Si predstavljate?

Si predstavljate puščavo?
Pesek, pesek, pesek in še enkrat pesek ...
Brezkončne peščene sipine in žgoče sonce. Vročina, od katere se človeku v glavi zavrti in vse pomeša.
In nikjer kapljice vode!
In, seveda, nikjer žive duše. Nikjer nikogar. Prevroče je! Prevroče celo za muhe!
In ko zaide sonce: mraz! Kdo bi si mislil?! Mraz, da kosti šklepetajo kot sredi najhujše zime.
Z jutrom pa spet vročina. Da se ti zmeša. Prav dobesedno.
In če se sredi te puščave zasliši kak glas, je to ali šum vetra ali pa klic na pomoč! Klic na pomoč nekoga, ki umira od žeje in se mu meša od vročine!
Tudi Janeza Krstnika so mnogi imeli za norega! Morda je kdo prav zares mislil, da mu je sonce scvrlo možgane, a bolj se jim je zdel nor, ker je naznanjal Odrešenikov prihod ... ker je pozival k spreobrnjenju ... k pokori ... k molitvi ... k dobroti in usmiljenju ...
“Glas vpijočega v puščavi” je osamljen glas. Pa vendar je to glas, ki ne kliče na pomoč, temveč prav nasprotno: ponuja pomoč in obljublja odrešitev. To je glas, ki žejne vabi k izviru žive vode!
Da bi videli puščavo, vam ni treba prepotovati pol sveta in zakopati glave v pesek. Sredi naših mest, vasi ... sredi naših družin ... sredi delovnih kolektivov ... cerkvenih občestev ... čeprav obdani z množico ljudi ... so mnogi danes tako osamljeni, da se jim meša. Žejni so prijazne besede, pogleda, dotika. Njihova srca so premrla in premražena kot sredi puščavske noči!
Bi jim lahko mi postali “glas vpijočega v puščavi”?
Potegnite glavo iz peska ... poglejte okrog sebe ... poglejte s srcem ... in opazili boste odrinjene, ranjene, žalostne, osamljene ... med svojimi prijatelji, sosedi, sodelavci, brati in sestrami ...
Si lahko predstavljate, da čakajo na to?

Si sploh še lahko predstavljate, kako je, če kaj čakate?
Verjetno si lahko.
Recimo ... pri zdravniku. Včasih gre prav hitro ... včasih pa je čakalnica polna ljudi, odraslih ali otrok in vse nekaj boli ali tišči ... in vsi bi bili radi čim prej na vrsti. Sedete na stol in se prepustite čakanju. Nekaj minut se potegne v uro ali več ... zmeraj bolj boli, vročina narašča ... ali peče v grlu ... ali celo kaplja kri iz rane ... Čakate in čakate, morda zaradi bolečine celo požirate solze in z upanjem upirate pogled v velika bela vrata, kdaj se izza njih prikaže sestra ter pokliče vaše ime!
Grozno čakanje!
A ni vsako čakanje tako: grozno in neprijetno!
Ko čakate kak prijeten obisk! Z darili!
Ali pa, ko čakate na avtobusni postaji ljubljeno osebo, ki je že predolgo niste videli ... ki ste po njej hrepeneli!
Ta čakanja so pričakovanja ... Kot adventno pričakovanje, ko se pripravljamo na Jezusovo rojstvo!

Si lahko predstavljate, da bi se zmotili v čakanju? Da bi po debelih urah čakanja pri zdravniku ugotovili, da ste se usedli v napačno čakalnico: boli vas srce, čakali pa ste pri zobozdravniku! Da je treba iti na drugo stran hodnika in čakati spet od začetka! Srce pa še kar naprej boli!
Težko, da bi se tako zmotili. Brez dvoma bi raje dvakrat preverili, če je vrsta, v kateri ste, prava!
Ali da obiskov ni ... ker so se – ne vem – zmotili v datumu ... ali pa ker so pozabili!
Ali pa čakate v nedogled na avtobusni postaji, on ali ona pa je prišel z vlakom in se doma sprašuje, kje da ste?
Nemogoče, kajne?!
Ali pa čakate na božič, a čakate čisto nepomembne reči: darila, jelko, lučke na jelki, razprodaje v trgovini, potice, vino in vročo čokolado, božične pesmi na radiu, sneg ... in pri tem pozabite, da je božič Jezusovo rojstvo.
Trenutek v letu, ko se spomnimo, da se je Bog sklonil na zemljo in se rodil kot Otrok!
Si lahko predstavljate to?!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)