Kdo trka?

Zbudilo me je trkanje na vrata.
Nekoliko sem dvignil glavo z blazine in prisluhnil. Nič ni bilo slišati.
Pogled na uro mi je povedal, da je štiri in dvajset minut. Kdo bi trkal ob taki uri? Še posebej, če je hiša opremljena z zvoncem. Nisem upal zaklicati: “Kdo je?!”, da bi ne zbudil žene, ki je mirno dihala ob meni. A če spi ona, ki jo zbudi vsak najmanjši šum, pomeni, da se mi le dozdeva. Da ni nič. Da ni nikogar. Da se mi je vse skupaj samo sanjalo. Ali pa morda še zmeraj sanjam. Kako naj vem ob štirih in dvajset ... eh, enaindvajset minut.
Prisluškoval sem še trenutek ... dva ... nato pa spustil glavo nazaj na blazino in čakal, da dremáva toplota odeje zaziblje telo in misli nazaj v spanec.
Pa ni šlo.
Nisem človek, ki bi se kar tako zbujal sredi noči. Po ‘cesarski pešpoti’ se zaenkrat sprehajam še pri dnevni luči, in čeprav sanjam ‘vse živo’, redkokdaj sanjam tako živo, da bi verjel, da sem v sanjah živ.
Kaj me torej vznemirja ob štirih in dvaintrideset, da še ne morem spati?
Je kdo umrl? Se je kdo prišel poslovit? Nisem še tako zelo star, a Matilda je s svojo koso že nekajkrat prav nesramno zamahnila tudi v našem koncu vrta ... kjer trava še ni tako visoka ... kjer še ni pognala v cvet ...
Da te od misli na smrt zanese do dnevne politike, ni treba prav dosti ... par vdihov ... minuta ...
In tako sem ob štirih in triinštirideset buden kot sova (kot sova!, ne kot SOVA) začel razmišljati o minulih četrt stoletja ...
Razmišljal sem o fantu, ki je v glavnem mestu nekdanje države, služil tej državi tako, da je generalštabskim oficirjem stregel hrano ...
Razmišljal sem o fantu, ki se je ob rojevanju nove države – domovine, s puško v roki in z ‘Dramami angleške renesanse’ v nahrbtniku (bil ja pač čas izpitov) plazil po hostah tromeje ...
Razmišljal sem o fantu, ki je zagledal mavrico nad tanki in se zaobljubil na peš romanje h Kraljici miru na Kurešček, če se bo vse srečno izteklo ...
Razmišljal sem o fantu, ki je v družbi prijateljev in bodoče žene (te, ki zdaj tako mirno spi poleg njega), svojo zaobljubo – krvavih žuljev – izpolnil ...
Razmišljal sem o fantu, že možu, ki v četrt stoletja ni zamudil in izpustil nobenih volitev in nobenega referenduma ...
Razmišljal sem o možaku, ki ga je novinar v cinični maniri vprašal, če je to država, za katero se je odločil pred četrt stoletja ... In je odgovoril, da je. Seveda! Saj je tudi žena, ki zdaj mirno spi poleg njega, taista oseba, v katero se je pred več kot četrt stoletja zaljubil. O, se je spremenila: pol ducata nosečnosti in porodov, zoprn mož in služba spremenijo človeka ... Kile, gube, rane ... A to je ta ženska, v katero se je zaljubil. In ji obljubil zvestobo. Ki se ji podreja. In jo ljubi.
To je ta ženska.
To je ta država.
To je domovina.
Ob petih in dvanajst me je razmišljanje zaneslo v ‘sovražni govor’ ... Hočem reči: začel sem moliti! Za vse tiste, ki bi morali bedeti – pa spijo! Za vse tiste, ki slišijo, da Nekdo trka na vrata, pa ne odprejo!
Kdaj sem spet zaspal ne vem.
Zbudil sem se kot običajno: ob šestih in petdeset.

ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2016) 07, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)