"Aleluja!"

Lahko je ljubiti ljudi, če ne greš iz hiše.
Če svoje življenje omejiš le na pot od postelje do kopalnice in od kavča do hladilnika.
A že sprehod do poštnega nabiralnika ali do vrtne ograje lahko resno ogrozi tvojo ljubezen do bližnjega. Kaj šele, če moraš na vlak, na avtobus, v trgovino ... Ljudje različno in čudno dišijo, ljudje govorijo, ljudje se prerivajo, te pohodijo, te odrinejo, te grdo gledajo, ljudje so nestrpni in nepotrpežljivi, neprijazni in zamerljivi ... hudobni. Zato se zapreš v svojo hišo. In ljubiš ljudi. Tako ... na daleč. Skozi okno in izza šipe.
In ker jih ljubiš takšne, kot so, in pri tem trpiš, se ti celo zdi, da si kristjan!

Lahko je biti dobre volje, če ne zapustiš svojega vrtička.
Če svoje življenje omejiš na pometanje dvorišča in zalivanje rož.
A že pogled preko ograje te lahko oropa nasmeha, saj se na oni stani žive meje dogaja ‘vse živo’! Smetnjaki so prevrnjeni, na pločnikih kraljujejo lastniki psov, ki bevskajo glasneje od svojih ljubljenčkov in le redko pospravijo za njimi. Klopce v parkih so polomljene in zasvinjane, obcestne svetilke razbite ... Zato pustiš, da živa meja zraste visoko in gosto. In ljubiš ljudi. Tako ... na daleč. Skozi veje in preko ograje.
In ker jih ljubiš takšne, kot so, oni pa tebe ne, se ti celo zdi, da si boljši!

Lahko je pridigati ob nedeljah dopoldan.
Ali če oznanjevanje omejiš na pot od župnišča do oltarja, na birmovanja in blagoslovitve fasad. A če odpreš vrata, če odpreš okna, če odpreš oči, boš spoznal, da so se časi in ljudje spremenili. Včasih je pastir pustil devetindevetdeset ovc v staji in se napotil iskat izgubljeno, danes pa v staji bleja kako osamljeno jagnje, čez drn in strn pa se podiš za devetindevetdesetimi izgubljenimi. Če se ti da, seveda. Če se ti ne zdi za malo. Ker je tudi te in take ovce ustvaril Bog in morda ni prav, da smo vsi ena čreda.
In ker jih ljubiš takšne, kot so, in jim včasih celo zavidaš izgubljenost, se ti zdi, da si na pravi poti.

Lahko si je naložiti križ. Sploh, če te ljudje gledajo.
Lahko je viseti na križu. Posebej še, če te občudujejo.
Lahko je umreti. In lahko je biti v grob položen, pomaziljen in odišavljen, zavit v mehko blago.
Lahko je ležati v grobu. O, kako lahko in kako lepo je ležati v grobu ...
V grobu svoje samovšečnosti in samoljubja. V grobu svoje hiše, stanovanja. V grobu svoje sobe. V grobu svojega dvorišča. V grobu svoje družine. V grobu svoje župnije. V grobu (svoje) cerkve. V grobu svojih misli, besed in dejanj. V grobu svoje duše in srca.

A kako težko je vstati. Zložiti prtič in povoje. Odvaliti skalo z groba. Vstati od mrtvih. Zaživeti na novo!

Kristus, odpri moja okna! Odpri moja vrata! Podri moje ograje! Odvali skalo z groba!
Naj slišim: »Pridi ven!« (Jn 11, 43) in naj odgovorim: »Aleluja!« (Raz 19, 6-8)

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)