Novo oznanilo: “Ni časa”

Obstajata dve vrsti revežev: tisti, ki imajo čas, pa nimajo denarja, in drugi, ki imajo denar, ampak nimajo časa.
Še ne tako zelo dolgo nazaj je tisti, ki je želel iti na drug konec vasi ali v mesto, moral iti peš. Kasneje se je človek domislil konjske vprege, kolesa, vlaka in avtomobila. Popotniki so se preselili na ladje in letala. Včasih so za komunikacijo uporabljali pisma ali pa so morali iti na drug konec mesta, da so nekomu nekaj sporočili. Ker smo imeli sorodnike v Avstraliji, se spomnim, da je pismo tja potovalo nekaj mesecev in da je bil telefonski pogovor žafransko drag. Sedaj prijatelja Aleša v Sydney pokličem kadarkoli – in to celo brezplačno. Pametni telefoni pravzaprav predstavljajo nekakšno industrijsko revolucijo v več ozirih. Včasih so gospodinje perilo prale na roke, enako tudi posodo. Potem je človeštvo izumilo pralne in pomivalne stroje. Včasih so knjige in doktorske disertacije pisali na roko, potem smo izumili pisalne stroje. Sedaj imamo vsemogočne računalnike, na katerih je pisanje in urejanje besedila v primerjavi z nekdanjim urejanjem besedila podobno kot potovati z letalom ali iti peš. Koliko je samo pisarniških in drugih administrativnih programov, ki nepredstavljivo olajšajo delo! In še in še bi lahko naštevali izume, ki jih je ustvaril človeški um – vse z enim samim namenom: privarčevati čim več časa in energije. Predvsem časa. Z vsemi temi napravami, stroji in pripomočki smo ga privarčevali res ogromno. Se pa na tem mestu samo od sebe postavlja ključno vprašanje: Kje je ves ta privarčevani čas??? Res zanimiv paradoks, da se ob vsej mogoči tehnologiji, ki jo je človeštvo ustvarilo, da bi nam bilo lažje in bi imeli več časa, dogaja ravno nasprotno – zdi se, da ga imamo vedno manj. Še za kavo se velikokrat težko dogovorimo.
Na šolah za starše ali pri individualnih srečanjih starši velikokrat potarnajo, da nimajo časa, da je časa vedno manj, da ga nimajo dovolj za otroke, za partnerja, da nimajo časa za branje, za izlet v naravo, za gledališče, za skupno preživljanje prostega časa ipd. Da je nekoč bilo veliko več časa ter da so se lahko veliko več družili s sosedi in sorodniki. Do neke mere to gotovo drži, saj so delovniki precej drugačni, kot so bili nekaj desetletij nazaj. Po drugi strani pa se je treba tudi vprašati, v kolikšni meri smo v resnici žrtve tega pomanjkanja časa oz. kaj nam krade čas.
Žal obseg tega kratkega razmišljanja onemogoča, da bi osvetlili vse vidike, pa izpostavimo najpomembnejše: Velika modrost je zavedanje, da je edino, kar človek resnično poseduje, čas, ki mu je dan na voljo. Bistveno vprašanje za vsakega izmed nas pa je: Kako in za kaj bom ta čas porabil? Star pregovor pravi: Čas teče in nič ne reče. Bolj kot je človek moder, bolj ko zori in nabira leta, globlje se tega zaveda. Življenje nam je dano, podarjeno, na nas pa je, kaj bomo iz njega naredili, za kaj ga bomo porabili, kakšna sled bo ostala za nami. Življenje mineva, čas teče in človek nima prav nobene moči, da bi to spremenil, da bi čas ustavil. Edino, kar je v naši moči, je to (in to je veliko), da svoj čas porabimo čim bolj smiselno, čim bolj modro, da ga napolnimo z lepimi, dobrimi in resničnimi vsebinami.
Glede na način življenja, ki ga živimo v današnji družbi, je še toliko pomembneje temeljito premisliti, kako bomo čim bolj kakovostno preživeli čas. Zato staršem in družinam vedno svetujem, naj na dopust gredo sami, in ne z več pari oz. družinami skupaj. Ključno je, da je dinamika odnosa, ko sta mož in žena sama, kakovostno nekaj povsem drugega kot v družbi, druženju in nenehnem dogajanju. Za odnos, za čutenje, za zbližanje je potreben čas in je potrebno tudi nekaj tišine in miru, ki ga med letom in delovniki težko najdemo oz. si ga preredko vzamemo in privoščimo. Dopusti, vikendi, prazniki so najbolj privilegiran čas za partnerja, za otroke, za odnose in za najdražje. Zdi se, da je sodobni človek v nenehnem beganju iz ene trgovine v drugo, od ene tašče k drugi, z enega obiska na drugega, z enega piknika na naslednjega, ves čas mora biti vklopljena televizija, da sploh ne omenjamo nenehne intravenozne priključenosti na telefon. Živimo skupaj, a velikokrat drug mimo drugega. Globoko sem prepričan, in to vedno bolj, da so največji tatovi naših odnosov in našega časa prav zasloni. Čeprav so odnosi nekaj najdragocenejšega v naših življenjih, si za pristne in odkrite odnose gotovo vzamemo premalo časa. Slovenski jezik, ki je resnično čudovit, to zelo nazorno zaobjame v besedi sreča, ki v glagolniški obliki pomeni srečanje, srečevanje. Sreča je v srečanju. Naj bo v letošnjem dopustnem času te sreče, ki se plemeniti v odnosih z najbližjimi, čim več.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 11.