Pismo človeku, ki je tudi požrl marsikaj

Spoštovani Janez Krstnik!
Tole pismo naslavljam nate v vrhuncu postne priprave in upam, da si boš vzel nekaj časa in prebral tole pisanje, kljub temu, da je zate vsak trenutek dragocen, in vsak trenutek, ki ni namenjen nebeškemu kraljestvu, izgubljen.
Post, pravijo, so vrata k Bogu. A na pragu teh vrat me vedno znova pričakaš ti s svojo nabrušeno sekiro in s še bolj nabrušenim jezikom! In tvoja sekira ne meri na veje, da bi odsekala kakšno preveč štrlečo ali polomljeno, niti ne na deblo, da bi ostal vsaj štor in s tem upanje, da požene kakšna mladika. Ne, ni ti do ‘lepotnih’ popravkov, ne do ‘novih začetkov’, ki si jih obljubljamo in prisegamo, če ne drugače, vsaj na novega leta dan ali pa jih trdno sklenemo(!) po površni spovedi! O, ne! »Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo torej, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj.« (Lk 3, 9) Ti torej zahtevaš korenito spremembo! In ne zadovoljiš se zgolj s sadom, kot mi, ki se dostikrat izgovarjamo in rečemo: “No, ja, tudi če ne uspe … Glavno je, da želimo dobro … Pomemben je namen …” O ne, ne in še enkrat ne! Ti zahtevaš dober sad! Kajti zavedaš se, da je Bog gospodar, ki žanje, kjer ni sejal, in pobira, kjer ni razsul! (Mt 25, 26)
In kot se ti sekira zlepa ne skrha, tudi z jezikom prav nič ne ‘šparaš’: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi?« (Lk 3, 7) In kot si svojčas opominjal ljudi, cestninarje, učitelje, vojake … (Lk 3, 10-14), tudi nas opozarjaš, da pride Ta, ki je močnejši od tebe, z velnico v roki, ki bo počistil svoje mlatišče! (Lk 3, 16-18).
»Kdor jezika špara, kruha strada!« pravi slovenski pregovor. Ti jezika vsekakor nisi ‘šparal’, in si ravno zato ‘nastradal’! Ker se nisi ustrašil kronanih glav, ki se ponašajo s svojim bogastvom, a umirajo, kot živali, četudi so pokrajine imenovali po sebi (Ps 49), si z glavo plačal za svoje besede! Čeprav, če smo natančni, je bila tvoja glava cena pohote (Mr 6, 22) in si tako še v smrti pričeval, kam človeka pripelje želja, da bi “stregel poželenju mesa”, kot zapiše Pavel v Pismu Galačanom (Gal 5, 16-21), oziroma, želja da bi ugodil svojemu telesu. In prav telo/meso je malik sodobnega človeka, saj izpolnitev še tako skritih in perverznih želja velja za “osvoboditev spon, v katere nas že dva tisoč let vklepa Cerkev”, za “pravo svobodo, ki si jo mora privoščiti vsak normalen človek”, kot lahko večkrat slišim ali preberem na raznih anonimnih spletnih forumih. Pa smo spet pri 49. psalmu, ki pravi, da je človek “podoben živalim, ki poginejo. … Kakor ovce jih ženejo v podzemlje, smrt jih žene na pašo”.
»Kdor jezika špara, kruha strada!« Jezika res nisi šparal, a tudi kruha si nisi privoščil. Tvoja hrana so bile kobilice in divji med, in, če sklepam po sebi, gre morda prav temu pripisati ostrino tvojega oznanjevanja. Sam, kadar sem lačen, namreč postanem neverjetno tečen in težko me boš prepričal, da ti ob Jordanu ni kdaj pa kdaj zakrulilo v želodcu. In priznam tudi, da bi sam kobilico težko spravil po grlu, pa če bi jo namočil v še tako sladek in divji med! Čeprav pa je po drugi strani res, da moram kot kristjan oziroma katoličan v današnjem času in svetu požreti marsikaj. In marsikaj grenkega. In da včasih res ne vem, ali je moje obnašanje sad ponižnosti ali pohlevnosti! In da me, ko se včasih že odločim, da bom kot ti prijel za sekiro in nabrusil jezik, ravnanje mojih pastirjev in črede potisne v pohleven molk. In me uči ponižnosti. In ljubezni. Ljubezni, ki je kljub sekiri in glasnosti skrita v tvojih besedah. (Lk 3, 10-14)
Dragi Krstnik! Pomagaj mi, da vsemu navkljub ne bom izgubil glave, oziroma da jo bom, kot ti, izgubil zaradi pravih razlogov.
ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2011) 04, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)