‘Amen’ je potrditev

Molitveni obrazec Vere se konča s hebrejsko besedo Amen. Na koncu Razodetja, zadnje knjige Svetega pisma, beremo: »Amen, pridi Gospod Jezus!« Beseda Amen je tudi na koncu očenaša in vseh drugih molitev. Kaj ta beseda pomeni? (Božena)
Hebrejska beseda amen v osnovni obliki pomeni ‘biti trden’, smiselno prevedena pa “nedvomno, resnično, tako je”. Starozavezni pisatelji jo uporabljajo, da slovesno izrazijo soglasje z govorom (“Tako govori Gospod”). Že v stari zavezi so amen uporabljali tudi liturgično, kot odgovor na hvalnice Bogu. Jezus je pogosto uporabljal izraz amen, včasih v podvojeni obliki (“Resnično, resnično, povem vam”). Cerkev v svojem bogoslužju uporablja amen nepreveden in končuje molitve, hvalnice, psalme, blagoslove, zakramentalne obrazce. Amen na koncu veroizpovedi je potrditev njene prve besede ‘Verujem’ in pomeni našo zaupno in popolno pritrditev vsemu, kar smo izpovedali, da verujemo. Amen na koncu očenaša pomeni “tako naj se zgodi” in z njim ‘podpišemo’, kar smo v molitvi izgovorili. Najslovesnejši je amen na koncu sklepnega slavospeva, s katerim se zaključi evharistična molitev pri maši: »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, tebi, vsemogočnemu Bogu Očetu, v občestvu Svetega Duha vsa čast in slava na vse veke vekov.« Starokrščanski pisatelji poročajo, da so verniki vzkliknili Amen tako glasno, “kot da bi zagrmelo”. (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 46.