Decembranje

December je zadnji mesec.
Mislim: zadnji v letu. Čeprav je lahko komu in za marsikoga zadnji sploh. A to lastnost imajo čisto vsi meseci v letu. Vsi dnevi v letu, pravzaprav. Vsaka ura je lahko zadnja, ker “ne vemo ne dneva ne ure” (Mt 25, 13).
In morda se prav v tem skriva razlog decembrskega veseljačenja: v strahu, da se bliža konec; da zadnjič počnem, karkoli že počnem; da se zadnjič družim, s komerkoli že se družim; da zadnjič pijem, jem, plešem, gledam, diham, ljubim; da bo konec, jaz pa nisem še doživel, dosegel in postoril tega ali onega, nisem še opravil tega ali onega, nisem še popravil tega ali onega …
December je zadnji mesec. Mesec, ko se potegne črta in naredi izračun. Ko urejamo in usklajujemo podatke, da bodo naše bilance in naše statistike urejene. December je mesec, ko najemamo kredite, da odplačamo, pokrijemo in skrijemo še neodplačane dolgove. December je mesec, ki nam da misliti. Zato se opijanjamo, da pozabimo. In ne mislimo.
December je mesec, ki nas razgali. Zato se še lepše oblečemo.
December je mesec, ko se počutimo sami v svojem strahu. In osamljeni. Zato se toliko družimo.
December je mesec, ko se oglasi vest. Zato toliko kričimo in pôjemo. Da preglasimo vest. In strah.
December je mesec, ko se slepimo in si zatiskamo oči pred resnico. Zato prižgemo čim več luči. Da sploh kaj vidimo. In da ne bi videli lastne teme.
A na koncu decembra, na koncu zadnjega meseca, na koncu leta … kot tudi na koncu življenja in na koncu koncev … ni konec. In ni konca. Ni smrti in pozabe. Je Rojstvo in Večni spomin. Ni le ‘koledarski’ nov krog, ampak resničen nov začetek. Vsaj mi, krščeni in pobirmani, bi se morali tega zavedati!
Decembra se spominjamo trenutka v zgodovini, ko se je Stvarnik spustil med stvari! Ko je Vsemogočni, postal nemočen. Ko je Bog, postal človek! Ko se je Večni, podvrgel času. In prostoru.
In je ta trenutek v zgodovini tako pomemben, da smo po njem naravnali ure ter govorimo o času pred Kristusom in o času po Kristusu. No, tam kjer se človek sam sebi zdi pomembnejši in večji od Boga, govorijo … oh, pardon: govorimo še o času pred našim štetjem in o času po našem štetju. Kar je po svoje tudi lepo. In prav: Kajti pred Kristusom nisem obstajal! In šele s Kristusom sem. In lahko štejem! Ure, dneve, leta… in štejem talente… in zaklade v nebesih!
Lahko sem čudak, ki ne le da misli, ampak si celo želi, da bi ga nihče ne maral, a od tistega trenutka v zgodovini dalje ne morem več reči, da nisem ljubljen. Saj je Očetova ljubezen prekipela do te mere, da je poslal svojega edinega Sina. In sem zapisan v Božje srce in na Božjo dlan. Ljubljen.
December je zadnji mesec in skrajni čas, da se zavem, da je Novorojeni že zdavnaj uravnal bilance in statistike, odplačal kredite in raztrgal zadolžnico.
December je zadnji mesec in skrajni čas, da spoznam, da je Novorojeni izvir žive vode, ki resda omami, a ne upijani, in da ni lepšega oblačila, kot obleči Kristusa.
December je zadnji mesec in skrajni čas, da odprem oči in se prepustim Novorojenemu, ki je Luč. … Resnična Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (Jn 1, 9).
In nikoli več ne bom ne sam ne osamljen. In nikoli več me ne bo strah ne Boga ne ljudi. In ne decembra. In nikoli več ne bom rekel, da je konec.

Decêmbrati – upreti se strahu. Iti proti toku. In se ne ustaviti čisto pri vsaki stojnici!
Decêmbrati 2 (napredno) – položiti vse, predvsem sebe, v Božje roke
Decêmbranje – spoznanje, da ni konec in da ni konca.
Decêmbranje 2 (napredno) – zavedanje, da sem ljubljen Božji otrok!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)