Vsaka šola nekaj stane ...

Drage moje učiteljice in učitelji!
Mnogo vas je ... premnogo.
Preveč verjetno, da bi se vas vseh spomnil ... da bi si zapomnil vse, ki so z redovalnico v roki prečkali mojo pot k učenosti! In čeprav sem kot učenec o vas verjetno razmišljal podobno, kot moji otroci o svojih učiteljih, ali pa morda še slabše in (še) bolj ostro, se vas takole iz časovne razdalje prav vseh spominjam blago in predvsem s hvaležnostjo.
In nič novega ne bom povedal, če zapišem, da so se mi v spomin najbolj vtisnili tisti, pred katerimi sem kot učenec najbolj trepetal, se jih bal (zdaj vem, da se temu reče: strahospoštovanje!), ki so veliko zahtevali in smo jih zato temu primerno - mirno lahko rečem - sovražili! In vsi tisti, ki smo jih takrat tako ljubili in častili, ker so se z nami zabavali in nam popuščali, so zdaj le blede sence na sliki spomina in komaj jim še vem imena. Če sploh!
Je že tako: Roka, ki zgolj boža, je sicer prijetna in blaga ... a ponavadi uspava. In ne pripelje nikamor. Saj tisti, ki spi, ne hodi. Razen seveda, če ga ne nosi luna! A roka, ki vodi ... ki ve, kam vodi ... ki ve, da mora voditi ... trdno stisne. In ne izpusti! In pusti odtis. Boli, o seveda boli, a si na cilju. In mravljinci, ki jih čutiš zaradi stiska, te še leta spominjajo na tistega, ki te je vodil. Ki te je s svojim stiskom rešil iz prenekatere stiske!
In zdaj kot oče, kot nekdo, ki vzgaja in uči, še toliko bolj cenim vse tiste učitelje na moji poti, ki so kljub moji jezi, slabi volji, grdim besedam in celo sovraštvu, vztrajali ... in niso izpustili moje roke ... čeprav sem se branil in upiral ... in so me pripeljali, kamor so me morali pripeljati ... kamor so se s svojim poklicem zavezali, da me bodo pripeljali!
In ko takole star in moder, bolj star in bolj moder od Modrih z Vzhoda, jaham na svojih kamelah spomina, se seveda zavedam, da učiteljic in učiteljev nisem srečeval samo v šolah, v razredih, v predavalnicah ... ampak so me učili in vodili prav vsi, ki sem jih srečal in srečeval v življenju ...
In se, star in moder kot sem J, s strahom zavem, da tudi sam učim in vzgajam in vodim vse, ki jih srečam in srečujem ...
In premišljujem, kolikokrat sem spustil, ko bi moral držati in kolikokrat držal, ko bi moral spustiti ... kolikokrat sem božal, ko bi moral prijeti ... kolikokrat sem kazal, ko bi moral voditi ... kolikokrat sem bil na počitnicah, ko bi moral učiti ...
In se vas vseh, učiteljic in učiteljev, učenk in učencev spominjam v molitvi. In se veselim srečanja pred Njim, ki v roki ne drži redovalnice, ampak Knjigo Življenja.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 9, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)