Jaz

Slišal sem ga reči: »Vstani in hodi!«
Jaz pa sem ležal na postelji nepokreten in nepremičen. Niti mezinca na nogi nisem mogel premakniti. Kako naj vstanem? Kako naj hodim? Jezus ve, da tega ne morem in tega pač ni rekel meni!
Slišal sem ga reči: »Hodi za menoj!«
A bil sem ravno v družbi prijateljev. Nespodobno in nevljudno bi bilo, ko bi tedaj kar odšel. Prijatelji bi mi lahko zamerili, lahko bi bili užaljeni. Morda bi zato kdo od njih odšel in jaz bi izgubil prijatelja. Saj Jezus noče, da se sprem s prijatelji in tega pač ni rekel meni.
Spet sem ga slišal reči: »Hodi za menoj!«, a bil sem sredi priprav na pogreb. Oče mi je umrl in treba je bilo poskrbeti za krsto, obred in rože. Treba je bilo pripraviti sedmino. Tolažiti sem moral mater in tudi sam sem potreboval čas za žalovanje. Živi lahko počakajo, mrtve pa je pač treba pokopati. Jezus to razume in teh besed prav gotovo ni rekel meni!

cusin kolumna 2018»Hodi za menoj!« je spet rekel.
»Prav!« sem mu odgovoril in tekel domov, da bi se poslovil od matere, bratov in sester. Saj nisem mogel kar izginiti iz njihovih življenj! Skrbelo bi jih, saj me imajo radi; in tudi jaz jih imam preveč rad, da bi jim povzročal skrbi. In ko sem bil že ravno doma, sem si pripravil še potovalko. Vanjo sem vrgel samo nekaj najnujnejših reči: neumno bi bilo, da bi ne vzel perila ali da bi prezebal. Ali pa po nepotrebnem trpel lakoto. Mati mi je v dlan stisnila še nekaj denarja in že sem tekel nazaj ... Zamudil sem se le kako urico ali dve, a Njega ni bilo več tam. No, če ni mogel malo počakati, potem verjetno sploh ni mislil mene, ko je rekel: »Hodi za menoj!«
Slišal sem ga reči: »Pridi!« in nisem bil prepričan, če sem slišal prav, kajti sedel sem v čolnu, sredi jezera, glas pa je prihajal iz teme in iz viharja. Vreme res ni bilo najboljše, valovi so zalivali čoln, da je bilo še veslati težko. Gotovo se je pogovarjal s kom drugim!
Slišal sem ga reči: »Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, ne za telo, kaj boste oblekli... ne skrbite za jutrišnji dan!« in ko bi bil sam, bi mu morda celo dal prav. A imel sem družino: ženo in kup otrok, moral sem jih nahraniti, jih obleči ... moral sem jih vzgojiti... jih pripraviti na jutrišnji dan. Kajti jutri bodo oni skrbeli zame. Ko bom star in obnemogel, mi bodo vrnili ljubezen in skrb, s katero jih zdaj obsipavam. Saj Jezus menda ne pričakuje, da bo žena sama skrbela za sirote otroke?! Ne, ne, tega gotovo ni rekel meni!
Slišal sem ga reči: »Prodaj vse, kar imaš in daj ubogim, da boš imel zaklad v nebesih!«
A moje premoženje ni tolikšno, da bi si ubogi lahko kaj dosti opomogli. Poleg tega res ne vem, zakaj bi podpiral tujo lenobo?! Za vse, kar imam, sem trdo delal, garal od jutra do mraka. In kaj mi sploh bo zaklad v nebesih? Nebesa so nagrada že sama po sebi in tam res ne potrebujem še zaklada. Če pridem v nebesa, bom res lahko vesel. Naj mi raje pove, kako se pride v nebesa in naj pusti zaklade in moje premoženje pri miru! A gotovo sem narobe slišal. Hrupno je bilo zaradi gneče in močno dvomim, da sem slišal prav. Še najbolj verjetno je govoril komu drugemu!
Slišal sem ga reči: »Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo!«, a sem prepričan, da tega ni rekel meni. Saj Jezus ve, kako zelo občutljiv sem, kako hitro me zaboli. In duševne muke so še hujše od telesnih! Saj Jezus noče, da bi me bolelo, a ne, da ne?! Te besede spodbujajo nasilje in vodijo v nered. »Oko za oko in zob za zob« so dosti bolj jasne in v svoji recipročnosti vodijo k prijaznemu vedenju vseh vpletenih! »Nastavi še levo!« ... Te besede so čudne in skoraj prepričan sem, da so iztrgane iz konteksta, povsem prepričan pa sem, da jih ni rekel meni. Če dobro premislim, jih morda sploh ni rekel Jezus, temveč nekdo drug ali pa nekdo čisto tretji.
Slišal sem ga reči: »Ljubi svojega sovražnika!«
In rekel sem: »Amen!« A ker ljubim svojega bližnjega – tudi to sem ga namreč slišal reči: »Ljubi svojega bližnjega!« – no, ker ljubim svojega bližnjega ... tudi svojega bližnjega sovražnika ... mu bom dal prednost, pa naj najprej on ljubi mene. Prav naj mu bo, kaj pa me sovraži! Oziroma se obnaša tako, da res nimam nobene druge izbire, kot da ga ne maram! Ker jaz sovražim ne! Le nekaterih nimam najraje!
Slišal sem ga reči: »Če me kdo ljubi, se bo držal mojih besed...« in tudi, če jih morda ni rekel meni ... mislim, tako: iz oči v oči, direktno in poimensko ... jih je vseeno namenil vsem tistim, ki ga ljubijo. Vsem tistim, ki pravijo, da ga ljubijo. In če ga ljubijo ... če ga ljubim ... se moram držati njegovih besed. In če se spomnim Njegovih besed ... če samo pomislim, kaj vse sem ga slišal reči ...
Oh, ja ...
Slišal sem ga reči tudi: »Ali me ljubiš?«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Zajemi vsak dan

Naše ime bo sčasoma pozabljeno, nihče ne bo omenjal našega delovanja. Naše življenje bo prešlo kot sled za oblakom, razkadilo se bo kakor megla.

(Knjiga modrosti)
Sreda, 12. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh