Matilda

Kot igralcu – glumaču, mi ni treba nič vedeti, nič znati ... nič razumeti.
Kot igralec – glumač, moram le narediti vtis, da nekaj vem, da nekaj znam ... pa čeprav nič ne razumem ...
Boljši vtis, ko naredim, boljši igralec sem ... Oziroma: za boljšega igralca me imajo! In (zmotno) mislijo, da res kaj vem, da res kaj znam ... da celo res razumem.
In sem kot igralec ‘odglumil’ že marsikaj: Streljal s pištolo ... in zadel! Vozil rešilca! Pomolzel kamelo! Zmagal v pretepu! Naslikal sliko! Ubil! In umrl! ... O, kolikokrat sem na odru že umrl.

Pred dnevi sta tako prišli na vrsto dve za mene novi dejavnosti: kajenje in košnja. Pravo kajenje ... s pipo. S fajfo, če hočete. In prava košnja ... na roke. S koso!
Tik pred začetkom snemanja smo seveda ugotovili, da nihče od prisotnih o fajfah nima pojma. In tako smo se – v brk novemu protikadilskemu zakonu – vsi skupaj lotili kajenja. Po nekaj neuspelih poskusih basanja pipe, prižiganja, kašljanja, ponovnega basanja in ponovnega prižiganja ... pa ponovnega basanja in ponovnega prižiganja ... smo, pekočega jezika in oči, na pomoč poklicali ‘strica Gugla’. Ta nam je prav mirno pojasnil, da se pipa nabaše trikrat: Prvič prav narahlo ... kot bi stisnil otroški prst. Drugič že močneje ... kot bi segel dekletu v dlan. Tretjič pa pogumno ... kot bi krepko stisnil moško pest.
In je šlo!
Ne najbolje, a dovolj, da sem naredil vtis ... da znam!

S koso ni bilo dosti bolje. A ker nas je čas priganjal in se je sonce prav hitro spuščalo, ni bilo časa za nasvete in vaje. Postavili so me ob bok starejšemu stricu, ki je rekel, da je v mladih letih “pokosil vse travnike tod naokoli” in: ‘Akcija!’ Začel sem opletati s koso in kljub zatikanju se mi je po kakih osmih zamahih zdelo, da kar gre ... S kotičkom očesa sem slutil strica, lovil sem njegov ritem, da bi snemalcu ne pokvaril kadra, in se med močnim potenjem premikal proti koncu travnika. Tam sem se – zvezda filma – ustavil, se naslonil na koso in zadovoljno ozrl po opravljenem delu.
Dobro ... Na filmu bo zgledalo lepo ... kot da vem in znam ... in da razumem, a dejansko stanje je bilo porazno. Stričeva ‘reda’ je bila kot pobrita, moja pa je zgledala kot bi se po travi valjalo nekaj pijanih svinj. Nobenega dvoma, kje je opravil delo nekdo, ki ve, kaj dela, in kje nekdo, ki se dela, da ve, kaj dela. A kot igralec – glumač, sem svoje delo opravil izvrstno: naredil sem vtis ... da znam!

Le redkokdo še kosi s koso. (Naj mi kmetje, ki se mučijo s koso na kakšni težko dostopni zaplati trave, oprostijo!) Ob sončnih poletnih sobotah okrog naših hiš brenčijo kosilnice kot čmrlji in ose. Košnja trate je postala bolj šport kot opravilo.
Le smrt še vedno rišemo s koso.
Pa čeprav se mi zdi – vsaj letošnje leto je tako – da si je tudi Matilda omislila kosilnico.
In se mi je celo prikradla misel ... da je postala igralka. Da glumi. Da prav grdo ‘šmira’! Da ji gre le za vtis! Da ne ve! Da ne zna!! Da ne razume!!! Ker je njena ‘reda’, brez reda. Ker je iz travnika naredila trato. Ker pokosi, še preden trave zacvetijo! Ker je iz svojega poštenega dela, naredila šport!

Morda pa se motim.
Morda sem le tečen, ker Matilda s svojo kosilnico moti moj sobotni počitek.
Ker s svojo koščeno belo roko stisne otroški prst in dekliško dlan ... in moško pest.

Čudne misli v brezskrbnem poletju ... A je čas košnje. In ko tole pišem pri sosedu neusmiljeno brni kosilnica.
Za umret’!
A to je še najlaže, saj ni treba nič vedeti, nič znati ... ni pa slabo, če človek vsaj malo razume ...
Če pa celo veruje ... potem pa ve in verjame, da je tudi Matilda le ‘Gospodova dekla’ ... in mu postane Sestra Smrt.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 8, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)