življenje gradimo kakor hišo: kamen za kamnom, dejanje za dejanjem, dan za dnem.

+ Zlo zganja velik hrup, dobro pa je skrito; zato dobimo vtis, da je število nepoštenih veliko večje kot tistih, ki so pošteni.

+ Otroci niso za starše, temveč so za Boga. Imajo svoje poslanstvo na svetu in svoje lastno življenje, s katerim se morajo spoprijeti - z blagoslovom svojih staršev.

+ Vse ljubezni se stekajo in se prečiščujejo v Bogu. Če ne slonijo na tem temelju, ne bodo obstale dolgo in ne bodo v polnosti srečne.

 

LETA 1925 ROJEN JANEZ BITENC

25 10 1925-Janez-Bitencskladatelj, pesnik in pedagog († 2005)

Rodil se je v Ljubljani. Večino svojih ustvarjalnih energij je posvetil otrokom. Od staršev, ki sta bila navdušena glasbenika, je podedoval ljubezen do te umetnosti. Po končani gimnaziji se je vpisal na glasbeno akademijo v Ljubljani, kjer je leta 1952 diplomiral na oddelku za glasbeno zgodovino. Na Radiu Ljubljana, kjer se je zaposlil že kot študent, je ustanovil radijski otroški zbor, leta 1956 pa postal urednik mladinskih in radijskih glasbenih oddaj. Bil je ravnatelj glasbene šole in v njenem okviru je vodil glasbeni vrtec. Dirigiral je številnim zborom, številne otroke po vrtcih in šolah po vsej Sloveniji in zamejstvu pa je razveseljeval s svojimi nastopi, predvsem z glasbenimi pravljicami. Teh je napisal več kot petdeset, uglasbil pa je skoraj tristo pesmic. Za Ognjišče je Janez Bitenc v zbirki Pobarvanke na besedilo Berte Golobove uglasbil deset pesmic. "Vsaka mi je dragocena in težko bi rekel, da mi je katera dragocenejša od druge," je rekel o teh pesmicah.

... več o njem v rubriki gost meseca 01_2001

 

 LETA 1928 UMRL DRAGO BAJ(E)C

25 10 1928 Drago BajcPESNIK (* 1904)

Rodil se v Vipavi, toda osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Kranju. Po odsluženju vojaškega roka se je vpisal na pravno fakulteto v Padovi. Bil je član tajne organizacije TIGR in pred fašisti se je hotel umakniti v Ljubljano, toda prišel je samo do Bilj, kjer ga je pokosila pljučnica. Njegov pogreb v Vipavi, trikrat prepovedan, je bil protifašistična manifestacija. Sodeloval je pri Bevkovem humorističnem listu Čuk na palci. Njegove pesmi so izšle v knjigi Drevo sem (1978), ki jo je uredil Marijan Brecelj.

 

LETA 1958 UMRL dr. MATIJA SLAVIČ

25 10 1958-Matija-SlavicPROFESOR BIBLIČNIH VED IN PREVAJALEC SVETEGA PISMA (* 1877)

Najpomembnejši kulturni dogodek leta 1996 na Slovenskem je bil izid prevoda celotnega Svetega pisma v slovenščino iz izvirnih jezikov. "Knjigo vseh knjig" smo v slovenskem prevodu prvič dobili po zaslugi naših protestantov: to je bila Dalmatinova Biblija (1584). Prvi katoliški prevod - Japljevo Sveto pismo - je prišel dvesto let pozneje. V letih 1856-1859 je izšlo Wolfovo Sveto pismo, prevedeno po latinski vulgati. Čutiti je bilo potrebo po prevodu svetopisemskega besedila iz izvirnih jezikov. Prevajanja Stare zaveze iz hebrejščine se je lotil Matija Slavič, profesor bibličnih ved na teološki fakulteti ljubljanske univerze.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 01_1997

njegova misel:

"Spričo slovarjev, odličnih prevodov v tujih jezikih, bogatega eksegetičnega gradiva in drugih pripomočkov, ki so današnjemu prevajalcu na razpolago, je občudovanja vredno delo, ki sta ga s prevajanjem Svetega pisma opravila predvsem Trubar in Dalmatin, saj sta dobesedno morala orati trdo ledino v slovenskem izražanju svetopisemskih besed"

 

LETA 1983 UMRL FRANC DOLINAR

duhovnik, cerkveni zgodovinar, arhivar, PREROK SLOV. DRŽAVE (* 1915)

Rojen v Ljubljani, kjer je hodil v osnovno in kasneje klasično gimnazijo. Ob prepovedi Slovenske ljudske stranke (1929) je protestiral proti kralju, zato so ga izključili iz klasične gimnazije. Študij je nadaljeval v Škofovih zavodih, hkrati je leta 1939 končal tudi študij teologije na TEOF v Ljubljani. Po posvečenju je postal prefekt v Škofijskih zavodih v Šentvidu, vmes pa je do 1943 študiral cerkveno zgodovino in pravo na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Maja leta 1945 se je iz Ljubljane umaknil na Koroško in nato v Rim, kjer je nadaljeval študij zgodovine. Leta 1968 je nastopil službo v tajnem Vatikanskem arhivu, kjer je delal tudi v času, ko so odkrili (Jože Markuža leta 1971) enega od treh ohranjenih izvodov Trubarjeve Cerkovne ordinge (Cerkvenega reda, 1574). Pisal je v Meddobje (glasilo Slovenske kulturne akcije) vrsto zgodovinskih študij, esejev in kritik. Med pomembnimi sta eseja o Grivcu in  Slomšku. Izšle so tudi tri njegove knjige: Slovenska državna misel, Odsotnost slovenske državne misli v prevratu 1918 in zbirka esejev, razprav in člankov Slovenska katioliška obzorja (1990). Lea 1980 mse je preselil v Gorico, pokopan pa je v Sovodnjah, saj mu totalitarni režim v Sloveniji ni odpustil njegovega odklonilnega stališča do komunizma. Imenujemo ga prerok slovenske države, saj si je tudi po zaslugi njegovega delovanja  ideja slovenske samostojne države začela utirati svojo pot med mlajše slovenske izseljence, vizionarje in zagovornike samostojne slovenske države (dr. Cirila Žebota, Franca Jeze ...).

nekaj njegovih misli:

Slovenska zgodovina bi bila manj nesrečna, če bi Slovenci imeli pogum do identitete.

V politični strategiji moremo Slovenci imeti samo en cilj, neodvisno slovensko državo. V tem pomenu je samo in zgolj samoslovenska res slovenska politika.

Dokler ni samosvoje slovenske države, Slovenci politično žive še vedno v predzgodovini.

Očetom, ki so nam v letu 1918 izbojevali svobodo, čeprav ne v polni meri, moramo biti prepričano hvaležni; brez njih dejanja tudi njih sinovi ne bi mogli slovenskega problema bolj globoko in jasno spoznati. Odgovornost za prihodnja pokolenja pa nalaga vsem kritično presojo naše zgodovine.

Slovenci imamo svojo magno charto v samodržavno zedinjeni Sloveniji. Naši predhodniki v letu 1848 so jo uvideli z jasnovidnostjo mladih src. Kadarkoli v poznejši zgodovini nismo znali ohraniti primata slovenski državni misli, smo zmerom morali pozneje obžalovati svojo nezvestobo.

 

LETA 1991 ODHOD ZADNJEGA VOJAKA Z OZEMLJA NAŠE DRŽAVE

25 10 1991 odhod zadnjega vojakaOD LETA 2015 DRŽAVNI PRAZNIK - DAN SUVERENOSTI

Po končani osamosvojitveni vojni za Slovenijo leta 1991 so sledila pogajanja na Brionih med Jugoslavijo, Slovenijo in Hrvaško. Zaključila so se 7. julija s podpisom t. i. brionske deklaracije, s katero so bila osamosvojitvena dejanja v Sloveniji zamrznjena za tri mesece. Do izteka moratorija so takratne jugoslovanske oblasti spoznale, da Slovenije ne bo mogoče zadržati v Jugoslaviji, zato so sledili pogovori o odhodu JLA s slovenskega ozemlja. V noči na 26. oktober 1991 je ozemlje naše države zapustil še zadnji vojak JLA, s čimer se je končal proces slovenskega osamosvajanja. Jugoslovanska vojske se je iz pristanišča v Kopru začela umikati že 20. oktobra, 25. oktober pa je bil določen kot zadnji dan umika. Zadnji vojaki JLA so se vkrcali na ladji, ki sta pluli pod tujima zastavama ... V spomin na te dogodke je 25. oktober od leta 2015 državni praznik - dan suverenosti - ni pa dela prost dan.

pripravlja: Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Gospod, vodi me v svoji pravičnosti zaradi mojih sovražnikov, uravnavaj svojo pot pred mano.

(Psalm 5)
Četrtek, 2. December 2021
Na vrh