Novomašniku

Srečala sva se popolnoma naključno.
Čeprav ... ne ti ne jaz ne verjameva v naključja, kajne. Torej reciva, da naju je Bog v svoji previdnosti in s krepko mero duhovitosti, spravil skupaj.
Že po nekaj izmenjanih besedah nama je bilo jasno, da sva brata. Da imava isti Gen. Da se po najinih žilah pretaka ista Kri. Da imava isto Misel. In zato govoriva iste besede o isti Besedi.
Brata.
Oba brez očeta. Ti si brez njega ostal zgodaj, še kot otrok. Jaz že kot mož. A še vedno prezgodaj.
Nedvomno je to imelo vpliv na najini življenji. Sploh na otroška leta ... puberteto ... mladeništvo ... in prehod v možatost. Ti si živel divje. Umetniško. Bohemsko. Ne zameri, če zapišem, da kar razuzdano. Saj beseda sama na sebi ni tako groba, kolikor grobosti smo ji pripisali mi. Pomeni le, da te nihče ni obuzdal – kar niti ni tako slabo. Bil si ... svoboden. In užil si svobodo. Oziroma tisto, kar si mislil, da je svoboda. Če ni bilo uzde, je povsem jasno, da ni bilo jarma in vprege. Kaj šele ostrog in biča!
Jaz sem bil priden ministrantek. Veroukar. Ubogljiv. Upogljiv. Prilagodljiv. Všečen. Vse vzorno in po pravilih. Po zapovedih.
Ti – morda, ne vem, o tem res nikoli nisva govorila – od cveta na cvet, jaz pa sem svojo rožico našel kmalu. In pridelal velik pušeljc!
Najini poti – do trenutka srečanja – ne bi mogli biti bolj različni kot sta bili. Če prisluhneva Lukovemu evangeliju, bi lahko rekla, da si bil ti mlajši, izgubljeni sin, jaz pa starejši. Eden se je potepal, drugi garal. Eden je trosil, drugi spravljal vkup. Eden je  bil brez skrbi, drugi zaskrbljen. Eden je med svinjami zahrepenel po rožičih, drugi je za očetovo mizo jedel svinjino ... A za razliko od evangelija, sta se v najini zgodbi brata objela. Ker sta se prepoznala. Ker sta spoznala, da sta od istega Očeta!
In zdaj, ko si spoznal in vzljubil pravo Svobodo, si boš nadel bel plašč. In postal pastir čredi. Ovcam. Ki jih boš vodil na pašo in v stajo. In k vodam počitka. Jaz pa bom ostal ogrnjen v črn kožuh. Črna ovca. Med krdelom volkov. Ki tavajo na drugi strani ograje. In bom trepetal v upanju, da bodo volkovi še dolgo prehlajeni in me ne zavohajo. In raztrgajo.
In čeprav je hudo in naporno ... in hudo naporno ... biti ovca med volkovi, ne veš kako zelo občudujem tvoj pogum. Tvojo odločitev. Ker tvoje ovce znajo biti bolj hudobne od mojih volkov. In hlastajoč za soljo in koščkom skorje ugriznejo nevarneje od tulečih volkov. Ki hrepenijo zgolj po vodi. Živi vodi. Ker volkovi včasih presenetljivo lepo skrbijo za svoje krdelo, medtem ko se ovce prerivajo v gneči črede.
Moje roke se bodo še naprej trudile za minljivi vsakdanji kruh, tvoje pa bodo prinašale Kruh neminljivosti. Kruh večnega življenja.

Sveti, Troedini, Večni Bog.
Bog Oče, Bog Sin in Bog Sveti Duh.
Ti, ki si, ki si bil in ki boš.
Oče, ki si nas z ljubeznijo zgnetel iz prahu zemlje in iz drznih sanj ...
Sin, ki si iz ljubezni privzel ustvarjeno podobo in nas odrešil ... ki si umrl in premagal smrt ... ki si legel v temo in vstal v svetlobo ...
Duh, ki nas dan za dnem navdihuješ za ljubezen ... ki vodiš črede in krdela ... pastirje in ovce ... in kar nas je še vmes ...
Blagoslovi novomašnike. Duhovnike.
Ne prosim, da odstraniš ovire na njihovi poti, ampak da jim daš moči in iznajdljivosti, da jih bodo vedno znova premagovali, obšli, odstranili  ...
Ne prosim, da jim prizanašaš, ampak da jim daš poguma in duhovitosti, da bi vedno znova našli smisel.
Ne prosim za nič drugega kot za vero, upanje in ljubezen.

Kajti pri Bogu ni namreč nič nemo­go­če!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 7, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)