Pismo svetim trem kraljem

Spoštovani Gašper, dragi Miha in ljubi Boltežar!
Ne vem, kateri od vas je prvi ugledal na nebu zvezdo, ki je svetila svetleje od drugih. Niti ne vem, kateremu od vas se je prvemu posvetilo, kaj ta zvezda pomeni. Prav tako mi ni znano, kateri od vas je prvi krenil na pot. Če sem iskren, o vas vem bore malo in še tisto, kar vem, je nezanesljivo, saj tudi Sveto pismo skopari s podatki o vas. Evangelist Matej, ki vas edini omenja, nikjer izrecno ne napiše, da ste bili (samo) trije, ne navaja ne vaših imen, ne podobe. Ljudsko izročilo, ki sega v prvo polovico tretjega stoletja, pravi, da ste bili trije in da so bila vaša imena Kasper, Melhior in Baltazar. Slikarji pa so vas skozi zgodovino običajno upodabljali: Gašperja kot mladega rdečelasca, Miha kot belobradega starca in Boltežarja kot temnopoltega, kot črnca, če je ta beseda zadosti politično korektna. A res bi bilo malo smešno, da bi te, ljubi Boltežar, imenoval za afro-američana, ko pa v tvojih časih o Afriki, še manj pa o Ameriki, niste vedeli kaj dosti. Zato pa ste več vedeli o zvezdah. Vsaj vi trije, ki ste prišli z Vzhoda, kot zapiše Matej, ki vas je modro imenoval: modre (Mt 2,1). In na Vzhodu ste svojčas precej gledali v nebo. Precej več kot na Zahodu, kjer ljudje še danes bolj gledajo v ne-bo (če si malo sposodim Prešerna), oziroma veliko raje gledajo proti tlom, da bi videli, kam lahko čim hitreje in udobneje položijo svojo zadnjo plat. Še kristjani (ki stojimo), bolj kot v nebo, gledamo, da ne bi padli (1 Kor 10,12) In ker nihče več ne gleda v nebo, smo izgubili orientacijo in pravo smer. Zato ni čudno, da vse bolj lomastimo skozi življenje: kot svinja skozi koruzo. In svinjo žene naprej požrešni, nenasitni želodec. Nas pa … pravzaprav tudi!
O nadvse sveti in modri možje! Ko ste vkorakali v Jeruzalem in spraševali o novorojenem kralju, se je vznemiril Herod in »ves Jeruzalem z njim«! (Mt 2,3) In tudi danes bi brez dvoma povzročili precej vznemirjenja. Ne zaradi razkošne oprave, zaradi katere vas je ljudska domišljija naredila za kralje. Tudi ne zaradi spremstva kamel in velblodov! Vsaj v naši deželici smo teh živalic vajeni, ko menda eno od njih pase sam prvi minister! Tako kot nekdaj v Jeruzalemu ljudje niso nič vedeli o Odrešeniku, tako danes ljudje nič nočejo vedeti o Njem! Že sama misel na Boga ljudi vznemiri, kaj šele, če kdo o Njem spregovori na glas. Ampak je hecno, in vi trije, ki ste trije modri, se boste brez dvoma nasmejali, da človek, ki se deklarira … Uf, kakšna mogočna beseda, ni čudno, da je tujka! Torej … Človek, ki se deklarira za ateista ter potemtakem trdi, da Boga ni in da vanj ne verjame, trepeče ob vsaki omembi Njegovega imena, Njegove podobe pa se boji kot hudič križa, če mi dovolite še malo dobesednega humorja! Gre res le za striktno (še ena učena tujka!) upoštevanje ločitve Cerkve od države, ali pa je po sredi strah, da Ta, ki ga zanikujem, vendarle je?
In kar se tiče ločitve … Splošno znano je, da Cerkev ločitve ne pozna in je ne prizna in ko se je poročila z Državo, je bilo to za zmeraj! Tisti, ki bi se Cerkve radi znebili in ki toliko tulijo o ločitvi, bi pravzaprav morali dokazati ničnost zakona. Pa žal ne bo šlo, ker je bil zakon že »izvršen«! Na koruzništvo pa Cerkev ne bo pristala! Oh, jaz tako hudomušen, vi pa tako modri …
Upam pa, da vam v vaši modrosti in seveda pod pogojem, da bo Gulič svoje reformatorske teze spravil skozi parlament, ne bo prišlo na misel, da ustanovite svojo versko skupnost ali svetovnonazorsko združbo, ko ste ravno trije. Če pa bi do tega prišlo, mi, prosim, javite, saj od srca rad pripadam Skupnosti, ki ima toliko modrosti in ponižnosti, da poklekne pred Bogom!
Srečno pot! In oglasite se še kdaj s svojimi darovi modrosti!

ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2011) 01, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)