Duhovniki ...

Zmeraj manj jih je.
Vsako leto je nekaj pogrebov ...
Kakšno leto več, kakšno leto manj ...
A vsako leto tudi nekaj novih maš. Vsaj zaenkrat.
Nekatere jokajo: “A jih ni škoda?!”, drugi pravijo: “Bo pa za nas več ostalo!”
Za nekatere bodo vedno ‘gospodi’, za druge so vsi po vrsti ‘pedofili’.
In godemo: “Po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol!” in: “Gospod, pošlji delavcev na svojo žetev!”
Vsi – se nam zdi – vemo, kako jim je, in vse – se nam zdi – poznamo ...
Poznamo nekaj dobrih ... in nekaj še boljših. Nekaj svetih ... in nekaj svetniških. (O tistih, ki niso tako zelo dobri niti tako zelo sveti, pa ne bomo tu in zdaj.)

Bog se nas usmili!
Povejte, župniki, vas je morda zajel val malodušja? Ste v svojem prizadevanju obupali? So vas prijatelji zapustili in farani razočarali? Vas škof ne razume, na sobrate pa se ne morete zanesti? Ste ostali brez moči? Sami? Se vam zdi, da vas še Bog ne sliši?
In vi, novomašniki? Trepetate? Se vam zdi, da vas čaka ogromno polje, vi pa v dlani držite le eno samo samcato zrno – svoje srce?
Toda ali veste, koliko žitnih klasov lahko zraste iz enega zrna? Deset! In veste, koliko zrn je v klasu? Povprečno osemdeset. Če torej zrno posejemo, bomo ob prvi žetvi dobili blizu osemsto zrn, teh osemsto zrn bo dalo ob drugi žetvi šeststoštirideset tisoč zrn, ob tretji jih bomo dobili petstodvanajst milijonov, ob četrti pa čez štiristo milijard. Tako se množi žitno zrno! Neverjetno, kaj?! A vse to se zgodi le, če zrno “pade v zemljo in umre”.
Veste, Bog je kmet, ne neki zblojen filozof. In kmet ve, da lepe besede, še tako učene in sladke, ne bodo zorale njive, ampak je treba poprijeti za plug. In kmet ve, da je treba vsejati zrnje in vsaditi seme, ne obljube. In kmet ve, da pridelek ni odvisen le od njega, čeprav je storil vse, kar je lahko. In da je ob času žetve dobro imeti pomoč.
Božja logika, v nasprotju z našo, stavi na kvaliteto, ne na kvantiteto; na moč, ne na število. In potem res ni važno, koliko nas je (kristjanov namreč: duhovnikov in laikov, posvečenih in neposvečenih, nedeljnikov in občasnikov), temveč, kakšni smo. Saj smo “sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli?” (Mt 5,13)
Zato nam ne pritiče obup: ne duhovnikom ne laikom, ne posvečenim ne neposvečenim, ne nedeljnikom ne občasnikom! Bodi prilično ali neprilično!
V to božjo njivo, ki nas obdaja, in na katero smo bili postavljeni, vsadimo srce, ne le namena; in želi bomo dejanja, ne praznih besed. Iz dneva v dan umirati sebi, pomeni iz dneva v dan rojevati se v Kristusu. Tako si božič in veliki petek podajata roke.
In kmet ve: prazniki so prazniki. Pa če padejo na petek ali na svetek!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 7, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)