Dvojček

Stal je na gladini vode in rekel: »Pridi!« Jaz pa sem se bal in se mu nisem upal približati.
Bal sem se. Nisem se toliko bal valov in vetra ... viharja, ki je divjal. Nisem se bal, da bi potonil. Bal sem se Njega, ki je stal sredi viharja na gladini vode, ves svetal in lep ... kot prikazen.
Bal sem se mu povedati, da sem se ga bal.

Stal je na vrhu gore. Kar naenkrat se je spremenil. Zaslišal se je glas – je bil to veter ali plahutanje golobjih kril – da sem v strahu padel po tleh. Rekel je: »Vstani in ne boj se!« Jaz pa sem se bal in se nisem upal dvigniti.
Bal sem se. Nisem se toliko bal glasu ... je bilo to grmenje ali sem res slišal besede? Bal sem se Njega, kajti obraz mu je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč.
Bal sem se mu povedati, da sem se ga bal.

Stal je na cesti. Vprašal sem ga: »Kaj naj storim?« in odgovoril mi je: »Razdaj, kar imaš in hodi za menoj!« Jaz pa sem se zbal in odšel.
Zbal sem se. Ne poti ... Ne revščine ... Klance premagujem z lahkoto in imetja mi ni mar. Zbal sem se Njega. Kajti v njegovih očeh sem videl toliko ljubezni ... ljubezni, ki je nisem bil vreden ... da sem se obrnil in odšel.
Bal sem se mu povedati, da sem se ga zbal. In da ga ne zmorem ljubiti tako, kot On ljubi mene.

Vstopil je pri zaprtih vratih – kako naj les zaustavi to, česar kamen ni mogel ... kako naj zapahu uspe to, kar ni uspelo smrti – in jaz sem trepetal od groze.
Pokazal mi je roke in noge, svojo prebodeno stran, ter rekel: »Ne boj se. Jaz sem!«
Jaz pa sem se bal in si nisem upal stegniti roke, strah me je bilo položiti prste v njegove svete rane. Bal sem se ... A čeprav se mi ob pogledu na kri obrača želodec in medlim že, ko se urežem z nožem, se nisem bal sledov trpljenja ... kronanja in bičanja ... sledov žebljev in sulice ... Tudi zato ne, ker so bile njegove rane kot cvetovi, posušene kaplje krvi pa kot rubini ...
Bal sem Njega, kajti bil je še svetlejši in lepši kot tedaj, ko je hodil po vodi!
Njegov obraz je bil še bolj sijoč kot na gori ... razsvetljen kot tisoč sonc!
Bal sem se ga, ker sem v njegovem pogledu, v njegovem prebodenem srcu videl ljubezen!
Brezmejno ljubezen.
Brezpogojno ljubezen.
Ljubezen, ki je neskončna in dokončna hkrati!
Noro ljubezen!
Ljubezen, ki ji nisem upal verjeti, ker sem jo zapustil in izdal. Zato sem se bal!
Bal sem se mu povedati, da se ga bojim.

On pa je ponovil: »Ne boj se. Jaz sem!«
Zbral sem ves pogum in se približal. Dotaknil sem se – previdno ... le s prstom – njegovih dlani ... Stegnil roko, da bi se dotaknil še strani ... Tedaj pa me je rana posrkala vase. Srce me je potegnilo k sebi ... naprej ... in skozi ... Šel sem – ves – skozi Njegovo poveličano prosojnost ... Moje telo je drselo skozi Njegovo telo ... Za kratek, svetel hip sva postala eno ... A me je vleklo še naprej ... in naprej ...
In kar na lepem sem se znašel na drugi strani – ki pa ni bila druga stran, ampak prva in prava – v sobi, kjer so bila vrata zaprta in zapahnjena ... kjer je bilo vse enako kot prej. A vse popolnoma drugače! Ker se nisem več bal. In nisem bil sam. Mnogo nas je bilo, ki nas je bilo strah, a smo šli skozi Njegovo telo. Ki nas je bilo strah, a smo postali Njegovo telo.
In ko je rekel: »Pojdite po vsem svetu!!« je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar in oplazilo me je, kot bi mi žareč plamen šel preko glave.
In nihče več se ni bal.
Odprli smo vrata in stopili ven.

Gregor Čušin, Ognjišče (2017) 05, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)