Preštevam blagoslove …

In najprej pomislim na svoje otroke ... Kar ne morem verjeti, da so res moji! Že kar nekoliko kičasti so v svoji lepoti!
Kako lepo je, da jih imam. In da jih imam rad.
Mnogi jih nimajo. In zato trpijo.
Mnogi jih nimajo radi. In zato trpijo.
Mnogi mislijo, da jih otroci nimajo radi. In zato trpijo.
In se mi utrne srhljiva misel, da imajo mnogi otroke radi preveč. In zato trpijo.
Hvala Bogu, da ni v meni – ko gledam otroke – nobene misli, ki bi se je moral sramovati. Nobene misli, nobenega nagnjena, ki bi ga lahko prišteval h grehu in bi mi ga vest očitala.
Zdrav sem. Se mi zdi.
Nisem sicer najlepši ... Majhen sem. In da ne bom pisal, da sem predebel, bom raje zapisal, da sem premajhen za svojo težo. Težek tip sem, priznam.
Nimam več las. Imam pa še vse prste na nogah in rokah.
Lahko hodim. Čeprav, sploh v klanec, že nekoliko počasneje. In plešem, ko nihče ne gleda!
Vidim, slišim, govorim ... še preveč, se mi zdi!
Imam posluh. Mnogi ga nimajo. Jaz ga imam. Zadanem ton, pa če me zbudiš sredi noči!
Morda res nimam posluha za bližnjega. Priznam, da včasih namesto čevljev obujem gosenice in grem kot tank. In me ne zaustavijo ne jame ne molotovke. In priznam tudi, da mi včasih tega ni žal ... Saj se zgodi, da kdo v molotovko namesto bencina vlije gnojnico ... in te polije ... Pa je najbolje, da se ne zmeniš za gnoj in smrad in sluz ... da pustiš za seboj jame in polena ... da je najbolje, da se ne zmeniš in ne zaustaviš ... da kar greš ... kot tank!
A posluh imam. In bi rad pel. V zboru! Ko moraš prisluhniti drugemu. Ko se moraš uskladiti. Ko se moraš uglasiti. Preveč razglašenosti je slišati zadnje čase ... Pa je toliko lepih melodij!
Še mnogo drugih talentov imam. In nisem prav nič kriv, da jih imam. Niti si ne lastim zaslug, da jih imam. Dobri Stvarnik je nasul v naročje »dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero«! (Lk 6, 38) Morda sem na svoji poti talente - kdaj pa kdaj – spustil iz rok ... morda so zato malo obtolčeni, razpokani in poškodovani ... Morda sem katerega celo izgubil, kdo bi vedel, ko jih je pa toliko! Nisem pa jih zakopal! In res ne vem, zakaj bi se moral zanje opravičevati?!
Zakaj bi se moral komu opravičevati, ker me ima Bog rad! Saj imam tudi jaz rad Njega. Vsaj večino časa.
In ženo imam. Kar je kar mali čudež, glede nato, da sem, kot sem zapisal, premajhen za svojo težo.
In jo imam rad, ženo. In ona me ima rada. Kar je velik čudež, glede na to, da sem težek tip.
Lepa je. Dobro se drži za svoja leta. In za vse kilometre, ki jih je naredila z menoj in zaradi mene. Je pa res, da jo kdaj pa kdaj vzamem na svoj tank in prestavim v višjo prestavo!
Kar se življenja tiče, sem nekje na pol poti ... tako: teoretično. Praktično pa sem v Božjih rokah. In Bog me lahko že jutri pokliče k sebi. Na kar sem pripravljen ... tako: teoretično. Praktično pa ...?
Bog je dober. In usmiljen. In lahko le preštevam blagoslove!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 8, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)