Novembriranje

November je nervozen mesec.
Mesec, ki te lahko spravi ob živce in te znervira. Vsekakor pa te znovembrira! Totalno!
A kdo pravi, da je nervoza nujno slaba?!
In da bo že v začetku jasno: o nervozi, kot jo obravnava stroka – zdravstvena ali strogo znanstvena – seveda nimam pojma, in o živčevju in ‘nervnem’ sistemu se mi še sanja ne. Čeprav bi se mi nekaj malega moralo … po vseh teh letih šole!
Govoril, oziroma pisal bom o rečeh, ki nas v novembru vržejo iz tira. In če človek kdaj pa kdaj iztiri, res ni nujno, da je narobe … Sploh, če tiri vodijo v napačno smer.
Kot vsi preostali meseci, se tudi november začne čisto normalno s ‘prvim dnem’, le da je ‘prvi november’ nenormalen dan. ‘Prvi november’ je uradno in s strani države urejen, potrjen in organiziran ‘prvi april’! Dan norcev! Le da mu rečemo dan mrtvih! No, ja … prešminkali smo ga v Dan spomina na mrtve! In ker se spominjamo mrtvih, želimo pokazati, da smo še živi in zato gremo vsi iz svojih hiš. Vsi!
Tudi težki bolniki in invalidi!
Tudi tisti, ki se jim sicer še do trgovine ne da!
Tudi tisti, ki sicer še smeti ne odnesejo do kante in jih raje vržejo kar skozi okno, da jim le ni treba ven!
Vse, kar diha in se premika, vse, kar se lahko premakne, pa čeprav že dehni, se obleče v najlepše in najboljše, kar premore in … ven! Pokazati in dokazati svetu, da še živí!
Vse ceste, poti, stezice in bližnjice, ki vodijo do pokopališč, doživijo prometni kolaps, kaos, zamaške in zastoj. Vse stoji! Vse! Razen mrtvih. Ki ležijo.
Vse, kar raste ob cestah, poteh, stezicah in bližnjicah, ki vodijo do pokopališč, vse, kar cveti po naših vrtovih ali vsaj malo spominja na rože, potrgamo in uredimo v šopke, vence in cvetlične aranžmaje, kar pa smo spregledali ali pozabili utrgati, pa oveni zaradi vonja po naftalinu, afteršejvu in drugih parfumih! Vse diši! Razen mrtvih. Ki … ne dišijo.
In tudi nam ne diši, da bomo nekoč mrtvi! Zato je lepo, ko si na pokopališčih po novem lahko privoščimo porcijo čevapčičev in sladkorno peno. Da ima človek občutek, da je na gasilski veselici ali v lunaparku, ne pa na božji njivi! Kupimo še kak pisan balon, igračo za otroka in nekaj kilogramov sveč. In vžigalice.
In ko se zvečeri … ko iz hiš prilezejo še tisti, ki ne prenesejo sončne svetlobe, a vendarle želijo pokazati, da so še živi …, so pokopališča res razsvetljena kot zabaviščni parki. Morje prižganih lučk nas spomni na … novoletne lučke, seveda! A je potem kaj čudnega, da tako že tam, na pokopališču, začnemo razmišljati o prihajajočih praznikih in se že 3. novembra prične ‘veseli december’ in pozabimo na mrtve do naslednjega leta!
Oprostite, ampak mislim, da je moja krščanska dolžnost, da me vse to nervira in me spravi iz tira. Naj v očeh sveta veljam za še takega kretena, a bom vendarle ravnal ‘kretničarsko’ in premaknil kretnice, da zaustavim vlak! Da iztirim! Da obrnem! Pa četudi je potem treba peš!
Naši verni rajni morda res niso vsi sveti, a še zdaleč niso mrtvi. Tisti, ki so v Bogu, so bolj živi od nas. Kajti naš Bog je Bog živih in ne Bog mrtvih! (Lk 20, 38)
In če me znervira zombijevsko dokazovanje živih, da še niso mrtvi, potem me lahko in mora znervirati tudi njihovo dokazovanje, da je nekaj, kar je živo, mrtvo … Ko govorimo o abortusu in evtanaziji, recimo. Ko govorijo o pravici do odločanja o lastnem telesu, pa gre v resnici za pravico do življenja in pravico do (naravne) smrti. Hkrati pa gre, po mojem iztirjenem mnenju, predvsem za dolžnost: da to, kar smo spočeli, tudi rodimo in da, kar smo kot dar prejeli, ne zavrnemo.
Recimo temu osnovni civilizacijski in življenjski bonton, če je pretežko govoriti o svetosti življenja. Ampak, če smo pri ‘vseh svetih’ s sistemsko in državno ureditvijo pristali na ‘dan mrtvih’, me je resnično strah, kje bomo pristali, ko bo država uredila in sistematizirala samomor!
***
Novembrirati – iztiriti. Premisliti smer, pot in prevozno sredstvo.
Novembriranje – neskladje z utečenostjo sveta, ki se kaže kot nervoza. Včasih pa tudi kot ‘sveta jeza’!v
ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)