Pri molitvi sem tako raztresen

Silno me muči, da sem pri molitvi, kadar molim sam ali tudi skupaj z drugimi, pogosto strašno raztresen. Misli mi uhajajo drugam, potem se za hip spet zberem, pa kmalu se znova izgubim. Kaj naj storim, da bi bila moja molitev bolj zbrana in rodovitna? (Danijel)
Katekizem katoliške Cerkve (Kompendij) v poglavju o molitvi piše tudi o »molitvenem boju«, kajti »kdor moli, se bojuje zoper samega sebe, zoper okolje in zlati zoper skušnjavca, ki stori vse, da bi človeka odvrnil od molitve«. Našteva tudi težave pri molitvi. »Raztresenost je pogostna težava pri naši molitvi. Odvrača pozornost od Boga in nam more odkriti tisto, na kar smo navezani. Tedaj se mora naše srce spet ponižno vrniti h Gospodu. Molitev ogroža tudi suhota. Kdor premaga suhoto, se more v veri oklepati Gospoda tudi brez občutene tolažbe. Naveličanost je oblika duhovne lenobe, ki nastane zaradi popuščanja v čuječnosti in zaradi malomarnosti srca.« Izkušeni duhovni voditelj p. Tomaš Špidlik modro svetuje: »Danes se ljudje ne zberejo lahko. Psihološko ustrezen se zdi nasvet: moliti kratko, toda pogosto. Posvečati delo z dobrimi nameni in t.i. 'zdihljaji'. Tako bo molitev nehala biti obremenjujoča dolžnost, začeli bomo moliti tudi brez besede.« (sč)

Ognjišče (2012) 1, str. 57