Preljubi moj slovenski kristjan! (12)

Kako hitro se obrača čas! Ni še dolgo kar sva spustila zrak iz rokavčkov, kopalke se sploh niso še do konca posušile, pa že na vrata trka zima in z njo blaženi adventni čas. Čas priprave, čas pričakovanja. Trgovci, ki so še bolj neučakani kot otroci, (čeprav iz čisto drugih razlogov!), so prav hitro upihnili sveče, prižgane v čast in spomin svetnikom in rajnim, iz kleti so privlekli umetne jelke, spihali z njih prah in prižgali pisane lučke. Kmalu bo v izložbah in iz vsakega tretjega okna ali balkona visel »rdeči debeluhar« in vpil svoj amerikanizirani: »Ho, ho, ho!« Vem, da smo si ljudje različni, da vsak po svoje vidimo in doživljamo, da ima nekdo rad jabolka, nekdo pa hruške, nekomu so všeč psi, nekomu mačke, nekomu je vrednota, kar je drugemu sramota … Vendar kristjanu debeluharski »ho, ho, ho!« nikakor ne more in ne sme nadomestiti Krstnikovega: »Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjena.« Vhod v, ne vem, CityPark niso »ozka vrata« skozi katera moramo stopiti in parkirišča pred nakupovalnimi centri niso »steze, ki jih je treba zravnati«!
Starši vemo kaj je advent. Vemo kaj je priprava in pričakovanje. Od dne, ko se je na testu za nosečnost zarisala tista mala črtica, se je naše življenje spremenilo. Od dne, ko smo »prestopili« tisto magično črtico, pa najsi smo se tega takrat zavedali ali ne, nič več ni bilo po starem. Marsikateri očka ne prenese pritiska tako uspešno kot ga je sveti Jožef, in ne zdrži. Žal tudi mnogi pari ne »zdržijo«. Še najbolj žal pa, da ne »zdržijo« otroci in se poslovijo še preden se rodijo, morda samo zato, ker niso uspešno prestali kakega zdravniškega testa! Če pa smo zdržali, in najsi smo se še tako dobro pripravljali, je prihod otroka, njegovo rojstvo, naše življenje obrnilo na glavo, ga »spreobrnilo«, če hočete. Otrok zahteva pozornost! Otrok zahteva čas! Otrok zahteva potrpežljivost! Ne meni se za uro in vreme! Otrok zahteva ljubezen! Otrok je kralj!
In na kakšno spreobrnjenje nas opozarja Janez Krstnik? Božje Dete, ki prihaja, zahteva spreobrnjenje! Zahteva pozornost, zahteva čas, potrpežljivost. Zahteva ljubezen! In hkrati vse to tudi sam v obilici daje! Božje Dete, ki prihaja, zahteva, da svoje življenje odslej živimo drugače! Božje Dete, ki prihaja, je Kristus, Kralj Vesoljstva! Iz leta v leto nam odpre vrata v advent – čas pričakovanja. Kaj torej pričakujemo? Česa si želimo? Kam je usmerjeno naše hrepenenje? Kje je naš zaklad? Nikar se ne zaustavimo v preddverju božjega kraljestva. Ne pričakujmo, da bo Kristus Kralj zavladal tukaj in zdaj, da bodo minile krivice in preganjanje in bomo zasedli svoja mesta levo in desno od božjega prestola že na tem svetu ( Mt 20,21).
Božje Dete, ki me čaka na koncu adventne poti, mi šepeta: ''Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali… (Jn 18,36). Tako pa: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« ( Lk 2,14). Ali pa v meni ljubšem, zastarelem, prevodu: … mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!
Preljuba sestra, predragi brat v Kristusu! Biti »dobre volje« torej pomeni biti »Bogu po volji«. Biti pobožen torej pomeni ohraniti dobro voljo. Tudi takrat, ko je težko. Tudi takrat, ko se skozi gnečo sejemskih stojnic prebijam do cerkvenih vrat. Za katerimi pa začuda vlada nepopisen mir. Mir, ki ga svet ne more dati.
In tega miru, adventa: veselega in nestrpnega pričakovanja
ter dobre volje, blagoslova torej, ti v obilici želim!

G. Čušin, Na začetku, v: Ognjišče 12 (2010), 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)