Pismo materi domovini

Draga moja Slovenija!
Pravzaprav je čudno, če ne celo smešno, še najbolj pa žalostno, da ti pišem prvič. Morda pa tudi ne. Sinovsko-materinski odnos, ki ga gojiva in ki naju veže, bi brez dvoma spravil v zadrego samega Freuda, vsekakor pa v zadregi obstojiva (in obmolkneva) vsakič, ko naju skupaj spravi kaka obletnica, praznik ali svet dan.
Poznam te vse tvoje življenje, ti pa me, čeprav si mi mati, poznaš le pol mojega. Kar je seveda čudno. Kot tvoj sin sem bil zraven, ko si se rodila. Kar ni le čudno, ampak tudi smešno. In mnogi tvoji sinovi pa tudi hčere, se sedaj prepirajo, kdo od njih je tvoj oče. Kar ni le čudno in smešno, temveč predvsem žalostno! In sprevrženo!
Izvoljenemu ljudstvu se je po egiptovski sužnosti ter po (s)prehodu skozi Rdeče morje in kljub temu, da so bili priče velikim božjim znamenjem in delom, ob prvih preizkušnjah začelo kolcati po egiptovskih loncih mesa, pa čeprav so bili teh loncev in tega mesa deležni vkovani v verige. Raje verige kot prazen trebuh! Zato so štirideset dolgih let blodili po puščavi, preden so prispeli domov, v obljubljeno deželo, v deželo, v kateri se cedita mleko in med.
Slovenci pa smo ta, že sam po sebi ne preveč svetal svetopisemski zgled, tako kot znamo samo mi, vzeli malo po svoje. Tako kot izvoljeno ljudstvo, smo se tudi mi, po večstoletni sužnosti znebili spon, se odpravili v tako pričakovano in opevano svobodo, pa smo zakoračili v Rdeče morje, po katerem smo blodili več kot štirideset let. In ko smo končno prilezli na breg obljubljene dežele, smo, še mokrih oblek in do kože premočeni, na hitro popili mleko in polizali med, in nato polnih trebuhov naravnali svoj korak v puščavo, kjer zdaj brezglavo, kot ovce brez pastirja, oziroma: ovce s preveč pastirji, blekečemo od leve na desno, od desne na levo in se nam kolca po Egiptu in mesu, loncih in verigah ... Mojzesa in mane pa od nikjer in nikoder. In kako dolgo bo to še trajalo, mi ne pove niti Sveto pismo, čeprav me jok in škripanje z zobmi, ki ga slišim, straši, kako se bo ta zgodba končala.
In naj te sarkastični toni, ki morda vejejo iz tega pisanja, ne zavedejo. Imam te rad kot le lahko ima rad sin svojo mater. Nenazadnje sem se ob tvojih porodnih krčih tudi sam podil po hostah na tromeji. V nahrbtniku res nisem imel ne Svetega pisma ne Prešernovih Poezij, pač pa Drame angleške renesanse, saj sem se kot študent prvega letnika Akademije za gledališče ravno pripravljal na izpit, in pa brivsko peno namesto zobne paste! Sem se pa “z mrskim neprijateljem” preko puškinih cevi in preko ceste gledal kar nekaj dni, molil rožni venec, ko so iz helikopterjev skakali specialci v SMB uniformah, se na smrt prestrašil, ko se je nekomu po nesreči sprožila puška, in videl taisti strah tudi na obrazih na oni strani ceste in puškine cevi, se zaobljubil na peš romanje k Mariji Kraljici miru na Kurešček, če se bo vse srečno izteklo, in svojo zaobljubo krvavih žuljev (od Jesenic do Kureščka je kar dolga pot) tudi izpolnil ... In me zato neizmerno boli, ko se mularija, ki se takrat še rodila ni, zdaj norčuje, češ: »Kakšna vojna... Deset dni...Pha!«, kot da nam ni jasno, kako drugače bi se lahko vse zasukalo. In se tudi je, le nekaj deset kilometrov južneje od nas! A še bolj boli, ko se tako norčujejo ljudje mojih let in še starejši, in le predstavljam si lahko, kako mora boleti šele tebe, ko ti v obraz pljuvajo tvoji sinovi in hčere!
Noben otrok si ne more izbrati svojih staršev in tudi jaz si te, mati Slovenija, nisem izbral. Pripadam ti po nekem višjem ‘naključju’, ki naju je zvezalo. A te ljubim in spoštujem! Ne zato, ker tako veli božja zapoved! Ne le zavoljo pripadnosti in ne zgolj “po naključju”. Ljubim te, ker si me rodila in ker mi daješ življenje in ker le tako lahko ljubim in spoštujem samega sebe! In ponavljam z nekom, ki je v nekem trenutku sicer zatajil svojo pravo mater, pa kljub temu velja za največjega med nami: »Mati, domovina, Bog!« Ali kot to zveni v svetopisemskem prevodu: »Vera, upanje, ljubezen!«
Vse najboljše za tvoj rojstni dan! Bog te živi!
Tvoj sin Gregor

ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2011) 06, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)